Turška različica latinične pisave ima 23 črk latiničnega črkopisa, pet črk z ločevalnimi znamenji in posebno črko ⟨ı⟩ (i brez pike).

Turška abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨ç Ç⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨ğ Ğ⟩, ⟨h H⟩, ⟨ı I⟩, ⟨i İ⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨ö Ö⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨ş Ş⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨ü Ü⟩, ⟨v V⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

V turški pisavi so uporabljena štiri ločevalna znamenja, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• sedij (ali kaveljček) ⟨¸⟩ pod črkama ⟨ç⟩ in ⟨ş⟩ za označevanje glasov [č] in [š];
• polkrožec ⟨˘⟩ nad črko ⟨ğ⟩ za označevanje danes neme črke, ki se je v preteklosti izgovarjala kot [ɣ];
• dvojna pika ⟨¨⟩ nad črkama ⟨ö⟩ in ⟨ü⟩ za označevanje glasov [ø] in [y];
• pika ⟨˙⟩ za razlikovanje črk ⟨i İ⟩ in ⟨ı I⟩, ki označujeta različna glasova – črki ⟨i⟩ ustreza glas [i], črki ⟨ı⟩ pa [ɨ].

Turške besede (razen zemljepisnih lastnih imen) so praviloma naglašene na zadnjem zlogu, npr. Kemal [kemál], Çelik [čelík]. Pri prevzemanju imen iz turščine naglasno mesto ohranjamo.

V dvozložnih zemljepisnih imenih je naglas vedno na prvem zlogu, npr. Ordu [órdu] ‘mesto ob Črnem morju’ (v nasprotju z ordu [ordú] ‘vojska’), Bursa [búrsa], Mersin [mêrsin], Trabzon [trábzon].

V večzložnih zemljepisnih imenih je naglas lahko na predzadnjem ali predpredzadnjem zlogu, in sicer:

• na predzadnjem zlogu, če gre za zaprti zlog (se konča na soglasnik), npr. Antalya [an.tál.ja], Kütahya [ki.táh.ja];
• na predpredzadnjem zlogu, če je to zaprti zlog, sledi pa mu predzadnji odprti zlog (se konča na samoglasnik), npr. Ankara [án.ka.ra], Kayseri [káj.se.ri], İskenderun [is.kén.de.run];
• na predzadnjem zlogu, če sta predpredzadnji in predzadnji zlog odprta zloga (se končata na samoglasnik), npr. Adana [a.dá.na], Yalova [ja.lô.va].

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

V položaju med samoglasnikoma zaradi nemega ⟨ğ⟩ nastaja zev, npr. Ağar [aár], Oğuz [oúz‑], Eğil [êil], Öğün [eín].

Turške podvojene soglasnike izgovarjamo enojno, npr. Pamukkale [pamúkale], Sabahattin Ali [sabahatín alí].

Občna poimenovanja iz turščine so pisno podomačena, razen redkih izjem, npr. döner kebab [déner kebáb‑] (poleg kebab). Turških besed v slovenščino v glavnem nismo prevzemali neposredno, ampak prek zahodnoevropskih ali južnoslovanskih jezikov. Pogosto gre za izraze, povezane s turško preteklo in sedanjo stvarnostjo ali kulinariko ter kulturno specifičnimi izrazi, npr.

• aga [ága] ‘oblastnik’, jatagan [játagan] ‘nož’, paša [páša] ‘oblastnik’, hodža [hódža] ‘duhovnik’, derviš [dêrviš] ‘redovnik’;
• jogurt [jógurt] ‘jed’, baklava [bakláva] ‘jed’, burek [búrek] ‘jed’, sarma [sárma] ‘jed’;
• džamija [džámija] ‘molilnica’, čaršija [čáršija] ‘trg, ulica’, kadija [kádija] ‘sodnik’, akindžija [akíndžija] ‘konjenik’.

Lastna imena večinoma ohranjamo pisno nepodomačena in ohranjajo izvirni naglas, npr. Mehmet [mehmét], Hakan [hakán], Elâzığ [elázi].

Nekatera imena znanih zgodovinskih osebnosti so pisno (in izgovorno) podomačena, npr. Sulejman I. Veličastni [súlejman pə̀rvi veličástni] (osmanska tur. Kanunî sultan Süleyman), Sulejman Čelebi [súlejman čelébi] (osmanska tur. Süleyman Çelebi), Bajazit/Bajezid [bajázit/bajézid‑] (osmanska tur. Bâyezid).

V slovenščini priimke pišemo tako kot v turščini. Sodobni turški priimki imajo pogosto poseben pomen, npr. Yılmaz [jilmáz‑] ‘Neustrašni’, Kaya [kajá] ‘Skala’, Demir [demír] ‘Železo’, Çelik [čelík] ‘Jeklo’, Yıldırim [jildirím] ‘Blisk’. Druga skupina turških priimkov pa so zloženke s sestavinami ‑⟨oğlu⟩ [olu].

Redka zemljepisna imena so podomačena, npr. Česme [čésme] (tur. Çeşme), Rumelija [rumélija] (tur. Rumeli).

Občnoimenske sestavine večbesednih zemljepisnih imen prevajamo: jezero Van (tur. Van Gölü), jezero Tuz (tur. Tuz Gölü), džamija Sulejmana I. Veličastnega (tur. Süleymaniye).

Turščina nima slovničnega spola. V slovenščini se spol ravna po obliki, izjemoma je zaradi podobnosti z uveljavljenimi prevzetimi imeni (npr. Atene) spremenjeno število, npr. Česme ž mn., mest. v Česmah.

Govorjeni končni naglašeni ‑[á] v občnih poimenovanjih se v slovenščini umakne z zadnjega zloga, kar vpliva na sklanjatev samostalnika, in sicer:

1. samostalniki za neživo so ženskega spola in se uvrščajo v 1. žensko sklanjatev, npr. baklava [bakláva] (tur. baklava [baklavá]); sarma [sárma] (tur. sarma [sarmá]);
2. samostalniki, ki označujejo osebe moškega spola, prevzamejo moški slovnični spol in se sklanjajo po 2. ali 1. moški sklanjatvi, npr. paša [páša] (tur. paşa [pašá]), hodža [hódža] (tur. hoca [hodžá]), npr. paša, rod. paše tudi paša, or. s pašo tudi s pašem, svoj. prid. pašev.

Govorjeni končni naglašeni ‑[í] (zapisan kot ⟨i⟩ ali ‑⟨ı⟩) je v besedah, prevzetih prek srbščine, spremenjen v ‑[ija], zato samostalnike uvrščamo v 1. žensko sklanjatev, npr. džamija [džámija] (tur. cami [džamí]), čaršija [čáršija] (tur. çarşı [čaršɨ́]), kadija [kádija] (tur. kadı [kadɨ́]), akindžija [akíndžija] (tur. akıncı [akɨndžɨ́]).

Ženska imena se uvrščajo v 3. žensko sklanjatev, so torej nesklonljiva oziroma se pregibajo z ničto končnico, npr. Ayşe [ajšé], rod. Ayşe, svoj. prid. Ayşejin [ajšêjin]; Hatice [hatidžé], rod. Hatice, svoj. prid. Haticejin [hatidžêjin]; Aslı [aslí], rod. Aslı, svoj. prid. Aslıjin [aslíjin]; Canan [džanán], rod. Canan, svoj. prid. Cananin [džanánin].

Nekatera turška imena, ki so enakozvočnice z občnimi poimenovanji in imajo razviden pomen, se uporabljajo za oba spola, npr. Yağmur [jamúr] ‘Dež’, Deniz [deníz‑] ‘Morje’. Kadar so moškega spola, jih v slovenščini sklanjamo, če se nanašajo na ženske osebe, pa ostanejo nesklonljiva, npr. Umut [umút] ‘Upanje’, rod. m. sp. Umuta, rod. ž. sp. Umut.

Osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u, kar je v turščini zaradi naglasnega mesta pogosto, in (v nekaterih skupinah besed) na soglasnik r. Daljšanje je pisno in glasovno:

• Mustafa [mustafá], rod. Mustafaja [mustafája]
• Dağlarca [dalardžá], rod. Dağlarcaja [dalardžája]
• Tarancı [tarandží], rod. Tarancıja [tarandžíja]
• Inönü [íneni], rod. Inönüja [ínenija]
• Türkoğlu [tírkolu], rod. Türkoğluja [tírkoluja]
• Diyarbakır [dijárbakir], rod. Diyarbakırja [dijárbakirja]

Preglas samoglasnika o v e se pojavlja pri sklanjanju moških imen, če se govorjena osnova ali podstava tvorjenke konča na č in š ter c in j. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do palatalizacijske premene c v č, ki je izkazana le v govoru.

Preglašujemo tudi imena, ki osnovo podaljšujejo z j, in sicer

• v govoru in zapisu: Tarancı [tarandží], rod. Tarancıja [tarandžíja], or. s Tarancıjem [s‿tarandžíjem]; svoj. prid. Tarancıjev [tarandžíjev‑];
• le v govoru: Elâzığ [elázi], rod. Elâzığa [elázija], or. z Elâzığom/Elâzığem [z‿elázijem].

Pri dvobesednih imenih sklanjamo obe sestavini, npr. Gökçe Adası [gekčé adasí] ‘otok’, rod. Gökçeja Adasıja [gekčêja adasíja]; Enver paša, rod. Enverja paše.