Češka različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s 15 črkami z ločevalnimi znamenji in dvočrkjem ⟨ch⟩.

Češka abeceda: ⟨a A⟩, ⟨á Á⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨č Č⟩, ⟨d D⟩, ⟨ď Ď⟩, ⟨e E⟩, ⟨é É⟩, ⟨ě Ě⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨ch CH⟩, ⟨i I⟩, ⟨í Í⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨ň Ň⟩, ⟨o O⟩, ⟨ó Ó⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨ř Ř⟩, ⟨s S⟩, ⟨š Š⟩, ⟨t T⟩, ⟨ť Ť⟩, ⟨u U⟩, ⟨ú Ú⟩, ⟨ů Ů⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨ý Ý⟩, ⟨z Z⟩, ⟨ž Ž⟩.

V češki pisavi so uporabljena štiri ločevalna znamenja, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• ostrivec ⟨´⟩ na črkah ⟨á⟩, ⟨é⟩, ⟨í⟩, ⟨ý⟩, ⟨ó⟩, ⟨ú⟩ za označevanje dolgih samoglasnikov;
• krožec ⟨°⟩ na črki ⟨ů⟩ za označevanje dolžine;
• kljukica ⟨ˇ⟩ na črki ⟨ě⟩ za označevanje izgovora [je] za soglasniki b, p, v in f in za označevanje mehkih predhodnih soglasnikov t, d in n;
• kljukica ⟨ˇ⟩ na črki ⟨ě⟩ za soglasnikom m za označevanje izgovora [mnje];
• kljukica ⟨ˇ⟩ na črki ⟨ř⟩ za označevanje mehkega soglasnika;
• kljukica ⟨ˇ⟩ na črkah ⟨č⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩ za označevanje šumevcev;
• kljukica ⟨ˇ⟩ na črkah ⟨Ď⟩, ⟨ň Ň⟩ in ⟨Ť⟩ za označevanje mehkih soglasnikov;
• mehčaj ⟨’⟩ na črkah ⟨ď⟩, ⟨ť⟩ za označevanje mehkih soglasnikov.

Češke besede so naglašene na prvem zlogu, npr. Bedřich Smetana [bédžih smétana]. Pri prevzemanju v slovenščino naglasno mesto praviloma ohranjamo.

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ in ⟨u⟩ glede na položaj tudi kot [j] in [u̯].

Prevzemanje kakovosti samoglasnikov, zapisanih s črkama ⟨e⟩ in ⟨o⟩, iz preglednice ni izrecno razvidno. Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨e⟩ in ⟨o⟩, prevzemamo praviloma kot ozka, kot široka pa, kadar je e pred j ali r (npr. Hejnice [hêjnice], Neratovice [nêratovice]) in o pred v ali u̯ (npr. Louny [lôu̯ni]). Široka sta tudi v besedah ali delih besed, ki so podobni slovenskim, npr. Nový Jičín [nôvi jíčin], Nová Paka [nôva páka].

Zev v sklopu samoglasnika, zapisanega z ⟨i⟩, in poljubnega drugega samoglasnika, zapiramo z [j], npr. Eliáš [élijaš], Natálie [nátalije], Marius [márijus].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨č⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩, ⟨z⟩ in ⟨ž⟩, izgovarjamo po slovensko.

Dvočrkje ⟨ch⟩ v slovenščino prevzemamo kot [h]: Chlumec [hlúməc], Chodov [hódov-].

Češčina pozna mehke soglasnike, ki so v pisavi označeni s črkami ⟨ď Ď⟩, ⟨ň Ň⟩ in ⟨ť Ť⟩. Pri prevzemanju mehkost nakazujemo z j, npr. Ďáblice [djáblice], Máňa [mánja], Báťa [bátja]. Enako velja, kadar stojijo črke ⟨d⟩, ⟨n⟩ in ⟨t⟩ pred ⟨ě⟩, npr. Český Těšín [čéski tjéšin], Děčín [djéčin], Němcová [njémcova].

Češki mehki ⟨ř Ř⟩ v slovenščino prevzemamo kot [rž] (Dvořák [dvóržak]), glede na položaj v besedi pa tudi kot [ž], [rš] ali [š]. (Glej poglavje »Preglednica zapis – izgovor v slovenščini«. )

V češčini se lahko pojavljajo tudi podvojeni soglasniki, ki jih znotraj besede izgovarjamo enojno. Tak izgovor prevzemamo tudi v slovenščino, npr. Anna [ána].

Češčina pozna zlogotvorne soglasnike. Zlogotvorna ⟨r⟩ in ⟨l⟩ v slovenščini izgovarjamo s polglasnikom, npr. Petr [pétər], Vltava [və̀ltava].

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz češčine prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede praviloma pisno podomačene: bramboraki [brámboraki] (češ. bramboráky), škubanki [škúbanki] (češ. škubánky).

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v češčini: Václav Černý [václau̯ čêrni], Děčín [djéčin], Zlín [zlín], Frýdek-Místek [frídək-místək], Haviřov [háviržov-], Cheb [héb-], Hradec Králové [hrádəc králove]. Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

Zgodovinska imena čeških vladarjev so redkeje podomačena (Vratislav [vrátislav-], Přemysl Otokar [pšémisəl ótokar]), če pa so, se je uveljavilo, da namesto čeških osebnih imen uporabljamo slovenska, razlikovalna določila pa prevedemo, npr. Venčeslav Enooki [vénčeslav- enoóki] (češ. Václav Jednooký); če je razlikovalni dodatek izimenski, ime zgolj podomačimo, npr. Jurij Podjebradski [júrij podjebrátski] (češ. Jiří z Poděbrad). Enako velja tudi za imena svetnikov, npr. Neža Praška [néža práška] (češ. Anežka Česká), Janez Nepomuk [jánez- népomuk] (češ. Jan Nepomucký).

Pisno podomačena oz. prilagojena so imena plemiških rodbin, npr. Přemysloviči/Přemyslidi [pšémisloviči/pšémislidi] (češ. Přemyslovci), Jesenski [jésenski] (češ. Jesenský).

V češčini se priimki oseb ženskega spola praviloma končujejo s pridevniškim obrazilom -ová (npr. Svobodová [svôbodova] iz Svoboda [svôboda]). Če je priimek izvorno pridevniški, se končni ý spremeni v á (npr. Veselá [vêsela] iz Veselý [vêseli], Novotná [nôvotna] iz Novotný [nôvotni]). Priimki, ki se končujejo na dolgi u, zapisan s črko ⟨ů⟩, se pri osebah ženskega spola ne spreminjajo (npr. Janů [jánu]). Pridevniško obrazilo se pri tvorjenju priimkov ne preglašuje (npr. Benešová [bénešova] iz Beneš [béneš]).

Za nekatere češke zemljepisne danosti so se že v preteklosti uveljavila slovenska ali zgolj pisno podomačena zemljepisna imena (eksonimi), npr. imena nekaterih bolj znanih mest: glavno mesto Praga [prága] (češ. Praha), Plzen [pə̀lzən] (češ. Plzeň), Hradčani [hrátčani] (češ. Hradčany), Olomuc [ólomuc] (češ. Olomouc). Eksonimi so tudi ime države – Češka [čéška] (češ. Česko/Česká republika) – in nekaterih pokrajin (Moravska [moráu̯ska] (češ. Morava), Sudeti [sudéti] (češ. Sudety)) ter redkih rek in gorovij, npr. Krkonoši [kərkonóši] (češ. Krkonoše), Laba [lába] (češ. Labe), Lužiška Nisa [lúžiška nísa] (češ. Lužická Nisa).

V večbesednih eksonimih se izlastnoimenske sestavine prilagodijo slovenščini, občnoimenske prevedemo, pridevniki iz že podomačenih imen pa sledijo podomačeni obliki, npr. Zahodni Karpati [zahódni karpáti] (češ. Západní Karpaty), Moravska vrata [moráu̯ska u̯ráta/vráta] (češ. Moravska brána); Češko-moravska planota [čéško-moráu̯ska planôta] (češ. Českomoravská vrchovina), Karlov most [kárlou̯ móst] (češ. Karlův most).

Pri podomačevanju stvarnih imen sledimo pravopisnim pravilom: prevajamo redka stvarna imena, npr. Praška astronomska ura [práška astronómska úra] (češ. Staroměstský orloj), Karlova univerza v Pragi [kárlova univêrza u̯‿prági] (češ. Univerzita Karlova v Praze).

Češčina kot slovanski jezik besede pregiba podobno kot slovenščina, a se ravnamo po slovenskih sklanjatvenih vzorcih.

Slovničnih kategorij besed – spola, števila – pri prevzemanju iz češčine načeloma ne spreminjamo.

Nekatera imena, ki se končajo na soglasnik, so v češčini ženskega spola in se sklanjajo po drugi ženski (i-jevski) sklanjatvi, v slovenščini pa jih uvrščamo med samostalnike moškega spola in jih sklanjamo po prvi moški sklanjatvi, npr.

• Telč [télč], rod. Telča [télča];
• Plzen [pə̀lzən], rod. Plzna [pə̀lzna];
• Litomyšl [lítomišəl], rod. Litomyšla [lítomišla];
• Příbram [pšíbram], rod. Příbrama [pšíbrama].

Izjemoma ženski spol ohranijo tudi občne sestavine imen, ki so enakozvočne s slovenskimi samostalniki, ki jih sklanjamo po drugi ženski sklanjatvi (Česká Ves [čéska vés] ž, rod. Česke Vesi [čéske vési]).

Imena voda, rek, ki so v češčini srednjega spola, v slovenščini pogosto postanejo ženskega spola: Laba ž [lába] (češ. Labe s [lábe]), Mža [mžá] (češ. Mže [mžé]). Morfemsko podomačimo tudi imena na -ice, npr. Lužnice in Šťávnice v Lužnica [lúžnica] in Šťávnica [štjáu̯nica]. 

Pri imenih s končaji -ec (Vitovec), -ek (Čapek) in -el (Skácel) v slovenščini črko ⟨e⟩ izgovarjamo kot polglasnik, ki ga v odvisnih sklonih pri pregibanju izpuščamo:

• Vitovec [vítovəc], rod. Vitovca [vítou̯ca];
• Liberec [líberəc], rod. Liberca [líberca];
  
• Čapek [čápək], rod. Čapka [čápka];
• Skácel [skácəl], rod. Skácla [skácla].

Tudi v češčini samoglasnik e pri pregibanju izpada – slovensko in češko sklanjanje se torej tu ujemata.

Če je polglasnik v imenu le izgovorjen, ne pa tudi zapisan, kar se v čeških imenih zgodi zaradi zlogotovornih izglasnih zvočnikov, ki jih v slovenščini vedno izgovorimo s polglasnikom, ta polglasnik izpada le v govoru. Pojavlja se v imenovalniku (in enakem tožilniku) med

• nezvočnikom in zvočniki l, n in r (Lendl [léndəl], rod. Lendla [léndla]; tako še Petr [pétǝr], Kajkl [kájkǝl]);
• zvočnikom in zvočnikoma l in n (Deml [démǝl], rod. Demla [démla]).

Pri zemljepisnih imenih se nezapisani polglasnik pojavlja tudi v govorni podstavi izpeljank z obrazili -ski in -čan, kjer je podstava enaka imenovalniški osnovi: Litomyšl [lítomišǝl], rod. Litomyšla [lítomišla], prid. litomyšlski [lítomišǝlski], Litomyšlčan [lítomišǝlčan].

Osnovo podaljšuje z j večina večzložnih imen moškega spola, ki se končujejo na -r (izjema so enozložna imena, npr. Dvůr). V češčini daljšanja ni.

• Wolker [vólker], rod. Wolkerja [vólkerja]
  
• Otokar [ótokar], rod. Otokarja [ótokarja]
  

Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini pojavlja, kadar se osnova imena moškega spola konča na končne govorjene glasove c, j, č, ž, š ali dž, ki so v češčini zapisani s črkami ⟨c⟩, ⟨č⟩, ⟨ď⟩, ⟨j⟩, ⟨ň⟩, ⟨ř⟩, ⟨š⟩, ⟨ž⟩. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do premene c v č.

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na soglasnik r, če se ime sklanja z daljšanjem osnove, npr. Jaromír [járomir], or. z Jaromírjem [z‿járomirjem]; svoj. prid. Jaromírjev [járomirjev-]. (Glej poglavje »Daljšanje osnove«.)

Večbesedna imena so večinoma ujemalne zveze pridevnika in samostalnika, v katerih sklanjamo obe sestavini: Český Těšín [čéski tjéšin], rod. Českega Těšína [čéskega tjéšina].

Če gre za zveze samostalnika z desnim prilastkom, ki je bodisi pridevniški (Hradec Králove) bodisi samostalniški (Mladá Boleslav) ali pa tudi predložna zveza (Ždar nad Sazavou), se prilastkovna sestavina ne pregiba:

• Hradec Králové [hrádəc králove] m, rod. Hradca Králové [hrátca králove];
• Mladá Boleslav [mláda bóleslau̯] ž, rod. Mlade Boleslav [mláde bóleslau̯];
• Žďár nad Sazavou [ždjár nat sázavou̯] m, rod. Žďára nad Sazavou [ždjára nat sázavou̯].