Pravopis 8.0

Samostalniki na končni samoglasnik

Pri sklanjanju samostalnikov moškega spola osnovo daljšamo z j tako v zapisu kot v govoru v vseh sklonih (razen v imenovalniku ednine in tožilniku, če je enak imenovalniku), in sicer

  1. če se osnova končuje na naglašene samoglasnike ali nenaglašena i in u:
    • [á] – apartma [apartmá], rod. apartmaja [apartmája];
    • [é] – karate [karaté], rod. karateja [karatêja];
    • [í] – meni [mení], rod. menija [meníja];
    • [ó] – skiro [skiró], rod. skiroja [skirója];
    • [ú] – kanu [kanú], rod. kanuja [kanúja];
    • [i] – kolibri [kolíbri], rod. kolibrija [kolíbrija];
    • [u] – sudoku [sudóku], rod. sudokuja [sudókuja];
  2. če se osnova končuje na nenaglašeni e, kadar ta ni končnica:
    • pri redkih priimkih (Maze [máze], rod. Mazeja [mázeja]; Vute [vúte], rod. Vuteja [vúteja]);
    • pri pisno podomačenih prevzetih občnih izrazih in imenih (maskarpone [maskarpóne], rod. maskarponeja [maskarpóneja]; Jahve [jáhve], rod. Jahveja [jáhveja]).

Posebnosti

  1. Pri nekaterih osebnih imenih in priimkih na končni nenaglašeni e (Arne, Mate; Berke) se v knjižni rabi uveljavljata tako daljšanje z j kot s t (Arne, rod. Arneja/Arneta). V sodobnem knjižnem jeziku sta za slovenske nosilce imen in priimkov mogoči obe možnosti sklanjanja, izbira je odvisna od nosilca imena in od regionalne ali rodbinske navade, ki jo v knjižnem jeziku ohranjamo.
  2. Če je končni nenaglašeni e končnica (in ne zadnji glas osnove), se pri sklanjanju premenjuje (finale [finále], rod. finala [finála]). Osnove torej ne daljšamo pri
    • redkih eksonimih, npr. Čile;
    • nekaterih prevzetih besedah, npr. kamikaze, gvakamole, konklave;
    • skupinah že podomačenih samostalnikov s končaji -ale (finale, bienale, Berlinale, četrtfinale, polfinale, trienale), -ile (faksimile, kampanile) in -ere (belvedere, mizerere).

Po pravilih starejših pravopisov daljšamo osnovo s t le pri »domačih«, z j pa pri prevzetih imenih: delo Mateta Dolenca in zmaga Mateja Parlova.

Naglasno mesto ni ustaljeno pri nekaterih prevzetih samostalnikih, ki se končujejo na u (v sodobni slovenščini je pri takih sicer vse pogosteje naglas na zadnjem besednem zlogu), npr. emu [emú/ému], haiku [hajkú/hájku], vudu [vúdu/vudú], guru [gúru/gurú]. V obeh primerih pa daljšajo osnovo z j.

Osnovo daljšamo z j tudi pri sklanjanju črkovalno branih enot, pri katerih je v izglasju lahko tudi naglašeni polglasnik, npr. pri

  • kraticah s samoglasniškim izglasjem (KPK [kápéká], rod. KPK-ja [kápékája]; APZ [ápézé], rod. APZ-ja [ápézêja]; SSKJ [sə̀sə̀kə̀jə̀], rod. SSKJ-ja [sə̀sə̀kə̀jə̀ja]);
  • samostojnih črkah (a [á], rod. a-ja [ája]; t [tə̀/té], rod. t-ja [tə̀ja/têja]).