Pravopis 8.0

Furlanščina

Jezik

Predstavljena prevzemalna pravila uveljavljamo za lastna imena in neprevedene občne besede z območja v Italiji, kjer živi furlansko govoreča skupnost. Pravila prinašajo zlasti usmeritve za izgovor furlanskih različic lastnih imen v slovenščini.

Furlanščina ima status manjšinskega jezika v Avtonomni zvezni deželi Furlanija‑Julijska krajina v Republiki Italiji. V občinah, v katerih prebiva furlansko govoreča skupnost, so v uporabi dvojezične table z napisi v italijanščini in furlanščini. Številna zemljepisna imena v tem delu Italije imajo lahko poleg italijanske in furlanske tudi slovensko ali nemško različico.

Pisava

Furlanska različica latinične pisave ima 26 črk osnovnega latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjujejo posebna črka ⟨ç⟩ in šest dvočrkij – ⟨ch⟩, ⟨cj⟩, ⟨gh⟩, ⟨gj⟩, ⟨gn⟩ in ⟨ss⟩. Furlanski pravopis kot dvočrkje opisuje tudi kombinirani grafem ⟨’s⟩.

Furlanska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨ç Ç⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

POSEBNOSTI

  1. Črke ⟨k⟩, ⟨w⟩, ⟨x⟩, ⟨y⟩ se uporabljajo le za zapis prevzetih besed.
  2. Črka ⟨h⟩ v furlanščini nima glasovne vrednosti. Uporablja se kot sestavni del dvočrkij ⟨ch⟩ in ⟨gh⟩, samostojno pa v zapisu prevzetih besed in nekaterih medmetov.
  3. Črka ⟨q⟩ se vedno zapisuje skupaj s sledečo črko ⟨u⟩, skupaj označujeta izgovor [ku̯]. Uporablja se za zapis prevzetih besed, zaradi zapisovalne tradicije pa se pojavlja tudi v redkih furlanskih lastnih imenih, npr. Aquilee [aku̯ilêe] (sln. Oglej, it. Aquileia). Praviloma se za označevanje te kombinacije glasov sicer uporablja zapis ⟨cu⟩, npr. Cuals [ku̯áls] (it. Qualso).

Samostojno zapisana črka ⟨c⟩ se tako kot v italijanščini v položaju pred [i] in [e] izgovarja kot [č]. Za razliko od italijanščine pa se črka ⟨g⟩ v furlanščini nikoli, niti pred [i] in [e], ne izgovarja kot [dž], temveč le kot [g]. Zaradi naslonitve na italijansko pravopisno tradicijo in zaradi vzporednosti z razmerjem med ⟨c⟩ in ⟨ch⟩ se v položaju pred [i] ali [e] glas [g] vseeno zapisuje skupaj s ⟨h⟩ kot dvočrkje ⟨gh⟩.

O vključevanju furlanskih črk v slovensko abecedo glej poglavje »Slovenska abeceda« (Pisna znamenja).

V furlanski pisavi so uporabljena tri ločevalna znamenja, ki jih ob prevzemanju ohranjamo:

  • strešica ⟨ˆ⟩ nad samoglasniškimi črkami za označevanje dolgega izgovora naglašenih samoglasnikov je obvezna sestavina zapisa;
  • krativec ⟨`⟩ nad samoglasniškimi črkami za označevanje kratkega izgovora naglašenih samoglasnikov je obvezna sestavina zapisa le v določenih primerih, npr. na kratkem naglašenem samoglasniku na koncu večzložne besede;
  • opuščaj ⟨’⟩ desnostično pred 〈s〉 označuje izgovor [z] v redkih primerih, ko se ta glas pojavlja na začetku besede in pred samoglasnikom, npr. pri osebnih lastnih imenih ’Sese [zéze], ’Sef [zêf].

Krativec se pojavlja še na kratkem naglašenem samoglasniku pred ⟨s⟩ na koncu večzložne besede, če je ⟨s⟩ del osnove (in ne npr. končnica množinske oblike); na kratkem naglašenem [i] ali [u] sredi besede za samoglasnikom, pri čemer poleg naglasa označuje tudi zložni izgovor naglašenega glasu; na kratkem naglašenem samoglasniku določenih slovničnih oblik za razlikovanje med enakopisnicami.

Levostični opuščaj se uporablja tudi za označevanje izpusta samoglasnika pri določnem členu, in sicer kadar se sledeča beseda začne na samoglasnik, npr. l’arbul [l‿árbul] ‘drevo’. Za razliko od italijanščine se izpust pisno označuje le pri določnem členu il/lu (moški spol ednine), pri drugih oblikah določnega in nedoločnega člena pa ne, čeprav v izgovoru lahko do njega prihaja, npr. la acuile [l‿áku̯ile], une acuile [une áku̯ile] in [un‿áku̯ile] ‘orel’.

Izgovor

Naglasno mesto

Naglasno mesto je prosto, pri prevzemanju v slovenščino ga ne spreminjamo.

Pri naglasnem mestu nam pomaga tudi pisno označevanje v furlanščini dolgih in kratkih samoglasnikov. Dolžina glasov je v furlanščini pomenskorazločevalna, pri prevzemanju v slovenščino pa je ne upoštevamo nujno. Poznavalci furlanščine razlikujejo dolge in kratke naglašene samoglasnike v izgovoru, s čimer sledijo slušnemu vtisu furlanščine.

Razmerja med črkami in glasovi

Samoglasniki

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Furlanska kratka ⟨e⟩ in ⟨o⟩, kadar nastopata v zadnjem ali edinem besednem zlogu pred končnim soglasnikom, v slovenščino praviloma prevzemamo kot široka, npr. Codroip [kodrôjp] (it. Codroipo), Mueç [mu̯êč] (sln. Možnica, it. Moggio Udinese). V drugih položajih ju praviloma prevzemamo kot ozka.

Furlanski dolgi ⟨ê⟩, kadar nastopa kot del samoglasniške zveze ⟨êe⟩, praviloma prevzemamo kot širok glas, npr. Aquilee [aku̯ilêe] (sln. Oglej, it. Aquileia).

Standardna furlanščina razlikuje med širokima in ozkima naglašenima [ɛ] in [e] ter [ɔ] in [o], ki se ju v zapisu posebej ne označuje.

O prevzemanju samoglasnikov glej poglavje »Samoglasniki v prevzetih imenih« (Slovnični oris za pravopis).

V sklopu [i] in samoglasnika, kadar ⟨i⟩ ne označuje polsamoglasniškega izgovora [j] v dvoglasniku (npr. Pradielis [pradjélis] (sln. Ter, it. Pradielis), Resiute [rezjúte] (sln. Na Bili, it. Resiutta)), se pojavlja zev, ki ga v slovenski izreki zapiramo z j: Cesariis [čezárijis] (nar. sln. Podbardo, it. Cesariis), Sià [sijá] (it. Siacco), Pavie [pavíje] (it. Pavia di Udine), Grions [grijóns], Scriù [skrijú] (sln. Skrljevo, it. Scriò).

Tovrstne samoglasniške zveze se v standardni furlanščini sicer praviloma izgovarjajo brez zapolnitve zeva, npr. Cesariis [čezáriis], Sià [sià], Pavie [pavíe], Grions [grións], Scriù [skriù].

O zevu glej poglavje »Zev« (Slovnični oris za pravopis).

Dvoglasniki in samoglasniške zveze

Furlanščina razlikuje med dvoglasniki (furl. ditoncs), troglasniki (furl. tritoncs) in samoglasniškimi zvezami (furl. jâts). Dvoglasniki so zaporedja istozložnih samoglasnika in polsamoglasnika /j/ ali /u̯/ (t. i. rastoči dvoglasniki, ditoncs in cressi) ali istozložnega polsamoglasnika /j/ ali /u̯/ in samoglasnika (t. i. padajoči dvoglasniki, ditoncs in cadâ).

  • Flaipan [flajpán] (sln. Fejplan, it. Flaipano), Taipana [tajpána] (sln. Tipana, it. Taipana), Cjampei [kjampêj] (sln. Čampej, it. Campeglio), Codroip [kodrôjp] (it. Codroipo), Zui [džúj] (it. Zuglio)
  • Pasian di Prât [pazján di prát] (it. Pasian di Prato), Pradielis [pradjélis] (sln. Ter, it. Pradielis), Sabionere [sabjonêre] (it. Sabbionera), Resiute [rezjúte] (sln. Na Bili, it. Resiutta)
  • Cjauret [kjau̯rêt] (sln. Kobarid), Cjaneule [kjanéu̯le] (sln. Čanebola, it. Canebola), Riu [ríu̯] (it. Rivo)
  • Cjampfuarmit [kjampfu̯ármit] (it. Campoformido), Masaruelis [mazaru̯élis] (sln. Mažerole, it. Masarolis), Mueç [mu̯êč] (sln. Možnica, it. Moggio Udinese), Aquilee [aku̯ilêe] (sln. Oglej, it. Aquileia)

Troglasnike furlanska slovničarska teorija definira kot istozložne zveze polsamoglasnika, samoglasnika in polsamoglasnika, npr. Cuei [ku̯êj] (sln. Brda, it. Coglio).

Samoglasniške zveze so zaporedja raznozložnih samoglasnikov. Najpogostejši samoglasniški zvezi sta ⟨ee⟩ – pretežno na koncu besede, npr. Aquilee [aku̯ilêe] (sln. Oglej, it. Aquileia) – in ⟨ii⟩ – pogosto na koncu besede s sledečim ⟨s⟩, npr. Cesariis [čezárijis] (sln. Podbardo, it. Cesariis). Pri takšnih črkovnih sklopih vsak samoglasnik tvori lasten zlog.

  • Zomeais [žo.me.á.is] (sln. Žumaje, it. Zomeais), Cjampeis [kjam.pê.is] (it. Campeis), Voltois [vol.tó.is] (it. Voltois), Muine [mu.í.ne] (it. Muina), Cesariis [če.zá.ri.jis] (nar. sln. Podbardo, it. Cesariis)
  • Sià [si.já] (it. Siacco), Pavie [pa.ví.je] (it. Pavia di Udine), Grions [gri.jóns], Scriù [skri.jú] (sln. Skrljevo, it. Scriò)
  • Blauç [bla.úč] (it. Biauzzo), Rualis [ru.ális] (it. Rualis), Nogruele [no.gru.é.le] (nar. sln. Orenjena, it. Nongruella)
  • Faedis [fa.é.dis] (sln. Fojda, it. Faedis), Aquilee [a.ku̯i.lê.e] (sln. Oglej, it. Aquileia), Seorgnan [se.or.nján] (it. Savorgnano del Torre)

V furlanščini se zaradi razlikovanja med samoglasniškimi zvezami in rastočimi dvoglasniki ⟨ai⟩ [aj], ⟨ei⟩ [ej], ⟨oi⟩ [oj], ⟨ui⟩ [uj] in ⟨ii⟩ [ij] naglašena ⟨i⟩ ali ⟨u⟩ kot sestavna dela samoglasniških zvez lahko neobvezno označita s krativcem: ⟨aì⟩ [a.ì], ⟨eì⟩ [e.ì], ⟨oì⟩ [o.ì], ⟨uì⟩ [u.ì] in ⟨iì⟩ [i.ì].

Črkovni sklop ⟨ier⟩ (sredi besede) oziroma ⟨jer⟩ (v začetku besede) se, če je jedrni samoglasnik naglašen, v standardni furlanščini v nekaterih primerih lahko prosto izgovarja bodisi kot [jêr] bodisi kot [jár], npr. Cjanâl dal Fier [kjanál dal fjêr] in [kjanál dal fjár] (sln. Železna dolina, it. Canal del Ferro). Dvojničnost je posledica narečnih razlik v furlanščini.

O prilagoditvah izreke glej poglavje »Zamenjave tujih glasov« (Prevzete besede in besedne zveze).

Soglasniki

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩ in ⟨t⟩, izgovarjamo po slovensko.

Zveneči nezvočniki se pred sledečim nezvenečim nezvočnikom in na koncu besede onezvenečijo – razzvenečenje na koncu besede se zaznamuje tudi pisno. Nezveneči nezvočniki se pred sledečim zvenečim nezvočnikom ozvenečijo. Razzvenečenje in ozvenečenje je očitnejše pri oblikotvorju in besedotvorju občnoimenskih besed.

POSEBNOSTI

  1. Soglasnik, zapisan s črko ⟨ç⟩, v slovenščini izgovarjamo kot [č]: Çargneu [čarnjêu̯] (sln. Černjeja, it. Cergneu), Lusinç [luzínč] (sln. Soča, it. Isonzo), Pleç [plêč] (sln. Bovec), Porçûs [porčús] (sln. Porčinj, it. Porzus), Tumieç [tumjêč] (sln. Tolmeč, it. Tolmezzo), Vençon [venčôn] (sln. Pušja ves, it. Venzone); Pieri Çorut [pjêri čorút] (it. Pietro Zorutti).
  2. Soglasnik, zapisan s črko ⟨s⟩, v slovenščini izgovarjamo:
    • kot [s] – na začetku besede pred samoglasnikom: Samardencje [samardénkje] (sln. Šmardeča, it. Sammardenchia), Segrât [segrát] (sln. Zagraj, it. Sagrado), Sidilis [sidílis] (sln. Sedila, it. Sedilis), Socret [sokrêt] (sln. Ovše, it. Cretto), Subît [subít] (sln. Subid, it. Subit);
    • kot [z] – sredi besede med dvema samoglasnikoma: Lusevare [luzévare] (sln. Bardo, it. Lusevera), Lusinç [luzínč] (sln. Soča, it. Isonzo), Resiute [rezjúte] (sln. Na Bili, it. Resiutta), Tresesin [trezezín] (sln. Taržizem, it. Tricesimo).
  3. Soglasnika, zapisana s črkama ⟨g⟩ in ⟨l⟩, kadar nastopata skupaj, ne glede na samoglasniško okolje izgovarjamo [gl] kot v slovenščini (in ne kot v italijanščini, kjer npr. zapis ⟨gli⟩ predstavlja fonem [ʎ]).
  4. Glasova [v] in [u̯], ki ju v slovenščini zapisujemo s črko ⟨v⟩, sta v furlanščini pomensko razlikovalna, npr. vite [víte] ‘življenje’ : vuite [u̯íte] ‘ptica, lat. Anthus pratensis’. Črko ⟨v⟩ v večini primerov izgovarjamo kot slovenski [v], kadar nastopa kot del črkovnega sklopa ⟨vu⟩ pred samoglasnikom v začetku besede, pa kot [u̯].
  5. Črko ⟨u⟩, kadar se rabi za zapis padajočega dvoglasnika ([u̯V]) pred soglasnikom, izgovarjamo kot [u̯].
  6. Črka ⟨z⟩ se lahko izgovarja kot [c], [dz] ali [dž]. Izgovor je odvisen od posamezne besede; izgovor [dz] se pojavlja zlasti v prevzetih občnih besedah.

Furlanščina pozna več dvočrkij.

  1. Glasova, zapisana z dvočrkjema ⟨ch⟩, ⟨gh⟩, prevzemamo kot [k], [g].
  2. Glas, zapisan z dvočrkjem ⟨ss⟩, prevzemamo kot [s].
  3. Glasova, zapisana z dvočrkjema ⟨cj⟩ in ⟨gj⟩, se v furlanščini izgovarjata kot nezveneči oziroma zveneči trdonebni zapornik (IPA: [c], [ɟ]) ter se po slušnem vtisu približujeta izrazito mehkima [k’] oziroma [g’]. V slovenščini ju lahko izgovorimo približno kot [kj] in [gj]. Vedno nastopata pred samoglasnikom, dvočrkje ⟨cj⟩ pa tudi na koncu besede.
  4. Dvočrkje ⟨gn⟩ lahko nastopa samo pred samoglasnikom ali na koncu besede. V slovenščino glas, ki ga označuje, prevzemamo kot [nj] (pred samoglasnikom) oziroma kot [nʲ] (na koncu besede).

POSEBNOSTI

  1. Dvočrkje ⟨ss⟩ se ne izgovarja podvojeno, temveč označuje nezveneči izgovor [s] med dvema samoglasnikoma. Črka ⟨s⟩ se medtem v enakem položaju izgovarja zveneče kot [z].
  2. Črka ⟨h⟩ se pojavlja le kot sestavni del dvočrkij ⟨ch⟩ in ⟨gh⟩, samostojno se razen v prevzetih besedah ne zapisuje oziroma nima glasovne vrednosti.

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvočrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Zapis Položaj Izgovor v slovenščini Zgled
c k Cormons [kormôns] (sln. Krmin, it. Cormons), Grimac [grimák] (sln. Garmak, it. Grimacco); Catarine Percude [kataríne perkúde] (it. Caterina Percoto), Ermes di Colorêt [ermés di kolorét] (sln. Ermes iz Colloreda, it. Ermes di Colloredo)
pred ⟨e⟩ ali ⟨i⟩ č Cividât [čividát] (sln. Čedad, it. Cividale del Friuli), Tarcint [tarčínt] (sln. Čenta, it. Tarcento), Ucee [učêe] (sln. Učja, it. Uccea)
ch samo pred ⟨e⟩ in ⟨i⟩ k Patochis [patókis] (it. Patochis), Podresche [podréske] (sln. Podarskije, it. Podresca); Josef Marchet [jozêf markêt] (it. Giuseppe Marchetti)
cj kj Cjamparòs [kjamparôs] (sln. Žabnice, it. Camporosso), Cjaurêt [kjau̯rêt] (sln. Kobarid), Gardiscje [gardískje] (sln. Gradišče, it. Gradisca d'Isonzo), Platiscjis [platískjis] (sln. Plestišča, it. Platischis), Samardencje [samardénkje] (sln. Šmardeča, it. Sammardenchia),
ç samo pred ⟨a⟩, ⟨o⟩, ⟨u⟩ ali na koncu besede č Çargneu [čarnjêu̯] (sln. Černjeja, it. Cergneu), Lusinç [luzínč] (sln. Soča, it. Isonzo), Pleç [plêč] (sln. Bovec), Porçûs [porčús] (sln. Porčinj, it. Porzus), Tumieç [tumjêč] (sln. Tolmeč, it. Tolmezzo), Vençon [venčôn] (sln. Pušja ves, it. Venzone); Pieri Çorut [pjêri čorút] (it. Pietro Zorutti)
g samo pred ⟨a⟩, ⟨o⟩, ⟨u⟩ g Gardiscje [gardískje] (sln. Gradišče, it. Gradisca d'Isonzo), Gurize [guríce] (lokalno Guriza [guríca], sln. Gorica, it. Gorizia), Ugovize [úgovice] (it. Ukve, it. Ugovizza)
gh samo pred ⟨e⟩ ali ⟨i⟩ g Malborghet [malborgêt] (sln. Naborjet, it. Malborghetto), Trasaghis [traságis] (it. Trasaghis)
gj gj Cuestelungje [ku̯estelúngje] (sln. Vila, it. Costalunga), Gjalarian [gjalarján] (it. Galleriano), Gjiviane [gjivjáne] (it. Givigliana)
gn pred samoglasnikom nj Çargneu [čarnjêu̯] (sln. Černjeja, it. Cergneu), Dartigne [dartínje] (sln. Ratenj, it. Artegna), Lignan [linján] (it. Lignano Sabbiadoro), Vilegnove [vilenjôve] (sln. Zavarh, it. Villanova delle Grotte)
na koncu besede nʲ Partistagn [parstistánʲ] (sln. Partištajn, it. Partistagno)
i i Caprive [kapríve] (lokalno Capriva [kapríva], sln. Koprivno, it. Capriva del Friuli), Faedis [faédis] (sln. Fojda, it. Faedis), Gurize [guríce] (lokalno Guriza [guríca], sln. Gorica, it. Gorizia)
med dvema samoglasnikoma – ⟨VjV⟩ j Bielezoie [bjeledžóje] (it. Bellazoia), Coie [kóje] (sln. Kujija, it. Coie), Montmaiôr [montmajór] (sln. Matajur, it. Montemaggiore)
kot del dvoglasnika – ⟨jV⟩, ⟨Vj⟩ j Codroip [kodrôjp] (it. Codroipo), Flaipan [flajpán] (sln. Fejplan, it. Flaipano); Resiute [rezjúte] (sln. Na Bili, it. Resiutta), San Pieri dai Sclavons [san pjêri daj sklavóns] (sln. Špeter, it. San Pietro al Natisone)
j samo na začetku besede j Judri [júdri] (sln. Idrija ‘reka’), it. Iudrio); Josef Marchet [jozêf markêt] (it. Giuseppe Marchetti)
s pred samoglasnikom na začetku besede – ⟨sV⟩ s Samardencje [samardénkje] (sln. Šmardeča, it. Sammardenchia), Segrât [segrát] (sln. Zagraj, it. Sagrado), Sidilis [sidílis] (sln. Sedila, it. Sedilis), Socret [sokrêt] (sln. Ovše, it. Cretto), Subît [subít] (sln. Subid, it. Subit)
pred nezvenečim soglasnikom s Ospedâl [ospedál] (it. Ospedaletto), Scluse [sklúze] (sln. Kluže, it. Chiusaforte), Stele [stéle] (sln. Štela, it. Stella)
pred zvenečim soglasnikom z Lusniz [lúznic] (sln. Lužnice, it. Bagni di Lusnizza), Sdraussine [zdráu̯sine] (sln. Zdravščina, it. Poggio Terza Armata), Sgarban [zgarbán] (sln. Žgarbaniči, it. Sgarban)
med dvema samoglasnikoma – ⟨VsV⟩ z Lusevare [luzévare] (sln. Bardo, it. Lusevera), Lusinç [luzínč] (sln. Soča, it. Isonzo), Resiute [rezjúte] (sln. Na Bili, it. Resiutta), Tresesin [trezezín] (sln. Tržizem, it. Tricesimo); Pieri Pauli Pasolini [pjêri páu̯li pazolíni] (it. Pier Paolo Pasolini)
’s samo na začetku besede pred samoglasnikom z ’Sapatoc [zapatôk] (sln. Zapotok, it. Sapatocco), ’Sevean [zeveán] (it. Sevegliano); ’Sef [zêf], ’Sese [zéze]
ss samo sredi besede med dvema samoglasnikoma s Lussari [lusári] (sln. Višarje, it. Lussari), Mosse [móse] (sln. Moš, it. Mossa)
u u Porçûs [porčús] (sln. Porčinj, it. Porzus), Tumieç [tumjêč] (sln. Tolmeč, it. Tolmezzo), Udin [údin] (sln. Videm, lokalno Viden, it. Udine), Ugovize [úgovize] (sln. Ukve, it. Ugovizza)
kot del dvoglasnika – ⟨uV⟩, ⟨Vu⟩ u̯ Cjampfuarmit [kjampfu̯ármit] (it. Campoformido), Masaruelis [mazaru̯élis] (sln. Mažerole, it. Masarolis), Mueç [mu̯êč] (sln. Možnica, it. Moggio Udinese); Cjaneule [kjanéu̯le] (sln. Čanebola, it. Canebola), Cjauret [kjau̯rêt] (sln. Kobarid)
vu samo na začetku besede u̯ Vuelis [u̯élis] (it. Oleis)
z c Gurize [guríce] (lokalno Guriza [guríca], sln. Gorica, it. Gorizia), Codromaz [kodromác] (sln. Kodermaci, it. Codromaz)
dž San Zorç [san džôrč] (sln. Bila, it. San Giorgio di Resia), San Zuan [san džu̯án] (sln. Sveti Ivan, it. San Giovanni), Zui [džúj] (it. Zuglio)

POSEBNOSTI

  1. Polsamoglasnika [j] in [u̯] se sredi in na koncu besede zapisujeta z ⟨i⟩ oziroma z ⟨u⟩, na začetku besede pa z ⟨j⟩ oziroma z ⟨vu⟩.
  2. Črka ⟨s⟩ se med dvema samoglasnikoma izgovarja kot [s] in ne kot [z], če je prvi samoglasnik del pripon pre-, pro- ali ri- (npr. president [presidènt], prosecuzion [prosekutsjòn], risuelâ [risu̯elá]) ali je ⟨s⟩ del povratnega osebnega zaimka (npr. sveâsi [zveási]).

Podomačevanje furlanskih besed in besednih zvez

Občna poimenovanja

V sodobnem slovenskem knjižnem jeziku novejše furlanske besede niso prisotne, poimenovanja, prevzeta v starejšem času, pa so že ustaljena, npr. fant, fužina, miza … Iz furlanščine prevzeto besedje je pogostejše v slovenskih narečjih, zlasti tistih, ki neposredno mejijo na furlansko jezikovno območje.

Lastna imena

Osebna imena

Furlanska osebna imena le redko prevzemamo v izvorni furlanski obliki, pač pa navadno s posredovanjem italijanščine, npr. Pier Paolo Pasolini (furl. Pieri Pauli Pasolini), Caterina Percoto (furl. Catarine Percude), Pietro Zorutti (furl. Pieri Çorut).

Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora, pri čemer pogosteje izhajamo iz italijanske različice, npr. Ermes iz Colloreda (it. Ermes di Colloredo, furl. Ermes di Colorêt).

O prevzemanju osebnih imen iz italijanščine glej poglavje »O prevzemanju iz posameznih jezikov« (Italijanščina).

Zemljepisna imena

Furlanska zemljepisna imena le redko prevzemamo v izvorni furlanski obliki, pač pa navadno s posredovanjem italijanščine, npr. Codroipo (furl. Codroip), Pavia di Udine (furl. Pavie), Zuglio (furl. Zui).

Imena na dvo- in večjezičnem območju

Na večjezičnih območjih, kjer živijo Slovenci, npr. v Furlaniji‑Julijski krajini (furl. Friûl‑Vignesie Julie, it. Friuli ‑ Venezia Giulia), za veliko zemljepisnih imen obstajajo različice v italijanščini, furlanščini, slovenščini in nemščini. V Videmski pokrajini imata status uradnih jezikov italijanščina in furlanščina, za večino krajev pa obstajajo tudi slovenska imena, npr. Videm (furl. Udin, it. Udine), Gradež (furl. Grau, it. Grado), Čedad (furl. Cividât, it. Cividale del Friuli), Gumin (furl. Glemone, it. Gemona del Friuli), Tilment (furl. Tiliment, it. Tagliamento), Tablja (furl. Pontebe, it. Pontebba), Ukve (furl. Ugovize, it. Ugovizza), Pušja ves (furl. Vençon, it. Venzone), Na Žlebeh / Nevejski preval (furl. In Nevee, it. Sella Nevea), Reklanica / Reklanska dolina (furl. Cjanâl di Racolane, it. Val Raccolana), Rabeljsko jezero (furl. Lât di Rabil, it. Lago del Predil).

O prevzemanju zemljepisnih imen iz italijanščine glej poglavje »O prevzemanju iz posameznih jezikov« (Italijanščina).

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Splošno

Samostalniki ženskega spola imajo v furlanščini značilno končnico -e. Prevzete v slovenščini jih pregibamo po 1. ženski sklanjatvi, npr. Caprive [kapríve] (sln. Koprivno, it. Capriva del Friuli), tož. (v) Caprivo, mest. v Caprivi …

V nekaterih furlanskih narečjih, zlasti tistih, ki se govorijo na Goriškem, se v ednini samostalnikov ženskega spola namesto končnice -e uporablja končnica -a. Takšne lokalne variante najdemo zapisane tudi na večjezičnih krajevnih tablah na ustreznem območju, npr. Guriza [guríca] (stand. furl. Gurize [guríce], sln. Gorica, it. Gorizia), Mossa [môsa] (stand. furl. Mosse [môse], sln. Moš, it. Mossa). Za furlanska narečja, ki se govorijo v Karniji, je značilna končnica -o (npr. Gjiviano [gjiviáno], stand. furl. Gjiviane [gjiviáne], it. Givigliana).

Pri samostalnikih, ki se končujejo na nezložni [u̯], se pri pregibanju v položaju pred samoglasnikom ta premenjuje z [v], kar zaznamujemo tudi pisno: Grau [gráu̯], rod. Grava [gráva] (sln. Gradež, it. Grado), Riu [ríu̯], rod. Riva [ríva] (it. Rivo).

Spremembe slovničnih kategorij

Poimenovanja, ki se končujejo -s ali -is, lahko v furlanščini predstavljajo izvorno množinske oblike moškega oziroma ženskega spola, kar se v nekaterih primerih odraža tudi pri njihovih slovenskih ustreznikih, npr. Masaruelis – sln. Mažerole, Nimis – sln. Neme; Sidilis – sln. Sedila; Fratins – sln. Fratiči. Tovrstna imena, zlasti če njihovi slovenski ustrezniki ne obstajajo, praviloma prevzemamo kot samostalnike moškega spola (npr. Grions, mest. v Grionsu; Voltois, mest. v Voltoisu).

Daljšanje osnove

Osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na:

  • zložni naglašeni ali nenaglašeni samoglasnike (razen nenaglašenega e): Buri [búri] – rod. ed. Burija [búrija], San Durì [sán durí] – rod. ed. San Durìja [sán duríja], Scriù [skrijú] – rod. ed. Scriùja [skrijúja], Sià [sijá] – rod. ed. Siàja [sijája], Vencò [venkó] – rod. ed. Vencòja [venkója];
  • soglasnik r, če ne sledi nezložnemu u: Morâr [morár] – rod. ed. Morârja [morárja] (it. Moraro), Munistîr [munistír] – rod. ed. Munistîrja [munistírja] (it. Monastero), Rivignan Teor [rivinján teór] – rod. ed. Rivignana Teorja [rivinjána teórja] (it. Rivignano Teor) (vendar npr. San Maur [sán máu̯r] – rod. ed. San Maura [sán máu̯ra] (sln. Štmaver, it. San Mauro)).

Preglas

Do preglasa samoglasnika o v e prihaja pri sklanjanju moških imen, ki se zapisujejo s končnimi ⟨ç⟩ – [č], ⟨cj⟩ – [kj], ⟨gn⟩ – [nʲ], ⟨z⟩ – [c] in ⟨i⟩, kadar označuje nezložni izgovor [j]: Blauç [blaúč] – or. ed. (pred) Blauçem [blaúčem]; Partistagn [partistánʲ] – or. ed. (pred) Partistagnem [partistánjem]; Codromaz [kodromác] – or. ed. (pred) Codromazem [kodromácem], Zui [džúj] – or. ed. (pred) Zuiem [džújem].