V poglavju »Prevzete besede in besedne zveze« so obravnavana splošna načela, ki jih upoštevamo, kadar v slovenski knjižni jezik prevzemamo besede in besedne zveze iz drugih jezikov, in sicer prilagoditve pisave, prilagoditve glasov in naglasa ter prilagoditve slovničnih kategorij.

Poglavje »O prevzemanju iz posameznih jezikov« prinaša napotke za glasovno in pisno slovenjenje ter prečrkovanje okoli 45 pisav oziroma jezikov, med njimi za večino evropskih jezikov in za tiste oddaljene jezike, katerih imena so pogosteje rabljena v slovenščini.

Jeziki so razdeljeni glede na pisave, tj. na latinične in nelatinične, slednje nadalje še na grško-cirilične in azijsko-afriške nelatinične pisave, ki jih moramo v slovenščini prečrkovati.

Pri vsakem posameznem jeziku so obravnavana naslednja področja: pisava; izgovor oz. naglasno mesto; razmerja med črkami in glasovi s ponazoritveno preglednico črka – glas; podomačevanje besed in besednih zvez; posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik. Po potrebi je dodan oris poglavitnih razlik med rabo ločil v obravnavanem jeziku in slovenščini.

OPOMBA: Končna ureditev poglavja, ki bo sledila uvodni razdelitvi po jezikih, bo oblikovana po predstavitvi vseh jezikov. V obdobju javne razprave na spletno mesto Pravopis 8.0 Pravopisna komisija dodaja postopoma tiste jezike, ki bodo lahko pripravljeni glede na možnosti angažiranja avtorjev in strokovnjakov za posamezne jezike. V skladu s tem bo poglavje dopolnjeno s krovnimi poglavji o prečrkovanju iz nelatiničnih pisav.

Vse latinične pisave izhajajo iz osnovnega latiničnega črkopisa, ki obsega 26 črk, in sicer: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

Ob vsakem jeziku je prikazano zaporedje črk v abecedi tega jezika. Predstavljeni so tudi podatki o razmerju do osnovnega latiničnega črkopisa, tj. izločanju črk in dodajanju oz. rabi posebnih črk, črk z ločevalnimi znamenji in dvo- in veččrkij.

Vse cirilične pisave izhajajo iz osnovnega ciriličnega črkopisa, ki obsega 24 črk, in sicer: ⟨а А⟩, ⟨б Б⟩, ⟨в В⟩, ⟨г Г⟩, ⟨д Д⟩, ⟨еЕ⟩, ⟨ж Ж⟩, ⟨з З⟩, ⟨и И⟩, ⟨к К⟩, ⟨л Л⟩, ⟨м М⟩, ⟨н Н⟩, ⟨о О⟩, ⟨п П⟩, ⟨р Р⟩, ⟨с С⟩, ⟨т Т⟩, ⟨у У⟩, ⟨фФ⟩, ⟨х Х⟩, ⟨ц Ц⟩, ⟨ч Ч⟩, ⟨ш Ш⟩.

Ob vsakem jeziku je prikazano zaporedje črk v abecedi (azbuki) tega jezika. Predstavljeni so tudi podatki o razmerju do osnovnega ciriličnega črkopisa, tj. dodajanju oz. rabi posebnih črk in črk z ločevalnimi znamenji ter dvo- in veččrkij.

Starogrška in novogrška pisava obsegata 24 črk.

Zaporedje črk v starogrški in novogrški abecedi (alfabetu) je enako, izgovor nekaterih črk pa se razlikuje: ⟨αА⟩, ⟨β Β⟩, ⟨γ Γ⟩, ⟨δΔ⟩, ⟨εΕ⟩, ⟨ζ Ζ⟩, ⟨η Η⟩, ⟨θ Θ⟩, ⟨ιΙ⟩, ⟨κΚ⟩, ⟨λ Λ⟩, ⟨μΜ⟩, ⟨𝜈Ν⟩, ⟨ξΞ⟩, ⟨οΟ⟩, ⟨πΠ⟩, ⟨ρΡ⟩, ⟨σ/ςΣ⟩, ⟨τ Τ⟩, ⟨υ Υ⟩, ⟨φΦ⟩, ⟨χ Χ⟩, ⟨ψΨ⟩, ⟨ωΩ⟩.

V preglednici so predstavljene grške črke in njihove latinične ustreznice.

Naglasna znamenja v starogrški pisavi označujejo mesto naglasa in tonem. Pri prečrkovanju jih ohranjamo, in sicer uporabljamo

• ostrivec (oz. akut): Sokrátes (gr. Σωκράτης),
• strešico (namesto t. i. cirkumfleksa): Proîtos (gr. Προῖτος),
• krativec (oz. gravis): Ioulianòs ho Apostátes (gr. Ίουλιανὸςὁ Ἀποστάτης).

Polkrožec pred veliko začetnico pri imenih, ki se začenjajo na samoglasnik ali na soglasnik r, označuje šibki ali ostri pridih:

• šibki pridih pri prečrkovanju opuščamo: Αntigóne (gr. Ἀντιγόνη),
• ostri pridih zapisujemo s črko ⟨h⟩: Hómeros (gr. Ὅμηρος).

Šibki in ostri pridih se izjemoma zapisujeta tudi sredi besede v sklopu ⟨-ῤῥ-⟩, ki se prečrkuje kot ⟨rrh⟩: Pýrrhos (gr. Πύῤῥος).

Pri prečrkovanju dolžine praviloma ne zaznamujemo, zato črki ⟨ω⟩ in ⟨η⟩, ki sta se v stari grščini uporabljali za zapisovanje dolgega glasu [o] oz. [e], po navadi prečrkujemo enako kot ⟨ο⟩ in ⟨ε⟩, ki sta zaznamovali ustrezna kratka glasova: Origénes (gr. Ὠριγένης), Héra (gr. Ἥρα). Izjemoma, pri citatni rabi npr. občnih besed, uporabimo tudi zapis s črtico (makronom), ki označuje dolžino, tj. ⟨ō⟩ oz. ⟨ē⟩: týchēali týche ‘usodaʼ (gr. τύχη).

Dvojno piko, ki označuje nedvoglasniški izgovor, pri prečrkovanju navadno opuščamo: Deiáneira (gr. Δηϊάνειρα).

Za prečrkovanje nove grščine ne potrebujemo slovenskih ustreznic ločevalnih znamenj, saj jih novejši novogrški pravopis opušča.

Dvojne soglasnike razen sklopa ⟨γγ⟩ zapisujemo dvojno: Apóllon (gr. Ἀπόλλων).

Soglasniške sklope ⟨γγ⟩, ⟨γκ⟩, ⟨γξ⟩, ⟨γχ⟩ prečrkujemo kot ⟨ng⟩, ⟨nk⟩, ⟨nx⟩, ⟨nch⟩: Lóngos (gr. Λόγγος), Ánkyra (gr. Ἄγκυρα), Sphínx (gr. Σφίγξ).

Pri prečrkovanju pravih in nepravih dvoglasnikov (kratkih in dolgih) se zapišeta oba dela, pri čemer se drugi del dvoglasnikov na -u zapiše s črko ⟨u⟩, drugi del dvoglasnikov na -i pa s črko ⟨i⟩: Oinómaos (gr. Οἰνόμαος), Aulís (gr. Αὐλίς).

Če je dvoglasnik naglašen, se pri pravih dvoglasnikih naglas piše na drugi del, pri nepravih pa na prvi del: Haímon (gr. Αἵμων), Háides (gr. Ἅιδης).

V zaporedju dveh kratkih samoglasnikov se naglas zapisuje na prvega, če sta se samoglasnika izgovarjala dvozložno: Láios (gr. Λάιος).

Dvočrkje ⟨ου⟩ se prečrkuje enako kot dvoglasniki: Ouranós (gr. Οὐρανός).

Albanska različica latinične pisave ima 25 črk latiničnega črkopisa, dve črki z ločevalnim znamenjem in devet dvočrkij – ⟨dh⟩, ⟨gj⟩, ⟨ll⟩, ⟨nj⟩, ⟨rr⟩, ⟨sh⟩, ⟨th⟩, ⟨xh⟩ in ⟨zh⟩.

Albanska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨ç Ç⟩, ⟨d D⟩, ⟨dh Dh⟩, ⟨e E⟩, ⟨ë Ë⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨gj Gj⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨ll Ll⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨nj Nj⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨rr Rr⟩, ⟨s S⟩, ⟨sh Sh⟩, ⟨t T⟩, ⟨th Th⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨x X⟩, ⟨xh Xh⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩, ⟨zh Zh⟩.

V albanski pisavi se uporabljata dve ločevalni znamenji, ki ju pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• dvojna pika ⟨¨⟩ nad črko ⟨ë⟩ za označevanje polglasnika [ǝ],
• sedij (ali kaveljček) ⟨¸⟩ pod črko ⟨ç⟩ za glas [č].

Naglasno mesto je v albanščini prosto in nepredvidljivo, najpogosteje pa je na predzadnjem ali zadnjem zlogu, npr. Rugova [rugôva], Tirana [tirána], Asdreni [azdréni], Kadare [kadaré]. Pri prevzemanju imen iz albanščine naglasno mesto praviloma ohranjamo.

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩, ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Zev v sklopu črke ⟨i⟩ in samoglasnika ⟨iV⟩ v izgovoru zapiramo z [j]: Bojaxhiu [bojadžíju].

Kadar si v besedi sledita dva samoglasnika, sta oba nosilca samostojnih zlogov, zato se izgovarjata samostojno (ne kot dvoglasnik): Luan [ljúan], Ismail [ismaíl].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

Soglasniki so zapisani tudi z dvočrkji, in sicer

• ⟨dh⟩ je v albanščini fonem /ð/, ki ga prevzemamo kot [d]: Bardhi [bárdi];
• ⟨gj⟩ je v albanščini fonem /ɟ/ (prim. hrvaški đ), ki ga prevzemamo kot [dž]: Gjon [džón], Gjergj [džêrdž‑];
• ⟨ll⟩ se uporablja za označevanje [ɫ], ki ga prevzemamo kot [l], npr. Llap [láp], Agolli [agóli];
• ⟨nj⟩ izgovarjamo po slovensko: Njazi [njázi];
• ⟨rr⟩ v albanščini označuje podaljšani [r], prevzemamo ga kot navadni [r]: Xhaferri [džafêri];
• ⟨sh⟩ označuje glas [š]: Berisha [beríša];
• ⟨th⟩ je v albanščini fonem /θ/, ki ga prevzemamo kot [t]: Thaçi [táči];
• ⟨xh⟩ označuje glas [dž]: Hoxha [hódža];
• ⟨zh⟩ označuje glas [ž]: Lezha [ljéža].

Občna poimenovanja iz albanščine so v slovenščini redka, in sicer pisno nespremenjena, npr. besa [bésa] ‘(neprelomljiva) prisega’, plis [pljís] ‘albansko tradicionalno belo pokrivalo’.

Lastna imena večinoma ohranjamo pisno nepodomačena: Thaçi [táči], Hoxha [hódža], Shyqyri [šičíri]. Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

V albanščini imajo lastna imena določno in nedoločno obliko, prevzemamo pa jih večinoma v določni obliki imenovalnika (končaj pri ženskih je ‑a, pri moških pa ‑i ali ‑u).

1. Besede ženskega spola, ki se v nedoločni obliki imenovalnika končajo na ‑ë ali ‑ër, so v slovenščino prevzete v določni obliki na ‑a: Korça (alb. Korçë, Korça), Malakastra (alb. Mallakastër, Mallakastra), Saranda (alb. Sarandë, Saranda), Gjirokastra (alb. Gjirokastër, Gjirokastra), Tirana (alb. Tiranë, Tirana).
2. Besede moškega spola prevzemamo različno, in sicer zemljepisna imena, ki imajo lahko v albanščini določno ali nedoločno obliko, večinoma prevzemamo v nedoločni obliki (torej brez končaja), npr. Berat (alb. Berat, Berati), Elbasan (alb. Elbasan, Elbasani), priimke prevzemamo v določni obliki (Thaçi, Gjerqeku), rojstna moška imena pa v nedoločni (glej tudi člen 19).

Nekatera imena zgodovinskih oseb pišemo podomačeno: Skenderbeg (alb. Skënderbeu), mati Terezija (alb. Nënë Tereza, pravo ime Anjezë Gonxhe Bojaxhiu).

Priimki so v albanščini vedno v določni obliki (Rexhepi), moška rojstna imena so izhodiščno v nedoločni obliki (Rexhep), ženska rojstna imena pa večinoma v določni obliki na ‑a, npr. (Drita). Imena tako tudi prevzemamo.

Za nekatere albanske zemljepisne danosti se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim), npr. Albanija (alb. Shqipëria), Beli Drim (alb. Drini i Bardhë), Drač (alb. Durrës, Durrësi), Drim (alb. Drin, Drini), Skader (alb. Shkodër, Shkodra). Podomačeno pišemo tudi izpeljanke iz podomačenih imen, npr. Draški zaliv (alb. Gjiri i Durrësit), Drimski zaliv (alb. Gjiri i Drinit).

V slovenskih besedilih so se uveljavila tudi nekatera srbska imena za zemljepisne danosti na Kosovu, npr. Peć (alb. Pejë, Peja), Dečani (alb. Deçan, Deçani), Kosovo (alb. Kosovë, Kosova), Kosovo polje (alb. Fushë Kosova), Kosovska Mitrovica (alb. Mitrovicë, Mitrovica), Priština (alb. Prishtinë, Prishtina), Metohija (alb. Rrafshi i Dukagjinit), Uroševac (alb. Ferizaj, Ferizaji), Gnjilane (alb. Gjilan, Gjilani), Đakovica (alb. Gjakovë, Gjakova).

Pri podomačevanju imen objektov sledimo pravopisnim pravilom in prevajamo imena kulturnih in drugih spomenikov: Mati Albanija ‘kip v Tirani’ (alb. Nëna Shqipëri), Petrelski grad (alb. Kalaja e Petrelës), Etem Begova mošeja (alb. Xhamia e Et'hem Beut), Skenderbegov trg (alb. Sheshi Skënderbej).

S pregibanjem albanskih prevzetih imen ni večjih težav, saj sledimo izgovoru v slovenščini in jih uvrščamo v slovenske sklanjatvene vzorce.

Pri pregibanju imen moškega spola s končajema ‑⟨ër⟩ in ‑⟨ës⟩, v katerih se pojavlja polglasnik, ta v odvisnih sklonih izpade (neobstojni polglasnik): Dhimitër [dimítǝr], rod. Dhimitra [dimítra]; Pjetër [pjétǝr], rod. Pjetra [pjétra]; Kukës [kúkǝs], rod. Kuksa [kúksa].

Osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u, kar je v albanščini zaradi določne oblike lastnih imen pogosto. Daljšanje je pisno in glasovno: Gashi [gáši], rod. Gashija [gášija]; Demaçi [demáči], rod. Demaçija [demáčija]. Enako velja za imena na končni govorjeni r, npr. Ilir [iljír], rod. Ilirja [iljírja].

Preglas samoglasnika o v e se pojavlja, če se govorjena osnova ali podstava tvorjenke konča na c, j, č, š, dž in ž, ki so v albanščini zapisani na različne načine. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do palatalizacijske premene c v č.

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na

1. samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u in se sklanjajo z daljšanjem osnove:
   • Kadare [kadaré], or. s Kadarejem [s‿kadarêjem]; svoj. prid. Kadarejev [kadarêjev‑]
   • Ibrahimi [ibrahími], or. z Ibrahimijem [z‿ibrahímijem]; svoj. prid. Ibrahimijev [ibrahímijev‑]
   • Zyko [zíko], or. z Zykojem [z‿zíkojem]; svoj. prid. Zykojev [zíkojev‑]
   • Zogu [zógu], or. z Zogujem [z‿zógujem]; svoj. prid. Zogujev [zógujev‑]
2. soglasnik r, če se ime sklanja z daljšanjem osnove, npr. Ylber [íl’ber/ílber], or. z Ylberjem [z‿íl’berjem/ílberjem]; svoj. prid. Ylberjev [íl’berjev‑/ílberjev‑].

Predstavljena prevzemalna pravila uveljavljamo za lastna imena in neprevedene občne besede z območja mednarodno priznanih meja držav in njihovih odvisnih ozemelj, kjer je arabščina edini uradni jezik, tj. v Bahrajnu, Egiptu, Jemnu, Jordaniji, Katarju, Kuvajtu, Libanonu, Libiji, Mavretaniji, Omanu, Saudovi Arabiji, Siriji, Tuniziji in Združenih arabskih emiratih. V državah, kjer je arabščina eden od uradnih jezikov, in sicer večinski (v Alžiriji, Iraku, Maroku, Palestini in Sudanu) ali manjšinski jezik (v Čadu, Džibutiju, na Komorih in v Somaliji), uveljavljamo pravila za tista območja, na katerih arabski element jezikovno in kulturno prevladuje. V Izraelu je arabščina jezik s posebnim statusom.

Arabska pisava je kurzivna (stična) pisava, ki ne ločuje med pisanimi in tiskanimi črkami ter se zapisuje z desne proti levi. Različica te pisave, ki se uporablja za zapisovanje arabskega jezika, obsega 28 črk, ki zaznamujejo soglasnike in imajo lahko različne oblike glede na to, ali stojijo samostojno, na začetku, na sredini ali na koncu besede.

Zapisovanje arabske pisave z latinico se imenuje latinizacija (tudi romanizacija) ali prečrkovanje (transliteracija) arabščine. Vsaka arabska črka ima latinično ustreznico v črki ali črkovnem sklopu. V sodobni znanstveni rabi (jezikoslovju in orientalistiki) je najpogosteje uporabljen prečrkovalni sistem DIN 31635, standardizirana različica sistema Nemškega orientalskega društva (nem. Deutsche Morgenländische Gesellschaft, DMG), sprejetega na mednarodni konferenci orientalistov v Rimu 1935. Prečrkovalni sistem DIN 31635 je za latinizacijo arabščine najbolj primeren, saj večinoma omogoča nedvoumen povratni prepis v izvirno obliko. Zato ga uporabljamo tudi kot osnovo pri prevzemanju arabskih imen v slovenščino.

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko s položajnimi različicami, njenim prečrkovanjem in črko slovenske latinice (slovenice). V stolpcu »Prečrkovanje« so primerjalno prikazane razlike med latinizacijskimi sistemi DIN 31635 (prvi stolpec), ALA-LC (drugi stolpec) in latiničnimi zapisi v drugih sistemih, kadar se razlikujejo od prvih dveh (tretji stolpec). Kot osnova za podomačeni zapis nam služi sistem DIN 31635 (dalje DIN).

Preglednica ponazarja ločevalna znamenja, ki pri zapisu arabščine niso obvezna (podobno kot npr. naglasna znamenja v slovenski pisavi). Njihova raba je obvezna v Koranu, v slovarjih in priročnikih za učenje arabščine ter priložnostno v primerih, ko bi bila posamezna beseda lahko prebrana ali razumljena narobe.

Nedoločna oblika samostalnika ali pridevnika ima končnico -n (t. i. nunacija), ki se neobvezno zapisuje kot ločevalno znamenje glede na predhodni samoglasnik.

V arabski pisavi ni razlike med veliko in malo začetnico. Pri prečrkovanju in v podomačenem zapisu lastna imena zapisujemo z veliko začetnico: DIN Baġdād → Bagdad, DIN Ṭāriq → Tarik.

Naslonke se v arabski pisavi pišejo skupaj s sledečo besedo, pri prečrkovanju se v teh primerih uporablja vezaj, v podomačenem zapisu pa ga opuščamo, npr. pri besedah z določnim členom al: DIN al-Baġdādī → al Bagdadi, DIN al-Qāʿida → Al Kaida. Glas [l] določnega člena se pred črkami ⟨t⟩, ⟨ṯ⟩, ⟨ṭ⟩, ⟨d⟩, ⟨ḏ⟩, ⟨ḍ⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨z⟩, ⟨ṣ⟩, ⟨ẓ⟩ in ⟨n⟩ prilikuje sledečemu glasu, kar je razvidno tudi iz zapisa tako pri prečrkovanju kot v podomačeni obliki: DIN as-Saffāḥ (namesto al-Saffāḥ) → as Safah, DIN ar-Rāzī (namesto al-Rāzī) → ar Razi.

Beseda, izgovorjena pred premorom (npr. samostojno (citatno) ali na koncu stavka ali verza), ima v klasični arabščini pavzno obliko, tj. obliko brez končnih kratkih samoglasnikov (-a, -u, -i) in brez nunacije, tj. končnic nedoločne oblike -un, -in, -an. Arabske besede prevzemamo v pavzni obliki, ki je v govorjeni sodobni arabščini tudi edina oblika besede, npr. DIN Muḥammad (namesto Muḥammadun), DIN Yaʿqūb (namesto Yaʿqūbu).

Črtica (makron) nad samoglasniki ⟨ā⟩, ⟨ī⟩ in ⟨ū⟩ se pri prečrkovanju arabskih besed uporablja za označevanje samoglasniške dolžine. Pri podomačevanju samoglasniške dolžine ne upoštevamo, črtico pa v zapisu opuščamo: DIN Hārūn ar-Rašīd → Harun ar Rašid [harún ar rašíd-], DIN Walīd → Valid [valíd-]. Pri sodobnem prevzemanju arabskih besed alofonskih različic samoglasnikov ne upoštevamo, tudi če nastopajo v dvoglasnikih.

Posebna črka, imenovana ta marbuta, zaznamuje zaporedje [at], v pavzni obliki pa izgubi izglasni [t] in se izgovarja s komaj slišnim [h] ali brez njega. Prečrkujemo jo kot -a ali -ah, v podomačenem zapisu pa element h opuščamo in jo zapisujemo z ⟨a⟩: DIN (ar-)Raqqa ali (ar-)Raqqah → Raka [ráka]. Kadar je taka beseda prva sestavina v skladenjski zgradbi idafa, se končni [at] izgovarja in zapisuje z ⟨at⟩: DIN Madīnat aš-Šamāl → Madinat aš Šamal [madínat aš šamál].

Črtica pod črkama ⟨ṯ⟩ in ⟨ḏ⟩ se pri prečrkovanju arabskih besed uporablja za označevanje medzobnih pripornikov [θ] in [ð], ki jima ustrezata angleška th v besedah thing in this. Pri podomačitvi izgovor teh glasov poenostavimo in ju zapisujemo s ⟨t⟩ in ⟨d⟩: DIN Ṯābit → Tabit [tábit], DIN Munḏir → Mundir [múndir], DIN al-Balāḏurī → al Baladuri [al baláduri].

Polkrožec pod črko ⟨ḫ⟩ se pri prečrkovanju arabskih besed uporablja za zapisovanje nezvenečega mehkonebnega pripornika [x], ki je v izgovoru blizu slovenskemu /h/, s čimer se ga ločuje od nezvenečega grlnega pripornika [h], zapisanega s ⟨h⟩, ki mu ustrezata angleški ali nemški /h/. Oba glasova podomačeno zapisujemo s ⟨h⟩: DIN Ḫālid → Halid [hálid-], DIN Hārūn → Harun [harún], DIN Fahd → Fahd [fáhd-].

Pika pod črko ⟨ḥ⟩ se pri prečrkovanju arabskih besed uporablja za zapisovanje nezvenečega žrelnega pripornika [ħ], ki je v evropskih jezikih zelo redek glas. Pri podomačitvi izgovor tega glasu poenostavimo in ga zapisujemo s ⟨h⟩: DIN Ṣaḥārā → Sahara [sahára], DIN Ṣāliḥ → Salih [sálih], DIN Ḥamās → Hamas [hamás].

Pika pod črkami ⟨ṭ⟩, ⟨ḍ⟩, ⟨ṣ⟩ in ⟨ẓ⟩ se pri prečrkovanju arabskih besed uporablja za zapisovanje faringaliziranih glasov, tj. glasov, izgovorjenih z zadnjim delom jezika pomaknjenim proti žrelu. Pri podomačitvi izgovor teh glasov poenostavimo, in sicer

• prve tri podomačeno zapisujemo tako, da piko pod črkami opuščamo – ⟨t⟩, ⟨d⟩ in ⟨s⟩: DIN (ar-)Ribāṭ → Rabat [rabát], DIN Asyūṭ → Asjut [asjút], DIN (ar-)Riyāḍ → Rijad [ríjad-], DIN Riḍwān → Ridvan [ridván], DIN (al-)Baṣra → Basra [básra], DIN ṣūfī → sufi [súfi];
• glas, prečrkovano zapisan kot ⟨ẓ⟩, se v arabščini izgovarja kot faringalizirani medzobni pripornik [ðˤ], ki ga pri podomačitvi poenostavimo in zapisujemo z ⟨d⟩: DIN ʾAbū Ẓabī → Abu Dabi [ábu dábi], DIN (aẓ-)Ẓahrān → Dahran [dahrán], DIN Ẓufār → Dofar [dofár].

Pika nad črko ⟨ġ⟩ se pri prečrkovanju arabskih besed uporablja za zapisovanje zvenečega mehkonebnega pripornika [ɣ] (pojavlja se v nekaterih narečjih primorske narečne skupine namesto knjižnega [g]). Pri podomačitvi izgovor tega soglasnika poenostavimo in ga zapisujemo z ⟨g⟩: DIN Banġāzī → Bengazi [bengázi], DIN Ġazza ali Ġazzah → Gaza [gáza], DIN Ġardāya ali Ġardāyah → Gardaja [gardája].

Kljukica nad črko ⟨ǧ⟩ se pri prečrkovanju arabskih besed uporablja za zapisovanje zvenečega zadlesničnega zlitnika [dž]. Podomačeno ga zapisujemo s črkovnim sklopom ⟨dž⟩: DIN ǧihād → džihad [džíhad-], DIN Ǧidda → Džida [džída], DIN Ǧirba → Džerba [džêrba], DIN ḥaǧǧ → hadž [hádž-], DIN (an-)Naǧaf → Nadžaf [nádžaf].

Črko ⟨q⟩ pri prečrkovanju arabskih besed uporabljamo za zapisovanje nezvenečega uvularnega (jezičkovega) zapornika [q]. Pri podomačitvi izgovor tega soglasnika poenostavimo in ga zapisujemo s ⟨k⟩: DIN Qaṭar → Katar [kátar], DIN Qāsim → Kasim [kásim], DIN (al-)ʿAqaba → Akaba [ákaba], DIN Masqaṭ → Maskat [máskat].

Znamenje ⟨ʾ⟩ se pri prečrkovanju uporablja za zapis črke alif, ki ima soglasniško ali samoglasniško vrednost.

• Kadar ima soglasniško vrednost, označuje grlni zapornik. Ker ta glas ni podoben nobenemu slovenskemu soglasniku, ga pri podomačevanju izpuščamo: DIN ʾAbhā → Abha [ápha], DIN (al-)Qurʾān → Koran [korán], DIN ʾIbrāhīm → Ibrahim [ibrahím], DIN Ṣanʿāʾ → Sana [sána].
• Kadar ima samoglasniško vrednost, označuje dolgi samoglasnik [ā], prečrkovan kot ⟨ā⟩, pri čemer črtica nad črko označuje samoglasniško dolžino. Pri podomačitvi samoglasniške dolžine ne upoštevamo, zato tudi črtico opuščamo: DIN Hārūn ar-Rašīd → Harun ar Rašid [harún ar rašíd-].

Pri prečrkovanju arabskih besed uporabljamo posebno znamenje ⟨ʿ⟩ za zapis črke ajn, ki zaznamuje zveneči žrelni pripornik. Ker ta glas ni podoben nobenemu slovenskemu soglasniku, ga pri podomačevanju izpuščamo: DIN ʿAmmān → Aman [amán], DIN ʿAbbās → Abas [abás], DIN Yaʿqūb → Jakub [jakúb-], DIN Ṣanʿāʾ → Sana [sána], Maan [maán] (DIN Maʿān).

Arabska črka vav ima soglasniško ali samoglasniško vrednost.

• Kadar ima soglasniško vrednost, označuje drsnik [w], prečrkovan kot ⟨w⟩. V podomačenem zapisu to črko zamenjamo z ⟨v⟩: DIN Walīd → Valid [valíd-], DIN Sīwa → Siva [síva]. Enako velja tudi v primeru dvoglasnika, ki ga prečrkujemo kot ⟨aw⟩ in podomačimo kot ⟨av⟩: DIN Ǧawhar → Džavhar [džáu̯har].
• Ko ima samoglasniško vrednost, označuje dolgi samoglasnik [ū], prečrkovan kot ⟨ū⟩, pri čemer črtica nad črko označuje samoglasniško dolžino. Pri podomačitvi samoglasniške dolžine ne upoštevamo, zato tudi črtico opuščamo: DIN Dāwūd → Davud [davúd-].

Arabska črka ja ima soglasniško ali samoglasniško vrednost.

• Kadar ima soglasniško vrednost, označuje drsnik [j], prečrkovan kot ⟨y⟩. V podomačenem zapisu to črko zamenjamo z ⟨j⟩: DIN Yūsuf → Jusuf [júsuf], DIN Asyūṭ → Asjut [asjút]. Enako velja tudi v primeru dvoglasnika, ki se ga prečrkuje kot ⟨ay⟩; podomačimo ga kot ⟨aj⟩: DIN Faysal → Fajsal [fajsál].
• Ko ima samoglasniško vrednost, označuje dolgi samoglasnik [ī], prečrkovan kot ⟨ī⟩, pri čemer črtica nad črko označuje samoglasniško dolžino. Pri podomačitvi samoglasniške dolžine ne upoštevamo, zato tudi črtico opuščamo: DIN ʿAlī → Ali [áli].

Podvojeni soglasnik pri prečrkovanju zapisujemo s podvojeno črko. Pri podomačitvi izgovor podvojenega soglasnika poenostavimo v enojnega in ga tako tudi zapišemo: DIN Ḥassān → Hasan [hasán], DIN Fayyūm → Fajum [fajúm], DIN Dubayy → Dubaj [dubáj], DIN Taʿizz → Taiz [táiz-].

Naglasno mesto, ki ga arabska pisava ne označuje, se ravna po naslednjih pravilih. Pri prevzemanju v slovenščino mesto naglasa praviloma ohranjamo.

1. Naglas je na zadnjem zlogu,
   • če se zadnji zlog konča na soglasnik, ki sledi dolgemu samoglasniku ali dvoglasniku: Sadat [sa.dát] (DIN (as-)Sādāt), Irak [i.rák] (DIN (al-)ʿIrāq), Bahrajn [bah.rájn] (DIN (al-)Baḥrayn); ali pa
   • če se zadnji zlog konča na dva soglasnika (lahko sta tudi podvojena): Damask [da.másk] (DIN Dimašq).
2. Pri drugih imenih, pri katerih se zadnji zlog ne konča na soglasnik, ki sledi dolgemu samoglasniku, ali na dva soglasnika, je naglas odvisen od zložnosti besede, in sicer
   • pri dvozložnih besedah je naglas na prvem zlogu, npr. Tunis [tú.nis] (DIN Tūnis), Katar [ká.tar] (DIN Qaṭar);
   • pri tri- ali večzložnih besedah je naglas na predzadnjem zlogu, če ta vsebuje dolgi samoglasnik ali se konča na soglasnik: Mubarak [mu.bá.rak] (DIN Mubārak), al Farazdak [al fa.ráz.dak] (DIN al-Farazdaq), Sokotra [so.kót.ra] (DIN Suquṭrā).
3. V večini drugih primerov je naglas na predpredzadnjem zlogu: Fatima [fá.ti.ma] (DIN Fāṭima), al Kavakibi [al ka.vá.ki.bi] (DIN al-Kawākibī), Akaba [á.ka.ba] (DIN (al-)ʿAqaba).

Samoglasnike, ki jih podomačeno zapisujemo s črkami ⟨a⟩, ⟨i⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Pisno odsotni polglasnik se pojavlja v različnih soglasniških sklopih kot izgovorna olajšava, najpogosteje v izglasju: al Džafr [al džáfər] (DIN al-Ǧafr), Um al Fahm [úm al fáhəm] (DIN Umm al-Faḥm).

Dvoglasnika, ki ju v podomačenem zapisu zapisujemo z dvočrkjema ⟨aj⟩ in ⟨av⟩, izgovarjamo po slovensko: Bahrajn [bahrájn] (DIN (al-)Baḥrayn), Fajsal [fájsal] (DIN Faysal), Džavhar [džáu̯har] (DIN Ǧawhar).

Pri podomačevanju arabskih imen zaradi izpusta grlnega zapornika (prečrk.⟨ʾ⟩) in zvenečega žrelnega pripornika (prečrk.⟨ʿ⟩) nastanejo pisni in govorni samoglasniški sklopi, npr.

• ⟨ai⟩: Ismail [ismaíl] (DIN ʾIsmāʿīl), Said [saíd-] (DIN Saʿīd), Taif [táif] (DIN (aṭ-)Ṭāʾif);
• ⟨aa⟩: Maan [maán] (DIN Maʿān).

Soglasnike, ki jih v podomačenem zapisu zapisujemo s črkami ⟨b⟩, ⟨t⟩, ⟨h⟩, ⟨d⟩, ⟨r⟩, ⟨z⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨g⟩, ⟨f⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨v⟩, ⟨j⟩ in dvočrkjem ⟨dž⟩, izgovarjamo po slovensko.

Preglednica ponazarja razlike med znanstvenim prečrkovanjem v latinico ter podomačenim zapisom in izgovorom v slovenščini.

Občna poimenovanja iz arabščine prevajamo. Besede in besedne zveze, ki smo jih prevzeli neprevedene, pisno podomačimo oz. prilagodimo slovenščini, npr. imam [imám] ‘duhovnikʼ (DIN imām), hidžra [hídžra] ali hedžra [hédžra] ‘Mohamedov beg iz Meke v Medinoʼ (DIN hiǧra), hurija [húrija] ‘večno mlada devica v rajuʼ (DIN ḥūrīya), hadž [hádž-] ‘letno romanje v Mekoʼ (DIN ḥaǧǧ), humus [húmus] ‘jedʼ (DIN ḥummuṣ), falafel [faláfəl] ‘jedʼ (DIN falāfil), vadi [vádi] ‘suha rečna strugaʼ (DIN wādī).

Med občne besede spadajo tudi samostalniške in pridevniške izlastnoimenske izpeljanke, ki so tvorjene z različnimi priponskimi obrazili, npr. hamasovec [hamásovəc] (< Hamas [hamás]), alkaidovec [alkájdovəc] (< Al Kaida [al kájda]), naserjevski [náserjeu̯ski], naserist [naseríst] (< Naser [náser]).

Lastna imena iz arabščine pisno podomačujemo. Pri prevzemanju se skušamo v čim večji meri približati izvirnim oblikam po pravilih, navedenih v razdelku »Preglednica zapis – izgovor v slovenščini«, in pravilom za prevzemanje lastnih imen, npr. Tabit [tábit] (DIN Ṯābit), Zajd [zájd-] (DIN Zayd), Nablus [náblus] (DIN Nāblus), Karbala [karbála] (DIN Karbalāʾ), Asjut [asjút] (DIN Asyūṭ).

Arabska imena praviloma prevzemamo v skrajšani obliki, torej namesto polnega imena le rojstno ime in ime očeta ali rojstno ime in ime plemena ali pokrajine oz. kraja izvora, npr.

• Ahmad ibn Halid [áhmad- íbən hálid-] ali Ahmad al Kuraši [áhmad- al kuráši] (polno ime DIN Aḥmad ibn Ḫālid ibn ʿAbd Allāh al-Qurašī),
• Mohamed Morsi [mohámed- mórsi] (polno ime DIN Muḥammad Muḥammad Mursī ʿĪsa al-ʿAyaṭ),
• Marjana Maraš [marjána maráš] (polno ime DIN Maryānā bint Fatḥallāh ibn Naṣrallāh Marrāš).

Pri imenih znanih ljudi je táko skrajšano ime lahko katera koli sestavina polnega imena: ibn Batuta [íbən batúta] (polno ime DIN Abū ʿAbd Allāh Muḥammad ibn Baṭṭūṭa), al Farabi [al farábi] (polno ime DIN Abū Naṣr Muḥammad al-Fārābī).

Če se uveljavi dvo- ali večdelno osebno lastno ime, se v arabščini vse sestavine pišejo narazen. Tako jih praviloma tudi podomačujemo: Abd al Aziz ibn Abd Alah ibn Said al Maki [ábd- al áziz- íbən ábd- aláh íbən saíd- al máki] (DIN ʿAbd al-ʿAzīz ibn ʿAbd Allāh ibn Saʿīd al-Makkī).

V arabščini je v rabi več vrst predimkov, ki so del osebnega imena. Najpogosteje srečujemo al/el s položajnimi različicami, ibn ali bin ‘sinʼ, bint ‘hčiʼ, Abu ‘očeʼ, Um ‘matiʼ in Al ‘iz rodbine, roduʼ.

• Z malo začetnico in ločeno od besede, na katero se nanašajo, se pišejo člen al/el s položajnimi različicami, ki uvaja podatek o prostorski ali rodbinski pripadnosti, ter predimki ibn, bin in bint, ki so v arabščini del patronimika, npr. Mohamed bin Salman [mohámed- bin salmán] (DIN Muḥammad bin Salmān), ibn Batuta [íbən batúta] (DIN Ibn Baṭṭūṭa).
• Z veliko začetnico in ločeno od besede, na katero se nanašajo, pišemo arabska častna predimka Abu in Um, ki sta del kunje, npr. Um Kultum [úm kultúm] (DIN ʾUmm Kulṯūm), rojstno ime Fatima Ibrahim as Sajid al Biltagi [fátima ibrahím as sájid- al biltági] (DIN Fāṭima ʾIbrāhīm as-Sayyid al-Biltāǧī), Abu Bakr al Bagdadi [ábu bákər al bagdádi] (DIN ʾAbū Bakr al-Baġdādī), rojstno ime Ibrahim Avad Ibrahim Ali al Badri [ibrahím avád- ibrahím áli al bádri] (DIN ʾIbrāhīm ʿAwwād ʾIbrāhīm ʿAlī al-Badrī).
• Arabska beseda Al (DIN ʾĀl ‘rodbina, družina, dinastijaʼ) stoji pred imenom dinastije in je v podomačeni obliki enaka členu al, vendar se v primerjavi s členom piše z veliko začetnico in nima položajnih različic, npr. Zajid bin Sultan Al Nahjan [zájid- bin sultán al nahján] (DIN Zāyid bin Sulṭān ʾĀl Nahyān); Abd Alah bin Abd al Aziz Al Saud [ábd- aláh bin ábd- al azíz- ál saúd-] (DIN ʿAbd Allāh bin ʿAbd al-ʿAzīz ʾĀl Saʿūd).

Dvodelna arabska zemljepisna imena lahko izkazujejo skladenjsko zgradbo idafa z dvema samostalnikoma, ki ju povezuje določni člen al, pisan z malo začetnico, npr. Hafar al Batin [háfar al bátin] (DIN Ḥafar al-Bāṭin), Um al Fahm [úm al fáhəm] (DIN Umm al-Faḥm), Šat al Arab [šát al árab-] (DIN Šaṭṭ al-ʿArab), Madinat aš Šamal [madínat aš šamál] (DIN Madīnat aš-Šamāl).

V redkih imenih bolj znanih ustanov in organizacij občne sestavine in nepolnopomenske besede praviloma prevajamo, npr. Hiša modrosti [híša modrósti] (DIN Bayt al-Ḥikma), Univerza Al Azhar [univêrza al áshar] (DIN Ǧāmiʿat al-Azhar), Univerza kralja Sauda [univêrza králja sáu̯da] (DIN Ǧāmiʿat al-Malik Saʿūd), bolnišnica Šifa [bou̯níšnica šífa] (DIN Mustašfā aš-Šifāʾ).

Drugače kot pri osebnih in zemljepisnih imenih pišemo pri stvarnih imenih določni člen al/el z veliko začetnico, npr. Al Džazira [al džazíra] (DIN al-Ǧazīra), Univerza Al Azhar [univêrza al áshar] (DIN Ǧāmiʿat al-Azhar), mošeja Al Aksa [mošêja al áksa] (DIN al-Masjid al-Aqṣā).

Podomačene besede sklanjamo v skladu s slovenskimi sklanjatvenimi vzorci, kar pomeni, da jih uvrščamo v slovenske sklanjatve glede na končaj po podomačenju.

Besede, katerih osnova se v arabščini konča na soglasnik ali na samoglasnike e, i, o in u, prevzemamo kot samostalnike moškega spola in jih sklanjamo po prvi moški sklanjatvi. Besede, ki jih podomačimo z izglasnim -a, pa v večini primerov prevzemamo kot samostalnike ženskega spola in sklanjamo po prvi ženski sklanjatvi, razen če zaznamujejo osebe moškega spola, npr. moška imena Musa [músa] (DIN Mūsā), Hamza [hámza] (DIN Ḥamza).

Pisno in govorno krajšanje osnove uveljavljamo pri redkih besedah z neizvornimi, a uveljavljenimi nenaglašenimi končaji -el in -en, npr. falafel [faláfəl] ‘jedʼ, rod. falafla [faláfla] (DIN falāfil); Jemen [jémən], rod. Jemna [jémna] (DIN (al-)Yaman).

Govorno krajšanje osnove uveljavljamo pri imenih s pisnim soglasniškim sklopom in neobstojnim polglasnikom v končaju, npr. Abu Bakr [ábu bákər], rod. Abu Bakra [ábu bákra] (DIN Abū Bakr); Um al Fahm [úm al fáhəm], rod. Um al Fahma [úm al fáhma] (DIN Umm al-Faḥm).

Pisno in govorno daljšanje osnove z j uveljavljamo pri samostalnikih moškega spola, ki se končajo na naglašene samoglasnike ter nenaglašene i, u in e, če ta ni končnica, npr.

• vadi [vádi] ‘suha rečna strugaʼ, rod. vadija [vádija] (DIN wādī),
• Fadi [fádi], rod. Fadija [fádija] (DIN Fādī),
• al Hvarizmi [al hvarízmi], rod. al Hvarizmija [al hvarízmija] (DIN al-Ḫwārizmī).

Osnovo daljšajo z j tudi nekateri samostalniki moškega spola, ki se končajo na r, npr.

• Bašar [bašár], rod. Bašarja [bašárja] (DIN Baššār),
• Katar [kátar], rod. Katarja [kátarja] (DIN Qaṭar),
• Naser [náser], rod. Naserja [náserja] (DIN Nāṣir),
• Mahir [máhir], rod. Mahirja [máhirja] (DIN Māhir).

Do preglasa samoglasnika o v e pride, kadar se govorjena osnova ali podstava tvorjenke konča na š in dž:

• Ariš [aríš], or. z Arišem [z‿aríšem] (DIN (al-)ʿArīš),
• Faradž [fárač], or. s Faradžem [s‿fáradžem] (DIN Faraǧ), svoj. prid. Faradžev [fáradžev-].

Do preglasa o v e pride tudi pri samostalnikih in pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na samoglasnik ali na soglasnik r in se sklanjajo z daljšanjem osnove:

• Fadi [fádi], or. s Fadijem [s‿fádijem] (DIN Fādī), svoj. prid. Fadijev [fádijev-];
• Bašar [bašár], or. z Bašarjem [z‿bašárjem] (DIN Baššār), svoj. prid. Bašarjev [bašárjev-];
• Katar [kátar], or. s Katarjem [s‿kátarjem] (DIN Qaṭar), svoj. prid. Katarjev [kátarjev-].

Večbesedna osebna imena pregibamo tako, da sklanjamo vse sestavine razen člena al/el ter predimkov ibn, bin, bint, Abu, Um in Al, npr.

• Mohamed bin Salman Al Saud [mohámed bín salmán ál saút], rod. Mohameda bin Salmana Al Sauda [mohámeda bín salmána ál saúda] (DIN Muḥammad bin Salmān ʾĀl Saʿūd),
• ibn Batuta [íbən batúta], rod. ibn Batute [íbən batúte] ali ibn Batuta [íbən batúta] (DIN ibn Baṭṭūṭa),
• Um Kultum [úm kultúm], rod. Um Kultum [úm kultúm] (DIN Umm Kulṯūm),
• Abu Bakr al Bagdadi [ábu bákər al bagdádi], rod. Abu Bakra al Bagdadija [ábu bákra al bagdádija] (DIN Abū Bakr al-Baġdādī).

Nekatera večbesedna zemljepisna imena izkazujejo zgradbo idafa. Pregibamo jih tako, da sklanjamo samo zadnjo sestavino, npr.

• Hafar al Batin [háfar al bátin], rod. Hafar al Batina [háfar al bátina] (DIN Ḥafar al-Bāṭin),
• Um al Fahm [úm al fáhəm], rod. Um al Fahma [úm al fáhma] (DIN Umm al-Faḥm),
• Šat al Arab [šát al árap], rod. Šat al Araba [šát al áraba] (DIN Šaṭṭ al-ʿArab).

Baskovska različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s posebno črko z ločevalnim znamenjem ⟨ñ⟩ in sedmimi dvočrkji ⟨dd⟩, ⟨ll⟩, ⟨rr⟩, ⟨ts⟩, ⟨tt⟩, ⟨tx⟩ ter ⟨tz⟩.

Baskovska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E ⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨ñ Ñ⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

V baskovski pisavi je uporabljeno eno ločevalno znamenje, ki ga pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo: vijuga ali tilda ⟨˜⟩ na črki ⟨ñ⟩.

Baskovske besede so naglašene vedno na drugem zlogu. Ob prevzemanju v slovenščino naglasno mesto ohranjamo, npr. Gipuzkoa [gipúskoa], Zarautz [saráu̯c], Getxo [gečó].

Daljše besede in zložena imena so dvonaglasnice, tako jih tudi prevzemamo, npr. Urdangarin [urdángarín].

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Zev v sklopu samoglasnika i in poljubnega drugega samoglasnika zapiramo z [j]: Erandio [erándijo], Sarrionandia [saríjonándija], Errenteria [erénterija].

Baskovščina ima pet dvoglasnikov, in sicer ⟨ai⟩, ⟨ei⟩, ⟨oi⟩ ter ⟨au⟩ in ⟨eu⟩, v katerih črko ⟨i⟩ izgovarjamo kot [j] (Maite [majté]), črko ⟨u⟩ pa kot dvoustnični [u̯] (Laurentzi [lau̯rénci]). Pri ostalih samoglasniških sklopih se izgovarja vsak samoglasnik posebej: Leioa [lejóa], Urumea [urúmea].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨m⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩, izgovarjamo po slovensko.

Baskovščina pozna več soglasniških dvočrkij. Pri prevzemanju v slovenščino jih izgovarjamo

• ⟨dd⟩ kot [dj]: Anddoni [andjóni];
• ⟨ll⟩ kot [lj]: Mallabia [maljábija];
• ⟨rr⟩ kot [r]: Errenteria [erénterija];
• ⟨tt⟩ kot [tj]: Ttipi-Ttapa [tjipí-tjapá], Mattin [matjín];
• ⟨tz⟩ in ⟨ts⟩ kot [c]: Izurtza [isúrca], Itsasondo [icásondo];
• ⟨tx⟩ kot [č]: Getxo [gečó].

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz baskovščine so v slovenščini redka, običajno so pisno nepodomačena, npr. txoko [čokó] ‘gastronomsko društvo’, txakoli [čakóli] ‘sorta vina’. V slovenščini je pogosto rabljen izraz euskara [eu̯skára] ‘baskovski jezik’.

Pri prevzemanju v slovenščino so se v preteklosti uveljavile bodisi španske bodisi francoske imenske oblike, ki jih kot ustaljene ohranjamo. Če pa je baskovsko ime danes edino uradno ime – osebe ali kraja –, ga prevzemamo v tej obliki: Atxaga [ačága], Zuloaga [sulóaga].

Baski v Španiji imajo uradno dvojne priimke (prvi je očetov, drugi materin, priimka si sledita brez vmesnega veznika), v Franciji pa enojne (očetov priimek). V slovenščini navadno uporabljamo priimke v skrajšani obliki: Gabriel Aresti [gabríjel arésti] (namesto Gabriel Aresti Segurola).

Ob uveljavljenih španskih in francoskih imenih se postopoma uveljavljajo tudi baskovske imenske različice: Gernika [gerníka] (ob šp. Guernica [gerníka]).

Imena manjših krajev v baskovski avtonomni pokrajini, ki jo najpogosteje imenujemo z zgodovinskim imenom Baskija [báskija] (izvirno pa se imenuje Euskadi [eu̯skádi]), so zapisana v baskovščini. To ime je danes tudi edino uradno ime, pri prevzemanju jih ohranjamo v izvirni obliki: Lekeitio [lekêjtijo] (šp. Lequeitio), Oiartzun [ojárcun] (šp. Oyarzun), Hondarribia [ondáribija] (šp. Fuenterrabia).

Pri prevzemanju baskovskih imen v slovenščino se ravnamo po besednih končajih:

• imena moškega spola najpogosteje sklanjamo po prvi moški sklanjatvi: Aitor [ajtór], Arrate [aráte], Iñigo [injígo], Koldo [koldó], Lekeitio [lekêjtijo], Oñati [onjáti], Sarrionandia [saríjonandija];
• zemljepisna imena na končni nenaglašeni -a so ženskega spola (Orexa [oréša]), če niso končniško naglašena;
• imena oseb ženskega spola sklanjamo po prvi ženski sklanjatvi, če imajo v imenovalniku končnico -a (Urumea [urúmea], rod. Urumee [urúmee]) ali končnico -e (Oihane [ojáne], rod. Oihane [ojáne], daj. Oihani [ojáni] ...); slednja je mogoče sklanjati tudi po tretji ženski sklanjatvi (Oihane [ojáne], rod. Oihane [ojáne], daj. Oihane [ojáne] ...), po kateri sicer sklanjamo večinoma ženska imena, ki se končajo na soglasnik (Miren [mirén], Maialen [majálen]).

Osnovo podaljšujejo z j tisti samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na naglašene samoglasnike in nenaglašene i, e in u, če slednja nista končnica:

• [e] – Arrate [aráte], rod. Arrateja [aráteja];
• [i] – Oñati [onjáti], rod. Oñatija [onjátija];
• [ó] – Getxo [gečó], rod. Getxoja [gečója];
• [u] – Arantzazu [aráncasu], rod. Arantzazuja [aráncasuja].

Osnovo podaljšujejo z j tudi samostalniki na izglasni r:

• Eibar [ejbár], rod. Eibarja [ejbárja];
• Xabier [šabíjer], rod. Xabierja [šabíjerja].

Preglas o v e se uveljavlja pri sklanjanju in svojilnem pridevniku iz samostalnikov, katerih osnova (podstava pri pridevnikih) se konča na govorjeni c (Zarautz [saráu̯c], rod. Zarautza [saráu̯ca], or. z/s Zarautzom/Zarautzem [s‿saráu̯cem]), in pri tistih, ki daljšajo osnovo z j.

Predstavljena prevzemalna pravila uveljavljamo za lastna imena in neprevedene občne besede z območja mednarodno priznanih meja Belorusije, kjer je beloruščina eden od dveh uradnih jezikov.

Beloruska različica cirilične pisave ima 24 črk osnovnega ciriličnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s šestimi dodatnimi črkami ⟨i I⟩, ⟨ы Ы⟩, ⟨ь Ь⟩, ⟨э Э⟩, ⟨ю Ю⟩, ⟨я Я⟩ in tremi ciriličnimi črkami z ločevalnim znamenjem ⟨ё Ё⟩, ⟨й Й⟩ in ⟨ў Ў⟩.

Beloruska abeceda (azbuka): ⟨а А⟩, ⟨б Б⟩, ⟨в В⟩, ⟨г Г⟩, ⟨д Д⟩, ⟨е Е⟩, ⟨ё Ё⟩, ⟨ж Ж⟩, ⟨з З⟩, ⟨i I⟩, ⟨й Й⟩, ⟨к К⟩, ⟨л Л⟩, ⟨м М⟩, ⟨н Н⟩, ⟨о О⟩, ⟨п П⟩, ⟨р Р⟩, ⟨с С⟩, ⟨т Т⟩, ⟨у У⟩, ⟨ў Ў⟩, ⟨ф Ф⟩, ⟨х Х⟩, ⟨ц Ц⟩, ⟨ч Ч⟩, ⟨ш Ш⟩, ⟨ы Ы⟩, ⟨ь Ь⟩, ⟨э Э⟩, ⟨ю Ю⟩, ⟨я Я⟩.

Pri prečrkovanju beloruske cirilične pisave v latinico vsaki cirilični črki ustreza ena latinična črka ali črkovni sklop. Tako natančno prečrkovana imena se uporabljajo v bibliografskih zapisih in strokovnih besedilih, s čimer je omogočen nedvoumen povratni prepis v izvirno obliko. V splošni rabi uporabljamo podomačeni zapis, pri katerem se skušamo s črkami slovenske latinice čim bolj približali glasovni vrednosti ciriličnih črk.

Preglednica ponazarja razmerje med cirilično črko (v pokončnem in ležečem tisku) in latinično ustreznico.