V poglavju »Prevzete besede in besedne zveze« so obravnavana splošna načela, ki jih upoštevamo, kadar v slovenski knjižni jezik prevzemamo besede in besedne zveze iz drugih jezikov, in sicer prilagoditve pisave, prilagoditve glasov in naglasa ter prilagoditve slovničnih kategorij.

Poglavje »O prevzemanju iz posameznih jezikov« prinaša napotke za glasovno in pisno slovenjenje ter prečrkovanje okoli 45 pisav oziroma jezikov, med njimi za večino evropskih jezikov in za tiste oddaljene jezike, katerih imena so pogosteje rabljena v slovenščini.

Jeziki so razdeljeni glede na pisave, tj. na latinične in nelatinične, slednje nadalje še na grško-cirilične in azijsko-afriške nelatinične pisave, ki jih moramo v slovenščini prečrkovati.

Pri vsakem posameznem jeziku so obravnavana naslednja področja: pisava; izgovor oz. naglasno mesto; razmerja med črkami in glasovi s ponazoritveno preglednico črka – glas; podomačevanje besed in besednih zvez; posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik. Po potrebi je dodan oris poglavitnih razlik med rabo ločil v obravnavanem jeziku in slovenščini.

OPOMBA: Končna ureditev poglavja, ki bo sledila uvodni razdelitvi po jezikih, bo oblikovana po predstavitvi vseh jezikov. V obdobju javne razprave na spletno mesto Pravopis 8.0 Pravopisna komisija dodaja postopoma tiste jezike, ki bodo lahko pripravljeni glede na možnosti angažiranja avtorjev in strokovnjakov za posamezne jezike. V skladu s tem bo poglavje dopolnjeno s krovnimi poglavji o prečrkovanju iz nelatiničnih pisav.

Vse latinične pisave izhajajo iz osnovnega latiničnega črkopisa, ki obsega 26 črk, in sicer: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

Ob vsakem jeziku je prikazano zaporedje črk v abecedi tega jezika. Predstavljeni so tudi podatki o razmerju do osnovnega latiničnega črkopisa, tj. izločanju črk in dodajanju oz. rabi posebnih črk, črk z ločevalnimi znamenji in dvo- in veččrkij.

Vse cirilične pisave izhajajo iz osnovnega ciriličnega črkopisa, ki obsega 24 črk, in sicer: ⟨а А⟩, ⟨б Б⟩, ⟨в В⟩, ⟨г Г⟩, ⟨д Д⟩, ⟨еЕ⟩, ⟨ж Ж⟩, ⟨з З⟩, ⟨и И⟩, ⟨к К⟩, ⟨л Л⟩, ⟨м М⟩, ⟨н Н⟩, ⟨о О⟩, ⟨п П⟩, ⟨р Р⟩, ⟨с С⟩, ⟨т Т⟩, ⟨у У⟩, ⟨фФ⟩, ⟨х Х⟩, ⟨ц Ц⟩, ⟨ч Ч⟩, ⟨ш Ш⟩.

Ob vsakem jeziku je prikazano zaporedje črk v abecedi (azbuki) tega jezika. Predstavljeni so tudi podatki o razmerju do osnovnega ciriličnega črkopisa, tj. dodajanju oz. rabi posebnih črk in črk z ločevalnimi znamenji ter dvo- in veččrkij.

Starogrška in novogrška pisava obsegata 24 črk.

Zaporedje črk v starogrški in novogrški abecedi (alfabetu) je enako, izgovor nekaterih črk pa se razlikuje: ⟨αА⟩, ⟨β Β⟩, ⟨γ Γ⟩, ⟨δΔ⟩, ⟨εΕ⟩, ⟨ζ Ζ⟩, ⟨η Η⟩, ⟨θ Θ⟩, ⟨ιΙ⟩, ⟨κΚ⟩, ⟨λ Λ⟩, ⟨μΜ⟩, ⟨𝜈Ν⟩, ⟨ξΞ⟩, ⟨οΟ⟩, ⟨πΠ⟩, ⟨ρΡ⟩, ⟨σ/ςΣ⟩, ⟨τ Τ⟩, ⟨υ Υ⟩, ⟨φΦ⟩, ⟨χ Χ⟩, ⟨ψΨ⟩, ⟨ωΩ⟩.

V preglednici so predstavljene grške črke in njihove latinične ustreznice.

Naglasna znamenja v starogrški pisavi označujejo mesto naglasa in tonem. Pri prečrkovanju jih ohranjamo, in sicer uporabljamo

• ostrivec (oz. akut): Sokrátes (gr. Σωκράτης),
• strešico (namesto t. i. cirkumfleksa): Proîtos (gr. Προῖτος),
• krativec (oz. gravis): Ioulianòs ho Apostátes (gr. Ίουλιανὸςὁ Ἀποστάτης).

Polkrožec pred veliko začetnico pri imenih, ki se začenjajo na samoglasnik ali na soglasnik r, označuje šibki ali ostri pridih:

• šibki pridih pri prečrkovanju opuščamo: Αntigóne (gr. Ἀντιγόνη),
• ostri pridih zapisujemo s črko ⟨h⟩: Hómeros (gr. Ὅμηρος).

Šibki in ostri pridih se izjemoma zapisujeta tudi sredi besede v sklopu ⟨-ῤῥ-⟩, ki se prečrkuje kot ⟨rrh⟩: Pýrrhos (gr. Πύῤῥος).

Pri prečrkovanju dolžine praviloma ne zaznamujemo, zato črki ⟨ω⟩ in ⟨η⟩, ki sta se v stari grščini uporabljali za zapisovanje dolgega glasu [o] oz. [e], po navadi prečrkujemo enako kot ⟨ο⟩ in ⟨ε⟩, ki sta zaznamovali ustrezna kratka glasova: Origénes (gr. Ὠριγένης), Héra (gr. Ἥρα). Izjemoma, pri citatni rabi npr. občnih besed, uporabimo tudi zapis s črtico (makronom), ki označuje dolžino, tj. ⟨ō⟩ oz. ⟨ē⟩: týchēali týche ‘usodaʼ (gr. τύχη).

Dvojno piko, ki označuje nedvoglasniški izgovor, pri prečrkovanju navadno opuščamo: Deiáneira (gr. Δηϊάνειρα).

Za prečrkovanje nove grščine ne potrebujemo slovenskih ustreznic ločevalnih znamenj, saj jih novejši novogrški pravopis opušča.

Dvojne soglasnike razen sklopa ⟨γγ⟩ zapisujemo dvojno: Apóllon (gr. Ἀπόλλων).

Soglasniške sklope ⟨γγ⟩, ⟨γκ⟩, ⟨γξ⟩, ⟨γχ⟩ prečrkujemo kot ⟨ng⟩, ⟨nk⟩, ⟨nx⟩, ⟨nch⟩: Lóngos (gr. Λόγγος), Ánkyra (gr. Ἄγκυρα), Sphínx (gr. Σφίγξ).

Pri prečrkovanju pravih in nepravih dvoglasnikov (kratkih in dolgih) se zapišeta oba dela, pri čemer se drugi del dvoglasnikov na -u zapiše s črko ⟨u⟩, drugi del dvoglasnikov na -i pa s črko ⟨i⟩: Oinómaos (gr. Οἰνόμαος), Aulís (gr. Αὐλίς).

Če je dvoglasnik naglašen, se pri pravih dvoglasnikih naglas piše na drugi del, pri nepravih pa na prvi del: Haímon (gr. Αἵμων), Háides (gr. Ἅιδης).

V zaporedju dveh kratkih samoglasnikov se naglas zapisuje na prvega, če sta se samoglasnika izgovarjala dvozložno: Láios (gr. Λάιος).

Dvočrkje ⟨ου⟩ se prečrkuje enako kot dvoglasniki: Ouranós (gr. Οὐρανός).

Albanska različica latinične pisave ima 25 črk latiničnega črkopisa, dve črki z ločevalnim znamenjem in devet dvočrkij – ⟨dh⟩, ⟨gj⟩, ⟨ll⟩, ⟨nj⟩, ⟨rr⟩, ⟨sh⟩, ⟨th⟩, ⟨xh⟩ in ⟨zh⟩.

Albanska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨ç Ç⟩, ⟨d D⟩, ⟨dh Dh⟩, ⟨e E⟩, ⟨ë Ë⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨gj Gj⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨ll Ll⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨nj Nj⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨rr Rr⟩, ⟨s S⟩, ⟨sh Sh⟩, ⟨t T⟩, ⟨th Th⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨x X⟩, ⟨xh Xh⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩, ⟨zh Zh⟩.

V albanski pisavi se uporabljata dve ločevalni znamenji, ki ju pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• dvojna pika ⟨¨⟩ nad črko ⟨ë⟩ za označevanje polglasnika [ǝ],
• sedij (ali kaveljček) ⟨¸⟩ pod črko ⟨ç⟩ za glas [č].

Naglasno mesto je v albanščini prosto in nepredvidljivo, najpogosteje pa je na predzadnjem ali zadnjem zlogu, npr. Rugova [rugôva], Tirana [tirána], Asdreni [azdréni], Kadare [kadaré]. Pri prevzemanju imen iz albanščine naglasno mesto praviloma ohranjamo.

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩, ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Zev v sklopu črke ⟨i⟩ in samoglasnika ⟨iV⟩ v izgovoru zapiramo z [j]: Bojaxhiu [bojadžíju].

Kadar si v besedi sledita dva samoglasnika, sta oba nosilca samostojnih zlogov, zato se izgovarjata samostojno (ne kot dvoglasnik): Luan [ljúan], Ismail [ismaíl].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

Soglasniki so zapisani tudi z dvočrkji, in sicer

• ⟨dh⟩ je v albanščini fonem /ð/, ki ga prevzemamo kot [d]: Bardhi [bárdi];
• ⟨gj⟩ je v albanščini fonem /ɟ/ (prim. hrvaški đ), ki ga prevzemamo kot [dž]: Gjon [džón], Gjergj [džêrdž‑];
• ⟨ll⟩ se uporablja za označevanje [ɫ], ki ga prevzemamo kot [l], npr. Llap [láp], Agolli [agóli];
• ⟨nj⟩ izgovarjamo po slovensko: Njazi [njázi];
• ⟨rr⟩ v albanščini označuje podaljšani [r], prevzemamo ga kot navadni [r]: Xhaferri [džafêri];
• ⟨sh⟩ označuje glas [š]: Berisha [beríša];
• ⟨th⟩ je v albanščini fonem /θ/, ki ga prevzemamo kot [t]: Thaçi [táči];
• ⟨xh⟩ označuje glas [dž]: Hoxha [hódža];
• ⟨zh⟩ označuje glas [ž]: Lezha [ljéža].

Občna poimenovanja iz albanščine so v slovenščini redka, in sicer pisno nespremenjena, npr. besa [bésa] ‘(neprelomljiva) prisega’, plis [pljís] ‘albansko tradicionalno belo pokrivalo’.

Lastna imena večinoma ohranjamo pisno nepodomačena: Thaçi [táči], Hoxha [hódža], Shyqyri [šičíri]. Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

V albanščini imajo lastna imena določno in nedoločno obliko, prevzemamo pa jih večinoma v določni obliki imenovalnika (končaj pri ženskih je ‑a, pri moških pa ‑i ali ‑u).

1. Besede ženskega spola, ki se v nedoločni obliki imenovalnika končajo na ‑ë ali ‑ër, so v slovenščino prevzete v določni obliki na ‑a: Korça (alb. Korçë, Korça), Malakastra (alb. Mallakastër, Mallakastra), Saranda (alb. Sarandë, Saranda), Gjirokastra (alb. Gjirokastër, Gjirokastra), Tirana (alb. Tiranë, Tirana).
2. Besede moškega spola prevzemamo različno, in sicer zemljepisna imena, ki imajo lahko v albanščini določno ali nedoločno obliko, večinoma prevzemamo v nedoločni obliki (torej brez končaja), npr. Berat (alb. Berat, Berati), Elbasan (alb. Elbasan, Elbasani), priimke prevzemamo v določni obliki (Thaçi, Gjerqeku), rojstna moška imena pa v nedoločni (glej tudi člen 19).

Nekatera imena zgodovinskih oseb pišemo podomačeno: Skenderbeg (alb. Skënderbeu), mati Terezija (alb. Nënë Tereza, pravo ime Anjezë Gonxhe Bojaxhiu).

Priimki so v albanščini vedno v določni obliki (Rexhepi), moška rojstna imena so izhodiščno v nedoločni obliki (Rexhep), ženska rojstna imena pa večinoma v določni obliki na ‑a, npr. (Drita). Imena tako tudi prevzemamo.

Za nekatere albanske zemljepisne danosti se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim), npr. Albanija (alb. Shqipëria), Beli Drim (alb. Drini i Bardhë), Drač (alb. Durrës, Durrësi), Drim (alb. Drin, Drini), Skader (alb. Shkodër, Shkodra). Podomačeno pišemo tudi izpeljanke iz podomačenih imen, npr. Draški zaliv (alb. Gjiri i Durrësit), Drimski zaliv (alb. Gjiri i Drinit).

V slovenskih besedilih so se uveljavila tudi nekatera srbska imena za zemljepisne danosti na Kosovu, npr. Peć (alb. Pejë, Peja), Dečani (alb. Deçan, Deçani), Kosovo (alb. Kosovë, Kosova), Kosovo polje (alb. Fushë Kosova), Kosovska Mitrovica (alb. Mitrovicë, Mitrovica), Priština (alb. Prishtinë, Prishtina), Metohija (alb. Rrafshi i Dukagjinit), Uroševac (alb. Ferizaj, Ferizaji), Gnjilane (alb. Gjilan, Gjilani), Đakovica (alb. Gjakovë, Gjakova).

Pri podomačevanju imen objektov sledimo pravopisnim pravilom in prevajamo imena kulturnih in drugih spomenikov: Mati Albanija ‘kip v Tirani’ (alb. Nëna Shqipëri), Petrelski grad (alb. Kalaja e Petrelës), Etem Begova mošeja (alb. Xhamia e Et'hem Beut), Skenderbegov trg (alb. Sheshi Skënderbej).

S pregibanjem albanskih prevzetih imen ni večjih težav, saj sledimo izgovoru v slovenščini in jih uvrščamo v slovenske sklanjatvene vzorce.

Pri pregibanju imen moškega spola s končajema ‑⟨ër⟩ in ‑⟨ës⟩, v katerih se pojavlja polglasnik, ta v odvisnih sklonih izpade (neobstojni polglasnik): Dhimitër [dimítǝr], rod. Dhimitra [dimítra]; Pjetër [pjétǝr], rod. Pjetra [pjétra]; Kukës [kúkǝs], rod. Kuksa [kúksa].

Osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u, kar je v albanščini zaradi določne oblike lastnih imen pogosto. Daljšanje je pisno in glasovno: Gashi [gáši], rod. Gashija [gášija]; Demaçi [demáči], rod. Demaçija [demáčija]. Enako velja za imena na končni govorjeni r, npr. Ilir [iljír], rod. Ilirja [iljírja].

Preglas samoglasnika o v e se pojavlja, če se govorjena osnova ali podstava tvorjenke konča na c, j, č, š, dž in ž, ki so v albanščini zapisani na različne načine. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do palatalizacijske premene c v č.

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na

1. samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u in se sklanjajo z daljšanjem osnove:
   • Kadare [kadaré], or. s Kadarejem [s‿kadarêjem]; svoj. prid. Kadarejev [kadarêjev‑]
   • Ibrahimi [ibrahími], or. z Ibrahimijem [z‿ibrahímijem]; svoj. prid. Ibrahimijev [ibrahímijev‑]
   • Zyko [zíko], or. z Zykojem [z‿zíkojem]; svoj. prid. Zykojev [zíkojev‑]
   • Zogu [zógu], or. z Zogujem [z‿zógujem]; svoj. prid. Zogujev [zógujev‑]
2. soglasnik r, če se ime sklanja z daljšanjem osnove, npr. Ylber [íl’ber/ílber], or. z Ylberjem [z‿íl’berjem/ílberjem]; svoj. prid. Ylberjev [íl’berjev‑/ílberjev‑].

Baskovska različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s posebno črko z ločevalnim znamenjem ⟨ñ⟩ in sedmimi dvočrkji ⟨dd⟩, ⟨ll⟩, ⟨rr⟩, ⟨ts⟩, ⟨tt⟩, ⟨tx⟩ ter ⟨tz⟩.

Baskovska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E ⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨ñ Ñ⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

V baskovski pisavi je uporabljeno eno ločevalno znamenje, ki ga pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo: vijuga ali tilda ⟨˜⟩ na črki ⟨ñ⟩.

Baskovske besede so naglašene vedno na drugem zlogu. Ob prevzemanju v slovenščino naglasno mesto ohranjamo, npr. Gipuzkoa [gipúskoa], Zarautz [saráu̯c], Getxo [gečó].

Daljše besede in zložena imena so dvonaglasnice, tako jih tudi prevzemamo, npr. Urdangarin [urdángarín].

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Zev v sklopu samoglasnika i in poljubnega drugega samoglasnika zapiramo z [j]: Erandio [erándijo], Sarrionandia [saríjonándija], Errenteria [erénterija].

Baskovščina ima pet dvoglasnikov, in sicer ⟨ai⟩, ⟨ei⟩, ⟨oi⟩ ter ⟨au⟩ in ⟨eu⟩, v katerih črko ⟨i⟩ izgovarjamo kot [j] (Maite [majté]), črko ⟨u⟩ pa kot dvoustnični [u̯] (Laurentzi [lau̯rénci]). Pri ostalih samoglasniških sklopih se izgovarja vsak samoglasnik posebej: Leioa [lejóa], Urumea [urúmea].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨m⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩, izgovarjamo po slovensko.

Baskovščina pozna več soglasniških dvočrkij. Pri prevzemanju v slovenščino jih izgovarjamo

• ⟨dd⟩ kot [dj]: Anddoni [andjóni];
• ⟨ll⟩ kot [lj]: Mallabia [maljábija];
• ⟨rr⟩ kot [r]: Errenteria [erénterija];
• ⟨tt⟩ kot [tj]: Ttipi-Ttapa [tjipí-tjapá], Mattin [matjín];
• ⟨tz⟩ in ⟨ts⟩ kot [c]: Izurtza [isúrca], Itsasondo [icásondo];
• ⟨tx⟩ kot [č]: Getxo [gečó].

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz baskovščine so v slovenščini redka, običajno so pisno nepodomačena, npr. txoko [čokó] ‘gastronomsko društvo’, txakoli [čakóli] ‘sorta vina’. V slovenščini je pogosto rabljen izraz euskara [eu̯skára] ‘baskovski jezik’.

Pri prevzemanju v slovenščino so se v preteklosti uveljavile bodisi španske bodisi francoske imenske oblike, ki jih kot ustaljene ohranjamo. Če pa je baskovsko ime danes edino uradno ime – osebe ali kraja –, ga prevzemamo v tej obliki: Atxaga [ačága], Zuloaga [sulóaga].

Baski v Španiji imajo uradno dvojne priimke (prvi je očetov, drugi materin, priimka si sledita brez vmesnega veznika), v Franciji pa enojne (očetov priimek). V slovenščini navadno uporabljamo priimke v skrajšani obliki: Gabriel Aresti [gabríjel arésti] (namesto Gabriel Aresti Segurola).

Ob uveljavljenih španskih in francoskih imenih se postopoma uveljavljajo tudi baskovske imenske različice: Gernika [gerníka] (ob šp. Guernica [gerníka]).

Imena manjših krajev v baskovski avtonomni pokrajini, ki jo najpogosteje imenujemo z zgodovinskim imenom Baskija [báskija] (izvirno pa se imenuje Euskadi [eu̯skádi]), so zapisana v baskovščini. To ime je danes tudi edino uradno ime, pri prevzemanju jih ohranjamo v izvirni obliki: Lekeitio [lekêjtijo] (šp. Lequeitio), Oiartzun [ojárcun] (šp. Oyarzun), Hondarribia [ondáribija] (šp. Fuenterrabia).

Pri prevzemanju baskovskih imen v slovenščino se ravnamo po besednih končajih:

• imena moškega spola najpogosteje sklanjamo po prvi moški sklanjatvi: Aitor [ajtór], Arrate [aráte], Iñigo [injígo], Koldo [koldó], Lekeitio [lekêjtijo], Oñati [onjáti], Sarrionandia [saríjonandija];
• zemljepisna imena na končni nenaglašeni -a so ženskega spola (Orexa [oréša]), če niso končniško naglašena;
• imena oseb ženskega spola sklanjamo po prvi ženski sklanjatvi, če imajo v imenovalniku končnico -a (Urumea [urúmea], rod. Urumee [urúmee]) ali končnico -e (Oihane [ojáne], rod. Oihane [ojáne], daj. Oihani [ojáni] ...); slednja je mogoče sklanjati tudi po tretji ženski sklanjatvi (Oihane [ojáne], rod. Oihane [ojáne], daj. Oihane [ojáne] ...), po kateri sicer sklanjamo večinoma ženska imena, ki se končajo na soglasnik (Miren [mirén], Maialen [majálen]).

Osnovo podaljšujejo z j tisti samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na naglašene samoglasnike in nenaglašene i, e in u, če slednja nista končnica:

• [e] – Arrate [aráte], rod. Arrateja [aráteja];
• [i] – Oñati [onjáti], rod. Oñatija [onjátija];
• [ó] – Getxo [gečó], rod. Getxoja [gečója];
• [u] – Arantzazu [aráncasu], rod. Arantzazuja [aráncasuja].

Osnovo podaljšujejo z j tudi samostalniki na izglasni r:

• Eibar [ejbár], rod. Eibarja [ejbárja];
• Xabier [šabíjer], rod. Xabierja [šabíjerja].

Preglas o v e se uveljavlja pri sklanjanju in svojilnem pridevniku iz samostalnikov, katerih osnova (podstava pri pridevnikih) se konča na govorjeni c (Zarautz [saráu̯c], rod. Zarautza [saráu̯ca], or. z/s Zarautzom/Zarautzem [s‿saráu̯cem]), in pri tistih, ki daljšajo osnovo z j.

Bolgarska različica cirilične pisave ima 24 črk osnovnega ciriličnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s petimi dodatnimi črkami – ⟨щ Щ⟩, ⟨ъ Ъ⟩, ⟨ь Ь⟩, ⟨ю Ю⟩, ⟨я Я⟩ in cirilično črko z ločevalnim znamenjem – ⟨й Й⟩.

Bolgarska abeceda (azbuka): ⟨а А⟩, ⟨б Б⟩, ⟨в В⟩, ⟨г Г⟩, ⟨д Д⟩, ⟨е Е⟩, ⟨ж Ж⟩, ⟨з З⟩, ⟨и И⟩, ⟨й Й⟩, ⟨к К⟩, ⟨л Л⟩, ⟨м М⟩, ⟨н Н⟩, ⟨о О⟩, ⟨п П⟩, ⟨р Р⟩, ⟨с С⟩, ⟨т Т⟩, ⟨у У⟩, ⟨ф Ф⟩, ⟨х Х⟩, ⟨ц Ц⟩, ⟨ч Ч⟩, ⟨ш Ш⟩, ⟨щ Щ⟩, ⟨ъ Ъ⟩, ⟨ь Ь⟩, ⟨ю Ю⟩, ⟨я Я⟩.

Pri prečrkovanju bolgarske cirilične pisave v latinico vsaki cirilični črki ustreza ena latinična črka ali črkovni sklop. V slovenščini podomačene oblike so enake prečrkovanim.

Preglednica ponazarja razmerje med cirilično črko (ali dvo- ali veččrkjem; v pokončnem in ležečem tisku) in slovensko latinično ustreznico.

Bolgarščina ima prosti naglas. Pri prevzemanju bolgarskih besed v slovenščino naglasno mesto praviloma ohranjamo:

• Jundola [júndola] (bolg. Юндола), Plovdiv [plôu̯div-] (bolg. Пловдив);
• Panagjurište [panagjúrište] (bolg. Панагюрище);
• Kozloduj [kozlodúj] (bolg. Козлодуй), Trojan [troján] (bolg. Троян).

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨а⟩ – ⟨a⟩, ⟨е⟩ – ⟨e⟩, ⟨и⟩ – ⟨i⟩, ⟨о⟩ – ⟨o⟩ in ⟨у⟩ – ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Bolgarski polglasnik, zapisan s črko ⟨ъ⟩, prevzemamo glede na položaj, in sicer

1. ob zvočniku r med dvema soglasnikoma ga v slovenščino prevzemamo kot polglasnik: Prvomaj [pǝrvomáj] (bolg. Първомай), Trnovo [tə̀rnovo] (bolg. Търново), Vršec [vǝršéc] (bolg. Вършец), Trn [tə̀rn/tə̀rǝn] (bolg. Трън);
2. v vseh drugih položajih pa ga zamenjujemo s črko ⟨а⟩ in ga tako tudi izgovarjamo: Aglen [aglén] (bolg. Ъглен), Valkov [válkov-] (bolg. Вълков), Dimitar [dimítar] (bolg. Димитър).

V sklopu i in poljubnega samoglasnika ⟨иV⟩ – ⟨iV⟩ se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z [j], v zapisu pa ne: Georgiev [georgíjev-] (bolg. Георгиев), Hadžiev [hadžíjev-] (bolg. Хаджиев), Stratiev [stratíjev-] (bolg. Стратиев).

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨б⟩ – ⟨b⟩, ⟨в⟩ – ⟨v⟩, ⟨г⟩ – ⟨g⟩, ⟨д⟩ – ⟨d⟩, ⟨ж⟩ – ⟨ž⟩, ⟨з⟩ – ⟨z⟩, ⟨й⟩ – ⟨j⟩, ⟨к⟩ – ⟨k⟩, ⟨л⟩ – ⟨l⟩, ⟨м⟩ – ⟨m⟩, ⟨н⟩ – ⟨n⟩, ⟨п⟩ – ⟨р⟩, ⟨р⟩ – ⟨r⟩, ⟨с⟩ – ⟨s⟩, ⟨т⟩ – ⟨t⟩, ⟨ф⟩ – ⟨f⟩, ⟨х⟩ – ⟨h⟩, ⟨ц⟩ – ⟨c⟩, ⟨ч⟩ – ⟨č⟩, ⟨ш⟩ – ⟨š⟩, ter soglasniška sklopa, zapisana z dvočrkji ⟨дз⟩ – ⟨dz⟩ in ⟨дж⟩ – ⟨dž⟩, izgovarjamo po slovensko. Soglasnik, zapisan s črko ⟨в⟩ – ⟨v⟩, položajno izgovarjamo tudi kot [u̯].

S črkami oz. črkovnimi sklopi ⟨ь⟩ – ⟨j⟩, ⟨ю⟩ – ⟨ju⟩ in ⟨я⟩ – ⟨ja⟩ je v bolgarščini označeno mehčanje predhodnega soglasnika. Po prečrkovanju latinične ustreznike izgovarjamo, kot so zapisani, in sicer

• ⟨ь⟩ – ⟨j⟩: Botjo [bótjo] (bolg. Ботьо), Kosjo [kósjo] (bolg. Косьо), Koljo [kóljo] (bolg. Кольо);
• ⟨ю⟩ – ⟨ju⟩: Djuni [djúni] (bolg. Дюни), Panagjurište [panagjúrište] (bolg. Панагюрище);
• ⟨я⟩ – ⟨ja⟩: Bjala [bjála] (bolg. Бяла).

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja, prevzeta iz bolgarščine, so redka. Večinoma gre za prečrkovane in tudi pisno podomačene besede in besedne zveze: račenica [račeníca] (bolg. ръченица) ʻplesʼ; škembe čorba [škémbe čórba] (bolg. шкембе чорба) ʻjuha z vampiʼ; šopska solata [šópska soláta] (bolg. шопска салата).

Osebna imena prečrkujemo in jih v tej obliki tudi podomačimo: Neven [néven] (bolg. Невен), Ognjan [ognján] (bolg. Огнян), Blagovesta (blagovésta) (bolg. Благовеста).

Imena svetnikov, vladarjev in drugih znanih zgodovinskih oseb navadno podomačimo tako, da uporabimo slovenski ustreznik rojstnega imena, stalni pridevek pa prevedemo ali podomačimo: Peter I. Bolgarski [pétǝr pǝ̀rvi bolgárski] (bolg. Петър I), Aleksander I. Bolgarski [aleksándǝr pǝ̀rvi bolgárski] (bolg. Александър I Български), Teodor Svetoslav [téodor svétoslav-] (bolg. Тодор Светослав).

Pri nekaterih cesarjih je različica imena ohranjena, npr. Simeon I. Veliki [símeon pǝ̀rvi véliki] (bolg. Симеон I Велики), Smilec [smílǝc] (tudi bratje Smilci) (bolg. Смилец), Smilcena [smilcéna] (bolg. Смилцена), Momčil [mómčil] (bolg. Момчил).

Bolgarski državljani imajo tridelno uradno osebno ime, ki ga sestavljajo rojstno ime, očetovo ime (patronimik) in priimek. Pri prevzemanju v slovenščino in pri uradni rabi se očetovo ime večinoma opušča, npr. Georgi (Ivanov) Dimitrov [geórgi ivanôv- dimitrôv-] (bolg. Георги Иванов Димитров); Ana (Ivanova) Dimitrova [ána ivanôva dimitrôva] (bolg. Ана Иванова Димитрова).

Za nekatere zemljepisne danosti v Bolgariji so se že v preteklosti ustalila slovenska imena ali eksonimi. Ta so enobesedna ali večbesedna; slednja so prevzeta tako, da občnoimenske dele navadno prevedemo, lastnoimenske pa podomačimo oz. jih morfemsko prilagodimo slovenščini, npr.:

• Bolgarija [bolgárija] (bolg. България), Struma [strúma] (bolg. Струма; reka);
• Severna Trakija [séverna trákija] (bolg. Северна Тракия), Veliko Trnovo [véliko tǝ̀rnovo] (bolg. Велико Търново), Šumenska planota [šúmenska planôta] (bolg. Шуменско плато); Varnsko jezero [várnsko/várǝnsko jézero] (bolg. Варненско езеро); Donavsko nižavje [dónau̯sko nižáu̯je] (bolg. Дунавска равнина), Burgaški zaliv [burgáški zalív-] (bolg. Бургаски залив), Šipčenski prelaz [šípčenski preláz-] (bolg. Шипченски проход), Trajanova vrata [trajánova u̯ráta/vráta] (bolg. Траянови врата), Zgornjetrakijsko nižavje [zgórnjetrákijsko nižáu̯je] (bolg. Горнотракийска низина).

Prevajamo oz. podomačujemo tudi imena spomenikov in znamenitosti: Madarski konjenik [madárski konjeník] (bolg. Мадарски конник).

Bolj znana bolgarska stvarna imena podomačujemo oz. prevajamo: Panagjurski zaklad [panagjúrski zaklád-] (bolg. Панагюрско съкровище), Univerza svetega/sv. Klimenta Ohridskega v Sofiji [univêrza svétega klímenta óhritskega u̯‿sófiji] (bolg. Софийски университет „Свети Климент Охридски“), Trnovski patriarhat [tǝ̀rnou̯ski patrijarhát] (bolg. Търновска патриаршия ).

Pri pregibanju bolgarskih besed in besednih zvez se ravnamo po slovenskih sklanjatvenih vzorcih.

Večina bolgarskih priimkov oseb moškega spola je izpridevniških samostalnikov, ki jih sklanjamo na dva načina:

1. priimke s končaji -⟨ски⟩ oz. -⟨ski⟩, -⟨шки⟩ oz. -⟨ški⟩ in -⟨чки⟩ oz. -⟨čki⟩ sklanjamo po pridevniški (četrti) sklanjatvi, npr.
   • Rakovski [rakôu̯ski] (bolg. Раковски), rod. Rakovskega [rakôu̯skega];
   • Bliznaški [bliznáški] (bolg. Близнашки), rod. Bliznaškega [bliznáškega];
   • Kovački [kováčki] (bolg. Ковачки), rod. Kovačkega [kováčkega];
   • Sandanski [sandánski] (bolg. Сандански), rod. Sandanskega [sandánskega];
2. priimke s končaji -⟨ов⟩ oz. -⟨ov⟩, -⟨eв⟩ oz. -⟨ev⟩ in -⟨ин⟩ oz. -⟨in⟩ sklanjamo po prvi moški sklanjatvi, npr.
   • Aleksandrov [aleksándrov-] (bolg. Александров), rod. Aleksandrova [aleksándrova];
   • Oračev [oráčev-] (bolg. Орачев), rod. Oračeva [oráčeva];
   • Vigenin [vigénin] (bolg. Вигенин), rod. Vigenina [vigénina].

Ženska imena sklanjamo po prvi ženski sklanjatvi, npr. Bagrjana [bagərjána] (bolg. Багряна), rod. Bagrjane [bagərjáne].

Ženske izpridevniške priimke, ki se razlikujejo od moških in imajo žensko spolsko obrazilo, npr. v končajih -⟨овa⟩ oz. -⟨ova⟩, -⟨eвa⟩ oz. -⟨eva⟩ in -⟨скa⟩ oz. -⟨ska⟩, sklanjamo po četrti ženski sklanjatvi:

• Ganina [ganína] (bolg. Ганина), rod. Ganine [ganíne];
• Ivanova [ivanôva] (bolg. Иванова), rod. Ivanove [ivanôve];
• Dafovska [dáfou̯ska] (bolg. Дафовска), rod. Dafovske [dáfou̯ske].

Zemljepisna imena na končni -o sklanjamo po samostalniški sklanjatvi srednjega spola:

• Gabrovo [gábrovo] (bolg. Габрово), rod. Gabrova [gábrova];
• Veliko Trnovo [véliko tə̀rnovo] (bolg. Велико Търново), rod. Velikega Trnova [vélikega tə̀rnova];
• Bajlovo [bájlovo] (bolg. Байлово), rod. Bajlova [bájlova].

Zemljepisna imena, ki imajo značilne slovenske množinske končnice, sklanjamo kot množinske samostalnike po prvi moški sklanjatvi:

• Škorpilovci [škórpilou̯ci] (bolg. Шкорпиловци), rod. Škorpilovcev [škórpilou̯cev-];
• Dragalevci [dragaléu̯ci] (bolg. Драгалевци), rod. Dragalevcev [dragaléu̯cev-];
• Rudarci [rudárci] (bolg. Рударци), rod. Rudarcev [rudárcev-].

Pri pregibanju bolgarskih imen v slovenščini se pojavljata dva tipa neobstojnih samoglasnikov, zaradi katerih se osnova krajša, in sicer:

1. neobstojni a v končaju -⟨ър⟩ oz. -⟨ar⟩:
   • Aleksandar [aleksándar] (bolg. Александър), rod. Aleksandra [aleksándra];
   • Petar [pétar] (bolg. Петър), rod. Petra [pétra];
   • Dimitar [dimítar] (bolg. Димитър), rod. Dimitra [dimítra];
2. neobstojni polglasnik (zapisan s črko e) v nenaglašenem končaju -⟨ец⟩ oz. ‑⟨ec⟩, ki se pojavlja redkeje:
   • Smilec [smílǝc] (bolg. Смилец), rod. Smilca [smílca].

Nekatera bolgarska imena na končni e, ki so po nastanku okrajšane ali klicne oblike daljših imen (Goce [góce] (bolg. Гоце), Gjorče [gjórče] (bolg. Гйорче) < Georgi [geórgi] (bolg. Георги), Dame [dáme] (bolg. Даме) < Damjan [dámjan] (bolg. Дамян), Jane [jáne] (bolg. Яне) < Ivan [ívan] (bolg. Иван)), sklanjamo tako, da osnovo daljšamo s t, npr.

• Goce [góce] (bolg. Гоце), rod. Goceta [góceta];
• Jane [jáne] (bolg. Яне), rod. Janeta [jáneta].
  

Osnovo daljšajo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na nenaglašeni samoglasnik i ter na samoglasnika e in u, če ta dva nista končnica, npr.:

• Georgi [geórgi] (bolg. Георги), rod. Georgija [geórgija];
• Djuni [djúni] (bolg. Дюни), rod. Djunija [djúnija];
• Dobri [dobrí] (bolg. Добри), rod. Dobrija [dobríja];
• Stoju [stóju] (bolg. Стою), rod. Stojuja [stójuja].

Osnovo daljšamo z j tudi pri večini imen, ki se končajo na -r, npr.:

• Todor [tódor] (bolg. Toдор), rod. Todorja [tódorja];
• Grigor [grigór] (bolg. Григор), rod. Grigorja [grigórja].

Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini pojavlja, kadar se osnova imena konča na govorjene glasove c, j, č, ž, š. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do premene v č.

Preglašujemo tudi imena s končno črko ⟨я⟩ – ⟨ja⟩ in končajem ⟨ьo⟩ – ⟨jo⟩. Pri prvih (končnica -a) se preglas uresničuje, če jih sklanjamo po prvi moški sklanjatvi; pri drugih (končnica -o) so imena na željo nosilca lahko zapisana tudi s končno črko ⟨ю⟩, ki jo v tem primeru izjemoma zapisujemo in izgovarjamo kot ⟨jo⟩ (namesto ⟨ju⟩).

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na soglasnik r, če se ime sklanja z daljšanjem osnove, npr. Velizar [velizár] (bolg. Велизар), or. z Velizarjem [z‿velizárjem]; svoj. prid. Velizarjev [velizárjev-].

Preglašujemo tudi imena moškega spola, katerih osnovo pri pregibanju daljšamo z j, npr. Veždi [véždi] (bolg. Вежди), or. z Veždijem [z‿véždijem]; svoj. prid. Veždijev [véždijev‑].

Standardna grafična različica narekovajev v bolgarščini je „___“, ki so tako kot v slovenščini stični. Po bolgarskem pravopisu se v narekovajih zapisuje tudi del stvarnih lastnih imen, ki je v vlogi desnega prilastka. Pri prevajanju v slovenščino narekovaje opuščamo, poimenovanje po znanih osebnostih pa postavljamo v rodilnik: Nacionalna knjižnica svetih/sv. Cirila in Metoda [nacijonálna knjížnica svétih ciríla in metóda] (bolg. Национална библиотека „Св. св. Кирил и Методий“); Naravoslovno-matematična gimnazija Janeta Sandanskega [naravoslôu̯no-matemátična gimnázija jáneta sandánskega] (bolg. Природо-математическа гимназия „Яне Сандански“).

Bosanska različica latinične pisave ima 22 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s štirimi črkami z ločevalnimi znamenji ⟨č⟩, ⟨ć⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩, posebno črko ⟨đ⟩ ter dvočrkji ⟨dž⟩, ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩.

Bosanska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨č Č⟩, ⟨ć Ć⟩, ⟨d D⟩, ⟨dž Dž⟩, ⟨đ Đ⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨lj Lj⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨nj Nj⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨š Š⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨z Z⟩, ⟨z Ž⟩.

V bosanski pisavi sta uporabljeni dve ločevalni znamenji, ki ju pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• ostrivec ⟨´⟩ na črki ⟨ć⟩ za označevanje mehkosti;
• kljukica ⟨ˇ⟩ na črkah ⟨č⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩ za označevanje šumevcev.

Posebno črko ⟨đ Đ⟩ pri prevzemanju v slovenščino ohranjamo.

Bosanščina ima prosti naglas. Naglas je lahko na katerem koli zlogu, razen na zadnjem, npr. Ismet [ísmet], Jajce [jájce], Sarajevo [sárajẹvo-], Jahorina [jáhorina], Džemal [džémal]. Pri prevzemanju v slovenščino naglasno mesto bosanskih besed praviloma ohranjamo.

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ in ⟨u⟩ glede na položaj tudi kot [j] in [u̯].

V bosanskih imenih so samoglasniški sklopi zapisani tako, kot se izgovorijo. Med samoglasnikom i in drugimi samoglasniki je protizevni j zapisan (Alija [álija], Asija [ásija]); v obrnjenem zaporedju zeva ne zapolnjujemo ne v zapisu ne v govoru (Husein [husêin], Smail [smáil]).

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨č⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩, ⟨z⟩ in ⟨ž⟩, ter dvočrkja ⟨dž⟩, ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ izgovarjamo po slovensko.

Bosanščina pozna zlogotvorni soglasnik ⟨r⟩, ki ga v medsoglasniškem položaju izgovarjamo po slovensko, torej kot [ər], npr. Srđan [sə̀rdžan], Drvar [də̀rvar], Brčko [bə̀rčko].

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz bosanščine večinoma prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede in besedne zveze

1. pisno podomačene, npr. steček [stéčək] (bos. stećak) ‘nagrobni kamen’, čevapčič [čevápčič] (bos. ćevap/ćevapčić) ‘jed’;
2. pisno nepodomačene, npr. sevdalinka [seu̯dalínka] ‘ljubezenska pesem’, tufahija [tufáhija] ‘jed’, hrkljuš [hə̀rkljuš] ‘izmišljena igra’.

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v bosanščini, npr. Tomislavgrad [tómislau̯grád-], Stolac [stólac], Prijedor [príjedor], Mrkonjić Grad [mə̀rkonjič grád-], Gromiljak [grómiljak]; Novković [nôu̯kovič].

Sodobna bosanska imena prevzemamo nespremenjena; tudi če gre za klicne in hipokoristične oblike imen (npr. Ćaze [čáze]), se ravnamo po uradnem zapisu.

Imena zgodovinskih oseb načeloma podomačujemo, in sicer tako, da uporabljamo slovenska imena, npr. Štefan Tomaš [štéfan tómaš] (bos. Stjepan Tomaš), a se slovenska pisna oblika pogosto ne razlikuje od bosanske, npr. Sandalj Hranić Kosača [sándal’/sándal hránič kósača], Tvrtko I. Kotromanić [tvə̀rtko pə̀rvi kótromanič].

Pri prevzemanju v slovenščino ohranjamo vezaj, uporabljen v imenih nekaterih zgodovinskih osebnosti, pri katerih je ime zapisano pred nazivom osebe: Hasan-aga [hásan-ága], Salih-baša [sálih-báša], Nasrudin-hodža [násrudin-hódža], Mehmed-paša [méhmet-páša]. Tudi v sodobni rabi je med imenom in nazivom, če ga zapisujemo, vezaj.

Za ime države in nekaterih zemljepisnih danosti se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim): Bosna in Hercegovina [bósna in hercegovína/hêrcegovina] (bos. Bosna i Hercegovina). Med enobesednimi eksonimi so redka imena krajev, npr. Banjaluka [bánjalúka] (bos. Banja Luka), nekaj je tudi nekrajevnih imen, npr. Medžugorje [medžugórje] (bos. Međugorje). Večina imen mest in rek ni zapisana drugače, kot bi bila v slovenščini (npr. Una [úna]). Enobesedna imena rek sicer zapisujemo kot v izvirniku (Sutjeska [sútjeska]).

Pri večbesednih eksonimih se je uveljavilo, da občne sestavine imena prevedemo, lastnoimenske pa morfemsko prilagodimo slovenščini, npr. Blidinjsko jezero [blídin’sko/blídinsko jézero] (bos. Blidinje jezero), Dinarsko gorovje [dínarsko gorôu̯je] (bos. Dinarsko gorje ali Dinaridi).

Imena upravnih enot – kantonov Federacije Bosne in Hercegovine so v slovenskih besedilih pisno podomačena: Unsko-sanski kanton [únsko-sánski kantón], Posavski kanton [posáu̯ski kantón], Tuzelski kanton [túzǝlski kantón], Zeniško-dobojski kanton [zéniško-dóbojski kantón], Bosansko-podrinski kanton Goražde [bosánsko-podrínski kantón góražde], Srednjebosanski kanton [srédnjebosánski kantón], Hercegovsko-neretvanski kanton [hercegôu̯sko/hêrcegou̯sko-neretvánski kantón], Kanton Sarajevo [kantón sárajẹvo], Kanton 10 [kantón desét]. Pri tem pridevnike iz lastnih imen tvorimo po slovenskih pravilih, npr.:

• Tuzla [túzla] – tuzelski [túzǝlski] (z vrivanjem zapisanega polglasnika),
• Neretva [nêretva] – neretvanski [neretvánski] (z dodajanem nekončnega obrazila pri imenih s končajem -va),
• Hercegovina [hercegovína/hêrcegovina] – hercegovski [hercegôu̯ski/hêrcegou̯ski] (s spremembo pridevniškega obrazila),
• Drina [drína] – podrinski [podrínski] (tvorjen iz imena reke in ne iz imena vodnega območja, tj. Podrinje [podrínje]).

Pri podomačevanju stvarnih imen sledimo pravopisnim pravilom, večinoma prevajamo imena umetnostnih in leposlovnih stvaritev, npr. Most na Drini [móst na dríni] (bos. Na Drini ćuprija), Nikogaršnja zemlja [nikógaršnja zêmlja] (bos. Ničija zemlja), ter večjih ustanov, npr. Univerza v Tuzli [univêrza u̯‿túzli] (bos. Univerzitet u Tuzli).

Imen glasbenih skupin in časopisov ne prevajamo: Bijelo Dugme [bijélo dúgme], Dnevni avaz [dnéu̯ni aváz-].

Pri pregibanju bosanskih besed in besednih zvez se ravnamo po slovenskih sklanjatvenih vzorcih.

Zemljepisna imena na -e in -o, ki so večinoma srednjega spola, sklanjamo po

1. samostalniški sklanjatvi srednjega spola:
   • Orašje [orášje], rod. Orašja [orášja];
   • Grahovo [gráhovo], rod. Grahova [gráhova];
   • Goražde [góražde], rod. Goražda [góražda];
   • Bugojno [búgojno], rod. Bugojna [búgojna];
   • Livno [líu̯no], rod. Livna [líu̯na];
2. redkeje tudi po pridevniški (četrti) sklanjatvi srednjega spola, to pa zlasti tedaj, ko je ime posamostaljeni pridevnik:
   • Brčko [bə̀rčko], rod. Brčkega [bə̀rčkega].

Zemljepisna imena, ki imajo značilne slovenske množinske končnice, sklanjamo kot množinske samostalnike, in sicer

1. po prvi moški sklanjatvi:
   • Zoranovići [zoránoviči], rod. mn. Zoranovićev [zoránovičev-];
   • Laktaši [laktáši], rod. mn. Laktašev [laktášev-];
2. po prvi ženski sklanjatvi:
   • Živinice [žívinice], rod. mn. Živinic [žívinic];
   • Pale [pále], rod. mn. Pal [pál].

Pri pregibanju bosanskih imen v slovenščini se zlasti v imenih slovanskega porekla pojavljata dva tipa neobstojnih samoglasnikov, zaradi katerih se osnova krajša, in sicer neobstojni a v priponskih obrazilih -ac in -ak ter (redkeje) tudi neobstojni polglasnik, zapisan s črko e.

Pri imenih s priponskim obrazilom -ac (Šamac, Pozderac) in -ak (Ušivak, Gradačac) zapisani a v imenovalniku izgovorimo po črki, opuščamo pa ga pri pregibanju:

• Šamac [šámac], rod. Šamca [šámca];
• Sokolac [sokólac], rod. Sokolca [sokólca];
• Pozderac [pozdêrac], rod. Pozderca [pozdêrca];
• Gradačac [gradáčac], rod. Gradačca [gradáčca];
• Gromiljak [grómiljak], rod. Gromiljka [grómil’ka/grómilka];
• Ušivak [úšivak], rod. Ušivka [úšiu̯ka].

Imena z obrazilom -ek in neobstojnim polglasnikom so redka, npr. Bebek [bébək], rod. Bebka [bépka].

Pri prevzemanju v slovenščino večino imen s končnim -r pregibamo tako, da daljšamo osnovo z j (v izvirnem jeziku daljšanja ni):

• Amir [ámir], rod. Amirja [ámirja];
• Mostar [móstar], rod. Mostarja [móstarja]; prid. mostarski [móstarski].

Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini pojavlja, kadar se osnova imena moškega spola konča na končne govorjene glasove c, j, č, ž, š ali dž, ki so v bosanskem jeziku zapisani s črkami ⟨c⟩, ⟨ć⟩, ⟨č⟩, ⟨j⟩, ⟨š⟩, ⟨ž⟩, ⟨đ⟩ ter dvočrkji ⟨dž⟩, ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do premene c v č.

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na soglasnik r, če se ime sklanja z daljšanjem osnove, npr. Dizdar [dízdar], or. z Dizdarjem [z‿dízdarjem]; svoj. prid. Dizdarjev [dízdarjev-].

Pri prevzemanju bosanskih večdelnih zemljepisnih imen sklanjamo vse sestavine, tudi če so imena priredno zložena in povezana z nestičnim vezajem, npr. Kričići - Jejići [kríčiči - jêjiči], rod. mn. Kričićev - Jejićev [kríčičeu̯ - jêjičev-]. Sklanjamo tudi povezani spolsko neujemalni imenski enoti, npr. Pješivac - Kula [pjéšivac - kúla], rod. Pješivca - Kule [pjéšiu̯ca - kúle].

V zvezah pridevnika in samostalnika sklanjamo obe sestavini le, če prvo sestavino občutimo kot pridevnik in jo v slovenščini tako tudi pregibamo, npr. Gornji Vakuf [górnji vákuf], rod. Gornjega Vakufa [górnjega vákufa]. V nasprotnem primeru je prva sestavina nepregibna, npr. Kulen Vakuf [kúlen vákuf], mest. v Kulen Vakufu [u̯‿kúlen vákufu].

Češka različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s 15 črkami z ločevalnimi znamenji in dvočrkjem ⟨ch⟩.

Češka abeceda: ⟨a A⟩, ⟨á Á⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨č Č⟩, ⟨d D⟩, ⟨ď Ď⟩, ⟨e E⟩, ⟨é É⟩, ⟨ě Ě⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨ch CH⟩, ⟨i I⟩, ⟨í Í⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨ň Ň⟩, ⟨o O⟩, ⟨ó Ó⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨ř Ř⟩, ⟨s S⟩, ⟨š Š⟩, ⟨t T⟩, ⟨ť Ť⟩, ⟨u U⟩, ⟨ú Ú⟩, ⟨ů Ů⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨ý Ý⟩, ⟨z Z⟩, ⟨ž Ž⟩.

V češki pisavi so uporabljena štiri ločevalna znamenja, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• ostrivec ⟨´⟩ na črkah ⟨á⟩, ⟨é⟩, ⟨í⟩, ⟨ý⟩, ⟨ó⟩, ⟨ú⟩ za označevanje dolgih samoglasnikov;
• krožec ⟨°⟩ na črki ⟨ů⟩ za označevanje dolžine;
• kljukica ⟨ˇ⟩ na črki ⟨ě⟩ za označevanje izgovora [je] za soglasniki b, p, v in f in za označevanje mehkih predhodnih soglasnikov t, d in n;
• kljukica ⟨ˇ⟩ na črki ⟨ě⟩ za soglasnikom m za označevanje izgovora [mnje];
• kljukica ⟨ˇ⟩ na črki ⟨ř⟩ za označevanje mehkega soglasnika;
• kljukica ⟨ˇ⟩ na črkah ⟨č⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩ za označevanje šumevcev;
• kljukica ⟨ˇ⟩ na črkah ⟨Ď⟩, ⟨ň Ň⟩ in ⟨Ť⟩ za označevanje mehkih soglasnikov;
• mehčaj ⟨’⟩ na črkah ⟨ď⟩, ⟨ť⟩ za označevanje mehkih soglasnikov.

Češke besede so naglašene na prvem zlogu, npr. Bedřich Smetana [bédžih smétana]. Pri prevzemanju v slovenščino naglasno mesto praviloma ohranjamo.

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ in ⟨u⟩ glede na položaj tudi kot [j] in [u̯].

Prevzemanje kakovosti samoglasnikov, zapisanih s črkama ⟨e⟩ in ⟨o⟩, iz preglednice ni izrecno razvidno. Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨e⟩ in ⟨o⟩, prevzemamo praviloma kot ozka, kot široka pa, kadar je e pred j ali r (npr. Hejnice [hêjnice], Neratovice [nêratovice]) in o pred v ali u̯ (npr. Louny [lôu̯ni]). Široka sta tudi v besedah ali delih besed, ki so podobni slovenskim, npr. Nový Jičín [nôvi jíčin], Nová Paka [nôva páka].

Zev v sklopu samoglasnika, zapisanega z ⟨i⟩, in poljubnega drugega samoglasnika, zapiramo z [j], npr. Eliáš [élijaš], Natálie [nátalije], Marius [márijus].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨č⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩, ⟨z⟩ in ⟨ž⟩, izgovarjamo po slovensko.

Dvočrkje ⟨ch⟩ v slovenščino prevzemamo kot [h]: Chlumec [hlúməc], Chodov [hódov-].

Češčina pozna mehke soglasnike, ki so v pisavi označeni s črkami ⟨ď Ď⟩, ⟨ň Ň⟩ in ⟨ť Ť⟩. Pri prevzemanju mehkost nakazujemo z j, npr. Ďáblice [djáblice], Máňa [mánja], Báťa [bátja]. Enako velja, kadar stojijo črke ⟨d⟩, ⟨n⟩ in ⟨t⟩ pred ⟨ě⟩, npr. Český Těšín [čéski tjéšin], Děčín [djéčin], Němcová [njémcova].

Češki mehki ⟨ř Ř⟩ v slovenščino prevzemamo kot [rž] (Dvořák [dvóržak]), glede na položaj v besedi pa tudi kot [ž], [rš] ali [š]. (Glej poglavje »Preglednica zapis – izgovor v slovenščini«. )

V češčini se lahko pojavljajo tudi podvojeni soglasniki, ki jih znotraj besede izgovarjamo enojno. Tak izgovor prevzemamo tudi v slovenščino, npr. Anna [ána].

Češčina pozna zlogotvorne soglasnike. Zlogotvorna ⟨r⟩ in ⟨l⟩ v slovenščini izgovarjamo s polglasnikom, npr. Petr [pétər], Vltava [və̀ltava].

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz češčine prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede praviloma pisno podomačene: bramboraki [brámboraki] (češ. bramboráky), škubanki [škúbanki] (češ. škubánky).

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v češčini: Václav Černý [václau̯ čêrni], Děčín [djéčin], Zlín [zlín], Frýdek-Místek [frídək-místək], Haviřov [háviržov-], Cheb [héb-], Hradec Králové [hrádəc králove]. Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

Zgodovinska imena čeških vladarjev so redkeje podomačena (Vratislav [vrátislav-], Přemysl Otokar [pšémisəl ótokar]), če pa so, se je uveljavilo, da namesto čeških osebnih imen uporabljamo slovenska, razlikovalna določila pa prevedemo, npr. Venčeslav Enooki [vénčeslav- enoóki] (češ. Václav Jednooký); če je razlikovalni dodatek izimenski, ime zgolj podomačimo, npr. Jurij Podjebradski [júrij podjebrátski] (češ. Jiří z Poděbrad). Enako velja tudi za imena svetnikov, npr. Neža Praška [néža práška] (češ. Anežka Česká), Janez Nepomuk [jánez- népomuk] (češ. Jan Nepomucký).

Pisno podomačena oz. prilagojena so imena plemiških rodbin, npr. Přemysloviči/Přemyslidi [pšémisloviči/pšémislidi] (češ. Přemyslovci), Jesenski [jésenski] (češ. Jesenský).

V češčini se priimki oseb ženskega spola praviloma končujejo s pridevniškim obrazilom -ová (npr. Svobodová [svôbodova] iz Svoboda [svôboda]). Če je priimek izvorno pridevniški, se končni ý spremeni v á (npr. Veselá [vêsela] iz Veselý [vêseli], Novotná [nôvotna] iz Novotný [nôvotni]). Priimki, ki se končujejo na dolgi u, zapisan s črko ⟨ů⟩, se pri osebah ženskega spola ne spreminjajo (npr. Janů [jánu]). Pridevniško obrazilo se pri tvorjenju priimkov ne preglašuje (npr. Benešová [bénešova] iz Beneš [béneš]).

Za nekatere češke zemljepisne danosti so se že v preteklosti uveljavila slovenska ali zgolj pisno podomačena zemljepisna imena (eksonimi), npr. imena nekaterih bolj znanih mest: glavno mesto Praga [prága] (češ. Praha), Plzen [pə̀lzən] (češ. Plzeň), Hradčani [hrátčani] (češ. Hradčany), Olomuc [ólomuc] (češ. Olomouc). Eksonimi so tudi ime države – Češka [čéška] (češ. Česko/Česká republika) – in nekaterih pokrajin (Moravska [moráu̯ska] (češ. Morava), Sudeti [sudéti] (češ. Sudety)) ter redkih rek in gorovij, npr. Krkonoši [kərkonóši] (češ. Krkonoše), Laba [lába] (češ. Labe), Lužiška Nisa [lúžiška nísa] (češ. Lužická Nisa).

V večbesednih eksonimih se izlastnoimenske sestavine prilagodijo slovenščini, občnoimenske prevedemo, pridevniki iz že podomačenih imen pa sledijo podomačeni obliki, npr. Zahodni Karpati [zahódni karpáti] (češ. Západní Karpaty), Moravska vrata [moráu̯ska u̯ráta/vráta] (češ. Moravska brána); Češko-moravska planota [čéško-moráu̯ska planôta] (češ. Českomoravská vrchovina), Karlov most [kárlou̯ móst] (češ. Karlův most).

Pri podomačevanju stvarnih imen sledimo pravopisnim pravilom: prevajamo redka stvarna imena, npr. Praška astronomska ura [práška astronómska úra] (češ. Staroměstský orloj), Karlova univerza v Pragi [kárlova univêrza u̯‿prági] (češ. Univerzita Karlova v Praze).

Češčina kot slovanski jezik besede pregiba podobno kot slovenščina, a se ravnamo po slovenskih sklanjatvenih vzorcih.

Slovničnih kategorij besed – spola, števila – pri prevzemanju iz češčine načeloma ne spreminjamo.

Nekatera imena, ki se končajo na soglasnik, so v češčini ženskega spola in se sklanjajo po drugi ženski (i-jevski) sklanjatvi, v slovenščini pa jih uvrščamo med samostalnike moškega spola in jih sklanjamo po prvi moški sklanjatvi, npr.

• Telč [télč], rod. Telča [télča];
• Plzen [pə̀lzən], rod. Plzna [pə̀lzna];
• Litomyšl [lítomišəl], rod. Litomyšla [lítomišla];
• Příbram [pšíbram], rod. Příbrama [pšíbrama].

Izjemoma ženski spol ohranijo tudi občne sestavine imen, ki so enakozvočne s slovenskimi samostalniki, ki jih sklanjamo po drugi ženski sklanjatvi (Česká Ves [čéska vés] ž, rod. Česke Vesi [čéske vési]).

Imena voda, rek, ki so v češčini srednjega spola, v slovenščini pogosto postanejo ženskega spola: Laba ž [lába] (češ. Labe s [lábe]), Mža [mžá] (češ. Mže [mžé]). Morfemsko podomačimo tudi imena na -ice, npr. Lužnice in Šťávnice v Lužnica [lúžnica] in Šťávnica [štjáu̯nica]. 

Pri imenih s končaji -ec (Vitovec), -ek (Čapek) in -el (Skácel) v slovenščini črko ⟨e⟩ izgovarjamo kot polglasnik, ki ga v odvisnih sklonih pri pregibanju izpuščamo:

• Vitovec [vítovəc], rod. Vitovca [vítou̯ca];
• Liberec [líberəc], rod. Liberca [líberca];
  
• Čapek [čápək], rod. Čapka [čápka];
• Skácel [skácəl], rod. Skácla [skácla].

Tudi v češčini samoglasnik e pri pregibanju izpada – slovensko in češko sklanjanje se torej tu ujemata.

Če je polglasnik v imenu le izgovorjen, ne pa tudi zapisan, kar se v čeških imenih zgodi zaradi zlogotovornih izglasnih zvočnikov, ki jih v slovenščini vedno izgovorimo s polglasnikom, ta polglasnik izpada le v govoru. Pojavlja se v imenovalniku (in enakem tožilniku) med

• nezvočnikom in zvočniki l, n in r (Lendl [léndəl], rod. Lendla [léndla]; tako še Petr [pétǝr], Kajkl [kájkǝl]);
• zvočnikom in zvočnikoma l in n (Deml [démǝl], rod. Demla [démla]).

Pri zemljepisnih imenih se nezapisani polglasnik pojavlja tudi v govorni podstavi izpeljank z obrazili -ski in -čan, kjer je podstava enaka imenovalniški osnovi: Litomyšl [lítomišǝl], rod. Litomyšla [lítomišla], prid. litomyšlski [lítomišǝlski], Litomyšlčan [lítomišǝlčan].

Osnovo podaljšuje z j večina večzložnih imen moškega spola, ki se končujejo na -r (izjema so enozložna imena, npr. Dvůr). V češčini daljšanja ni.

• Wolker [vólker], rod. Wolkerja [vólkerja]
  
• Otokar [ótokar], rod. Otokarja [ótokarja]
  

Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini pojavlja, kadar se osnova imena moškega spola konča na končne govorjene glasove c, j, č, ž, š ali dž, ki so v češčini zapisani s črkami ⟨c⟩, ⟨č⟩, ⟨ď⟩, ⟨j⟩, ⟨ň⟩, ⟨ř⟩, ⟨š⟩, ⟨ž⟩. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do premene c v č.

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na soglasnik r, če se ime sklanja z daljšanjem osnove, npr. Jaromír [járomir], or. z Jaromírjem [z‿járomirjem]; svoj. prid. Jaromírjev [járomirjev-]. (Glej poglavje »Daljšanje osnove«.)

Večbesedna imena so večinoma ujemalne zveze pridevnika in samostalnika, v katerih sklanjamo obe sestavini: Český Těšín [čéski tjéšin], rod. Českega Těšína [čéskega tjéšina].

Če gre za zveze samostalnika z desnim prilastkom, ki je bodisi pridevniški (Hradec Králove) bodisi samostalniški (Mladá Boleslav) ali pa tudi predložna zveza (Ždar nad Sazavou), se prilastkovna sestavina ne pregiba:

• Hradec Králové [hrádəc králove] m, rod. Hradca Králové [hrátca králove];
• Mladá Boleslav [mláda bóleslau̯] ž, rod. Mlade Boleslav [mláde bóleslau̯];
• Žďár nad Sazavou [ždjár nat sázavou̯] m, rod. Žďára nad Sazavou [ždjára nat sázavou̯].

Danska različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s črko z ločevalnim znamenjem ⟨å⟩, združeno črko ⟨æ⟩ in posebno črko ⟨ø⟩. Pozna tudi več dvočrkij, mdr. ⟨ie⟩, ⟨ue⟩, ⟨ch⟩, ⟨ck⟩ in ⟨th⟩, tričrkje ⟨sch⟩ in štiričrkje ⟨schj⟩.

Danska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩, ⟨æ Æ⟩, ⟨ø Ø⟩, ⟨å Å⟩.

V danski pisavi se uporablja ločevalno znamenje krožec ⟨˚⟩ nad črko ⟨å⟩, ki ga pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo.

Posebno črko ⟨ø⟩ in združeno črko ⟨æ⟩ pri prevzemanju v slovenščino ohranjamo.

Danske besede so večinoma naglašene na prvem zlogu, vendar je veliko izjem. Ob prevzemanju v slovenščino naglasno mesto ohranjamo, npr. Lolland [lóland-].

Daljše besede in zložena imena so dvonaglasnice, tako jih tudi prevzemamo: Rytterknægten [ríterknéktən], Buxtehude [búkstehúde]. Pri nekaterih krajših zloženkah ožji izgovor nenaglašenih o in e označimo s spodnjo piko: Godthåb [góthọb-], Ålborg [ólbọrg-], Hjelmslev [jélmslẹv-/jéləmslẹv-].

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ in ⟨u⟩ glede na položaj tudi kot [j] in [u̯].

Podvojene črke za samoglasnike izgovarjamo enojno: Seeberg [séberg-], Steen [stén], Oostrom [óstrom], Juul [júl].

Črkovni sklopi ⟨ei⟩, ⟨ej⟩ in ⟨ey⟩ so danska dvočrkja, ki jih izgovarjamo dvoglasniško, in sicer kot [aj]: Eigil [ájgil], Vejle [vájle], Dreyer [drájer]. Dvočrkje ⟨ie⟩ izgovorimo kot [i] (Niels [níls]), ⟨ue⟩ pa kot [u] (Juel [júl]).

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨f⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩ in ⟨v⟩, izgovarjamo po slovensko. Po slovensko izgovarjamo tudi soglasnike, zapisane s črkami ⟨d⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩ in ⟨j⟩, če niso v položajih, ko so te črke neme.

Črke ⟨d⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩ in ⟨j⟩ so položajno tudi neme, in sicer

• črka ⟨d⟩ v črkovnih sklopih ⟨ds⟩, ⟨dt⟩, ⟨ld⟩ in ⟨nd⟩: Gedser [géser], Brønstedt [brénstẹt], Ewald [éval], Svend [svén]; izjema je črkovni sklop -⟨nd⟩ v izglasju zemljepisnega imena: Hvalpsund [válpsund-];
• črka ⟨g⟩ v posameznih primerih: Jørgensen [jêrensen];
• črka ⟨h⟩ v črkovnih sklopih ⟨hj⟩, ⟨hl⟩, ⟨hv⟩ in v izglasju: Hjelmslev [jélmslẹv-/jéləmslẹv-], Bregendahl [brégendal], Hvalp [válp], Krogh [króg-];
• črka ⟨j⟩ v črkovnem sklopu ⟨gj⟩: Gjellerup [gélerup].

Danščina pozna več soglasniških dvočrkij; izgovarjamo jih:

• ⟨ch⟩ kot [k] (izjemoma je tudi nemo), npr. Tycho [tíko];
• ⟨ck⟩ kot [k], npr. Bønnelycke [béneléke];
• ⟨th⟩ kot [t], npr. Thorup [tórup].

Tričrkje ⟨sch⟩ in štiričrkje ⟨schj⟩ prevzemamo kot [š]: Scherfig [šêrfig-], Schjellerup [šélerup].