Portugalska pisava ima 26 črk latiničnega črkopisa in več dvočrkij, med drugim samoglasniško ⟨ou⟩, dvoglasniška ⟨ae⟩, ⟨ei⟩, ⟨oe⟩, nosniška ⟨ãe⟩, ⟨ão⟩, ⟨õe⟩, ⟨ém⟩ ter soglasniška ⟨ch⟩, ⟨lh⟩, ⟨nh⟩, ⟨rr⟩, ⟨ss⟩, ⟨gu⟩ in ⟨qu⟩.

Portugalska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

V portugalski pisavi so uporabljena naslednja ločevalna znamenja, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• vijuga ali tilda ⟨˜⟩ na črkah ⟨ã⟩ in ⟨õ⟩ za označevanje nosnikov;
• sedij (ali kaveljček) ⟨¸⟩ pod črko ⟨ç⟩;
• ostrivec ⟨´⟩ na črkah ⟨á⟩, ⟨é⟩ in ⟨ó⟩ za označevanje naglasnega mesta, ki se razlikuje od pričakovanega, in kakovosti samoglasnikov;
• strešica ⟨ˆ⟩ na črkah ⟨â⟩, ⟨ê⟩ in ⟨ô⟩ za označevanje naglasnega mesta v občnih besedah, ki se razlikuje od pričakovanega, in kakovosti samoglasnikov.

Naglas portugalskih besed načeloma prevzemamo, in sicer je

1. na predzadnjem zlogu, če se besede končujejo na
   • črke ⟨a⟩, ⟨e⟩ in ⟨o⟩: Braga [brága], Pessoa [pesóa], Tavira [tavíra], Ponta Delgada [pónta delgáda], Cabo da Roca [kábo da róka], Algarve [algárve], Coelho [koéljo];
   • pisne končaje -⟨as⟩, -⟨es⟩, -⟨os⟩ in -⟨us⟩: Negreiros [negrêjros], Matosinhos [matozínjoš], Sines [síneš], Soares [soáreš]; v brazilski portugalščini: Manaus [manáu̯s], Pelotas [pelótas], Santos [sántos];
   • dvoglasnik ⟨ão⟩: Portimão [portimáo];
2. na zadnjem zlogu, če se besede končujejo na
   • črki ⟨i⟩ in ⟨u⟩: Taquari [taku̯arí] (port. Rio Taquari), Aracaju [arakažú];
   • pisni končaj -⟨is⟩: Dinis [diníš];
   • soglasnike (razen ⟨s⟩): Estremoz [eštremóš/štremóš], Cabral [kabrál], Salvador [salvadór], Cachoeiro de Itapemirim [kašoêjro di itapemirím];
   • končaje -⟨ã⟩, -⟨ães⟩ in -⟨ões⟩: Maracanã [marakaná], Guimarães [gimarájš]; Camões [kamójš];
   • dvoglasnika, zapisana kot ⟨au⟩ in ⟨eu⟩: Blumenau [blumenáv-], Viseu [vizév-].

Samoglasnike, zapisane z ⟨a⟩, ⟨i⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ in ⟨u⟩ glede na položaj tudi kot [j] in [u̯].

Samoglasnik, zapisan s črko ⟨u⟩, med soglasnikoma prevzemamo kot [u]: Funchal [funšál]. Pri prevzemanju večinoma ohranjamo izvirni dvoglasniški izgovor v položaju za soglasnikom in pred samoglasnikom, tj. v črkovnem zaporedju ⟨CuV⟩: Água [águ̯a], pri bolj znanih imenih pa tudi izgovor z zobnoustnično varianto [v], npr. Iguaçu [igu̯asú/igvasú]. V položaju med dvema samoglasnikoma črko ⟨u⟩ prevzemamo kot [v]: Piauí [pjaví].

Samoglasnik, zapisan s črko ⟨i⟩, v naglašenem položaju ali v položaju med soglasnikoma prevzemamo kot [i]: Montesinho [montezínjo], Luís [luíš]. V pisnem sklopu črke i in katerega koli drugega samoglasnika, tj. ⟨iV⟩, črko ⟨i⟩ izgovarjamo kot [j]: António [antónjo]; braz. port. Caxias do Sul [kašjáz do súl], rod. Caxiasa do Sula [kašjása do súla].

V črkovnem sklopu samoglasnika i in drugega samoglasnika (v položaju za soglasnikom, tj. [CiV]) se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z j, ne glede na to, s katero črko je samoglasnik i zapisan in ali je naglašen ali nenaglašen: Maria [maríja], Rio [ríjo]; Vila Real [víla rijál].

Pri prevzemanju v slovenščino samoglasniška dvoglasniška dvočrkja prevzemamo z enim glasom ali z dvoglasnikom, in sicer

• ⟨ou⟩ kot [o] (Dourado [dorádo]),
• ⟨ae⟩ kot [aj] (Moraes [morájš], braz. port. [morájs]),
• ⟨ei⟩ kot [aj] (Ferreira [ferájra]), v brazilski portugalščini kot [ej] (Ferreira [ferêjra]),
• ⟨oe⟩ kot [ój] (Goes [gójš]).

Nosne glasove pri prevzemanju v slovenščino izgovarjamo nenosniško. Zapisani so s črkami za samoglasnike ⟨a⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩ ter ⟨m⟩ oz. ⟨n⟩, v izglasju tudi z ⟨ã⟩, izgovarjamo pa jih kot ustrezen samoglasnik in [m] oz. [n], le ⟨ã⟩ v izglasju kot [a]. V lastnih imenih so redki, npr. braz. port. Gonçalves [gonsálves], Ponta Delgada [pónta delgáda], Itapemirim [ítapemirím].

Nosni dvoglasniki so zapisani z dvočrkji ⟨ãe⟩, ⟨ão⟩, ⟨õe⟩ in -⟨ém⟩; izgovarjamo jih

• ⟨ãe⟩ kot [áj] (Guimarães [gimarájš]),
• ⟨ão⟩ kot [áo] (Damião [damjáo]),
• ⟨õe⟩ kot [ój] (pred izglasnim -⟨s⟩ – Camões [kamójš]),
• izglasni -⟨em⟩ pa kot [aj] (Belém [beláj]), v brazilski portugalščini kot [ej] (Belém [belêj]).

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨f⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩ in ⟨v⟩, izgovarjamo po slovensko.

Dvočrkja prevzemamo takole:

• ⟨ch⟩ kot [š] (Funchal [funšál]);
• ⟨gu⟩ pred ⟨e⟩ in ⟨i⟩ kot [g] (Guimarães [gimarájš]);
• ⟨lh⟩ in ⟨nh⟩ položajno ustrezata slovenskemu izgovoru za ⟨lj⟩ (Carvalho [karváljo]) in ⟨nj⟩ (Ronaldinho [ronaldínjo]);
• ⟨qu⟩ pred ⟨e⟩ in ⟨i⟩ kot [k] (Albuquerque [albukêrke]);
• ⟨rr⟩ kot [r] (Barroso [barózo]);
• ⟨ss⟩ kot [s] (Pessoa [pesóa]).

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Preglednica ponazarja razlike med evropsko in brazilsko portugalščino, ki vplivajo na izgovor imen iz obeh držav v slovenščini.

Občna poimenovanja iz portugalščine prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede

1. pisno podomačene: karavela [karavéla] (port. caravela), eskudo [eskúdo] (port. escudo), gvarana [gvarána] (port. guaraná), anakonda [anakónda] (port. anaconda), marakuja [marakúja] (port. maracujá), portovec [pórtovəc] (port. porto) ‘portsko vinoʼ, kampo [kámpo] (port. campo) ‘savanska pokrajina v Brazilijiʼ;
2. pisno nepodomačene: feijoada [fejžoáda] ‘brazilska jed iz fižolaʼ, capoeira [kapoêjra] ‘plesno-borilna veščinaʼ.

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v portugalščini: Afonso Henriques [afónso enríkeš], Camões [kamójš], Copacabana [kọpakabána], Benfica [benfíka].

Imena znanih zgodovinskih osebnosti (Magellan [magelán], port. Magalhães), zlasti pa portugalskih vladarjev in vladarskih rodbin so v slovenščini podomačena, in sicer uporabljamo poslovenjena ali slovenska imena (Alfonz, Sančo, Filip), podomačimo ali prevedemo tudi razlikovalna določila, npr. Pedro Pravični [pédro pravíčni] (port. D. Pedro I o Justiceiro), Henrik Pomorščak [hénrik pomorščák] (port. D. Henrique o Navegador), Izabela Portugalska [izabéla pọrtugálska] (port. Isabel de Portugal). Enako velja za svetniška imena, npr. Mafalda Portugalska [mafálda pọrtugálska] (port. Mafalda Sanches de Portugal). Sicer pa so imena zgodovinskih nevladarskih oseb zapisana tako, kot so v izvirniku, npr. Inês de Castro [inéž- de káštro].

Prevzemamo najpogosteje imena z dvojnimi priimki, npr. (Camilo Ferreira Botelho) Castelo Branco [kaštélo bránko], (Pedro) Álvares Cabral [álvareš kabrál], pa tudi z enim priimkom (Fernando António Nogueira) Pessoa [pesóa], (Lídia Guerreiro) Jorge [žórže], (Oscar Ribeiro de Almeida) Niemeyer [nijemájer] (Soares Filho), (Amália da Piedade) Rodrigues [rodrígeš]. Tako tudi Cabral [kabrál], Camões [kamójš].

Predložne sestavine, npr. de, da itd., v priimkih so pisane z malo začetnico – kot v izvirnem jeziku: (Luís Vaz) de Camões [de kamójš], (Joaquim Maria Machado) de Assis [de asíš], (Maria Helena Vieira) da Silva [da sílva].

Za redke portugalske zemljepisne danosti se je že v preteklosti uveljavilo slovensko lastno ime (eksonim). Med njimi so:

• kraji (Lizbona [lizbóna], port. Lisboa);
• pokrajine in otočja (Zelenortski otoki [zelenoə̀rtski otóki], port. Cabo Verde; Sladkorni stožec [slatkórni stôžəc], braz. port. Pão de Açúcar; Azori [azóri], port. Açores; Brazilsko višavje [brazílsko višáu̯je], braz. port. Planalto do Brasil);
• reke (Amazonka [amazónka], braz. port. Amazonas).

Pri prevzemanju portugalskih imen v slovenščino se ravnamo po besednih končajih, zato imena glede na portugalščino v slovenščini tudi spremenijo spol:

• imena moškega spola najpogosteje sklanjamo po prvi moški sklanjatvi, npr. Cabral [kabrál], rod. Cabrala [kabrála];
• zemljepisna imena na končni nenaglašeni -a so ženskega spola (Ceara [sijára] ž, rod. Ceare [sijáre] (braz. port. o Ceará m [u sijará])), pri osebnih pa sledimo naravnemu spolu nosilca imena in jih sklanjamo po prvi ali drugi moški sklanjatvi (Pessoa [pesóa], rod. Pessoe/Pessoa [pesóe/pesóa]).

Osnovo daljšajo z j tisti samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na

1. naglašene samoglasnike ter nenaglašena i in e, če slednji ni končnica:
   • [é] – José [žozé], rod. Joséja [žozêja];
   • [í] – Piauí [pjaví], rod. Piauíja [pjavíja];
   • [ó] – Maceió [masejó], rod. Maceiója [masejója];
   • [i] – braz. port. Recife [resífi], rod. Recifeja [resífija];
   • [e] – Jorge [žórže], rod. Jorgeja [žóržeja];
2. na soglasnik r:
   • Salazar [salazár], rod. Salazarja [salazárja].

Preglas samoglasnika o v e se na splošno pojavlja pri sklanjanju moških imen na končna govorjena j in š ter pri vseh imenih, ki daljšajo osnovo z j. Enako velja za svojilne pridevnike z obrazilom -ev.

• [j] – Niterói [niterój], or. z Niteróiem [z‿niterójem]
• [š] – Moniz [moníš], or. z Monizem [z‿moníšem]; svoj. prid. Monizev [moníšev-]
• [e] – José [žozé], or. z Joséjem [z‿žozêjem]; svoj. prid. Joséjev [žozêjev-]

Večbesedna osebna imena zaradi enakovrednosti (prirednosti) sestavin pregibamo v vseh sestavinah, razen predloga ali člena:

• braz. port. Castelo Branco [kaštélo bránko], rod. Castela Branca [kaštéla bránka];
• Machado de Assis [mašádo de asíš], rod. Machada de Assisa [mašáda de asíša].

Pri ženskih imenih se z glasovnimi končnicami sklanja le ime, priimek pa ne: Amalia Rodrigues [amálija rodrígeš], rod. Amálie Rodrigues [amálije rodrígeš].

Pri sklanjanju večbesednih zemljepisnih imen so se uveljavila naslednja pravila:

1. če je desni prilastek predložna zveza, jo ohranjamo v imenovalniški obliki: Figueira da Foz [figêjra da fóš], rod. Figueire da Foz [figêjre da fóš];
2. če je prva sestavina večbesednega zemljepisnega imena pridevnik ali jo občutimo kot pridevnik, je ne pregibamo z glasovnimi končnicami:
   • São Paulo [sáo páu̯lo], rod. São Paula [sáo páu̯la];
   • Santa Catarina [sánta katarína], rod. Santa Catarine [sánta kataríne];
   • braz. port. Belo Horizonte [bélo orizónti], rod. Belo Horizonteja [bélo orizóntija];
3. imena z zapostavljenimi pridevniki sklanjamo v obeh sestavinah:
   • braz. port. Espírito Santo [espírito/spírito sánto], rod. Espirita Santa [espírita/spírita sánta];
   • Mato Groso [máto gróso], rod. Mata Grosa [máta grósa].