Švedska različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s tremi črkami z ločevalnim znamenjem, in sicer ⟨å⟩, ⟨ä⟩ in ⟨ö⟩. Pozna tudi več dvočrkij, mdr. ⟨dj⟩, ⟨gj⟩, ⟨hj⟩, ⟨lj⟩, ⟨kj⟩, ⟨sj⟩ in ⟨tj⟩, v imenih še ⟨ae⟩ in ⟨au⟩, ter tričrkij, mdr. ⟨sch⟩, ⟨ssi⟩, ⟨skj⟩ in ⟨stj⟩ (včasih zapisano tudi kot ⟨sti⟩).

Švedska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩, ⟨å Å⟩, ⟨ä Ä⟩, ⟨ö Ö⟩.

V švedski pisavi se uporabljata dve ločevalni znamenji, ki ju pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• krožec ⟨˚⟩ nad črko ⟨å⟩;
• dvojna pika ⟨¨⟩ nad črkama ⟨ä⟩ in ⟨ö⟩.

Naglas je v švedščini nepremični in večinoma na prvem zlogu, vendar je veliko izjem. Zloženke imajo v švedščini dva naglasa.

Ob prevzemanju v slovenščino ohranjamo naglas na prvem zlogu: Gamleby [gámlebi]. Daljše besede lahko prevzemamo kot dvonaglasnice (Hattmakargatan [hátmakargátan]) ali pa ožji izgovor nenaglašenih o in e v njih označimo s spodnjo piko: Djurgården [júrgọrdǝn], Vaxholm [vákshọlm/vákshọləm], Enskede [énšẹde].

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨i⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ glede na položaj tudi kot [j].

V sklopu i in samoglasnik, tj. ⟨iV⟩, se pojavlja zev, ki ga v govoru zapiramo z [j]: Laestadius [lestádijus], Mariana [maríjana]. Črka ⟨i⟩ lahko v takem sklopu zaznamuje tudi soglasnik [j], npr. Christian [krístjan], Cornelia [kornélja], Sebastian [sebástjan].

Švedska samoglasniška dvočrkja prevzemamo:

• ⟨ae⟩ kot [e] (Ulvaeus [ulvéus], Laestadius [lestádijus]),
• ⟨au⟩ kot [o] (Maud [mód-], Taube [tób-]),
• ⟨ij⟩ kot [i] (Wijk [vík-]) ali kot [j] (Geijer [jêjer]).

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨f⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩ in ⟨t⟩, izgovarjamo po slovensko, ⟨v⟩ glede na položaj tudi [u̯] (npr. Skövde [šêu̯de]).

Črke ⟨d⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩ in ⟨l⟩ so položajno tudi neme, in sicer

• kadar se v vzglasju ali na začetku drugega dela zloženke pojavljajo pred ⟨j⟩: Djurgården [júrgọrdǝn], Rådjursgatan [rójursgátan]; Gjutargatan [jútargátan], Fiskgjusevägen [fískjusevêgǝn]; Hjortfors [júrtfors], Kronhjortsgatan [krúnjurtsgátan]; Ljusnan [júsnan], Herrljunga [hêrjunga];
• ⟨h⟩ v posameznih primerih tudi sredi besede ali v izglasju: Juhlin [julín], Kragh [krág-].

Črko ⟨x⟩ prevzemamo kot soglasniški sklop [ks]: Vaxholm [vákshọlm]. V črkovnem sklopu ⟨xj⟩ jo prevzemamo kot [kš]: Växjö [vêkše].

Črko ⟨y⟩ prevzemamo kot [i] (Ystad [ístad-]) ali kot [j] (Boye [bóje]).

Podvojene črke za soglasnike izgovarjamo kot en glas: Janne [jáne], Uppsala [úpsala], Larsson [lárson], Ullmann [úlman].

Soglasniška dvočrkja in tričrkja prevzemamo

• ⟨dt⟩ kot [t] (Blomstedt [blúmstet]);
• ⟨kj⟩, ⟨ti⟩, ⟨sk⟩, ⟨sj⟩ in ⟨tj⟩ kot [š] (Kjell [šêl], Skövde [šêu̯de]);
• ⟨sch⟩, ⟨skj⟩, ⟨sti⟩ in ⟨stj⟩ kot [š] (Stjärnfeldt [šêrnfẹlt]).

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz švedščine prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede

1. pisno podomačene: ombudsman [ómbutsman] ‘varuh (človekovih pravic)’, riksdagen [rígzdágǝn] ‘švedski parlament’, skansen [skánsen/skánsən] ‘muzej na prostem’, lagom [lágom] ‘ne preveč in ne premalo; ravno prav’, fika [fíka] ‘sladka malica’, fartlek [fártlek] ‘vrsta tekaškega treninga’;
2. pisno nepodomačene: öre [êre] ‘švedski stotin’.

Pisno in govorno so podomačena poimenovanja za merske enote (v strokovnih besedilih se večinoma uporabljajo pisno nepodomačene oblike): angstrem/ångström [ánkstrẹm] (enota za merjenje dolžine, poimenovana po švedskem fiziku Ångströmu, mednarodni simbol je Å), sivert/sievert [sívert] (enota za merjenje vpliva manjših količin ionizirajočega sevanja na človeško telo, poimenovana po švedskem fiziku Sievertu, mednarodni simbol je Sv), celzij [célzij] (šved. Celsius).

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v švedščini: Åre [óre], Åmål [ómol], Rörö [rêre], Nyköping [níšeping-].

Imena znanih švedskih vladarjev in vladarskih rodbin so podomačena, in sicer uporabljamo poslovenjena ali slovenska imena, podomačimo tudi razlikovalna določila, npr. Karel XVI. Gustav [karəl šéstnajsti gústav-] (šved. Carl XVI Gustaf), Silvija Švedska [sílvija švétska] (šved. Drottning Silvia), (rodbina) Vasa [(rodbína) vása] (šved. Vasaätten). Enako velja za svetniška imena, npr. sv. Brigita Švedska [svéta brigíta švétska] (šved. Den heliga Birgitta).

Redka zemljepisna imena so podomačena oziroma imamo zanje slovenska imena (eksonime): Laponska [lapónska] (šved. Lappland); redkeje še Skanija [skánija] (šved. Skåne) in Gotlandija [gotlándija] (šved. Götaland).

Prevajamo občnoimenske sestavine večbesednih imen: Trg Gustava Adolfa [tə̀rg- gústava ádolfa] (šved. Gustav Adolfs torg), Kalmarski preliv [kálmarski prelív-] (šved. Kalmarsund).

V švedskih moških imenih črko ⟨e⟩ v izglasnih morfemskih sklopih -⟨en⟩ in -⟨el⟩ izgovarjamo kot polglasnik, ki ga v odvisnih sklonih pri pregibanju izpuščamo (razen kadar bi zaradi izpusta nastal težje izgovorljiv soglasniški sklop):

• Djurgården [júrgọrdǝn], rod. Djurgårdna [júrgọrdna];
• Vendel [véndǝl], rod. Vendla [véndla];
• Sören [sêrən], rod. Sörna [sêrna];
• Mälardalen [mêlardálǝn], rod. Mälardalna [mêlardálna];
• Expressen [eksprésǝn], rod. Expressna [eksprésna].

Osnovo podaljšujejo z j tisti samostalniki moškega spola, ki se sklanjajo po prvi moški sklanjatvi in pri katerih se govorjena osnova konča na nenaglašene samoglasnike e, i in o (zapisan z ⟨å⟩) ter na soglasnik r (pri večzložnih osnovah):

• [e], zapisan z ⟨ä⟩ – Visingsö [vísinkse], rod. Visingsöja [vísinkseja];
• [e], zapisan z ⟨ö⟩ – Stensjö [sténše], rod. Stensjöja [sténšeja];
• [e] – Arne [árne], rod. Arneja [árneja];
• [e] – Björnrike [bjêrnrike], rod. Björnrikeja [bjêrnrikeja];
• [e] – Skövde [šêu̯de], rod. Skövdeja [šêu̯deja];
• [i] – Tärnaby [têrnabi], rod. Tärnabyja [têrnabija];
• [r] – Geijer [jêjer], rod. Geijerja [jêjerja];
• [r] – Tjelvar [šélvar], rod. Tjelvarja [šélvarja].

Preglas se uveljavlja v orodniku ednine in svojilnem pridevniku, in sicer pri lastnih imenih moškega spola, ki daljšajo osnovo z j:

• Arne [árne], or. z Arnejem [z‿árnejem]; svoj. prid. Arnejev [árnejev-];
• Gamleby [gámlebi], or. z Gamlebyjem [z‿gámlebijem];
• Geijer [jêjer], or. z Geijerjem [z‿jêjerjem], svoj. prid. Geijerjev [jêjerjev-];
• Tjelvar [šélvar], or. s Tjelvarjem [s‿šélvarjem], svoj. prid. Tjelvarjev [šélvarjev-].