Poljščina

Pisava

Poljska različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje osem črk s posebnimi ločevalnimi znamenji, tj. ⟨ą⟩, ⟨ć⟩, ⟨ę⟩, ⟨ń⟩, ⟨ó⟩, ⟨ś⟩, ⟨ź⟩ in ⟨ż⟩, ter posebna črka ⟨ł⟩. Pozna tudi dvočrkja, npr. ⟨ci⟩, ⟨ch⟩, ⟨cz⟩, ⟨dz⟩, ⟨dź⟩, ⟨dż⟩, ⟨rz⟩, ⟨si⟩, ⟨sz⟩ in ⟨zi⟩, ter tričrkje ⟨dzi⟩.

Poljska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨ą Ą⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨ć Ć⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨ę Ę⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨ł Ł⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨ń Ń⟩, ⟨o O⟩, ⟨ó Ó⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨ś Ś⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨w W⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩, ⟨ź Ź⟩, ⟨ż Ż⟩.

Posebnost

Črke ⟨q⟩, ⟨v⟩, ⟨x⟩ niso del poljske abecede, pojavljajo pa se v prevzetih besedah.

O vključevanju poljskih posebnih črk in črk z ločevalnimi znamenji v slovensko abecedo glej poglavje »Slovenska abeceda« (Pisna znamenja).

V poljski pisavi so uporabljena tri ločevalna znamenja, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

  • ostrivec ⟨´⟩ nad črkami ⟨ć⟩, ⟨ń⟩, ⟨ś⟩ in ⟨ź⟩ za označevanje mehkosti;
  • ostrivec ⟨´⟩ nad črko ⟨ó⟩ za označevanje izgovora [u];
  • repek ⟨˛⟩ pod črkama ⟨ą⟩ in ⟨ę⟩ za označevanje izhodiščno nosnega izgovora;
  • pika ⟨˙⟩ nad črko ⟨ż⟩ za označevanje izgovora [ž].

Izgovor

Naglasno mesto

Večina poljskih besed je naglašena na predzadnjem zlogu, npr. Sienkiewicz [šenkjévič], Goniądz [gónjondz‑], Cieszkowski [češkôu̯ski]. Naglasno mesto poljskih besed večinoma ohranjamo.

Posebnost

V poljščini se naglas pri pregibanju tudi premika, in sicer tako, da ostaja na predzadnjem zlogu, a te naglasne premičnosti ne prevzemamo: Sikorski [šikórski], rod. Sikorskega [šikórskega] (pol. [šikórski, rod. šikorskêga]).

Razmerja med črkami in glasovi

Samoglasniki

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ glede na položaj tudi kot [j] in ⟨e⟩ glede na položaj tudi kot polglasnik.

Posebnosti

  1. Samoglasnik, zapisan s črko ⟨ó⟩, izgovorimo kot [u]: Górski [gúrski].
  2. Končaj ⟨ów⟩, ki ga v poljščini izgovarjajo [úf], v slovenščino v izglasju prevzemamo kot [ou̯], npr. Chorzów [hóžou̯], rod. Chorzówa [hóžova] (pol. Chorzów [hóžuf], rod. Chorzowa [hožôva]).
  3. Poljski trdi i, zapisan s črko ⟨y⟩, v slovenščini izgovorimo kot [i]: Tyniec [tínjec].

Prevzemanje kakovosti samoglasnikov, zapisanih s črkama ⟨e⟩ in ⟨o⟩, iz preglednice ni izrecno razvidno. Naglašena samoglasnika, zapisana s črkama ⟨e⟩ in ⟨o⟩, prevzemamo praviloma kot ozka, kot široka pa, kadar e stoji pred glasom j ali r, npr. Sieradz [šêrac], Jędrzejów [jendžêjou̯], oz. kadar stoji pred glasom v, npr. Drożdżowski [droždžôu̯ski]. Široka sta tudi v besedah ali delih besed, ki so podobni slovenskim, npr. Nowy Korczyn [nôvi kórčin], Dobre Miasto [dôbre mjásto].

Za več informacij o prevzemanju e in o glej poglavje »Samoglasniki v prevzetih imenih« (Glasoslovni oris).

V črkovnem sklopu ⟨iV⟩ se ⟨i⟩ izgovarja kot [j], npr. Gdynia [gdínja], Maria [márja], Zofia [zófja], Kamieniec [kamjénjec].

Črka ⟨i⟩ v položaju za soglasnikom in hkrati pred samoglasnikom v sklopih ⟨ci⟩, ⟨si⟩, ⟨zi⟩ in ⟨dzi⟩ ne označuje glasu [i], temveč zaznamuje mehkost soglasnika pred sabo: Dziedzic [džédžic], Grzesiuk [gžéšuk]. Ti sklopi se pred samoglasnikom izgovarjajo [č], [š], [ž], [dž].

Nosnika sta v poljščini zapisana z ⟨ą⟩ in ⟨ę⟩, pri prevzemanju v slovenščino ju izgovarjamo nenosno, tj. kot [on] oz. [en], pred [b] in [p] pa kot [om] oz. [em]: Wąsek [vónsek], Sąpłaty [sompláti]; Wałęsa [valénsa], Dębski [démpski].

Soglasniki

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩ in ⟨t⟩, izgovarjamo po slovensko.

Posebnosti

  1. Črko ⟨ż⟩ izgovarjamo kot [ž]: Żoliborz [žolíbož‑].
  2. Črko ⟨w⟩ pred samoglasnikom izgovarjamo kot [v]: Gliwice [glivíce]. Na koncu besede in pred nezvenečim soglasnikom se v poljščini izgovarja kot [f], v knjižni slovenščini ga nadomešča dvoustnična varianta [u̯], npr. Gorzów Wielkopolski [góžou̯ vjelkopólski], Kieślowski [kješlôu̯ski].
  3. Podvojene črke izgovarjamo enojno: Kamienna Góra [kamjéna gúra].

Soglasniki so zapisani tudi z dvočrkji, ki jih v slovenščini izgovarjamo: ⟨ch⟩ kot [h], ⟨cz⟩ kot [č], ⟨dz⟩ kot [dz], ⟨dż⟩ in ⟨dź⟩ kot [dž], ⟨rz⟩ kot [ž] in ⟨sz⟩ kot [š]; ⟨ci⟩ kot [č], ⟨si⟩ kot [š] in ⟨zi⟩ kot [ž]. V poljščini so dvočrkja tudi ⟨gi⟩ za [gj], ⟨ki⟩ za mehčane soglasnike [kj] in ⟨ni⟩ za [ɲ], ki jih prevzemamo kot [gj], [kj] in [nj]: Gierek [gjêrek], Mickiewicz [mickjévič], Gdynia [gdínja].

Zvenečnostne premene soglasnikov, zapisanih z dvočrkji, iz preglednice niso izrecno razvidne. Za nepoznavalce poljščine so lahko težavne izgovorne premene dvočrkij, npr. ⟨rz⟩ in ⟨dz⟩, ki ju izgovorimo kot [ž] in [dz]; v izglasju ali pred nezvenečim soglasnikom (⟨rz⟩ pa tudi za nezvenečim soglasnikom) je prvi izgovorjen kot [š] (Kazimierz [kažímješ], rod. Kazimierza [kažímježa], Przemyśl [pšémišəl]) in drugi kot [c] (Zapędzki [zapéncki]; Grudziądz [grudžónc], rod. Grudziądza [grudžóndza]; Sieradz [šêrac], rod. Sieradza [šêradza]).

Črke ⟨ć⟩, ⟨ś⟩ in ⟨ź⟩, ki jih pred samoglasniki nadomeščajo dvočrkja ⟨ci⟩, ⟨si⟩ in ⟨zi⟩, označujejo v poljščini mehčane soglasnike. Z dvočrkjema ⟨cz⟩ in ⟨sz⟩ ter črko ⟨ż⟩ pa zapisujejo trde soglasnike. Pri prevzemanju v slovenščino vse naštete izgovarjamo enako:

Enako velja tudi za ⟨dż⟩ in ⟨dź⟩, ki ju izgovorimo kot [dž], npr. v Dżbikowicz [džbikôvič], Czeladź [čélač], rod. Czeladźa [čéladža].

Soglasnik, ki je zapisan s črko ⟨ń⟩ oz. pred samoglasnikom z dvočrkjem ⟨ni⟩, je v poljščini mehčan. V slovenščino ga mehčanega (kot [n’], lahko pa tudi kot otrdeli [n]) prevzemamo v izglasju ali pred soglasnikom sredi besede: Żagań [žágan’/žágan], rod. Żagańa [žáganja]; Kamiński [kamín’ski/kamínski].

O mehčanem izgovoru v knjižni slovenščini glej poglavje »Glasoslovni oris« (Slovnični oris za pravopis).

Soglasnik, zapisan s črko ⟨ł⟩, v knjižno slovenščino prevzemamo kot [l]: Michał [míhal], rod. Michała [míhala]; Paweł [pávəl], rod. Pawła [páu̯la]; Miłosz [míloš], rod. Miłosza [míloša].

V preglednici zvenečnostne premene niso posebej obravnavane, v zapisu izgovora pa so upoštevane, če je obravnavan kak drug pojav. Glej preglednico za slovenščino.

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

Zapis Položaj Izgovor v slovenščini Zgled
ą ne pred ⟨b⟩ in ⟨p⟩ on Raciąż [ráčonž‑], Wąsek [vónsək]
ą pred ⟨b⟩ in ⟨p⟩ om Dąbrowska [dombrôu̯ska]
c ne pred ⟨i⟩ in v izglasju c Kubacki [kubácki], Płock [plóck], Cezary [cézari], Kamieniec [kamjénjec]
c pred ⟨i⟩ in soglasnikom – ⟨iC⟩ č Marcin [márčin], Szczecin [ščéčin]
ci pred samoglasnikom č Cieszkowski [češkôu̯ski], Maciej [máčej], Kościuszko [koščúško]
ć č Noteć [nóteč], Zamość [zámošč], Maćkowiak [mačkôu̯jak]
ch h Chorzów [hóžov‑], Wojciech [vójčeh]
cz č Kaczyński [kačínski], Mickiewicz [mickjévič]
dz ne pred ⟨i⟩ in v izglasju dz Brudzew [brúdzev‑], Sieradz [šêradz‑]
dz pred ⟨i⟩ in soglasnikom – ⟨iC⟩ Brodziński [brodžínski], Zdzisław [ždžíslav‑]
dzi pred samoglasnikom Dziedzic [džédžic], Grudziądz [grúdžondz‑], Pudzianowski [pudžanôu̯ski], Dzierżoniów [džeržónjuv‑]
Dźwirzyno [džvižíno]
Drożdżowski [droždžôu̯ski]
e v obrazilih ‑⟨ec⟩, ‑⟨ek⟩, ‑⟨el⟩, ‑⟨er⟩ ə Kawalec [kaváləc], Mrożek [mróžək], Paweł [pávəl], Piotr [pjótər]
ę ne pred ⟨b⟩, ⟨p⟩ en Wałęsa [valénsa], Stękała [stenkála], Zapędzki [zapéncki]
ę pred ⟨b⟩, ⟨p⟩ em Dębski [démpski], Kępy [kémpi]
h h Hula [húla], Nowa Huta [nôva húta]
i pred soglasnikom in v izglasju i Sikorski [šikórski], Miłosz [míloš], Kamiński [kamín'ski/kamínski], Konopnicka [konopnícka]; Górski [gúrski], Mościcki [moščícki]
i po soglasniku in hkrati pred samoglasnikom (tudi v ⟨gi⟩, ⟨ki⟩, ⟨ni⟩) – ⟨CiV⟩ j Piotr [pjótər], Zofia [zófja]; Gierek [gjêrek], Mickiewicz [mickjévič], Gniezno [gnjézno], Gdynia [gdínja]
ł l Słowacki [slovácki], Stękała [stenkála], Żyła [žíla], Łomża [lómža], Łukasz [lúkaš], Michał [míhal], Zniszczoł [zníščol]
ń n’/n Murańka [murán’ka/muránka], Kamiński [kamín’ski/kamínski], Wyszyński [višín’ski/višínski]; Toruń [tórun’/tórun], rod. Toruńa [tórunja]; Żagań [žágan’/žágan], rod. Żagańa [žáganja]
ó razen pred ⟨w⟩ u Bródka [brútka], Górski [gúrski], Różewicz [ružévič], Wróblewski [vrubléu̯ski/u̯rubléu̯ski]
ó pred ⟨w⟩ o Tarnów [tárnov‑], Świderkówna [šviderkôu̯na]
rz ž

Kazimierz[kažímjež‑], Przemyśl [pšémišǝl], Rzeszów [žéšov‑], Chorzów [hóžov‑], Andrzej [ándžej], Sandomierz [sandómjež‑], Szczebrzeszyn [ščebžéšin], Grzesiuk [gžéšuk] (Glej opis zvenečnostnih premen soglasnikov.)

s ne pred ⟨i⟩ s Sławomir [slavómir], Stoch [stóh], Tusk [túsk]; Serafinowicz [serafinôvič]
s pred ⟨i⟩ in soglasnikom – ⟨iC⟩ š Sikorski [šikórski]
si pred samoglasnikom š Grzesiuk [gžéšuk]
ś š Cieśla [čéšla], Mościcki [moščícki], Zamość [zámošč]
sz š Szczecin [ščéčin], Koszalin [košálin], Tomasz [tómaš]
y i Małysz [máliš], Wojtyła [vojtíla], Szydło [šídlo], Tyniec [tínjec]
w pred samoglasnikom v Wolny [vólni]
w v izglasju in pred soglasnikom Inowrocław [inovróclav‑/inou̯róclav‑], Majewski [majéu̯ski], Wschowa [u̯shôva]
z ne pred ⟨i⟩ in v izglasju z Zamość [zámošč], Jaruzelski [jaruzélski], Łobez [lóbez‑]
z pred ⟨i⟩ in soglasnikom – ⟨iC⟩ ž Kazimierz [kažímješ], rod. Kazimierza [kažímježa]
zi pred samoglasnikom ž Ziemski [žémski], Zielona Góra [želóna gúra]
ź ž Źródła [žrúdla], Źrebce [žrépce], Źlinice [žliníce]
ż ž Żeromski [žerómski], Elżbieta [elžbjéta], Niżnik [nížnik]

Posebnosti

Pri imenih, ki so bila podomačena že v preteklosti, so se uveljavila odstopanja od pravil, predstavljenih v preglednici.

  1. Pri prevzemanju končnega mehkega ⟨ń⟩ se je mehčanje tudi pisno zaznamovalo z j: Poznanj [póznan’/póznan], rod. Poznanja [póznanja] (pol. Poznań); Torunj [tórun’/tórun], rod. Torunja [tórunja] (pol. Toruń).
  2. Glasovna vrednost ⟨ó⟩ in nosnikov ponekod ni bila upoštevana, npr. Lodž [lóč], rod. Lodža [lódža] (pol. Łódź), kar je ustrezalo nekdanjim pravopisnim pravilom.
  3. Zamenjava morfemskega sklopa ‑⟨ów⟩ z ‑[ou̯] v izgovoru se pri nekaterih prevzemih odraža tudi v pisavi: Krakov [krákov‑] (pol. Kraków).
  4. Pri nekaterih bolj znanih osebnostih se je v preteklosti uveljavil izgovor, približan branju po črki, npr. Sienkiewicz [sjenkjévič/sinkíjevič] namesto ustreznejšega [šenkjévič], ali pa je bilo ime že zapisano tako, da se je približalo poljski izreki, npr. Walensa namesto Wałęsa [valénsa], kot pišemo danes.

Podomačevanje poljskih besed in besednih zvez

Občna poimenovanja

Prevzemanje občnih poimenovanj iz poljščine je redko, večinoma jih prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede in besedne zveze večinoma pisno podomačene: zlot [zlót] (pol. złoty) ‘poljska denarna enota’, šlahta [šláhta] (pol. szlachta) ‘nekdanje poljsko nižje in srednje plemstvo’. Pri poimenovanju za poljski parlament sta se uveljavili obe različici – nepodomačena in podomačena: sejm [sêjm] in sejem [sêjəm].

Glej poglavje o prilagoditvah slovničnih kategorij.

Lastna imena

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v poljščini: Bydgoszcz [bídgošč], BielskoBiała [bjélsko‑bjála], Olsztyn [ólštin], Gazeta Wyborcza [gazéta vibórča]. Nekatera lastna imena pa so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

Osebna imena

Zgodovinska imena poljskih vladarjev so podomačena, in sicer se je uveljavilo, da namesto poljskih osebnih imen uporabljamo slovenska, razlikovalna določila pa prevedemo, npr. Boleslav Hrabri [bóleslau̯ hrábri] (pol. Bolesław Chrobry); če je razlikovalni dodatek izimenski, ime zgolj podomačimo, npr. Jan III. Sobieski [ján sobjéski]. Enako velja tudi za imena svetnikov, npr. Favstina Kowalska [fau̯stína koválska] (pol. Faustyna Kowalska).

Podomačena so imena plemiških rodbin, npr. Jagelonci [jagelónci] (pol. Jagiellonowie), Pjasti [pjásti] (pol. Piastowie).

Zemljepisna imena

Pisno podomačena zemljepisna imena (eksonimi) so se uveljavila že v preteklosti. Izglasja pri enobesednih eksonimih ali izlastnoimenskih besedah morfemsko prilagodimo, npr.

  • imena nekaterih bolj znanih mest: glavno mesto Varšava [varšáva] (pol. Warszawa), romarsko mesto Čenstohova [čenstohôva] (pol. Częstochowa), Krakov [krákov‑] (pol. Kraków), Gdansk [gdánsk] (pol. Gdańsk), Lodž [lódž‑] (pol. Łodź); Vroclav [vróclav‑/u̯róclav‑] (pol. Wrocław);
  • ime države in pokrajin, npr. Poljska (pol. Polska); Kujavija (pol. Kujawy), Mazurija (pol. Mazury);
  • imena rek in gorovij, npr. Visla (pol. Wisła), Varta (pol. Warta); Karpati (pol. Karpaty), Krkonoši (pol. Karkonosze, češ. Krkonoše).

V večbesednih imenih se izlastnoimenske sestavine prilagodijo slovenščini, občnoimenske prevedemo, pridevniki iz že podomačenih imen pa sledijo podomačeni obliki, npr.

Posebnost

Izraze, ki spremljajo zemljepisna imena v razlikovalni vlogi, prevajamo in jih pišemo z malo začetnico: gomila Krakus (pol. Kopiec Krakus).

Nekateri kulturni, sakralni in drugi spomeniki so poimenovani tudi opisno, občnoimenske prvine v teh opisih prevajamo: cerkev sv. Janeza Klimaka v Varšavi  (pol. Cerkiew św. Jana Klimaka w Warszawie), cerkev miru v Świdnici in Jaworju (pol. Kościoły Pokoju w Świdnicy i Jaworze), lesene cerkve južne Malopoljske (pol. drewniane kościoły południowej Małopolski).

Stvarna imena

Pri podomačevanju stvarnih imen sledimo pravopisnim pravilom: prevajamo redka stvarna imena, in sicer imena organizacij (sindikat Solidarnost (pol. Solidarność)), imena umetniških del (Čenstohovska Marija [čenstohôu̯ska maríja] (pol. Obraz Matki Boskiej Częstochowskiej)) ipd.

Imena nekaterih spomenikov v slovenščini nadomeščamo z opisnimi imeni, npr. Cehovska dvorana (pol. Sukiennice), Opatovski rudniki kremena (pol. Krzemionki).

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Poljščina kot slovanski jezik besede pregiba podobno kot slovenščina, a se ravnamo po slovenskih sklanjatvenih vzorcih.

Spremembe slovničnih kategorij

Nekatera imena, ki se končajo na soglasnik, se v poljščini pogosteje sklanjajo po 2. ženski sklanjatvi, v slovenščini pa jih kot imena moškega spola uvrščamo v 1. moško sklanjatev, npr. Lodž [lóč], rod. Lodža [lódža] m (pol. Łódź ž, rod. Łodzi); Bydgoszcz [bídgošč], rod. Bydgoszcza [bídgošča] m (pol. Bydgoszcz ž, rod. Bydgoszczy ž).

Nekatere prevzete občne besede so slovenščini tudi morfemsko prilagojene, npr. poljska samostalnika moškega spola poloneza (pol. polonez m) in mazurka (pol. mazurek m) sta v slovenščini ženskega spola.

Pridevniška lastna imena, zlasti priimke, ki se pri moških in ženskah razlikujejo, saj jih tvorimo s spolsko prilagojenimi pridevniškimi obrazili ‑ski, ‑cki, ‑dzki, ny ali ska, dzka, cka, na, sklanjamo po pridevniški, tj. četrti sklanjatvi, in sicer

  1. imena moškega spola: Sikorski [sikórski], rod. Sikorskega; Słowacki [slovácki], rod. Słowackega; Wolny [vólni], rod. Wolnega, or. z Wolnim;
  2. imena ženskega spola: Szymborska [šímborska], rod. Szymborske; Konopnicka [konopnícka], rod. Konopnicke; Świderkówna [šviderkôu̯na], rod. Świderkówne.

Krajšanje osnove zaradi neobstojnih samoglasnikov

V izglasnih morfemskih sklopih ‑ec, ek, el, er v slovenščini nastopa neobstojni polglasnik, ki ga v odvisnih sklonih pri pregibanju izpuščamo. Kot slovanski jezik tovrstni izpad e (v slovenščini polglasnika) v naštetih sklopih pozna tudi poljščina, npr. Zgorzelec [zgožéləc], rod. Zgorzelca [zgožélca]; Marek [márək], rod. Marka [márka], Paweł [pávəl], rod. Pawła [páu̯la]; Piotr [pjótər], rod. Piotra [pjótra] – slovensko in poljsko sklanjanje se tu ujemata.

Posebnosti

  1. Kadar izglasni morfemski sklop ‑ec, ‑ek sledi sklopu soglasnika in samoglasnika i, ki ima mehčalno vlogo, osnova ostane tudi pri pregibanju nespremenjena: Sosnowiec [sosnôu̯jec], rod. Sosnowieca [sosnôu̯jeca] (pol. Sosnowca [sosnôu̯ca]); Maciek [máček], rod. Macieka [máčeka] (pol. rod. Maćka [máčka]). Poljske oblike z neobstojnim samoglasnikom se pojavljajo predvsem pri poznavalcih poljščine in jih zasledimo tudi v knjižni slovenščini.
  2. Pri nekaterih imenih, npr. Wawel [vável/vávəl], v poljščini e ne izpada, v slovenščini pa lahko: rod. Wawela/Wawla [vávela/váu̯la].
  3. V nekaterih zvezah imen se je ustalila poslovenjena glasovna oblika z nespremenjeno osnovo, npr. Lolek in Bolek [lôlek in bôlek], rod. Loleka in Boleka [lôleka in bôleka].

Podstava svojilnega pridevnika izhaja iz rodilniške osnove imena, npr. Markov [márkov‑], Pawłov [páu̯lov‑], Piotrov [pjótrov‑].

Daljšanje osnove

Osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, ki se sklanjajo po 1. moški sklanjatvi in pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnik i: Kępy [kémpi], rod. Kępyja [kémpija]; Cezary [cezári], rod. Cezaryja [cezárija]. Enako velja za nekatera imena na končni govorjeni r, npr. Sławomir [slavómir], rod. Sławomirja [slavómirja].

Posebnost

Daljšanje osnove z j je pri besedah, prevzetih iz poljščine, redko, saj so imena z izglasnim i pogosto pridevniška in jih pregibamo po 4. sklanjatvi, npr. Kubacki [kubácki], rod. Kubackega [kubáckega].

Podstava svojilnega pridevnika izhaja iz podaljšane osnove imena, npr. Kępyjev [kémpijev‑], Sławomirjev [slavómirjev‑].

Preglas

Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini pojavlja, če se ime (osnova imena ali podstava tvorjenke) konča na končne govorjene glasove č in š ter c in j, ki so v poljščini zapisani na različne načine, najpogosteje s črkami ⟨c⟩, ⟨ć⟩, ⟨j⟩, ⟨ń⟩, ⟨ś⟩, ⟨ź⟩, ⟨ż⟩ in dvočrkji ⟨cz⟩, ⟨dź⟩, ⟨rz⟩ in ⟨sz⟩, npr.:

⟨c⟩ Kawalec [kaváləc], or. s Kawalcem [skaválcem]; svoj. prid. Kawalčev [kaválčev‑]
⟨ć⟩ Zamość [zámošč], or. z Zamośćem [zzámoščem]
⟨cz⟩ Mickiewicz [mickjévič], or. z Mickiewiczem [zmickjévičem]; svoj. prid. Mickiewiczev [mickjévičev‑]
⟨dź⟩ Czeladź [čélač], or. s Czeladźem [s/ščéladžem]
⟨j⟩ Maciej [máčej], or. z Maciejem [zmáčejem]; svoj. prid. Maciejev [máčejev‑]
⟨ń⟩ Okuń [ókun’/ókun], or. z Okuńem [zókunjem]; svoj. prid. Okuńev [ókunjev‑]
⟨rz⟩ Kazimierz [kažímješ], or. s Kazimierzem [skažímježem]; svoj. prid. Kazimierzev [kažímježev‑]
⟨sz⟩ Tomasz [tómaš], or. s Tomaszem [stómašem]; svoj. prid. Tomaszev [tómašev‑]
⟨ś⟩ Gołaś [gólaš], or. z Gołaśem [zgólašem]; svoj. prid. Gołaśev [gólašev‑]
⟨ż⟩ Chodzież [hódžeš], or. s Chodzieżem [shódžežem]; svoj. prid. Chodzieżev [hódžežev‑]

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na končni govorjeni soglasnik r ali samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u, ki osnovo podaljšujejo z j, npr. Kępy [kémpi], or. s Kępyjem [skémpijem]; svoj. prid. Kępyjev [kémpijev‑]. (Glej poglavje »Daljšanje osnove«.)