Pravopis 8.0

Pisava
Izgovor
Naglasno mesto
Razmerja med črkami in glasovi
Preglednica zapis – izgovor v slovenščini
Podomačevanje nizozemskih besed in besednih zvez
Občna poimenovanja
Lastna imena
Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik
Spremembe slovničnih kategorij
Krajšanje osnove
Daljšanje osnove
Preglas
Pregibanje večbesednih imen

Nizozemščina

Pisava

Nizozemska različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje z dvočrkjem ⟨ij IJ⟩. Pozna tudi nekatera druga dvo- in tričrkja ter črko z ločevalnim znamenjem ⟨ë⟩.

Nizozemska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨ij IJ⟩, ⟨z Z⟩.

POSEBNOST

Dvočrkje ⟨ij⟩ na začetku lastnega imena zapisujemo z velikima črkama: IJmuiden [ejmájdən], IJzermonding [ejzermónding-], IJbema [êjbema].

ODDAJTE KOMENTAR

O vključevanju nizozemskih črk z ločevalnimi znamenji v slovensko abecedo glej poglavje »Slovenska abeceda« (Pisna znamenja).

V nizozemski pisavi se nad črko ⟨ë⟩ (v prevzetih imenih tudi nad ⟨ä⟩ in ⟨ü⟩) uporablja ločevalno znamenje dvojna pika ⟨¨⟩, ki označuje začetek novega zloga oziroma dvozložni izgovor. Z ločevalnim znamenjem se preprečuje enozložni izgovor (tj. izgovor dvoglasnika ali samoglasniškega sklopa kot en glas): Michaëlla [mihaéla], Noë [nóe], Daniël [dánijel].

Izgovor

Naglasno mesto

Nizozemske besede so večinoma naglašene na predzadnjem zlogu (Verhoeven [verhúvən]), redkeje pa na zadnjem (Cyriel [siríl]) ali predpredzadnjem zlogu (Eindhoven [êjnthovən]). Pri prevzemanju v slovenščino naglasno mesto praviloma ohranjamo.

POSEBNOSTI

  1. V slovenščini se je pri nekaterih lastnih imenih uveljavil drugačen naglas kot v nizozemščini, npr. Maastricht [mástriht] (niz. [mastríht]).
  2. Večzložna imena, ki imajo v nizozemščini stranski naglas, najpogosteje na prvem zlogu, v slovenščini izgovorimo z dvema naglasoma (Eikenhorst [êjkenhórst]) ali pa naglasimo izvorno stransko naglašeni zlog (Amsterdam [ámsterdam]).
ODDAJTE KOMENTAR

Nizozemske imenske zloženke imajo en naglas, ki je na prvem zlogu samostalniške besede, naj bo ta v prvem ali drugem delu zloženke, nikoli pa ni naglašena pridevniška ali predložna sestavina (v prvem delu zloženke):

  • Overijssel [overêjsəl] (iz predl. over ‘čez, nadʼ + sam. IJssel ‘reka z imenom IJssel’);
  • Noordeinde [nordêjnde] (iz prid. noord ‘severniʼ + sam. einde ‘del, konec’);
  • Molenhoek [mólenhuk] (iz sam. molen ‘mlinʼ + sam. hoek ‘oddaljen kraj, kot’).

Razmerja med črkami in glasovi

Samoglasniki

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ in ⟨u⟩ glede na položaj tudi kot [j] in [u̯].

ODDAJTE KOMENTAR

Razlikovanja med nizozemskimi dolgimi in svetlimi ter kratkimi in temnimi samoglasniki v slovenščino ne prevzemamo.

POSEBNOSTI

  1. Samoglasnik, zapisan s črko ⟨e⟩, prevzemamo kot [e], četudi se v nizozemščini v nenaglašenih položajih izgovarja kot polglasnik: Arnhem [árnem], Rubens [rúbens]. V končajih -⟨en⟩, -⟨el⟩, tudi -⟨er⟩ ga prevzemamo kot polglasnik, s čimer pojasnjujemo njegovo izpadanje ob pregibanju: Basten [bástən], rod. Bastna [bástna]; Kessel [késəl], rod. Kessla [késla]; Piter [pítər], rod. Pitra [pítra]. Ta posebnost je odvisna od izgovorljivosti zloga, pogostnosti rabe in ustaljenosti pregibanja imena, zato je ni mogoče zajeti v pravilo. Če bi zaradi izpada polglasnika pri pregibanju nastal težje izgovorljiv ali nenavaden soglasniški sklop, ga prevzamemo kot [e], npr. Grunsven [grúnsven], Manen [mánen], Oostveen [óstven], IJzermonding [ejzermónding‑].
  2. Črka ⟨u⟩ v črkovnem sklopu ⟨qu⟩, ki se pojavlja le v imenih iz latinščine, nima samoglasniške glasovne vrednosti. Črkovni sklop ⟨qu⟩ pred samoglasnikom izgovorimo kot [kv]: Quirijn [kvírejn], Quinten [kvíntən].
ODDAJTE KOMENTAR

Glej poglavje »Krajšanje osnove«.

O različnih glasovnih uresničitvah in pregibanju imen s končnim zapisanim -⟨gen⟩ glej poglavji »Neobstojni polglasnik v prevzetih besedah« (Glasovno-črkovne premene) in »Krajšanje osnove«.

O prilagoditvah izreke glej poglavje »Zamenjave tujih glasov« (Prevzete besede in besedne zveze).

V črkovnem sklopu i in samoglasnika se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z j, tj. [ijV]: Morriën [mórijen].

Podvojene črke za samoglasnike ⟨aa⟩, ⟨ee⟩, ⟨oo⟩ in ⟨uu⟩ izgovarjamo kot en glas: Aarschot [árshot], Meertens [mêrtens], Heemstede [hemstéde], Oostende [osténde], Guus [gús].

Samoglasniška dvočrkja prevzemamo:

  • ⟨ae⟩ kot [a]: Geeraerts [gêrarc];
  • ⟨ie⟩ kot [i]: de Vries [de vrís];
  • ⟨oe⟩ kot [u]: de Boer [de búr];
  • ⟨ue⟩ kot [u]: Nuenen [núnen];
  • ⟨uw⟩ kot [u̯]: de Leeuw [de léu̯], Nieuwport [níu̯port].
ODDAJTE KOMENTAR

Dvočrkji ⟨ae⟩ in ⟨ue⟩ se v nizozemščini uporabljata le še v starejših besedilih in lastnih imenih. Dvočrkje ⟨ae⟩ je značilno le za južno Nizozemsko in Flandrijo.

POSEBNOST

Dvočrkje ⟨oe⟩ v črkovnem sklopu ⟨oey⟩ prevzemamo kot [o]: Boeyermans [bójermans].

Nizozemščina pozna nekatere dvoglasnike, zapisane z dvočrkji, ki jih prevzemamo

  • ⟨ij⟩ kot [ej]: van Dijk [van dêjk];
  • ⟨ou⟩ kot [au̯]: Wouters [váu̯ters];
  • ⟨ui⟩ kot [aj]: de Bruin [de brájn].

POSEBNOSTI

  1. Nizozemskega dvoglasniškega fonema /øː/, ki je zapisan z ⟨eu⟩, v knjižni slovenščini nimamo, zato dvoglasnik ⟨eu⟩ prevzemamo kot [e], tj. enako kot v imenih iz francoščine: Terneuzen [ternézən], Leuven [lévən].
  2. V starejših zapisih ali lastnih imenih je dvoglasnik [aj] zapisan tudi s črkovnima sklopoma ⟨uij⟩ in ⟨uy⟩: de Bruijn [de brájn], de Bruyn [de brájn], Tuymans [tájmans], Cuyp [kájp], Kuijpers [kájpers], Ruysdael [rájzdal].
ODDAJTE KOMENTAR

Pri nekaterih imenih dvoglasniški j sovpade z zvočnikom j, ki je tudi zapisan s črko ⟨j⟩: Cruijff [krájf]. Tudi [u̯], zapisan s črko ⟨w⟩, lahko sovpade z [u̯] iz dvoglasnika ⟨ou⟩, ki ga prevzemamo kot [au̯]: Bouwman [báu̯man].

Soglasniki

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

POSEBNOSTI

  1. Soglasnik, zapisan s črko ⟨c⟩, prevzemamo kot [k] (Cuypers [kájpers]), pred ⟨e⟩, ⟨i⟩ in ⟨y⟩ pa kot [s]: Cees [sés], Cyriel [siríl].
  2. Soglasnik, zapisan s črko ⟨g⟩, je v nizozemščini pripornik /ɣ/, ki ga v knjižni slovenščini izgovarjamo kot [g] (Gent [gént], Gelderland [gélderland-]), v izglasju pa se tudi razzveneči: Limburg [límburg-].
  3. Soglasnik, zapisan s črko ⟨h⟩, je lahko tudi nemi: Arnhem [árnem].
  4. Soglasnik, zapisan s črko ⟨w⟩, prevzemamo kot [v] in ga položajno izgovarjamo kot v slovenščini: Wijchen [vêjhən].
  5. Soglasnik, zapisan s črko ⟨y⟩, prevzemamo kot [j], kadar stoji med dvema samoglasnikoma (Moyaert [mójart]), v vzglasju ali med dvema soglasnikoma pa kot [i]: Yde [íde], Lelystad [lélistad-]. Če je zapis z ⟨y⟩ nadomestil zapis z ⟨ij⟩, ga prevzemamo kot [ej]: van Dyck [van dêjk], Thys [têjs].
  6. Črko ⟨x⟩ prevzemamo kot [ks] (Boxtel [bókstel]), razen med črkama za samoglasnik in v sklopu ⟨ckx⟩, ko jo prevzemamo kot [s]: Texel [tésel], Merckx [mêrks], Schillebeeckx [shílebeks].
ODDAJTE KOMENTAR

V redkih imenih, ki izvirajo iz latinščine, je soglasniški sklop, zapisan s črkama ⟨qu⟩, izgovorjen kot v latinščini, tj. kot [kv]: Quinten [kvíntən], Quirijn [kvírejn].

Nizozemska pisava pozna soglasniška dvočrkja ⟨ch⟩, ⟨ck⟩, ⟨gh⟩, ⟨ng⟩, ⟨ph⟩, ⟨sj⟩ in ⟨th⟩ ter črkovni sklop ⟨sch⟩. Dvočrkje ⟨ng⟩ izgovarjamo po slovensko: Scheveningen [shéveningən], Groningen [gróningen], Terschelling [tershéling-].

POSEBNOSTI

  1. Dvočrkje ⟨ch⟩ prevzemamo kot [h]: Mechelen [méhelen], Jochem [jóhem]; tako je tudi v črkovnem sklopu ⟨sch⟩: Aarschot [árshot]. V imenih, ki se končujejo na -⟨bosch⟩, je dvočrkje ⟨ch⟩ nemo: Oudenbosch [áu̯denbọs].
  2. Dvočrkje ⟨ck⟩ prevzemamo kot [k]: van Dyck [van dêjk].
  3. Dvočrkje ⟨gh⟩ se v nizozemščini pojavlja v starejših zapisih in lastnih imenih. V slovenščino ga prevzemamo kot [g]: Vandenberghe [vandenbêrge], de Hertogh [de hêrtog-], van Gogh [van góg‑].
  4. Dvočrkje ⟨ph⟩ prevzemamo kot [f]: Alphen aan den Rijn [álfen an den rêjn].
  5. Dvočrkje ⟨sj⟩ v slovenščino prevzemamo kot [š]: Loesje [lúše], Klaasje [kláše], Sjoukje [šáu̯kje].
  6. Dvočrkje ⟨th⟩ v slovenščino prevzemamo kot [t]: Thys [têjs].
ODDAJTE KOMENTAR

V nekaterih imenih se lahko pojavljajo tudi drugi nemi črkovni sklopi, npr. ⟨in⟩ v Gorinchem [górkem].

Razlikovati moramo med dvočrkjem ⟨ph⟩, ki ga izgovarjamo kot [f], in črkovnim sklopom ⟨ph⟩ na morfemski meji, v katerem se ⟨p⟩ in ⟨h⟩ izgovarjata ločeno: Zutphen [zútfen] proti Schiphol [shíphol] (iz germ. skip ‘lesʼ + holl ‘nižavjeʼ).

Podvojene črke za soglasnike izgovarjamo enojno: Middelburg [mídelburg-], Brugge [brúge], Oss [ós], Dokkum [dókum], Willem [vílem].

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Zapis Položaj Izgovor v slovenščini Zgled
ae a Aerts [árts], Bogaert [bógart], Claes [klás], Maes [más], Maeterlinck [máterlink], Verhaegen [verhágən]
c k Cornelis [kornélis], Lucas [lúkas]
c pred ⟨e⟩, ⟨i⟩ in ⟨y⟩ s Cees [sés], Cyriel [siríl]
ch h Utrecht [útreht], Dordrecht [dórdreht], Vecht [véht], Jochem [jóhem]
ch v sklopu ⟨sch⟩ h Schiphol [shíphol], Scheveningen [shéveningen], Enschede [énshedẹ], Schiermonnikoog [shírmọnikog-], Aarschot [árshot]
ch v sklopu -⟨bosch⟩ / ’s-Hertogenbosch [sertógenbọs], Bosch [bós], Oudenbosch [áu̯denbọs]
ck k de Coninck [de kónink], Vandenbroeck [vandenbrúk]
eu e van den Heuvel [van den hévəl], Vermeulen [vermélən], Deurne [dêrne]
gh g Vandenberghe [vandenbêrge]
h h Harlingen [hárlingen]
h / Arnhem [árnem], ’s-Hertogenbosch [sertógenbọs]
i med soglasnikoma; v vzglasju pred soglasnikom i Limburg [límburg-], Ineke [íneke]
i v vzglasju pred samoglasnikom j Ionica [jónika]
i za samoglasnikom j Maaike [májke], Draaisma [drájzma], Leiden [lêjdən], Marjolein [marjolêjn], Reinier [rejnír], Eierland [êjerland-]
ie i Schiedam [shidám], Vlieland [vlíland-], Rogier [rogír], de Vries [de vrís], Godfried [gótfrid-]
ij IJ med soglasnikoma in v vzglasju ej de Stijl [de stêjl], Dijkstra [dêjkstra], Constantijn [kónstantejn], Gijs [gêjs], Martijn [martêjn]; van den Heijden [van den hêjdən], IJssel [êjsəl], IJmuiden [ejmájdən]
ij za ⟨aa⟩, ⟨e⟩, ⟨oe⟩ in ⟨oo⟩ j Ravenswaaij [rávensvaj]; Meijer [mêjer], Weijts [vêjts]; Oeijen [újen]; Ooijen [ójen], van Hooije [van hóje], Ooij [ój]
o o Cornelis [kornélis]
oe u Verhoeven [verhúvən], Roermond [rurmónd-], Loes [lús], Koen [kún], Roel [rúl], Zoetermeer [zutermêr]
oe v sklopu ⟨oey⟩ o Boeyermans [bójermans]
ou au̯ Turnhout [túrnhau̯t/túrənhau̯t], Wouters [váu̯ters], Ewout [évau̯t], Boudewijn [báu̯devejn]
ph f Zutphen [zútfen], Alphen aan den Rijn [álfen an den rêjn]
q k Quinten [kvíntən]
sj š Klaasje [kláše], Sjoukje [šáu̯kje], Sjef [šéf], Sjoerd [šúrd-]
th t Thys [têjs]
u med soglasnikoma; v vzglasju u Tervuren [tervúren], Mulder [múlder], Rubens [rúbens]; Uhlenbeck [úlenbeck]
u za samoglasnikom in pred soglasnikom u̯ Claus [kláu̯s]
u med samoglasnikoma v Slauerhoff [sláverhọf]
u v sklopu ⟨qu⟩ v Quirijn [kvírejn]
ue u Nuenen [núnen]
ui aj de Bruin [de brájn], Huisman [hájsman], Luik [lájk], Kuipers [kájpers], de Ruiter [de rájter]
ui v sklopu ⟨uij⟩ aj Cruijff [krájf], Kuijer [kájer]
uy aj Cuypers [kájpers]
uw pred soglasnikom in v izglasju u̯ Nieuwport [níu̯port], de Leeuw [de lév-], Pauw [pav-]
uw med samoglasnikoma v Leeuwarden [lévardən], Dieuwertje [dívertje], Lauwersmeer [laversmêr], Ouwerkerk [averkêrk], Brouwer [bráver]
w v vzglasju v de Wit [de vít], Wolters [vólters], Willem [vílem], Willemijn [vilemêjn], Waay [váj]
x v izglasju ks Marnix [márniks]
x med samoglasnikoma s Texel [tésel]
x v sklopu ⟨ckx⟩ s Merckx [mêrks], Sterckx [stêrks]
y v vzglasju ali pred soglasnikom i Yde [íde], Lelystad [lélistad-]
y pred ali za samoglasnikom j Moyaert [mójart], van Eyck [van êjk], Reyn [rêjn], Weyden [vêjdən], Bray [bráj], Denaeyere [denajêre]
y redko ej van Dyck [van dêjk], Thys [têjs]

POSEBNOSTI

  1. Nizozemska imena s končajem -⟨bosch⟩ smo prevzeli prek nemščine, zato jih pogosto izgovarjamo po nemško, npr. Bosch [bóš] namesto [bós], Eikenbosch [êjkenbọš] namesto [êjkenbọs]. S posredovanjem nemščine smo prevzeli tudi nekatera druga imena, npr. Escher [éšer] namesto [éser] (⟨ch⟩ je nemi), Brueghel [brójgəl] namesto [brúgəl], Spar [špár] namesto [spár].
  2. V flamščini, ki je različica nizozemščine, govorjena zlasti v Belgiji, nekatere črke in črkovne sklope izgovarjajo drugače, npr. ⟨ou⟩ kot [ou̯]: Turnhout [túrnhou̯t/túrənhou̯t].

Podomačevanje nizozemskih besed in besednih zvez

Občna poimenovanja

Nizozemske občne besede prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede in besedne zveze

  1. pisno podomačene: gavda [gáu̯da] (niz. mesto Gouda);
  2. pisno nepodomačene: bitterballen [bíterbalən] ‘ocvrte mesne krogliceʼ; jenever [jenéver] ‘brinovo žganjeʼ; snoezelen [snúzelən] ‘prostor za umirjanjeʼ.
ODDAJTE KOMENTAR

Nekatere besede, ki smo jih prevzeli iz nizozemščine, izvirajo pravzaprav iz afrikanščine, ki se je tako kot sodobna nizozemščina razvila iz stare nizozemščine, npr. rooibos [rójbos], apartheid [apárthajd-].

Lastna imena

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v nizozemščini, npr. Sophie in ’t Veld [sofí int véld-], ’s-Hertogenbosch [sertógenbọs].

Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

Osebna imena

Zgodovinska imena nizozemskih vladarjev so podomačena, in sicer se je uveljavilo, da namesto nizozemskih osebnih imen uporabljamo slovenska ali poslovenjena, npr. Viljem Aleksander [víljem aleksándər] (niz. Willem-Alexander), Viljem I. Oranjski [víljem pə̀rvi orán’ski/oránski] (niz. Willem van Oranje). Enako velja tudi za imena svetnikov, npr. Servacij [servácij] (niz. Servaas). Pri starejših imenih prevedemo ali podomačimo tudi razlikovalna določila (npr. krajevna določila v vlogi stalnega pridevka): Lambert iz Maastrichta [lámbert iz mástrihta] (niz. Lambertus van Maastricht).

Podomačena so imena plemiških rodbin, npr. Oranjci [orán’ci/oránci] (niz. Oranje-Nassau).

Prevzemanje nizozemskih priimkov
Priimki s predimki

V slovenščini priimke s predimki pišemo tako kot v nizozemščini. V večbesednih priimkih se v vlogi predimkov pojavljajo predlogi in členi de, den, in het, in ’t, van, van ’t itd. Pišejo se z malo začetnico, npr. van den Heuvel [van den hével], de Vries [de vrís], de Wit [de vít], in ’t Veld [int véld-], van ’t Hoff [vant hóf], in het Veld [in et véld-].

Zemljepisna imena

Za nekatere zemljepisne danosti so se uveljavila slovenska imena (eksonimi), npr. redka mesta, pokrajine, gorovja: Šelda [šélda] (niz. Schelde), Haag [hág-] (niz. Den Haag / ’s-Gravenhage), Frizija [frízija] (nem./niz. Friesland), Južna Holandija [júžna holándija] (niz. Zuid-Holland), Severna Holandija [séverna holándija] (niz. Noord-Holland), Nizozemski Antili [nizozémski antíli] (niz. Nederlandse Antillen), Zelandija [zelándija] (niz. Zeeland), Flandrija [flándrija] (niz. Vlaanderen), Valonija [valónija] (niz. Wallonië).

Prevajamo občnoimenske sestavine podomačenih večbesednih imen, lastnoimenska pa morfemsko podomačimo, npr. Albertov prekop [álbertov- prekòp] (niz. Albertkanaal), Severnomorski prekop [sévernomôrski prekòp] (niz. Noordzeekanaal). Imena nekaterih obmejnih zemljepisnih danosti so v slovenščino prevzeta tudi prek nemščine, npr. Frizijski otoki [frízijski otóki] (nem. Friesische Inseln, niz. Waddeneilanden), Vatsko morje [vátsko mórje] (nem. Wattenmeer, niz. Waddenzee).

POSEBNOST

Geografske izraze, ki so del nizozemskih zemljepisnih imen v razlikovalni vlogi, prevajamo in jih pišemo z malo začetnico, npr. prekop Amsterdam–Ren [prekòp ámsterdam-rén] (tudi Amsterdamsko-renski prekop [ámsterdamsko-rénski prekòp], niz. Amsterdam‑Rijnkanaal).

Prevajamo tudi imena znanih objektov ter kulturnih in turističnih znamenitosti: Deček, ki lula [déčək, ki lúla] (niz. Manneken Pis).

Stvarna imena

Podomačena so redka stvarna imena, večinoma opisna imena ustanov. Prevajamo občnoimenske sestavine večbesednih imen, npr. Univerza v Amsterdamu [univêrza u̯‿ámsterdamu] (niz. Universiteit van Amsterdam), Utrechtska zveza [útrehtska zvéza] (niz. Unie van Utrecht).

Prevzemanje imen z določnimi členi, predlogi, vezajem in opuščajem

Predlogi in določni členi v zemljepisnih in stvarnih imenih

V pisno nepodomačenih imenih predloge in člene ohranjamo, npr. ’s-Hertogenbosch [sertógenbọs], De Stijl [de stêjl] ‘umetniško gibanje’. Pri imenih, ki so podomačena (eksonimi), jih opuščamo, npr. Haag [hág-] (niz. Den Haag).

Vezaj in opuščaj v lastnih imenih

Vezaj in opuščaj v prevzetih lastnih imenih ohranjamo. Vezaj se pojavlja v dvojnih imenih in priimkih, npr. de Vries-Bruins [de vríz brájns], Vlek-de Wit [vlék de vít], vezaj in opuščaj pa v zemljepisnih imenih, npr. ’s-Gravenhage [zgrávenhage], ’s‑Hertogenbosch [sertógenbọs].

ODDAJTE KOMENTAR

O skupinah lastnih imen, ki so podomačene ali nepodomačene, glej poglavje »Prevzete besede in besedne zveze«.

O položajih, ko namesto nizozemskih uporabimo slovenska imena, glej poglavje »Krajevna zemljepisna imena« in »Nekrajevna zemljepisna imena« (Prevzete besede in besedne zveze).

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Spremembe slovničnih kategorij

S pregibanjem nizozemskih prevzetih imen ni večjih težav, saj sledimo izgovoru v slovenščini in jih uvrščamo v slovenske sklanjatvene vzorce.

Spol in število prilagajamo slovenščini le pri zemljepisnih imenih, npr. pri pokrajinah in rekah, ki so v slovenščini ženskega spola, kar dosegamo z dodajanjem končnice ‑a: Flandrija ž [flándrija] (niz. Vlaanderen mn.), Šelda [šélda] ž (niz. Schelde); pogosto si pomagamo z dodajanjem občnega razlikovalnega jedra, npr. reka Mass [réka más].

ODDAJTE KOMENTAR

V preteklosti so uporabljali tudi imena, prevzeta iz latinščine, ki jih danes ne uporabljamo več, npr. Moza [móza] za Mass [más].

Krajšanje osnove

Če v moških imenih črko ⟨e⟩ v izglasnih morfemskih sklopih ‑en in ‑el (izjemoma -er) izgovarjamo kot polglasnik, ga v odvisnih sklonih pri pregibanju in tvorbi svojilnega pridevnika v izgovorljivih soglasniških sklopih izpuščamo:

  • Leeuwarden [lévardən], rod. Leeuwardna [lévardna];
  • van den Heijden [van den hêjdən], rod. van den Heijdna [van den hêjdna];
  • Eindhoven [êjnthovən], rod. Eindhovna [êjnthou̯na];
  • Overijssel [overêjsəl], rod. Overijssla [overêjsla];
  • Pieter [pítər], rod. Pietra [pítra].
ODDAJTE KOMENTAR

Podstava svojilnega pridevnika je enaka rodilniški osnovi imena, npr. van den Heijdnov [van den hêjdnov‑], Pietrov [pítrov-].

Neobstojni polglasnik iz osnove se ohranja v izpeljankah z obrazili na začetni soglasnik (npr. -ski, -čan), in sicer v govoru in zapisu, npr. Leeuwarden [lévardən], prid. leeuwardenski [lévardənski], preb. i. Leeuwardenčan [lévardənčan]; Eindhoven [êjnthovən], rod. Eindhovna [êjnthou̯na]; prid. eindhovenski [êjnthovənski], preb. i. Eindhovenčan [êjnthovənčan].

Nekatera (svetopisemska) imena imajo v slovenščini pregibno dvojnico, npr. Ruben [rúben/rúbən], rod. Rubena [rúbena] ali Rubna [rúbna]. Podobna imena, prevzeta iz nizozemščine, pregibamo na oba načina, zato jih izgovarjamo s polglasnikom ali s samoglasnikom e, npr. Rueben [rúben], rod. Ruebena [rúbena] ali Rueben [rúbən], rod. Ruebna [rúbna]. Če sta se v knjižnem jeziku ustalila oba načina, npr. Verhoeven [verhúvən], rod. Verhoevna [verhúvna] in Verhoeven [verhúven], rod. Verhoevena [verhúvena], je pregibanje z izpadom neobstojnega polglasnika pogostejše in zato tudi bolj nevtralno. Omahovanje je opazno tudi pri imenih s pisnim končajem -⟨gen⟩.

Daljšanje osnove

Osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnika e, i in naglašeni ó. Daljšanje je pisno in glasovno:

  • Vandenberghe [vandenbêrge], rod. Vandenbergheja [vandenbêrgeja];
  • Heemstede [hemstéde], rod. Heemstedeja [hemstédeja];
  • Antonie [ántoni], rod. Antonieja [ántonija];
  • Gerrie [gêri], rod. Gerrieja [gêrija];
  • Adri [ádri], rod. Adrija [ádrija];
  • Ko [kó], rod. Koja [kója].

Osnovo podaljšujejo z j tudi samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnik r. Daljšanje je pisno in glasovno:

  • Aalsmeer [alsmêr], rod. Aalsmeerja [alsmêrja];
  • Rogier [rogír], rod. Rogierja [rogírja];
  • Sander [sánder], rod. Sanderja [sánderja].
ODDAJTE KOMENTAR

Podstava svojilnega pridevnika je enaka podaljšani osnovi imena, npr. Antoniejev [ántonijev‑], Rogierjev [rogírjev-].

Preglas

Preglas samoglasnika o v e se na splošno pojavlja pri sklanjanju moških imen na končne govorjene š, c in j, ki so v nizozemščini zapisani na različne načine. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni govorjeni c pride tudi do premene c v č, ki je izkazana le v govoru.

⟨y⟩ Bray [bráj], or. z Brayem [z‿brájem]; svoj. prid. Brayev [brájev-]
⟨i⟩ Looi [lój], or. z Looiem [z‿lójem]; svoj. prid. Looiev [lójev-]
⟨sch⟩ Mulisch [múliš], or. z Mulischem [z‿múlišem]; svoj. prid. Mulischev [múlišev-]

Preglašujemo tudi imena, ki osnovo podaljšujejo z j, in sicer v govoru in zapisu:

  • Arie [ári], rod. Arieja [árija], or. z Ariejem [z‿árijem]; svoj. prid. Ariejev [árijev‑];
  • Reinier [rejnír], rod. Reinierja [rejnírja], or. z Reinierjem [z‿rejnírjem]; svoj. prid. Reinierjev [rejnírjev-].

POSEBNOST

Preglasa ne uveljavljamo pri imenih s končnim pisanim -⟨ts⟩, npr. Barents [bárents] – Barentsov zaliv [bárentsov- zalív-].

Pregibanje večbesednih imen

Zaradi enakovrednosti (prirednosti) sestavin imena moškega spola pregibamo v vseh sestavinah, razen predloga ali člena, npr.

  • Jan van den Bosch [ján van den bós], rod. Jana van den Boscha [jána van den bósa];
  • ’s-Gravenhage [zgrávenhage], rod. ’s-Gravenhageja [zgrávenhageja] in ’s-Gravenhaga [zgrávenhaga].

Priimki oseb ženskega spola ostajajo nespremenjeni, pregibamo le rojstno ime, če se konča na nenaglašeni -a ali -e, npr. Cornelia ten Boom [kornélija ten bóm], rod. Cornelie ten Boom [kornélije ten bóm]; Fanny Blankers-Koen [fáni blánkers-kún], rod. Fanny Blankers-Koen [fáni blánkers-kún].

Pri osebnih lastnih imenih pregibamo vse sestavine razen členov in predlogov, pri tvorbi svojilnih pridevnikov pa se obrazilo dodaja le zadnji sestavini, npr. Erik-Jan [êrik-ján], rod. Erika-Jana [êrika-jána]; svoj. prid. Erik-Janov [êrik-jánov-].

Pri zemljepisnih lastnih imenih, pisanih z vezajem, pregibamo samo drugo sestavino, npr. Hoogezand‑Sappemeer [hógezant-sapemêr], rod. Hoogezand-Sappemeerja [hógezant‑sapemêrja], or. s Hoogezand‑Sappemeerjem [s‿hógezant-sapemêrjem]; prid. hoogezandsappemeerski [họgezantsapemêrski].