Zaradi razlik med zapisom in govorom je lahko daljšanje osnove pri prevzetih besedah pisno in govorno ali samo govorno:

1. pisno in govorno, npr. it. Ferrari [ferári], rod. Ferrarija [ferárija]; nem. Dürer [dírer], rod. Dürerja [dírerja]; angl. Sidney [sídni], rod. Sidneyja [sídnija]; fr. chardonnay [šardoné], rod. chardonnayja [šardonêja];
2. samo govorno (večinoma pri angleških in francoskih imenih), npr. fr. Degas [degá], rod. Degasa [degája]; fr. Delacroix [delakroá], rod. Delacroixa [delakroája]; angl. Shaw [šó], rod. Shawa [šója].

Osnovo daljšamo po pravilih za slovenske besede, in sicer

1. če se v govoru končuje na naglašene samoglasnike ali nenaglašeni i, ki so lahko zapisani tudi z dvočrkji ali črkovnimi sklopi:
   • [á]: fr. Zola [zolá], rod. Zolaja [zolája]; fr. Curie [kirí], rod. Curieja [kiríja];
   • [é]: fr. René [rené], rod. Renéja [renêja]; nem. Chiemsee [kímzé], rod. Chiemseeja [kimzêja];
   • [í]: kat. Dalí [dalí], rod. Dalíja [dalíja]; fr. Nancy [nansí], rod. Nancyja [nansíja]; fr. Guy [gí], rod. Guyja [gíja];
   • [ó]: fr. Rousseau [rusó], rod. Rousseauja [rusója]; port. Maceió [masejó], rod. Maceiója [masejója];
   • [ú]: it. Cefalù [čefalú], rod. Cefalùja [čefalúja]; angl. Who [hú], rod. Whoja [húja];
   • [i]: it. Machiavelli [makjavéli], rod. Machiavellija [makjavélija]; nem. Savigny [závinji], rod. Savignyja [závinjija]; angl. Milwaukee [milvóki], rod. Milwaukeeja [milvókija]; angl. grammy [grêmi], grammyja [grêmija];
2. če se v govoru končuje na nenaglašeni e ali u, kadar ta ni končnica:
   • [e]: nem. Nietzsche [níče], rod. Nietzscheja [níčeja]; it. Dante [dánte], rod. Danteja [dánteja];
   • [u]: nem. Kotzebue [kócebu], rod. Kotzebueja [kócebuja]; avstronez. Vanuatu [vanuátu], rod. Vanuatuja [vanuátuja]; afr. Wagadugu [vagadúgu], rod. Wagaduguja [vagadúguja].

Imena z osnovo na govorjeni in zapisani končni r (zlasti v večzložnih samostalnikih) sklanjamo tako, da osnovo daljšamo v govoru in zapisu:

• nem. Weimar [vájmar], rod. Weimarja [vájmarja];
• angl. Windsor [víntsor], rod. Windsorja [víntsorja];
• fr. Pasteur [pastêr], rod. Pasteurja [pastêrja];
• fr. Althusser [altisêr], rod. Althusserja [altisêrja].
  

Pri angleških in francoskih imenih s pisnim končajem ‑⟨re⟩, ki ga izgovorimo kot [r], končni nemi e pri sklanjanju izpade, daljšanje osnove pa je le ena od sklanjatvenih možnosti:

• fr. Voltaire [voltêr], rod. Voltairja [voltêrja] in Voltaira [voltêra];
• angl. Astaire [astêr], rod. Astairja [astêrja] in Astaira [astêra];
• angl. Shakespeare [šékspir], rod. Shakespearja [šékspirja] in Shakespeara [šékspira].

Tako še: fr. Ampère [ampêr], fr. Baudelaire [bodlêr], fr. Lumière [limjêr], fr. de Saussure [də sosír].

Daljšanja z j ne poznajo angleške enozložnice s končnim govorjenim r (npr. angl. More [mór], rod. Mora [móra]; Shire [šír], rod. Shira [šíra]). Tako še: angl. Gere [gír], angl. Eyre [êjr], angl. Ware [vêr]. Večzložna ali zložena imena s temi sestavinami v drugem delu imena so v preteklosti sklanjali le z nespremenjeno, danes pa tudi s podaljšano osnovo, npr.

• angl. Baltimore [báltimọr], rod. Baltimora [báltimọra] tudi Baltimorja [báltimọrja];
• angl. Hampshire [hêmpšir], rod. Hampshira [hêmpšira] tudi Hampshirja [hêmpširja].

Samo v govoru podaljšujejo osnovo nekatera tuja moška imena s pisnimi soglasniškimi končaji, ki so

• nemi soglasniki (npr. t – fr. Manet [mané]), tudi kot del nemega črkovnega sklopa (npr. gh – angl. Raleigh [róli]) ali
• del dvočrkja s samoglasniškim izgovorom (npr. -ew – angl. Matthew [mêtju]).

Pri sklanjanju je osnova pisno nespremenjena, v izgovoru pa izglasje zahteva daljšanje z j.

Samo govorno se osnova daljša, če se končuje na govorjene naglašene samoglasnike ali nenaglašena i in u:

• [á] – fr. Artois [artu̯á], rod. Artoisa [artu̯ája]; fr. Delacroix [delakru̯á], rod. Delacroixa [delakru̯ája];
• [é] – fr. Hacquet [aké], rod. Hacqueta [akêja]; fr. Manet [mané], rod. Maneta [manêja];
• [í] – angl. Leigh [lí], rod. Leigha [líja]; fr. Louis [lu̯í], rod. Louisa [lu̯íja]; fr. Camus [kamí], rod. Camusa [kamíja];
• [ó] – angl. Shaw [šó], rod. Shawa [šója]; fr. Bordeaux [bordó], rod. Bordeauxa [bordója];
• [ú] – fr. Cixous [siksú], rod. Cixousa [siksúja]; fr. Doubs [dú], rod. Doubsa [dúja];
• [i] – angl. Raleigh [róli], rod. Raleigha [rólija];
• [u] – angl. Andrew [êndru], rod. Andrewa [êndruja].

Če (večinoma v francoskih imenih) končnemu r sledi nema črka za soglasnik (c, d, g, h, s, t) ali nemi črkovni sklop (dt) ali je soglasnik del nemega sklopa (es), ta imena v govoru sklanjamo na dva načina – s podaljšano ali nepodaljšano osnovo:

• fr. Leclerc [leklêr], rod. Leclerca [leklêrja/leklêra];
• fr. Ronsard [ronsár], rod. Ronsarda [ronsárja/ronsára];
• fr. Nevers [nevêr], rod. Neversa [nevêrja/nevêra];
• fr. Flaubert [flobêr], rod. Flauberta [flobêrja/flobêra];
• fr. Bernhardt [bernár], rod. Bernhardta [bernárja/bernára];
• fr. Strasbourg [strazbúr], rod. Strasbourga [strazbúrja/strazbúra];

Tako še: fr. Abélard [abelár], Cendrars [sandrár], Goncourt [gonkúr], Hazard [azár] itd.

Če se samostalnik konča na naglašeni samoglasnik in nenaglašene i in u ter e, ki ni končnica, je podstava vseh izpeljank enaka podaljšani (rodilniški) osnovi.

Če se samostalnik konča na r in pri sklanjanju osnovo daljša, je podstava izpeljank enaka podaljšani osnovi le pri tvorbi pridevnikov z obrazilom ‑ev, pri izpeljankah z obraziloma -ski in -(č)an pa je enaka nepodaljšani (imenovalniški) osnovi.

Pri imenih na končne govorjene samoglasnike ali nenaglašena i in u, ki daljšajo osnovo le v govoru, je podstava pridevniških in samostalniških izpeljank v zapisu in govoru različna.

1. V zapisu vse izpeljanke izhajajo iz pisne imenovalniške oblike (tj. nepodaljšane osnove), npr. angl. Leight [lí], rod. Leigha [líja]. Obrazilo svojilnega pridevnika lahko odraža glasovno premeno samoglasnika o v e za izglasnim j (preglas) v govoru in zapisu (-ov in -ev), npr. Leighov/Leighev [líjev-].
2. V govoru vse izpeljanke izhajajo iz govorne rodilniške oblike (tj. podaljšane osnove), npr. angl.[lí], rod. [líja]. Obrazilo svojilnega pridevnika je le preglašeno [líjev‑].

Pri izpeljankah iz angleških in francoskih imen na končaj ‑⟨re⟩ se podstava izpeljank razlikuje glede na obrazilo.

1. Podstava izpeljank z obraziloma -ski in -čan (iz zemljepisnih imen) je enaka nepodaljšani osnovi.
2. Podstava svojilnih pridevnikov je enaka rodilniški osnovi, pri tem je obrazilo lahko tudi v zapisu preglašeno (-ov > -ev), če je podstava enaka podaljšani osnovi.

Enako velja za imena, pri katerih osnovo daljšamo le v govoru in končnemu govorjenemu r sledi nemi soglasnik (ta je zapisan na različne načine, gl. poglavje »Samostalniki na končni govorjeni r«). Le pridevniške svojilne oblike s podaljšano govorno podstavo imajo dve pisni različici: Flaubertov in Flaubertev [flobêrjev-].