Samostalniki so dveh vrst: tisti, ki poimenujejo bitja, predmete, pojme, lastnosti, pojave ipd. na splošno, so občna poimenovanja (mama, zdravnik, svinčnik, življenje, voda, sonce, utrujenost); tisti, ki jih poimenujejo konkretno, so lastna imena, in sicer imena bitij (Ana, Luka, Jakopič), zemljepisna imena (Ljubljana, Pohorje, Tržaški zaliv) in stvarna imena (Iskra, Univerza v Ljubljani, Slovenske železnice).

V slovenščini samostalnike sklanjamo; pri tem je osnova (del besede pred končnico) največkrat nespremenjena, končnica pa se spreminja (mam|a, mam|e, mam|i ...; konj|ø, konj|a, konj|u ...).

Slovnične lastnosti, kot so spol, število, sklon in sklanjatev, samostalnikom določamo glede na končnico (v imenovalniku in v rodilniku, pri množinskih samostalnikih pa v rodilniku množine).

Samostalniki so lahko moškega, ženskega ali srednjega spola.

Samostalniki moškega spola imajo v imenovalniku ednine najpogosteje ničto (ø) končnico (človek, pes, slap), druge končnice (-a, -o, -e) so lahko povezane s prevzetim besedjem in oblikami lastnih imen (vodja, kolega, Miha; avto, Jenko; finale, Čile).

Samostalniki ženskega spola imajo v imenovalniku ednine najpogosteje končnico -a (ženska, mačka, sreča; Mura), redkeje tudi ničto (ø) končnico (nit, noč, Jedrt, breskev), izjemoma končnico -i (mati, hči). Prevzeto besedje ima najpogosteje ničto (ø) končnico (agape, koine, Nike; skvo, Kalipso).

Samostalniki srednjega spola imajo v imenovalniku ednine najpogosteje končnico -o, za c, j, č, ž, š pa -e (okno; sonce).

Slovnični spol prepoznamo po končnici. Občnim poimenovanjem in imenom bitij pa spol določa naravni spol in jih tako tudi sklanjamo, npr. priimke Noč, Miš sklanjamo ob moških imenih kot samostalnike moškega spola: Janez Noč, rod. Janeza Noča, ob ženskih imenih pa po ničti (tretji) ženski sklanjatvi: Lučka Noč, rod. Lučke Noč.

Na spol kratic vpliva govorni končaj, pri kraticah, ki se pogosto uporabljajo tudi v razvezani obliki (npr. NUK – Narodna univerzitetna knjižnica), pa tudi spol jedra podstavne besede; zato imajo nekatere kratice lahko dva spola.

Največ kratic je moškega spola (PVC – polivinilklorid), tudi tiste, ki imajo v podstavni zvezi jedro ženskega (NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica, TEŠ – Termoelektrarna Šoštanj, EMŠO/emšo – enotna matična številka občana, EU – Evropska unija) ali srednjega spola (KUD – kulturno-umetniško društvo, MNZ – ministrstvo za notranje zadeve).

Živost se izkazuje pri samostalnikih prve moške sklanjatve, pri katerih je edninska tožilniška oblika enaka rodilniški in ne imenovalniški, kot to velja za druge samostalnike moškega spola: Pred hišo imajo majhen avto (neživ.) in velikega psa (živ.).

Pri samostalnikih preostalih treh moških sklanjatev se živost izkazuje pri spremljajočih pridevnikih in zaimkih v besednih zvezah.

Slovenski števni samostalniki imajo tri števila, glede na to, koliko oseb, stvari in pojmov označujejo: ednina (stol, mačka, okno), dvojina (stola, mački, okni) in množina (stoli, mačke, okna).

Neštevni samostalniki so večinoma edninski ali množinski, dvojinski pa so osebni zaimki (midva, vidva, onadva) in redka zemljepisna imena (Dvojčka, Ribi – imeni ozvezdij; Belopeški jezeri, Van Allenova pasova).

Med edninske samostalnike vključujemo pojmovna (spanje, ljubezen), skupna (drevje, satovje) in snovna (moka, muškat, voda) poimenovanja. Če jih uporabljamo v dvojini ali množini, označujejo vrsto ali različnost (Vode so prestopile bregove), v pomenskih prenosih pa tudi osebe ali predmete (vse njegove ljubezni).

Množinski samostalniki označujejo eno samo predmetnost, npr. zapleteno sestavljeno orodje, glasbila, naprave, iz več enot nastale predmete, parne, a tudi druge dele telesa; poleg teh tudi poimenovanja nekaterih bolezni, jedi, praznikov in obredov ter posamezne druge predmetnosti:

• ž. mn. grablje, vile, vilice, gosli, orgle, citre, cimbale, burkle, škarje, klešče, jasli, sanke, hlače (tudi vrste hlač – kavbojke, kopalke, boksarice, pajkice, spodnjice); prsi, dimlje, genitalije; rdečke, norice, ošpice, garje; binkošti, kvatre, litanije, zornice, večernice; vislice, toplice, volitve, rovte; droži, duri; karaoke
• s. mn. vrata, očala, drva; tla, nebesa; jetra, pljuča, pleča, meča, usta
• m. mn. možgani; žganci, mlinci; alimenti

V slovenščini so pogosta množinska zemljepisna imena, npr.:

• ž. mn. Brežice, Jesenice, Kope, Pekre, Dravlje, Nevlje, Nazarje, Izlake, Bloke, Jarše, Breže, Rateče, Murgle, Butale, Jelšane
• s. mn. Brda, Sela
• m. mn. Adlešiči, Moravci, Zelenci, Železniki, Dolomiti, Julijci

Ob množinskih samostalnikih načeloma uporabljamo ločilne števnike (dvoje vrat, petero hlač).

Lastna imena so rabljena le v enem številu, saj označujejo en denotat, zato je

• število pri osebnih imenih oz. imenih bitij navadno edninsko (Metka, Novak), tudi množinsko, če označuje skupine (Furije, Sveti trije kralji), narode (Slovani), rodbine (Turjaški) ali so imena družinska oz. hišna (Novakovi);
• število pri zemljepisnih imenih odvisno od zemljepisnega pojava, ki ga ime označuje, npr. reke in morja so navadno edninska (Krka, Donava; Jonsko morje), gorovja pa množinska (Alpe, Dolomiti); dvojinska imena označujejo parne pojave (Belopeški jezeri);
• število pri stvarnih imenih nepredvidljivo (Zlatarna Celje, Loške mesnine).

Prevzete pisno nepodomačene besede razvrščamo po spolu in številu po zgledu slovenskih besed glede na govorni končaj, in sicer so najpogosteje moškega spola ednine (country [kántri], ferragosto [feragósto], haiku [hajkú] tudi [hájku], halloween [hêlou̯in], house [háu̯s]), ženskega pa, če se končajo na nenaglašeni -a (ciabatta [čabáta], paella [paélja]). Od tega pravila odstopajo poimenovanja oseb, osebna imena ter nekatera zemljepisna in stvarna lastna imena.

Spol samostalnika, ki označuje osebo ali poklic, določa nosilec, npr. au pair [ọpêr] – novi/nova au pair m/ž.

Pri osebnih lastnih imenih se spol ravna po naravnem spolu njihovih nosilcev:

• Andrea Bocelli [andrêa] m; Franz Kafka [káfka] m; Niccolò Machiavelli [makjavéli] m; Giuseppe [džuzépe] m;
• Andrea Wulf [andrêa] ž; Marie Curie [kirí] ž; nimfa Tetis [tétis] ž; Nike [níke] ž; Sapfo [sápfo] ž.

Spol in število prevzetih zemljepisnih imen določa poleg govornega končaja tudi to, ali je izvorni jezik slovanski ali ne in kateri zemljepisni pojav ime označuje.

Preglednica prikazuje prevzemanje pisno neprilagojenih zemljepisnih imen glede na govorni končaj in odstopanja po podskupinah.

Stvarna lastna imena uvrščamo po spolu in številu glede na govorni končaj, in sicer

• vsa imena, ki se končajo na nenaglašeni -a, ob prevzemu postanejo ženskega spola, tudi če so izvorno priimki oseb moškega spola: Mazda, Škoda, Tesla, Barilla, Prada, Panda;
• imena na druge končaje prevzemamo kot edninske samostalnike moškega spola: angl. Apple [êpəl], fr. Renault [renó], it. Versace [versáče].

Iz angleščine prevzeta imena z množinskim končajem -s v slovenščino prevzemamo kot samostalnike moškega spola ednine: Teams [tíms] |računalniški program|, Windows [víndou̯s] |računalniški operacijski sistem|.

Slovenske samostalnike sklanjamo v šestih sklonih (imenovalnik – rodilnik – dajalnik – tožilnik – mestnik – orodnik), pri tem jim premenjujemo končnico.

Sklanjatve so (tako kot samostalniki) po spolu razdeljene v tri skupine, glede na rodilniško končnico pa razlikujemo enajst sklanjatvenih vzorcev:

• prvo moško, žensko in srednjo sklanjatev;
• drugo moško in žensko sklanjatev;
• ničto ali tretjo moško, žensko in srednjo sklanjatev;
• pridevniško ali četrto moško, žensko in srednjo sklanjatev.

Glede na naglasno mesto pri sklanjanju ločimo štiri naglasne tipe, in sicer

a) nepremični tip (NP),
b) premični tip na osnovi (P),
c) mešani tip (M) in
č) končniški tip (K).

OPOMBA: Sklanjatveni vzorci samostalnikov srce, stvar, mož, pri katerih naglasni tip ni razviden iz rodilnika, so predstavljeni v razdelku »Premični naglasni tip«.

Nepremični naglasni tip se uveljavlja pri vseh enajstih sklanjatvah, in sicer kot edina možnost pri ničtih in pridevniških sklanjatvah vseh treh spolov. Naglas pri sklanjanju ostaja na istem zlogu osnove. (Glej preglednico »Zastopanost naglasnih tipov po sklanjatvah«.)

Kljub nespremenjenemu naglasnemu mestu ob sklanjanju lahko prihaja do kolikostne (spreminja se dolžina) in hkrati pri naglašenih e in o tudi kakovostne premene (spreminja se širina), npr. à – á (brat [bràt], rod. brata [bráta]); è – é (kmet [kmèt], rod. kmeta [kméta]); ò – ó/ô (obvod [obvòt], rod. obvoda [obvóda] ali [obvôda]).

Pri premičnem naglasnem tipu se naglas premika po osnovi. Izkazuje se pri samostalnikih prve moške in prve srednje sklanjatve, npr. človek [člôvek], rod. človeka [človéka]; pleme [plême], rod. plemena [pleména].

Pri mešanem naglasnem tipu se naglas premika z osnove na končnico, v množini (in dvojini) pa se pogosto ustali – na končnici (stvar) ali osnovi (srce). Pojavlja se pri vseh prvih sklanjatvah in pri drugi ženski sklanjatvi. Mešani naglasni tip ni nujno razviden že iz rodilniške oblike.

Pri končniškem naglasnem tipu je naglas na zadnjem ali edinem zlogu. Pojavlja se pri prvi moški in prvi srednji sklanjatvi ter pri prvi in drugi ženski sklanjatvi: pes [pə̀s] m, rod. psa [psà]; dno [dnò] s, rod. dna [dnà]; sla [slà] ž, rod. sle [slè]; gospa [gospá] ž, rod. gospe [gospé].

Samostalniki moškega spola se sklanjajo po štirih osnovnih sklanjatvah: prvi, drugi, tretji (ničti) in četrti (pridevniški). Razlikujejo se glede na rodilniško končnico.

V prvo sklanjatev spadajo tisti samostalniki moškega spola, ki imajo v rodilniku ednine končnico -a (korak, polž) in se ne sklanjajo po nobeni drugi sklanjatvi; med njimi so tudi kratice (DDV, TEŠ), če se ne sklanjajo po tretji (ničti) sklanjatvi, in veliko lastnih imen.

Množinski samostalniki (možgani, žganci) se ne razlikujejo od drugih samostalnikov v množini: v imenovalniku množine imajo končnico -i in v rodilniku končnico -ov (ali -ev).

Nekateri enozložni samostalniki (pogosto tisti, ki daljšajo osnovo z -ov) imajo ob končnici -a tudi naglašeno rodilniško končnico ‑ú (glas, grad, jez, lan, led, mah, mir, most, plaz, sad, strah, zid …), samostalnik dan pa -é (ob obliki dneva s podaljšano osnovo). Končnica -u je lahko prednostna (glas, grad, mir, most, plaz, prah, zid) ali enakovredna možnost (jez, slap), pri redkih tudi zaznamovana kot starinska, npr. rod. sina [sína], star. sinu [sinú].

Največ prevzetih samostalnikov moškega spola se uvršča v prvo moško sklanjatev: android [androíd-], brexit [bréksit], quiche/kiš [kíš]; it. Alfieri [alfjêri], nem. Bach [báh], it. Bergoglio [bergóljo], angl. George [džórdž-], nem. Jörg [jêrg-]. Zaradi za slovenščino nenavadnih zapisov končajev se pri njih pojavljajo razlike med pisno in govorno podobo pri sklanjanju.

V drugo moško sklanjatev spadajo samostalniki moškega spola na končni -a (oproda), ki imajo v rodilniku ednine končnico -e (rod. oprode) – sklanjatveni vzorec je enak prvi ženski sklanjatvi, sklanjamo pa jih lahko tudi po prvi moški sklanjatvi (rod. oproda).

Vsi samostalniki druge moške sklanjatve označujejo bitja. Med njimi so časovno zaznamovani samostalniki (oproda, sluga, starešina, vojvoda), samostalnik vodja (tudi v zloženkah: računovodja, vojskovodja, zborovodja ...), izposojenke iz turščine in arabščine prek južnoslovanskih jezikov (aga, harambaša, kadija, paša, spahija), osebna imena (Jaka, Miha), priimki ob moških imenih (Kozina, Vega) in enobesedni vzdevki oseb moškega spola (Petruška, Roza).

Pri redkih samostalnikih druge moške sklanjatve, ki se ob ničti končnici končujejo na nezvočniško-zvočniške soglasniške sklope, se v rodilniku dvojine in množine med soglasnika vriva neobstojni samoglasnik, in sicer polglasnik (tesla [têsla/tésla], rod. mn./dv. tesel [têsəl/tésəl]), ali samoglasnik i, če se samostalnik v imenovalniku ednine konča na -⟨ja⟩: vodja, rod. mn./dv. vodij [vódij].

Med prevzetimi imeni, ki jih sklanjamo po drugi moški sklanjatvi, so večinoma priimki (hr. Krleža, polj. Wojtyła, it. Gonzaga, srb. Koštunica) ter vzdevki in imena zgodovinskih oseb (Atahualpa, Atila, Kaligula, Mahatma, Pitagora, Zaratustra). Prednostne sklanjatvene možnosti so prikazane v slovarju.

V tretjo moško sklanjatev spadajo samostalniki, ki imajo tudi v rodilniku ednine ničto končnico, tj. simboli (EUR, km, Na, XL) in kratice, kadar se ne sklanjajo po prvi moški sklanjatvi (mednarodno sodelovanje slovenskega IJS), imena črk (mali a, veliki A ...), sklopi (nebodigatreba, nebodijihtreba), samostalniki, ki so nastali npr. iz medmetov (zbogom, adijo, zdravo, srečno, tudi prevzetih: ave, vivat) in prislovov (tik pred zdajci, biti prepričan v svoj prav).

V četrto moško sklanjatev spadajo izpridevniški samostalniki, ki imajo v rodilniku ednine končnico -ega (dežurni, pišoči, predsedujoči, žvečilni; Svetokriški, (Ulrik) Celjski).

Izpridevniški priimki moških oseb iz slovanskih jezikov imajo različne končaje. Po pridevniški sklanjatvi sklanjamo zlasti tiste, pri katerih prepoznamo pridevniški izvor, četudi v pisnem končaju niso povsem vzporedni s slovenskimi pridevniki, npr. -ski, -ški, -čki, -cki, -ki, -ni: rus. Černiševski, rod. Černiševskega; polj. Mościcki [moščícki], rod. Mościckega [moščíckega]; rus. Gorki, rod. Gorkega; rus. Navalni, rod. Navalnega.

Posebnosti pri sklanjanju samostalnikov prve moške sklanjatve se nanašajo na

• premene celotne paradigme od rodilnika dalje, tj. premene osnove (daljšanje osnove z j, t, n in v needninskih sklonih z -ov (-ev); krajšanje osnove zaradi neobstojnih samoglasnikov in nemega e), in
• premene pri posameznih sklonih, tj. premene končnic (npr. upoštevanje podspola živosti in preglas).

Pri sklanjanju samostalnika človek uporabljamo v rodilniku in mestniku dvojine ter v množini nadomestno osnovo: rod. dveh ljudi, mest. pri dveh ljudeh – trije ljudje ...

Pri samostalnikih s soglasniškimi sklopi, ki v izglasju ne bi bili izgovorljivi, se v zadnjem zlogu pojavljajo neobstojni samoglasniki, ki pri sklanjanju izpadajo. Osnovo krajšamo od rodilnika dalje v vseh sklonih (razen v tožilniku pri neživih samostalnikih) najpogosteje zaradi neobstojnega polglasnika (dvojček [dvójčǝk], rod. dvojčka [dvójčka]; Pavel [pávəl], rod. Pavla [páu̯la]), redkeje zaradi neobstojnih a in o (dan [dán], rod. dne [dné]; blagor [blágor], rod. blagra [blágra]).

Pri pregibanju PREVZETIH IMEN je krajšanje osnove odvisno od jezika:

• v imenih iz slovanskih jezikov osnovo krajšamo zaradi glasu e, ki ga prevzemamo kot polglasnik (polj. Mrożek [mróžǝk], rod. Mrożka [mróžka]), kot tudi zaradi neobstojnega a iz južnoslovanskih jezikov (hr. Zadar [zádar], rod. Zadra [zádra]);
• v imenih iz neslovanskih jezikov osnovo najpogosteje krajšamo pri imenih z govorjenimi končaji -el, -en in -er (nem. Diesel [dízəl], rod.Diesla [dízla]; Dresden [drézdǝn], rod.Dresdna [drézdna]; angl. Manchester [mênčestər],rod. Manchestra [mênčestra]).

Samo govorno krajšanje osnove se pojavlja

1. če polglasnik ni zapisan s črko ⟨e⟩, in sicer
   • pri nekaterih prevzetih samostalnikih in priimkih: žanr [žánǝr], rod. žanra [žánra]; film [fílm/fílǝm], rod. filma [fílma]; Kmecl [kmécǝl], rod. Kmecla [kmécla];
   • pri tujih lastnih imenih: nem. Haydn [hájdən], rod. Haydna [hájdna]; polj. Przemyśl [pšémišǝl], rod. Przemyśla [pšémišla]; nem. Köln [kéln/kélǝn], rod. Kölna [kélna]; angl. Hubble [hábəl], rod. Hubbla [hábla]; angl. Newcastle [njúkasəl], rod. Newcastla [njúkasla];
2. pri redkih angleških imenih, če je polglasnik zapisan z dvočrkjem ⟨ae⟩, se ta v zapisu ohranja, v govoru pa ga opuščamo: angl. Michael [májkəl], rod. Michaela [májkla].

Pri sklanjanju francoskih in angleških imen ter pisno nepodomačenih občnih besed s končnim nemim e osnovo krajšamo (nemi e opuščamo): angl. Wilde [vájlt], rod. Wilda [vájlda]; remake [rimêjk], rod. remaka [rimêjka]; fr. Marseille [marsêj], rod. Marseilla [marsêja].

Osnovo daljšamo z j

1. pri samostalnikih prve moške sklanjatve, katerih osnova se končuje na naglašene samoglasnike ter nenaglašene e, i in u (abonma [abonmá], rod. abonmaja [abonmája]; meni [mení], rod. menija [meníja]; skiro [skiró], rod. skiroja [skirója]; kanu [kanú], rod. kanuja [kanúja]; Kette [kéte], rod. Ketteja [kéteja]; Tivoli [tívoli], rod. Tivolija [tívolija]);
2. pri črkovalno branih kraticah na naglašeni polglasnik ali drug naglašeni samoglasnik, kadar jih ne sklanjamo po ničti sklanjatvi (FDV [fə̀dəvə̀], rod. FDV-ja [fə̀dəvə̀ja]; EKG [ékagé], rod. EKG-ja [ékagêja]; STA [èstẹá], rod. STA-ja [èstẹája]);
3. pri nekaterih samostalnikih na končni r (profesor [profésor], rod. profesorja [profésorja]; januar [jánuar], rod. januarja [jánuarja]); tudi pri priimkih Požar, Sever, Prostor, katerih občnoimenske enakozvočnice osnove ne daljšajo (Sever [séver], rod. Severja [séverja] – sever [séver], rod. severa [sévera]).

Pri PREVZETIH IMENIH osnovo daljšamo:

• pisno in govorno, npr. nem. Kotzebue [kócebu], rod. Kotzebueja [kócebuja];
• samo govorno, če se ime konča na govorjeni samoglasnik, npr. angl. Raleigh [róli], rod. Raleigha [rólija]; angl. Matthew [mêtju], rod. Matthewa [mêtjuja]; fr. Manet [mané], rod. Maneta [manêja].

Pri nekaterih imenih na govorjeni končni r je daljšanje ena od možnosti, ki je prednostna: fr. Flaubert [flobêr], rod. Flauberta [flobêrja/flobêra].

Osnovo daljšamo s t pri slovenskih samostalnikih, ki se končujejo na naglašeni ali nenaglašeni samoglasnik e, npr.

• Anže [anžè], rod. Anžeta [anžéta]
• počasne [počasnè], rod. počasneta [počasnéta]
• oče [ôče], rod. očeta [očéta]
• Jože [jóže], rod. Jožeta [jóžeta]

S t daljšajo osnovo tudi PREVZETA IMENA iz slovanskih jezikov na končni nenaglašeni -e, ki so po nastanku okrajšane ali klicne oblike daljših imen, npr. Mile [míle], rod. Mileta [míleta]; Frane [fráne], rod. Franeta [fráneta]; Rade [ráde], rod. Radeta [rádeta].

Daljšanje osnove z n je v knjižnem jeziku redko. Pojavlja se v preteklosti prevzetih samostalnikih, ki se končujejo na -elj [-ǝl’], npr. buhtelj, datelj, mandelj, nagelj ... Pri teh je prednostno sklanjanje s krajšanjem osnove (izjema je nagelj):

• datelj [dátəl’], rod. datlja [dátlja] in dateljna [dátəl’na]
• nagelj [nágəl’], rod. nageljna [nágəl’na] tudi naglja [náglja]

Osnovo daljšamo z ov pri sklanjanju enozložnih samostalnikov, kot so bog, breg, dom, duh, gozd, grad, jez, most, plaz, sin, tat, tok, volk, vrh, vrt, zid, žleb …, v ednini in množini.

V dvojini daljšanje ni vedno uresničeno (gozd) ali pa je ena od možnosti (bog, most). V množini so dvojnice redke, npr. pri samostalnikih gozd, žleb. 

• grad [grát], im. dv. gradova [gradôva], im. mn. gradovi [gradôvi]
• bog [bók], im. dv. bogova [bogôva] / boga [bogá], im. mn. bogovi [bogôvi]
• most [móst], im. dv. mosta [mósta] / mostova [mostôva], im. mn. mostovi [mostôvi]
• gozd [góst], im. dv. gozda [gózda], im. mn. gozdovi [gozdôvi] / gozdi [gózdi]
• volk [vou̯k], im. dv. volkova [vou̯kôva], im. mn. volkovi [vou̯kôvi]
• žleb [žlép], im. dv. žlebova [žlébôva] / žleba [žléba], im. mn. žlebovi [žlebôvi] / žlebi [žlébi]

Od pričakovanih končnic prve moške sklanjatve se v imenovalniku ednine razlikujejo:

• končnica -a pri samostalnikih, ki jih ni mogoče sklanjati po drugi moški sklanjatvi (očka, kuža);
• končnica -e pri prevzetih samostalnikih (bienale, finale, gvakamole, konklave, faksimile) in redkih lastnih imenih (Čile);
• končnica -o pri prevzetih (avto, kino, radio) in v slovenščini tvorjenih samostalnikih (dečko, sinko); pri tujih zemljepisnih imenih (Kairo, Tokio) ter kraticah (EMŠO, ARSO, UNESCO) in iz njih nastalih besedah (emšo, Arso, Unesco);
• latinsko-grške končnice ‑as, ‑es, ‑is, -os, -us, -um in -o pri nekaterih imenih (Aristoteles, Menelaos, Tacitus, Cicero); v splošni rabi se opuščajo (Aristotel, Menelaj, Tacit, Ciceron).

Izkazovanje podspola živosti je razvidno iz končnice -a v tožilniku ednine pri samostalnikih, ki poimenujejo bitja, npr. mož, otrok, slon; Prešeren, Peter, Karel Veliki).

Kot slovnično živi se vedejo tudi nekateri samostalniki, ki sicer označujejo ali poimenujejo neživo, in sicer

• zaradi podobnosti s samostalniki, ki označujejo živo, na izrazni ravni (enakozvočnice), npr. janževec, haložan ‘vino’, ribničan ‘fižol’, tolminec ‘sir’, velenjčan ‘premog’, francoz ‘orodje’, rak ‘bolezen’, oskar, kresnik ‘nagrada’, metuljček, delfin ‘način plavanja’, konjiček ‘hobi’, polžek ‘pecivo’); imena športnih klubov (Kladivar, Železničar, Fužinar);
• zaradi siceršnje podobnosti z živimi nosilci (poosebitev neživega, ki se nanaša na človeka), npr. pajac, robot, model, fotomodel, mrlič, mrtvec, tudi duh v pomenu ‘duševnost’ (Imeti bistrega duha);
• druge skupine samostalnikov, npr. igralne karte (as, pik; pagat, škis, mond); nekatera vozila ali naprave (golf, viličar; samsung);
• izpeljanke iz števnikov, ki zaznamujejo bankovce (petdesetak, stotak, petstotak) ali goro oz. njeno višino (tisočak, osemtisočak);
• imena bitij, ki so spremenila denotat in (po pomenskem prenosu) označujejo stvaritev, literarno delo ipd. (brati Prešerna ‘Prešernove pesmi’, občudovati Michelangela ‘Michelangelovo delo’).

Preglašena končnica -em se namesto -om pojavlja pri vseh samostalnikih, katerih osnova se konča na govorjene c, j, č, ž, š in dž (stric [stríc], polž [pôu̯ž-], Ramovš [ramôu̯š], bridž [brídž-]), tudi če jim sledi končnica -a ali -o (Škufca [škúfca], Matija [matíja], pončo [pónčo]) ali če je j posledica daljšanja osnove (ataše [atašé], car [cár], intervju [intervjú], meni [mení], NVO [nə̀vəó]).

Preglašene so tudi končnice v rodilniku in dajalniku dvojine in množine ter orodniku dvojine.

Pri TUJIH IMENIH in PISNO NEPODOMAČENIH OBČNIH BESEDAH so soglasniki c, j, č, ž, š in dž lahko zapisani z drugimi črkami in črkovnimi sklopi kot v slovenščini, npr. fr. Marseille [marsêj], or. z Marseillem [z‿marsêjem]; nem. Bosch [bóš], or. z Boschem [z‿bóšem]; polj. Bydgoszcz [bídgošč], or. z Bydgoszczem [z‿bídgoščem].

Končnica -je (ob končnici -i) je izražena pri skupini samostalnikov, ki (navadno) označujejo žive osebe, npr. fant – fantje, gost – gostje ... Razmerje med končnicama -i in -je je z vidika uveljavljenosti različno:

• končnica -je je edina ali pogostejša izbira pri samostalnikih brat (bratje redko brati), fant (fantje redko fanti), kmet (kmetje redko kmeti), oče (očetje redko očeti); gost (gostje tudi gosti), sosed (sosedje tudi sosedi), svat (svatje tudi svati), škof (škofje tudi škofi); Jud (Judje tudi Judi);
• končnica -i se pojavlja kot enakovredna dvojnica pri škrat (škrati in škratje) in kot prednostna dvojnica pri Hrvat (Hrvati tudi Hrvatje), ud (udi tudi udje).

Naglašena končnica -je [jé] je edina možnost pri samostalnikih mož, zob, las in človek – ljudje; ti samostalniki imajo v orodniku množine končnico -mi [mí] in ne ‑i: mož [móš], im. mn. možje [možjé], or. z možmi [z‿možmí]; človek [člôvek], im. mn. ljudje [ljudjé], or. z ljudmi [z‿ljudmí].

Samostalniki ženskega spola se sklanjajo po štirih osnovnih sklanjatvah: prvi, drugi, ničti (tretji) in pridevniški (četrti), ki se razlikujejo v rodilniški končnici.

V prvo žensko sklanjatev spadajo samostalniki, ki imajo v rodilniku ednine končnico -e (lipa, Petra), v rodilniku dvojine in množine pa ničto končnico. Mednje uvrščamo tudi nečrkovalne kratice s končajem -A (ki je tudi končnica) in iz njih nastale samostalnike (MRSA – mrsa, NASA – Nasa). Po osnovnem sklanjatvenem vzorcu sklanjamo tudi ženski priimki (če jih sklanjamo), ki se končajo na -a, npr. Ivana Kobilca, rod. Ivane Kobilce (sicer pa po ničti (tretji) sklanjatvi).

Množinski samostalniki (vile, hlače) se ne razlikujejo od drugih samostalnikov v množini: v imenovalniku množine imajo končnico -e in v rodilniku ničto končnico.

Sklanjatveni vzorec prve ženske sklanjatve ima dva podtipa, in sicer

1. samostalnike, ki se končujejo na [-әu̯] (bukev, breskev, cerkev), ter samostalnika mati in hči, ki daljšata osnovo z r;
2. samostalnik gospa, pri katerem se odkloni od osnovne paradigme pojavljajo v vseh treh številih.

Pri samostalnikih prve ženske sklanjatve, katerih osnova se končuje na soglasniške sklope, ki bi bili ob ničti končnici težko izgovorljivi, se v rodilniku dvojine in množine med soglasnika vrivajo neobstojni samoglasniki, in sicer

• polglasnik: kamra [kámra], rod. mn./dv. kamer [kámər],
• samoglasnik i, če se samostalnik konča na -ja: ladja, rod. mn./dv. ladij [ládij],
• redko samoglasnik a: ovca [ôu̯ca], rod. mn./dv. ovác [ovác] (ob pogostejši obliki ovc [ôu̯c]).

Pri prevzetih in do različnih stopenj podomačenih imenih ali občnih besedah se osnova lahko konča na samoglasnik in s končnico -a ustvarja samoglasniški stik, npr. Danaa, Pangea, Tea, Pia, boa, oboa, Samoa; Perpetua, Papua, statua. V rodilniku dvojine in množine se pri teh samostalnikih namesto ničte končnice kot izgovorna olajšava pojavlja soglasnik j: Pia [píja], rod. mn./dv. Pij [píj]; Tea [têa], rod. mn./dv. Tej [têj]; boa [bóa], rod. mn./dv. boj [bój]; statua [státua], rod. mn./dv. statuj [státuj].

Vsa prevzeta zemljepisna in stvarna imena, ki se končujejo na nenaglašeni govorjeni -a, sklanjamo po prvi ženski sklanjatvi: it. Bevilacqua [beviláku̯a], rod. Bevilacque [beviláku̯e]; polj. Białka [bjálka], rod. Białke [bjálke].

Pri prevzemanju iz drugih jezikov je največ odstopanj od slovenskih sklanjatvenih vzorcev pri imenih ženskih oseb, ki se ne končajo na pisni in govorjeni nenaglašeni -a, ampak imajo ničto končnico ali druge končaje, zaradi česar jih uvrščamo v ničto sklanjatev, npr. niz. Beatrix [beatríks], rod. Beatrix [beatríks], fr. Beatrice [beatrís], rod. Beatrice [beatrís]; angl. Kate [kêjt], rod. Kate [kêjt]; angl. Alice [êlis], rod. Alice [êlis]; fr. Dalida [dalidá], rod. Dalida [dalidá]; angl. Britney [brítni], rod. Britney [brítni]; dan. Bergitte [bêrgite], rod. Bergitte [bêrgite]; angl. Prue [prú], rod. Prue [prú].

Pri nekaterih skupinah imen iz antike, svetopisemskih in drugih starejših besedil pa so se zaradi prevajanja že v preteklosti uveljavile podomačene oblike imen.

1. Pri prevodih iz stare grščine in latinščine antična, zlasti bajeslovna ženska imena osnovo od rodilnika naprej lahko ali daljšajo z n (Juno, rod. Junone; Dido, rod. Didone) ali pa se prvotni končaj s premenjuje z d (Artemis, rod. Artemide) ali n (Salamis, rod. Salamine) ali r (Ceres, rod. Cerere). Pri podomačevanju se je v imenovalniku ednine sčasoma uveljavila osnova iz rodilnika, tj. Junona (< Juno), Didona (< Dido), Artemida (< Artemis), Cerera (< Ceres). Prilagoditve so bile izjemoma uveljavljene tudi pri redkih zemljepisnih imenih, npr. Avlida (< Avlis), Salamina (< Salamis).

Enako velja za starogrško-latinska imena na končni e, ki so v imenovalniku ednine podomačena s končnico -a, zato se sklanjajo po prvi ženski sklanjatvi, npr. Dafna (< Dafne), rod. Dafne [dáfne], daj. Dafni [dáfni] ... Tako še: Dika (< Dike), Melpomena (< Melpomene), Nioba (< Niobe), Psiha (< Psihe). Če imena ohranjajo izvirni končaj, jih sklanjamo po ničti sklanjatvi, npr. Dafne, rod. Dafne [dáfne], daj. Dafne [dáfne] ...

2. Svetopisemska, izvorno hebrejska imena, latinizirana kot Sarah, Chanah/Hannah, so v svetopisemskih prevodih uveljavljena kot podomačena – s končnico -a: Sara, Hana/Ana.

3. Pri prevzemanju imen na govorjeni -a s pisnim končajem na nemi h iz angleščine (angl. Deborah [debóra], Mariah [marája]) ohranjamo izvirni zapis in jih sklanjamo po ničti sklanjatvi.

V drugo žensko sklanjatev spadajo samostalniki, ki imajo v rodilniku ednine končnico ‑i (perut, stvar, kri). Lastna imena v tej skupini so redka – npr. Jedrt (še to se pogosto sklanja po ničti (tretji) sklanjatvi).

Množinski samostalniki (prsi, duri, jasli, binkošti) se ne razlikujejo od drugih samostalnikov te sklanjatve v množini: v imenovalniku in rodilniku množine imajo končnico ‑i.