Poljska različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje osem črk s posebnimi ločevalnimi znamenji, tj. ⟨ą⟩, ⟨ć⟩, ⟨ę⟩, ⟨ń⟩, ⟨ó⟩, ⟨ś⟩, ⟨ź⟩ in ⟨ż⟩, ter posebna črka ⟨ł⟩. Pozna tudi dvočrkja, npr. ⟨ci⟩, ⟨ch⟩, ⟨cz⟩, ⟨dz⟩, ⟨dź⟩, ⟨dż⟩, ⟨rz⟩, ⟨si⟩, ⟨sz⟩ in ⟨zi⟩, ter tričrkje ⟨dzi⟩.

Poljska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨ą Ą⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨ć Ć⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨ę Ę⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨ł Ł⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨ń Ń⟩, ⟨o O⟩, ⟨ó Ó⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨ś Ś⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨w W⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩, ⟨ź Ź⟩, ⟨ż Ż⟩.

V poljski pisavi so uporabljena tri ločevalna znamenja, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• ostrivec ⟨´⟩ nad črkami ⟨ć⟩, ⟨ń⟩, ⟨ś⟩ in ⟨ź⟩ za označevanje mehkosti;
• ostrivec ⟨´⟩ nad črko ⟨ó⟩ za označevanje izgovora [u];
• repek ⟨˛⟩ pod črkama ⟨ą⟩ in ⟨ę⟩ za označevanje izhodiščno nosnega izgovora;
• pika ⟨˙⟩ nad črko ⟨ż⟩ za označevanje izgovora [ž].

Večina poljskih besed je naglašena na predzadnjem zlogu, npr. Sienkiewicz [šenkjévič], Goniądz [gónjondz‑], Cieszkowski [češkôu̯ski]. Naglasno mesto poljskih besed večinoma ohranjamo.

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ glede na položaj tudi kot [j] in ⟨e⟩ glede na položaj tudi kot polglasnik.

V črkovnem sklopu ⟨iV⟩ se ⟨i⟩ izgovarja kot [j], npr. Gdynia [gdínja], Maria [márja], Zofia [zófja], Kamieniec [kamjénjec].

Črka ⟨i⟩ v položaju za soglasnikom in hkrati pred samoglasnikom v sklopih ⟨ci⟩, ⟨si⟩, ⟨zi⟩ in ⟨dzi⟩ ne označuje glasu [i], temveč zaznamuje mehkost soglasnika pred sabo: Dziedzic [džédžic], Grzesiuk [gžéšuk]. Ti sklopi se pred samoglasnikom izgovarjajo [č], [š], [ž], [dž].

Nosnika sta v poljščini zapisana z ⟨ą⟩ in ⟨ę⟩, pri prevzemanju v slovenščino ju izgovarjamo nenosno, tj. kot [on] oz. [en], pred [b] in [p] pa kot [om] oz. [em]: Wąsek [vónsek], Sąpłaty [sompláti]; Wałęsa [valénsa], Dębski [démpski].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩ in ⟨t⟩, izgovarjamo po slovensko.

Soglasniki so zapisani tudi z dvočrkji, ki jih v slovenščini izgovarjamo: ⟨ch⟩ kot [h], ⟨cz⟩ kot [č], ⟨dz⟩ kot [dz], ⟨dż⟩ in ⟨dź⟩ kot [dž], ⟨rz⟩ kot [ž] in ⟨sz⟩ kot [š]; ⟨ci⟩ kot [č], ⟨si⟩ kot [š] in ⟨zi⟩ kot [ž]. V poljščini so dvočrkja tudi ⟨gi⟩ za [gj], ⟨ki⟩ za mehčane soglasnike [kj] in ⟨ni⟩ za [ɲ], ki jih prevzemamo kot [gj], [kj] in [nj]: Gierek [gjêrek], Mickiewicz [mickjévič], Gdynia [gdínja].

Črke ⟨ć⟩, ⟨ś⟩ in ⟨ź⟩, ki jih pred samoglasniki nadomeščajo dvočrkja ⟨ci⟩, ⟨si⟩ in ⟨zi⟩, označujejo v poljščini mehčane soglasnike. Z dvočrkjema ⟨cz⟩ in ⟨sz⟩ ter črko ⟨ż⟩ pa zapisujejo trde soglasnike. Pri prevzemanju v slovenščino vse naštete izgovarjamo enako:

• kot [č] v Cieszyn [čéšin], Ćmielów [čmjélou̯], Nowy Korczyn [nôvi kórčin];
• kot [š] v Sienkiewicz [šenkjévič], Kuśniewicz [kušnjévič], Bydgoszcz [bídgošč];
• kot [ž] v Zielona Góra [želóna gúra], Koźminek [kožmínek], Różewicz [ružévič].

Enako velja tudi za ⟨dż⟩ in ⟨dź⟩, ki ju izgovorimo kot [dž], npr. v Dżbikowicz [džbikôvič], Czeladź [čélač], rod. Czeladźa [čéladža].

Soglasnik, ki je zapisan s črko ⟨ń⟩ oz. pred samoglasnikom z dvočrkjem ⟨ni⟩, je v poljščini mehčan. V slovenščino ga mehčanega (kot [n’], lahko pa tudi kot otrdeli [n]) prevzemamo v izglasju ali pred soglasnikom sredi besede: Żagań [žágan’/žágan], rod. Żagańa [žáganja]; Kamiński [kamín’ski/kamínski].

Soglasnik, zapisan s črko ⟨ł⟩, v knjižno slovenščino prevzemamo kot [l]: Michał [míhal], rod. Michała [míhala]; Paweł [pávəl], rod. Pawła [páu̯la]; Miłosz [míloš], rod. Miłosza [míloša].

Prevzemanje občnih poimenovanj iz poljščine je redko, večinoma jih prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede in besedne zveze večinoma pisno podomačene: zlot [zlót] (pol. złoty) ‘poljska denarna enota’, šlahta [šláhta] (pol. szlachta) ‘nekdanje poljsko nižje in srednje plemstvo’. Pri poimenovanju za poljski parlament sta se uveljavili obe različici – nepodomačena in podomačena: sejm [sêjm] in sejem [sêjəm].

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v poljščini: Bydgoszcz [bídgošč], Bielsko‑Biała [bjélsko‑bjála], Olsztyn [ólštin], Gazeta Wyborcza [gazéta vibórča]. Nekatera lastna imena pa so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

Zgodovinska imena poljskih vladarjev so podomačena, in sicer se je uveljavilo, da namesto poljskih osebnih imen uporabljamo slovenska, razlikovalna določila pa prevedemo, npr. Boleslav Hrabri [bóleslau̯ hrábri] (pol. Bolesław Chrobry); če je razlikovalni dodatek izimenski, ime zgolj podomačimo, npr. Jan III. Sobieski [ján sobjéski]. Enako velja tudi za imena svetnikov, npr. Favstina Kowalska [fau̯stína koválska] (pol. Faustyna Kowalska).

Podomačena so imena plemiških rodbin, npr. Jagelonci [jagelónci] (pol. Jagiellonowie), Pjasti [pjásti] (pol. Piastowie).

Pisno podomačena zemljepisna imena (eksonimi) so se uveljavila že v preteklosti. Izglasja pri enobesednih eksonimih ali izlastnoimenskih besedah morfemsko prilagodimo, npr.

• imena nekaterih bolj znanih mest: glavno mesto Varšava [varšáva] (pol. Warszawa), romarsko mesto Čenstohova [čenstohôva] (pol. Częstochowa), Krakov [krákov‑] (pol. Kraków), Gdansk [gdánsk] (pol. Gdańsk), Lodž [lódž‑] (pol. Łodź); Vroclav [vróclav‑/u̯róclav‑] (pol. Wrocław);
• ime države in pokrajin, npr. Poljska (pol. Polska); Kujavija (pol. Kujawy), Mazurija (pol. Mazury);
• imena rek in gorovij, npr. Visla (pol. Wisła), Varta (pol. Warta); Karpati (pol. Karpaty), Krkonoši (pol. Karkonosze, češ. Krkonoše).

V večbesednih imenih se izlastnoimenske sestavine prilagodijo slovenščini, občnoimenske prevedemo, pridevniki iz že podomačenih imen pa sledijo podomačeni obliki, npr.

• nekrajevna imena: Lublinsko višavje (pol. Wyżyna Lubelska), Mazurska jezera (pol. Jeziora Mazurskie), Svetokriške gore (pol. Góry Świętokrzyskie), Lužiška Nisa (pol. Nysa Łużycka), Gdanski zaliv (pol. Zatoka Gdańska);
• imena kulturnih, sakralnih in drugih spomenikov: Stari Zamość (pol. Osiedle Stare Miasto), Vavelska stolnica (pol. Katedra Wawelska).

Pri podomačevanju stvarnih imen sledimo pravopisnim pravilom: prevajamo redka stvarna imena, in sicer imena organizacij (sindikat Solidarnost (pol. Solidarność)), imena umetniških del (Čenstohovska Marija [čenstohôu̯ska maríja] (pol. Obraz Matki Boskiej Częstochowskiej)) ipd.

Imena nekaterih spomenikov v slovenščini nadomeščamo z opisnimi imeni, npr. Cehovska dvorana (pol. Sukiennice), Opatovski rudniki kremena (pol. Krzemionki).

Poljščina kot slovanski jezik besede pregiba podobno kot slovenščina, a se ravnamo po slovenskih sklanjatvenih vzorcih.

Nekatera imena, ki se končajo na soglasnik, se v poljščini pogosteje sklanjajo po 2. ženski sklanjatvi, v slovenščini pa jih kot imena moškega spola uvrščamo v 1. moško sklanjatev, npr. Lodž [lóč], rod. Lodža [lódža] m (pol. Łódź ž, rod. Łodzi); Bydgoszcz [bídgošč], rod. Bydgoszcza [bídgošča] m (pol. Bydgoszcz ž, rod. Bydgoszczy ž).

Nekatere prevzete občne besede so slovenščini tudi morfemsko prilagojene, npr. poljska samostalnika moškega spola poloneza (pol. polonez m) in mazurka (pol. mazurek m) sta v slovenščini ženskega spola.

Pridevniška lastna imena, zlasti priimke, ki se pri moških in ženskah razlikujejo, saj jih tvorimo s spolsko prilagojenimi pridevniškimi obrazili ‑ski, ‑cki, ‑dzki, ‑ny ali ‑ska, ‑dzka, ‑cka, ‑na, sklanjamo po pridevniški, tj. četrti sklanjatvi, in sicer

1. imena moškega spola: Sikorski [sikórski], rod. Sikorskega; Słowacki [slovácki], rod. Słowackega; Wolny [vólni], rod. Wolnega, or. z Wolnim;
2. imena ženskega spola: Szymborska [šímborska], rod. Szymborske; Konopnicka [konopnícka], rod. Konopnicke; Świderkówna [šviderkôu̯na], rod. Świderkówne.

V izglasnih morfemskih sklopih ‑ec, ‑ek, ‑el, ‑er v slovenščini nastopa neobstojni polglasnik, ki ga v odvisnih sklonih pri pregibanju izpuščamo. Kot slovanski jezik tovrstni izpad e (v slovenščini polglasnika) v naštetih sklopih pozna tudi poljščina, npr. Zgorzelec [zgožéləc], rod. Zgorzelca [zgožélca]; Marek [márək], rod. Marka [márka], Paweł [pávəl], rod. Pawła [páu̯la]; Piotr [pjótər], rod. Piotra [pjótra] – slovensko in poljsko sklanjanje se tu ujemata.

Osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, ki se sklanjajo po 1. moški sklanjatvi in pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnik i: Kępy [kémpi], rod. Kępyja [kémpija]; Cezary [cezári], rod. Cezaryja [cezárija]. Enako velja za nekatera imena na končni govorjeni r, npr. Sławomir [slavómir], rod. Sławomirja [slavómirja].

Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini pojavlja, če se ime (osnova imena ali podstava tvorjenke) konča na končne govorjene glasove č in š ter c in j, ki so v poljščini zapisani na različne načine, najpogosteje s črkami ⟨c⟩, ⟨ć⟩, ⟨j⟩, ⟨ń⟩, ⟨ś⟩, ⟨ź⟩, ⟨ż⟩ in dvočrkji ⟨cz⟩, ⟨dź⟩, ⟨rz⟩ in ⟨sz⟩, npr.:

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na končni govorjeni soglasnik r ali samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u, ki osnovo podaljšujejo z j, npr. Kępy [kémpi], or. s Kępyjem [s‿kémpijem]; svoj. prid. Kępyjev [kémpijev‑]. (Glej poglavje »Daljšanje osnove«.)