Srbska različica cirilične pisave ima 24 črk osnovnega ciriličnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s šestimi dodatnimi črkami – ⟨ђ Ђ⟩, ⟨ј Ј⟩, ⟨љ Љ⟩, ⟨њ Њ⟩, ⟨ћ Ћ⟩ in ⟨џ Џ⟩.

Srbska abeceda (azbuka): ⟨а А⟩, ⟨б Б⟩, ⟨в В⟩, ⟨г Г⟩, ⟨д Д⟩, ⟨ђ Ђ⟩, ⟨е Е⟩, ⟨ж Ж⟩, ⟨з З⟩, ⟨и И⟩, ⟨ј Ј⟩, ⟨к К⟩, ⟨л Л⟩, ⟨љ Љ⟩, ⟨м М⟩, ⟨н Н⟩, ⟨њ Њ⟩, ⟨о О⟩, ⟨п П⟩, ⟨р Р⟩, ⟨с С⟩, ⟨т Т⟩, ⟨ћ Ћ⟩, ⟨у У⟩, ⟨ф Ф⟩, ⟨х Х⟩, ⟨ц Ц⟩, ⟨ч Ч⟩, ⟨џ Џ⟩, ⟨ш Ш⟩.

Srbska različica latinične pisave ima 22 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s štirimi črkami z ločevalnimi znamenji, tj. ⟨č⟩, ⟨ć⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩, posebno črko ⟨đ⟩ ter dvočrkja ⟨dž⟩, ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩.

Srbska latinična abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨č Č⟩, ⟨ć Ć⟩, ⟨d D⟩, ⟨dž Dž⟩, ⟨đ Đ⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨lj Lj⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨nj Nj⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨š Š⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨z Z⟩, ⟨ž Ž⟩.

V srbski latinični pisavi sta uporabljeni dve ločevalni znamenji, ki ju pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• ostrivec ⟨´⟩ na črki ⟨ć⟩ za označevanje mehkosti;
• kljukica ⟨ˇ⟩ na črkah ⟨č⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩ za označevanje šumevcev.

Posebno latinično črko ⟨đ Đ⟩ pri prevzemanju v slovenščino ohranjamo.

Srbščina ima prosti naglas. Naglas je lahko na katerem koli zlogu, razen na zadnjem, npr. Čačak [čáčak] (srb. Чачак), Aleksandrovac [aleksándrovac] (srb. Александровац), Majdanpek [májdanpek] (srb. Мајданпек). Pri prevzemanju v slovenščino naglasno mesto srbskih besed praviloma ohranjamo.

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨а⟩ – ⟨a⟩, ⟨е⟩ – ⟨e⟩, ⟨и⟩ – ⟨i⟩, ⟨о⟩ – ⟨o⟩ in ⟨у⟩ – ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

V sklopu i in poljubnega samoglasnika ⟨иV⟩ – ⟨iV⟩ se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z j: Diana [díjana] (srb. Диана), Mionica [mijónica] (srb. Мионица), Siokovac [síjokovac] (srb. Сиоковац).

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨б⟩ – ⟨b⟩, ⟨в⟩ – ⟨v⟩, ⟨г⟩ – ⟨g⟩, ⟨д⟩ – ⟨d⟩, ⟨ђ⟩ – ⟨đ⟩, ⟨ж⟩ – ⟨ž⟩, ⟨з⟩ – ⟨z⟩, ⟨ј⟩ – ⟨j⟩, ⟨к⟩ – ⟨k⟩, ⟨л⟩ – ⟨l⟩, ⟨м⟩ – ⟨m⟩, ⟨н⟩ – ⟨n⟩, ⟨п⟩ – ⟨p⟩, ⟨р⟩ – ⟨r⟩, ⟨с⟩ – ⟨s⟩, ⟨т⟩ – ⟨t⟩, ⟨ћ⟩ – ⟨ć⟩, ⟨у⟩ – ⟨u⟩, ⟨ф⟩ – ⟨f⟩, ⟨х⟩ – ⟨h⟩, ⟨ц⟩ – ⟨c⟩, ⟨ч⟩ – ⟨č⟩ in ⟨ш⟩ – ⟨š⟩, ter dvočrkja ⟨љ⟩ – ⟨lj⟩, ⟨њ⟩ – ⟨nj⟩ in ⟨џ⟩ – ⟨dž⟩ izgovarjamo po slovensko.

Srbščina pozna zlogotvorni r, ki ga izgovarjamo po slovensko, torej s pomočjo polglasnika: Vršac [və̀ršac] (srb. Вршац), Rzav [ə̀rzav-] (srb. Рзав), Ršumović [ərš­úmovič] (srb. Ршумовић).

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz srbščine večinoma prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede in besedne zveze

1. pisno podomačene: mučkalica [múčkalica] (srb. мућкалица) ‘vrsta mesne jedi’, slivovica [slívovica] (srb. шљивовица) ‘žganje iz sliv’, sladko [slátko] (srb. слатко) ‘vrsta sadne jedi’;
2. pisno nepodomačene: podvarak [pódvarak] (srb. подварак) ‘vrsta jedi iz kislega zelja’, proja [prója] (srb. проја) ‘vrsta koruznega kruha’, kajmak [kájmak] (srb. кајмак) ‘vrsta sirnega namaza’, kačkavalj [káčkaval’/káčkaval] (srb. качкаваљ) ‘vrsta sira’, prokupac [prókupac] (srb. прокупац) ‘vrsta vina’, rakija [rákija] (srb. ракија) ‘vrsta žgane pijače’, kolo [kólo] (srb. коло) ‘vrsta plesa’, moravac [morávac] (srb. моравац) ‘vrsta plesa’.

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v srbski latinični pisavi, npr. Ćuprija [čúprija] (srb. Ћуприја), Sjenica [sjénica] (srb. Сјеница), Donji Milanovac [dónji milánovac] (srb. Доњи Милановац), Bački Petrovac [báčki pétrovac] (srb. Бачки Петровац), Jakšić [jákšič] (srb. Јакшић), Đorđević [džórdževič] (srb. Ђорђевић), Ada Ciganlija [áda cigánlija] (srb. Ада Циганлија), Kalemegdan [kalemégdan] (srb. Калемегдан), Skadarlija [skadárlija] (srb. Скадарлија).

Imena zgodovinskih oseb sicer podomačujemo, npr. Štefan Prvokronani [štéfan pǝrvokrónani], tudi Štefan II. Nemanjić [štéfan drúgi némanjič] (srb. Стефан Првовенчани), a se slovenska pisna oblika pogosto ne razlikuje od srbske, npr. Sveti Sava [svéti sáva] (srb. Свети Сава), Radomir Putnik [rádomir pútnik] (srb. Радомир Путник).

Za redke zemljepisne danosti se je v slovenščini uveljavila podomačena oblika imena (eksonim), npr. podomačena so

• ime države in nekaterih večjih enot ter upravnih okrajev: Srbija [sə̀rbija] (srb. Србија), Republika Srbska [repúblika sə̀rpska] (srb. Република Српска), Pomoravje [pomórau̯je] (srb. Поморавље); Niški okraj [níški okráj] (srb. Нишавски управни округ);
• imena nekaterih reliefnih oblik: Džerdap [džêrdap] (srb. Ђердапска клисура / Đerdapska klisura);
• vodna imena: Zahodna Morava [zahódna mórava] (srb. Западна Морава), prekop Donava–Tisa–Donava [prekòp dónava–tísa–dónava] (srb. Канал Дунав-Тиса-Дунав).

Za večbesedna zemljepisna imena velja, da občne dele večbesednega imena prevedemo, lastnoimenske pa morfemsko prilagodimo slovenščini: Vratnjanska vrata (srb. Вратњанске капије / Vratnjanske kapije), cerkev Naše gospe Ljeviške (srb. Црква Богородицe Љевишкe / crkva Bogorodice Ljeviške), Posebni naravni rezervat Zgornje Podonavje (srb. Специјални резерват природе Горње Подунавље / Specijalni rezervat prirode Gornje Podunavlje). Pri tem srbsko pridevniško obrazilo -čki nadomestimo s slovenskim -ski oz. -ški: Sićevska soteska [síčeu̯ska sotéska] (srb. Сићевачка клисура / Sićevačka klisura), Ravaniška jama [rávaniška jáma] (srb. Раваничка пећина / Ravanička pećina).

Pri podomačevanju stvarnih imen sledimo pravopisnim pravilom, večinoma jih prevajamo, če gre za umetnostne stvaritve, npr. Miroslavov evangelij [míroslavov- evangélij] (srb. Мирослављево јеванђеље / Mirsolavljevo jevanđelje), Beli angel [béli ángel] (srb. Бели анђео / Beli anđeo), in pa imena ustanov, npr. Fakulteta za kemijo v Beogradu [fakultéta za kemíjo u̯‿béogradu] (srb. Хемијски факултет у Београду / Hemijski fakultet u Beogradu), Narodna knjižnica Srbije [národna knjížnica sə̀rbije] (srb. Народна библиотека Србије / Narodna biblioteka Srbije).

Imena srbskih blagovnih znamk in podjetij, časopisov in medijev ostajajo zapisana tako, kot jih zapisujejo v latinici, npr. Zastava [zástava] (srb. Застава), Kazbuka [kázbuka] (srb. Казбука); Večernje novosti [véčernje nôvosti] (srb. Вечерње новости), Tanjug [tánjug] (srb. Танјуг).

Pri pregibanju srbskih imen se ravnamo po slovenskih sklanjatvenih vzorcih.

Zemljepisna imena na -e in -o, ki so večinoma srednjega spola, sklanjamo

1. po samostalniški sklanjatvi srednjega spola:
   • Vranje [vránje] (srb. Врање), rod. Vranja [vránja];
   • Arilje [arílje] (srb. Ариље), rod. Arilja [arílja];
   • Prokuplje [prókuplje] (srb. Прокупље), rod. Prokuplja [prókuplja];
   • Valjevo [váljevo] (srb. Ваљево), rod. Valjeva [váljeva];
   • Opovo [ópovo] (srb. Опово), rod. Opova [ópova];
   • Pančevo [pánčevo] (srb. Панчево), rod. Pančeva [pánčeva];
2. redkeje tudi po pridevniški (četrti) sklanjatvi srednjega spola, in sicer zlasti tedaj, ko je ime posamostaljeni pridevnik:
   • Babičko [bábičko] (srb. Бабичко), rod. Babičkega [bábičkega].

Zemljepisna imena, ki imajo značilne slovenske množinske končnice, sklanjamo kot množinske samostalnike, in sicer

1. po prvi moški sklanjatvi:
   • Dečani [déčani] (srb. Дечани), rod. mn. Dečanov [déčanov-];
   • Sopoćani [sópočani] (srb. Сопоћани), rod. mn. Sopoćanov [sópočanov-];
2. po prvi ženski sklanjatvi:
   • Komanice [kómanice] (srb. Команице), rod. mn. Komanic [kómanic].

Srbska imena pogosto sklanjamo tako, da osnovo zaradi neobstojnega a krajšamo, in sicer gre za

1. imena s končajem -ac:
   • Kragujevac [kragújevac] (srb. Крагујевац), rod. Kragujevca [kragújeu̯ca];
   • Šabac [šábac] (srb. Шабац), rod. Šabca [šápca];
   • Vršac [və̀ršac] (srb. Вршац), rod. Vršca [və̀ršca];
   • Mokranjac [mokránjac] (srb. Мокрањац), rod. Mokranjca [mokránʼca/mokránca];
2. imena s končajem -ak:
   • Čačak [čáčak] (srb. Чачак), rod. Čačka [čáčka];
3. redka osebna imena s končajem -ar:
   • Petar [pétar] (srb. Петар), rod. Petra [pétra];
   • Aleksandar [aleksándar] (srb. Александар), rod. Aleksandra [aleksándra].

Neobstojni polglasnik, zapisan s črko e v končaju -ek, se pojavlja v zelo redkih imenih, npr. Berček [bêrčək] (srb. Берчек), rod. Berčka [bêrčka] (srb. Берчекa / Berčeka). V redkih zemljepisnih je osnova imen z obrazilom -ek pri pregibanju nespremenjena, npr. Majdanpek [májdanpẹk] (srb. Мајданпек), Klek [klék] (srb. Клек), Prosek [prósek] (srb. Просек).

Večino večzložnih srbskih imen, ki se končajo na -r, v slovenščini sklanjamo tako, da osnovo daljšamo z j (v izvirnem jeziku daljšanja ni):

• Dedijer [dédijer] (srb. Дедијер), rod. Dedijerja [dédijerja];
• Novi Pazar [nôvi pázar] (srb. Нови Пазар), rod. Novega Pazarja [nôvega pázarja];
• Zaječar [záječar] (srb. Зајечар), rod. Zaječarja [záječarja];
• Vračar [vráčar] (srb. Врачар), rod. Vračarja [vráčarja].

Osnovo daljšamo s t pri redkih srbskih moških imenih na končni nenaglašeni -e; navadno gre za klicne in okrajšane oblike imen: Mile [míle] (srb. Миле), rod. Mileta [míleta] (< Milojko [milójko], srb. Милојко; Miloslav [míloslav-], srb. Милослав; Milomir [mílomir], srb. Миломир).

Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini pojavlja, kadar se osnova imena konča na končne govorjene glasove c, j, č, ž, š ali dž, ki so v srbščini zapisani z različnimi črkami in dvočrkji. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do premene c v č.

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na soglasnik r, če se ime sklanja z daljšanjem osnove, npr. Vinaver [vináver] (srb. Винавер), or. z Vinaverjem [z‿vináverjem]; svoj. prid. Vinaverjev [vináverjev-].

V slovenščini tvorimo svojilne pridevnike iz samostalnikov moškega spola na -a in -o s priponskim obrazilom -ov (oz. -ev, kadar je pred končnico osnova na govorjeni c, j, č, ž, š ali dž), medtem ko je v srbščini standardna tvorba z obrazilom -in:

• Aleksa [áleksa] (srb. Алекса), svoj. prid. Aleksov [áleksov-] (srb. Алексин / Aleksin);
• Bodiroga [bódiroga] (srb. Бодирога), svoj. prid. Bodirogov [bódirogov-] (srb. Бодирогин / Bodirogin);
• Kojo [kójo] (srb. Којо), svoj. prid. Kojev [kójev-] (srb. Којин / Kojin).