Pravopis 8.0

Pisava
Zapis v latinici
Izgovor
Naglasno mesto
Razmerja med črkami in glasovi
Preglednica zapis – izgovor v slovenščini
Prevzemanje starogrških besed in besednih zvez
Občna poimenovanja
Lastna imena
Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik
Splošno
Spremembe slovničnih kategorij

Stara grščina

Pisava

Starogrški črkopis obsega 24 črk.

Starogrška abeceda (alfabet): ⟨α А⟩, ⟨β Β⟩, ⟨γ Γ⟩, ⟨δ Δ⟩, ⟨ε Ε⟩, ⟨ζ Ζ⟩, ⟨η Η⟩, ⟨θ Θ⟩, ⟨ι Ι⟩, ⟨κ Κ⟩, ⟨λ Λ⟩, ⟨μ Μ⟩, ⟨ν Ν⟩, ⟨ξ Ξ⟩, ⟨ο Ο⟩, ⟨π Π⟩, ⟨ρ Ρ⟩, ⟨σ/ς Σ⟩, ⟨τ Τ⟩, ⟨υ Υ⟩, ⟨φ Φ⟩, ⟨χ Χ⟩, ⟨ψ Ψ⟩, ⟨ω Ω⟩.

Zapis v latinici

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (v pokončnem in ležečem tisku), njenim prečrkovanjem in črko slovenske latinice oz. slovenice (podomačevanje).

Mala in velika črka Mala in velika črka v ležeči pisavi Prečrkovanje v slovenščino Podomačeni zapis (slovenica)
α Α α Α a A a A
β Β β Β b B b B
γ Γ γ Γ g G g G
δ Δ δ Δ  d D d D
ε Ε  ε Ε e E e E
ζ Ζ ζ Ζ z Z z Z
η H η H e E ali ē Ē e E
θ Θ θ Θ th Th t T
ι Ι ι Ι i I i I
κ Κ κ Κ k K k K
λ Λ λ Λ l L l L
μ Μ μ Μ m M m M
ν Ν ν Ν n N n N
ξ Ξ ξ Ξ x X ks Ks
ο Ο ο Ο o O o O
π Π π Π p P p P
ρ Ρ ρ Ρ r R r R
σ/ς Σ σ/ς Σ s S s S
τ Τ τ Τ t T t T
υ Υ υ Υ y Y i I
φ Φ φ Φ ph Ph f F
χ Χ χ Χ ch Ch h H
ψ Ψ ψ Ψ ps Ps ps Ps
ω Ω ω Ω o O ali ō Ō o O

O prečrkovanju grške pisave v latinico glej »Grška pisava«.

Izgovor

Glasovno domačenje starogrških imen temelji na poenostavljenem izgovoru stare grščine, ki se imenuje tudi šolski izgovor in je približek avtentičnega starogrškega izgovora.

Pri podomačevanju v slovenščino ne upoštevamo tonemskega naglasa, izgovor dvoglasnikov poenostavimo, črki ⟨φ⟩ in ⟨χ⟩ izgovarjamo kot v novogrščini, ne ločujemo med dolgimi in kratkimi samoglasniki itd.

Po pravilih za glasovno domačenje starogrških imen izgovarjamo tudi besede iz bizantinskega obdobja (okr. 4. stol. – 1453). Mlajše grške besede podomačujemo v skladu s pravili za novo grščino.

Naglasno mesto

Pri podomačevanju

  • se ohrani izvirni naglas iz stare grščine, kjer so bile besede naglašene na enem od zadnjih treh zlogov: Perzej [perzêj] (gr. Περσεύς, prečrk. Perseús), Ojdip [ojdíp] (gr. Οἰδίπους, prečrk. Oidípous), Kimon [kímon] (gr. Κίμων, prečrk. Kímon);
  • pod vplivom slovenščine ali polatinjenih oblik se naglas prestavi, največkrat za en zlog proti začetku besede: Aristοtel [aristótel] (gr. Ἀριστοτέλης, prečrk. Aristotéles), Sokrat [sókrat] (gr. Σωκράτης, prečrk. Sokrátes), Pitagora [pitágora] (gr. Πυθαγόρας, prečrk. Pythagóras), Leto [léto] (gr. Λητώ, prečrk. Letó), Antigona [antígona] (gr. Ἀντιγόνη, prečrk. Antigóne).

POSEBNOST

V nekaterih primerih prihaja do nihanja: Talija [tálija/talíja] (gr. Θάλεια, prečrk. Tháleia, lat. Thalía).

Zlasti med strokovnjaki za klasične jezike je pogosta težnja po naglaševanju starogrških imen v skladu z naglasom polatinjene oblike tega imena, npr.

  • Erato [êrato] poleg [eráto] (gr. Ἐρατώ, prečrk. Erató, lat. Érato),
  • Okean [okéan] poleg [okeán] (gr. Ὠκεανός, prečrk. Okeanós, lat. Océanus),
  • Alkibiad [alkibíjad-] poleg [alkibijád-] (gr. Ἀλκιβιάδης, prečrk. Alkibiádes, lat. Alcibíades).

Po tem načelu so starogrška imena s soglasniško osnovo, ki se podomačijo s podaljšanjem te osnove, naglašena na istem zlogu kot ustrezna latinska oblika v rodilniku, npr. Kreont [kreónt] (gr. Κρέων, prečrk. Kréon; lat. Créon, lat. rod. Creóntis).

Že uveljavljeni naglas pa se ohranja, četudi je v nasprotju z naglasnimi pravili latinščine:

  • Filip [fílip] namesto [filíp] (gr. Φίλιππος, prečrk. Phílippos, lat. Philíppus),
  • Ifigenija [ifigénija] namesto [ifigeníja] (gr. Ἰφιγένεια, prečrk. Iphigéneia, lat. Iphigenía).

Več o naglaševanju glej v utemeljitvah tega poglavja.

O naglasnih pravilih latinskega jezika glej poglavje o prevzemanju latinščine.

O mlajših grških besedah glej poglavje »Nova grščina«.

Razmerja med črkami in glasovi

Samoglasniki

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨α⟩ – ⟨a⟩, ⟨ε⟩ – ⟨e⟩, ⟨η⟩ – ⟨e⟩, ⟨ι⟩ – ⟨i⟩ in ⟨ο⟩ ter ⟨ω⟩ – ⟨o⟩, izgovarjamo po slovensko.

Stara grščina je imela dolge in kratke samoglasnike, a v pisavi se je ločevalo samo med dolgim in kratkim e, ki sta se zapisovala s črkama ⟨η⟩ oz. ⟨ε⟩, ter dolgim in kratkim o, ki sta se zapisovala kot ⟨o⟩ oz. ⟨ω⟩. Pri podomačevanju teh razlik ne upoštevamo.

POSEBNOST

Črko ⟨υ⟩, ki jo v starogrških besedah izgovorimo kot [ü], podomačimo kot ⟨i⟩.

Dvočrkje ⟨ου⟩ prevzemamo kot ⟨u⟩.

Dvočrkje ⟨ου⟩ je v stari grščini označevalo različne glasove (verjetno dolgi ozki o in dolgi u, sprva tudi dvoglasnik [ou̯]). Šele ob koncu antike se je začelo izgovarjati kot kratki u, kakršnega poznamo iz podomačenih oblik v slovenščini.

Starogrške kratke dvoglasnike, zapisane kot ⟨αι⟩, ⟨ει⟩, ⟨οι⟩, ⟨αυ⟩ in ⟨ευ⟩, prečrkujemo kot ⟨ai⟩, ⟨ei⟩, ⟨oi⟩, ⟨au⟩ in ⟨eu⟩, v slovenščini jih podomačujemo kot ⟨aj⟩, ⟨ej⟩, ⟨oj⟩, ⟨av⟩ in ⟨ev⟩.

POSEBNOST

Dvoglasnik ⟨ει⟩ se je v nekaterih podomačenih oblikah uveljavil kot ⟨i⟩, navadno pod vplivom polatinjene oblike: Evklid [eu̯klíd] (gr. Εὐκλείδης, prečrk. Eukleídes).

Starogrške dolge (neprave) dvoglasnike delimo na dve skupini in prevzemamo različno:

  1. dvoglasnike na -u ⟨αυ⟩, ⟨ηυ⟩ in ⟨ωυ⟩ prečrkujemo kot ⟨au⟩, ⟨eu⟩ oz. ⟨ou⟩ in jih podomačujemo kot ⟨av⟩, ⟨ev⟩ oz. ⟨ou⟩;
  2. dvoglasniki na -i se zapisujejo tako, da se drugi del piše pod prvim delom dvoglasnika, tj. ⟨ᾳ⟩, ⟨ῃ⟩ oz. ⟨ῳ⟩ (podpisana jota ali iota subcriptum); prečrkujemo jih enako kot prave dvoglasnike, pri podomačenem zapisu pa drugi del opustimo: ⟨a⟩, ⟨e⟩ oz. ⟨o⟩.

V času nastanka grškega črkopisa grščina ni imela fonema [j], zato zanj nima ustrezne črke. V podomačenih oblikah s črko ⟨j⟩ zapiramo zev zlasti v nekaterih končajih, ki so navedeni v razdelku o prevzemanju.

Črki ⟨η⟩ in ⟨ω⟩ je v znamenjih za dvoglasnike mogoče prečrkovati tudi kot ē oz. ō. Glej razdelek »Prečrkovanje grških črk v slovensko latinico«.

Soglasniki

Soglasnike in soglasniške sklope, ki se v grškem črkopisu zapisujejo s črkami ⟨β⟩, ⟨γ⟩, ⟨δ⟩, ⟨ζ⟩, ⟨κ⟩, ⟨λ⟩, ⟨μ⟩, ⟨ν⟩, ⟨π⟩, ⟨ρ⟩, ⟨σ/ς⟩, ⟨τ⟩ in ⟨ψ⟩, v slovenščini prečrkujemo s črkami ⟨b⟩, ⟨g⟩, ⟨d⟩, ⟨z⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩ oz. ⟨ps⟩; izgovarjamo jih po slovensko.

POSEBNOSTI

  1. Črko ⟨ξ⟩ prečrkujemo z ⟨x⟩, podomačujemo jo kot ⟨ks⟩: Kserkses [ksêrkses] (gr. Ξέρξης, prečrk. Xérxes).
  2. Črke ⟨θ⟩, ⟨φ⟩ in ⟨χ⟩, ki se prečrkujejo kot ⟨th⟩, ⟨ph⟩ in ⟨ch⟩, so se v stari grščini izgovarjale kot pridihnjeni zaporniki [th], [ph] in [kh].
    • Črko ⟨φ⟩ podomačujemo v skladu z novogrškim izgovorom kot ⟨f⟩: Filip [fílip] (gr. Φίλιππος, prečrk. Phílippos).
    • Črko ⟨χ⟩ podomačujemo v skladu z novogrškim izgovorom kot ⟨h⟩: Hios [híjos] (gr. Χίος, prečrk. Chíos). V nekaterih podomačenih oblikah črko ⟨χ⟩ prevzemamo kot ⟨k⟩: Karibda [karíbda] (gr. Χάρυβδις, prečrk. Chárybdis).
    • Črka ⟨θ⟩ se v stari grščini izgovarja v skladu s svojim starogrškim izgovorom, podomačujemo jo kot ⟨t⟩: Tales [táles] (gr. Θαλῆς, prečrk. Thalês).
  3. Pripornik h se v starogrških besedilih označuje z ostrim pridihom oz. polkrožcem
    • na začetnem samoglasniku besede ga podomačujemo kot ⟨h⟩: Hermes [hêrmes] (gr. Ἑρμῆς, prečrk. Hermês);
    • nad črko ⟨ρ⟩ na začetku besede in nad drugim delom podvojenega soglasnika ⟨ῤῥ⟩ sredi besede ga prečrkujemo kot ⟨h⟩ (tj. ⟨rh⟩ oz. ⟨rrh⟩), pri podomačevanju pa ga opuščamo: Rea [rêa] (gr. Ῥέα, prečrk. Rhéa), Pir [pír] (gr. Πύῤῥος, prečrk. Pýrrhos).
  4. Pripornik s, ki se je zapisoval s črko ⟨σ⟩ oz. ⟨ς⟩, se je v stari grščini v sklopih z zvenečimi soglasniki izgovarjal zveneče kot [z]. To upoštevamo tudi pri izgovoru in podomačevanju. V podomačenih oblikah ta glas pogosto preide v [z] tudi na koncu besede in v medsamoglasniškem položaju: Dioniz [dijoníz-] (gr. Διόνυσος, prečrk. Diónysos). V podomačenem toponimu Šparta [špárta] (gr. Σπάρτη, prečrk. Spárte) in izpeljanki Špartanci [špartánci] (gr. Σπαρτιάται, prečrk. Spartiátai) se zapisuje in izgovarja po črki – kot ⟨š⟩.

Znamenje za šibki pridih je označevalo odsotnost pripornika h, zato ga opuščamo tako pri podomačevanju kot pri prečrkovanju: Antigona [antígona] (gr. Άντιγόνη, prečrk. Αntigóne).

V nekaterih različicah starogrškega alfabeta se je pripornik h zapisoval z veliko tiskano črko ⟨H⟩ (malih tiskanih črk v antiki niso poznali). Tako je bilo tudi v zahodnogrškem alfabetu, na podlagi katerega je nastala latinica, zato ima ta črka v latinici drugačno glasovno vrednost kot v grškem alfabetu.

Soglasniške sklope, zapisane kot ⟨γγ⟩, ⟨γκ⟩, ⟨γξ⟩ in ⟨γχ⟩, podomačujemo različno, in sicer

  • sklopa ⟨γγ⟩ in ⟨γκ⟩ kot ⟨ng⟩ oz. ⟨nk⟩: Longos [lóngos] (gr. Λόγγος, prečrk. Lóngos), Ankira [ánkira] (gr. Ἄγκυρα, prečrk. Ánkyra);
  • sklop ⟨γξ⟩ kot ⟨nks⟩: Meninks [méninks] (gr. Μήνιγξ, prečrk. Méninx);
  • sklop ⟨γχ⟩ kot ⟨nh⟩: Anhiz [anhíz] (gr. Ἀγχίσης, prečrk. Anchíses).

Podvojene soglasniške črke (razen ⟨γγ⟩) v slovenščino prevzemamo kot en glas: Hiponaks [hipónaks] (gr. Ἱππῶναξ, prečrk. Hippônax).

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

Preglednica prikazuje pogostejše primere za podomačevanje samoglasnikov in soglasnikov, ki niso razvidni iz tabele v poglavju o grški pisavi.

Zapis Latinica Položaj Podomačeni izgovor Zgled
Ἀ, ἀ/α Α, a a Antigona [antígona] (gr. Ἀντιγόνη, prečrk. Αntigóne)
Ἁ, ἁ Ha, ha ha Halikarnas [halikarnás] (gr. Ἁλικαρνασσός, prečrk. Halikarnassós)
Aἰ, αἰ/αι Ai, ai aj Ajant [ajánt] (gr. Αἴας, prečrk. Aías)
Αἱ, αἱ Hai, hai haj Hajmon [hájmon] (gr. Αἵμων, prečrk. Haímon)
Αὐ, αὐ/αυ Au, au av, položajno tudi au̯ Avlida [áu̯lida] (gr. Αὐλίς, prečrk. Aulís)
Ἁι, ᾁ Hai, hai ha Had [hád-] (gr. Ἅιδης, prečrk. Háides)
γγ ng sredi besede ng Longos [lóngos] (gr. Λόγγος, prečrk. Lóngos)
γκ nk sredi besede nk Ankira [ánkira] (gr. Ἄγκυρα, prečrk. Ánkyra)
γχ nch sredi besede nh Anhiz [anhíz-] (gr. Ἀγχίσης, prečrk. Anchíses)
Ἐ, ἐ/ε E, e e Epikur [epikúr] (gr. Ἐπίκουρος, prečrk. Epíkouros)
Ἑ, ἑ He, he he Hekataj [hekatáj] (gr. Ἑκαταῖος, prečrk. Hekataîos)
Eἰ, εἰ/ει Ei, ei ej Klejtofont [klejtofónt] (gr. Κλειτοφῶν, prečrk. Kleitophôn)
Εὐ, εὐ/ευ Eu, eu ev, položajno tudi eu̯ Evpolis [éu̯polis] (gr. Εὔπολις, prečrk. Eúpolis)
Ἠ, ἠ/η E, e e Elektra [eléktra] (gr. Ἠλέκτρα, prečrk. Eléktra)
Ἡ, ἡ He, he he Hera [hêra] (gr. Ἥρα, prečrk. Héra)
Ἰ, ἰ/ι I, i kot samoglasnik v samostojnem zlogu i Ion [íjon] (gr. Ἴων, prečrk. Íon)
pred samoglasnikom v istem zlogu j Jokasta [jokásta] (gr. Ἰοκάστη, prečrk. Iokáste)
Ἱ, ἱ Hi, hi hi Hipokrat [hipókrat] (gr. Ἱπποκράτης, prečrk. Hippokrátes)
Ὀ, ὀ/ο O, o o Olimp [olímp] (gr. Ὄλυμπος, prečrk. Ólympos)
Ὁ, ὁ Ho, ho ho Homer [homêr] (gr. Ὅμηρος, prečrk. Hómeros)
Οἰ, οἰ/οι Oi, oi oj Ojnomaj [ojnomáj] (gr. Οἰνόμαος, prečrk. Oinómaos)
Oὐ, οὐ/ου Ou, ou u Uran [urán] (gr. Οὐρανός, prečrk. Ouranós)
Ῥ, ῥ Rh, rh r Rea [rêa] (gr. Ῥέα, prečrk. Réa)
ῤῥ rrh sredi besede r Pir [pír] (gr. Πύῤῥχος, prečrk. Pýrrhos)
Σ, σ/ς S, s v sklopu z zvenečim soglasnikom; na koncu podomačenih oblik; med samoglasnikoma v že uveljavljenih oblikah z Pelazg [pelázg-] (gr. Πέλασγος, prečrk. Pélasgos), Dioniz [dijoníz-] (gr. Διόνυσος, prečrk. Diónysos), Izokrat [izókrat] (gr. Ἰσοκράτης, prečrk. Isokrátes)
Ὑ, ὑ Hy, hy hi Hiakint [hijakínt] tudi Hiacint [hijacínt] (gr. ‘Υάκινθος, prečrk. Hyákinthos)
Ὠι, ᾠ/ῳ Oi, oi o Odeon [ódeon/odéon] (gr. Ὠιδεῖον, prečrk. Oideîon)

Prevzemanje starogrških besed in besednih zvez

Starogrške besede v slovenščini pisno podomačimo in pri tem upoštevamo zgornjo razpredelnico. Pogosto spremenimo tudi končaje in prevzamemo nepregibni del besede (glej spodaj).

Pri podomačevanju samoglasnikov in soglasnikov so izjeme že uveljavljene besede, ki smo jih v preteklosti prevzeli v polatinjeni obliki. Zanje veljajo načela tradicionalnega (ali poklasičnega) izgovora latinščine: Krez [kréz-] (gr. Κροῖσος, prečrk. Kroîsos), Ezop [ézop] (gr. Αἴσωπος, prečrk. Aísopos), Egej [egêj] (gr. Αἰγεύς, prečrk. Aigeús), Dedal [dédal] (gr. Δαίδαλος, prečrk. Daídalos). To pogosto velja za starogrške besede v stalnih besednih zvezah in za tiste, ki se uporabljajo tudi kot občna imena: Scila [scíla] (gr. Σκύλλα, prečrk. Skýlla) in Karibda [karíbda] (gr. Χάρυβδις, prečrk. Chárybdis) v zvezi med Scilo in Karibdo; Narcis [narcís] (gr. Νάρκισσος, prečrk. Nárkissos). Pod vplivom latinščine se v že uveljavljenih oblikah grški ⟨ει⟩ zapisuje s samoglasnikom ⟨i⟩ ali ⟨e⟩: Fidija [fídija] (gr. Φειδίας, prečrk. Pheidías), Heraklit [heraklít] (gr. Ἡράκλειτος, prečrk. Herákleitos), Ifigenija [ifigénija] (gr. Ἰφιγένεια, prečrk. Iphigéneia), Odeon [ódeon/odéon] (gr. Ὠιδεῖον, prečrk. Oideîon).

O tradicionalnem (ali poklasičnem) izgovoru latinščine glej poglavje »Latinščina«.

Samoglasniški zev pri podomačevanju zapiramo s soglasnikom j v govoru in zapisu, in sicer zlasti v končajih -⟨ια(ς)⟩, -⟨ιανος⟩: Ajtolija [ajtólija] (gr. Αἰτωλία, prečrk. Aitolía), Lukijan [lukiján] (gr. Λουκιανός, prečrk. Loukianós).

POSEBNOST

V nekaterih občnih imenih se zev izjemoma zapira tudi v končaju -⟨εα⟩: ideja [idêja] (gr. ἰδέα, prečrk. idéa).

Besede iz bizantinskega obdobja

Bizantinske besede praviloma podomačujemo po enakih načelih kot starogrške: Teodor Prodrom [téodor pródrom] (gr. Θεόδωρος Πρόδρομος, prečrk. Theódoros Pródromos), Ana Komnena [ána komnéna] (gr. ἌνναΚομνηνή, prečrk. Ánna Komnené), Mihael Pselos [míhaẹl pselós] (gr. ΜιχαῆλΨελλός, prečrk. Michaêl Psellós), Besarion [besárijon] (gr. Βησσαρίων, prečrk. Bessaríon).

POSEBNOSTI

  1. V nekaterih bizantinskih imenih se pojavlja tudi sklop ⟨τσ⟩ – ⟨ts⟩, ki ga prevzemamo kot ⟨ts⟩: Tsimisk [cimísk] (gr. Τσιμίσκης, prečrk. Tsimískes).
  2. Že uveljavljene podomačene oblike odstopajo od predstavljenih pravil: Paleolog [paleológ-] (gr. Παλαιολόγος, prečrk. Palaiológos), Joannes [joánes] (gr. Ιωάννης, prečrk. Ioánnes).

Občna poimenovanja

Občne besede največkrat prevedemo. Tiste, ki jih ne, praviloma pisno podomačimo: pajdeja [pajdêja] (gr. παιδεία, prečrk. paideía). Slovenščina ima številne občnoimenske izposojenke iz stare grščine, ki so se tako kot lastna imena v preteklosti prevzemale preko tradicionalnega izgovora latinščine. Ta se pri občnoimenskih izposojenkah ohranja pogosteje kot pri lastnih imenih: ekonomija [ekonomíja] (gr. οἰκονομία, prečrk. oikonomía), demokracija [demokracíja] (gr. δημοκρατία, prečrk. demokratía), filozofija [filozofíja] (gr. φιλοσοφία, prečrk. philosophía), dieta [dijéta] (gr. δίαιτα, prečrk. díaita).

Lastna imena

Podomačevanje lastnih imen ima dolgo tradicijo. Medtem ko so se v preteklosti lastna imena praviloma prevzemala v polatinjeni obliki, se po modernih načelih skušamo v večji meri približati izvirnim oblikam, navedenim v »Preglednici zapis – izgovor v slovenščini«. Pri podomačevanju obenem izvirne končaje pogosto opuščamo in izhajamo iz osnove, v drugih primerih pa prevzamemo starogrško (oz. bizantinsko) imenovalniško obliko. Pri imenih ženskega spola se osnovi največkrat doda končnica -a, npr. Ariadna [arijádna], ki zamenja grško -é (gr. Ἀριάδνη, prečrk. Ariádne).

Podobno načelo velja za prevzemanje latinskih imen, medtem ko se bistveno drugače prevzemajo novogrška lastna imena. O slednjih glej poglavje »Nova grščina«.

Imena oseb prevajamo le redko, npr. Julijan Odpadnik [juliján otpádnik] (gr. Ίουλιανὸς Ἀποστάτης, prečrk. Ioulianòs Apostátes) poleg (redkejše oblike) Julijan Apostata [juliján apostáta]; Janez Zlatousti [janez- zlatoústi] (gr. Ιωάννης Χρυσόστομος, prečrk. Ioánnes Chrysóstomos) poleg (pogostejše oblike) Janez Krizostom [janez- krizostóm] (v rabi je tudi neprednostna oblika Hrizostom [hrizostóm]).

Praviloma prevedemo predložne stalne pridevke ob osebnih imenih, ki izražajo poreklo in se uporabljajo ob nekaterih starogrških in bizantinskih osebnih imenih: Tales iz Mileta [táles iz miléta] (gr. ΘαλῆςὁΜιλήσιος, prečrk. Thalês ho Milésios); Niketa iz Hon [nikéta iz hón] (gr. ΝικήταςΧωνιάτης, prečrk. Nikétas Choniátes). Namesto predložne sicer redko uporabimo podomačeno pridevniško obliko: Heraklit Efeški [heraklít éfeški] (gr. Ἡράκλειτοςὁ Ἐφέσιος, prečrk. Herákleitos ho Ephésios).

Končaji v imenih moškega in srednjega spola

Preglednica prikazuje pomembnejše končaje, ki jih pri podomačevanju spreminjamo.

Grški končaj Položaj v imenu Končaj pri prevzemanju Grški imenovalnik Slovenski imenovalnik
-⟨ας⟩ za soglasnikom v večzložnih besedah opustimo končni ‑s Πυθαγόρας, Ἐπαμεινώνδας Pitagora [pitágora], Epaminonda [epaminónda]
za soglasnikom v dvozložnih besedah ohranjamo Μίδας Midas [mídas]
v sklopu -⟨εας⟩ nadomeščamo z ‑⟨ej⟩ Ἀριστέας Aristej [aristêj]
v sklopu -⟨ειας⟩ nadomeščamo z ‑⟨ij⟩ Αὐγείας Avgij [áu̯gij]
v sklopu -⟨ιας⟩ nadomeščamo z ‑⟨ija⟩ Φειδίας, Λυσίας Fidija [fídija], Lizija [lízija]
-⟨εύς⟩ nadomeščamo z ‑⟨ej⟩ Θησεύς Tezej [tezêj]
-⟨ης⟩ v večzložnicah opuščamo Ἀριστοτέλης Aristotel [aristótel]
v dvozložnicah ohranjamo Θαλῆς Tales [táles]
v sklopu -⟨κλῆς⟩ nadomeščamo s ‑⟨klej⟩ ali ohranjamo Περικλῆς Periklej [pêriklej] in Perikles [pêrikles]
-⟨ον⟩ ohranjamo Δίπυλον Dipilon [dípilon]
v sklopu -⟨ιον⟩ nadomeščamo z -⟨ij⟩ Πελούσιον Peluzij [pelúzij]
-⟨ος⟩ za soglasnikom v večzložnih besedah opuščamo Αἴσχυλος Ajshil [ájshil]
za soglasnikom v dvozložnicah praviloma ohranjamo, redko opuščamo Πρόκλος Proklos [próklos]
v sklopih -⟨αιος⟩ in ‑⟨αος⟩ nadomeščamo z ‑⟨aj⟩ Δάναος, Ἀλκαῖος Danaj [danáj], Alkaj [alkáj]
v sklopih -⟨ειος⟩ in -⟨εος⟩ nadomeščamo z ‑⟨ej⟩ Δαρεῖος, Πανδάρεος Darej [darêj], Pandarej [pandarêj]
v sklopu -⟨ιος⟩ (za soglasnikom) nadomeščamo z ‑⟨ij⟩ Προκόπιος Prokopij [prokópij]
v sklopu -⟨κλος⟩ ohranjamo Πάτροκλος Patroklos [pátroklos]
za sklopom dveh zvočnikov ohranjamo Μίμνερμος Mimnermos [mimnêrmos]
v sklopih ‑⟨ανδρος⟩, ‑⟨αγρος⟩, ‑⟨πατρος⟩ nadomeščamo z ‑⟨ander⟩, ‑⟨ager⟩, ‑⟨pater⟩ Περίανδρος, Μελέαγρος, Ἀντίπατρος Periander [perijánder], Meleager [meleáger], Antipater [antipátər]

O sklanjanju teh imen glej razdelek o pregibanju.

Samostalniki z osnovo na -ντ

Na -⟨ας⟩ se v grščini končujejo tudi nekateri, povečini krajši samostalniki z osnovo na ‑⟨ντ⟩. Osnova je razvidna iz rodilniške oblike, če ji odvzamemo končnico -⟨ος⟩. Te samostalnike podomačimo tako, da prevzamemo osnovo. Končujejo se torej na -⟨ant⟩, ta končaj pa se ohranja tudi v odvisnih sklonih:

  • Ajant [ajánt], rod. Ajanta [ajánta] (gr. Αἴας, gr. rod. Αἴαντος, prečrk. Aías),
  • Atlant [atlánt], rod. Atlanta [atlánta] (gr. Ἄτλας, gr. rod. Ἄτλαντος, prečrk. Átlas).

Osnovo prevzamemo tudi pri drugih starogrških samostalnikih z osnovo na -⟨ντ⟩:

  • Ksenofont [ksenofónt], rod. Ksenofonta [ksenofónta] (gr. Ξενοφῶν, gr. rod. Ξενοφῶντος, prečrk. Xenophôn),
  • Kreont [kréont], rod. Kreonta [kréonta] (gr. Κρέων, gr. rod. Κρέοντος, prečrk. Kréon).
Preostali končaji lastnih imen moškega spola

Pri drugih lastnih imenih moškega spola, kamor spadajo samostalniki z osnovo na soglasnik (razen na -⟨ντ⟩), med samostalniki z osnovo na samoglasnik pa tisti, ki se v grščini v imenovalniku ednine končujejo na -⟨ις⟩ ali -⟨υς⟩, prevzamemo imenovalniško obliko in jih po njej tudi sklanjamo. Primeri:

  • Paris [páris], rod. Parisa [párisa] (gr. Πάρις, prečrk. Páris),
  • Radamantis [radamántis], rod. Radamantisa [radamántisa] (gr. Ῥαδαμάνθυς, prečrk. Rhadamánthys),
  • Dafnis [dáfnis], rod. Dafnisa [dáfnisa] (gr. Δάφνις, prečrk. Dáphnis),
  • Pelops [pélops], rod. Pelopsa [pélopsa] (gr. Πέλοψ, prečrk. Pélops),
  • Kekrops [kékrops], rod. Kekropsa [kékropsa] (gr. Κέκρωψ, prečrk. Kékrops),
  • Nestor [néstor], rod. Nestorja [néstorja] (gr. Νέστωρ, prečrk. Νéstor).

Tako se podomačujejo tudi samostalniki z osnovo na soglasnik, katerih osnova se v grščini končuje na -ν, njihova izvorna oblika pa se v imenovalniku ednine končuje na -⟨ων⟩ oz. enako kot pri samostalnikih z osnovo na -⟨ντ⟩. Medtem ko se pri slednjih podomačena oblika končuje na -⟨ont⟩, npr. Ksenofont [ksenofónt] (gr. Ξενοφῶν, gr. rod. Ξενοφῶντος, prečrk. Xenophon), se podomačene oblike samostalnikov z osnovo na -ν končujejo na -⟨on⟩:

  • Platon [pláton], rod. Platona [plátona] (gr. Πλάτων, gr. rod. Πλάτωνος, prečrk. Pláton),
  • Agamemnon [agamémnon], rod. Agamemnona [agamémnona] (gr. Ἀγαμέμνων, gr. rod. Ἀγαμέμνονος, prečrk. Agamémnon),
  • Apolon [apólon], rod. Apolona [apólona] (gr. Ἀπόλλων, gr. rod. Ἀπόλλωνος, prečrk. Apóllon).

POSEBNOST

Izjema je že uveljavljena oblika Drakon [drákon], rod. Drakona [drákona] (gr. Δράκων, gr. rod. Δράκοντος, prečrk. Drákon), ki ima v grščini osnovo na -⟨ντ⟩, podomačena oblika pa odraža starejša načela pri prevzemanju starogrških lastnih imen.

Imenovalniško obliko prevzamemo tudi pri imenih moškega spola na -⟨ας⟩ z naglasom na zadnjem zlogu, ki so pogostejša v bizantinski grščini:

  • Mistras [mistrás], rod. Mistrasa [mistrása] (gr. Μυστρᾶς, prečrk. Mystrâs),
  • Hrisoloras [hrisolorás], rod. Hrisolorasa [hrisolorása] (gr. Χρυσολωρᾶς, prečrk. Chrysolorâs).

POSEBNOSTI

  1. Že uveljavljene oblike lahko od zgornjih pravil odstopajo, npr. ime homerskega junaka (Ahil [ahíl] (gr. Ἀχιλλεύς, prečrk. Achilleús)) se razlikuje od imena manj znanega antičnega pisca (Ahilej Tatij [ahilêj tátij] (gr. Ἁχιλλεύς Τάτιος, prečrk. Achilleús Tátios)), slednje je podomačeno v skladu s predstavljenimi pravili o podomačevanju imen na ‑⟨eus⟩.
  2. Izjema je tudi že uveljavljena oblika Kiklop [kíklop/kiklóp] (gr. Κύκλωψ, prečrk. Kýklops), kjer se v nasprotju z zgornjim pravilom v edninski obliki opušča končni -s.
  3. Ime Ojdip [ojdíp] v grščini sodi med samostalnike z osnovo na soglasnik -d, a se zgolj izjemoma navaja v pisno podomačeni imenovalniški obliki Ojdipus [ojdípus] (gr. Οἰδίπους, gr. rod. Οἰδίποδος, prečrk. Oidípous, rod. Oidípodos). Zaradi lažjega sklanjanja se praviloma uporablja oblika Ojdip, redno pa se uporablja različica Ojdipus, kadar je govor o naslovu slovenskega prevoda starogrške tragedije.
  4. Samostalniki moškega spola na -⟨ας⟩ so se v preteklosti prevzemali na različne načine, že uveljavljene oblike pa lahko od zgoraj navedenih odstopajo:
    • Tejrezij [tejrézij] (poleg Tejrezijas [tejrézijas]), rod. Tejrezija [tejrézija] (gr. Τειρεσίας, prečrk. Teiresías);
    • Leonid [leoníd-] (poleg Leonidas [leonídas]), rod. Leonida [leonída] (gr. Λεωνίδας, prečrk. Leonídas).
  5. Zlasti strokovnjaki za klasične jezike imena na -⟨ας⟩ pogosto prevzemajo s končajem -⟨as⟩, končni s pa pri sklanjanju opuščajo: Epaminondas [epaminóndas] (gr. Ἐπαμεινώνδας, prečrk. Epameinóndas), rod.  Epaminonda [epaminónda].
  6. Enako kot dvozložnice na -⟨ος⟩ se podomači ime Minos [mínos] (gr. Mίνως, prečrk. Mínos). Pri nekaterih dvozložnicah z istim končajem se končaj izjemoma opušča:
    • Kir [kír] (gr. Κῦρος, prečrk. Kŷros),
    • Pir [pír] (gr. Πύῤῥος, prečrk. Pýrrhos).
  7. Enako kot imena Periander [perijándər] (gr. Περίανδρος, prečrk. Períandros), Meleager [meleágər] (gr. Μελέαγρος, prečrk. Meléagros) in Antipater [antipátər] se podomačita tudi Tevker [téu̯kər] (gr. Τεῦκρος, prečrk. Teûkros) in Minotaver [minotávər] (gr. Mινόταυρος, prečrk. Minótauros). Zaradi lažjega podomačevanja se v teh primerih prevzamejo polatinjene oblike starogrških imen.
  8. Oblika Herkul [hêrkul] je polatinjena oblika grškega imena (gr. Ἡρακλῆς, prečrk. Heraklês), na nastanek katere je verjetno vplivala etruščanska ustreznica. V slovenščini se Herkul uporablja kot neprednostna dvojnica oblike Heraklej [hêraklej] tudi [heraklêj] oz. Herakles [hêrakles].

Glej poglavje »Latinščina«.

Končaji v imenih ženskega spola

Preglednica prikazuje pomembnejše končaje, ki jih pri podomačevanju spreminjamo.

Grški končaj Položaj v imenu Končaj pri prevzemanju Grški imenovalnik (in rodilnik) Slovenski imenovalnik
-α ohranjamo Ἠλέκτρα Elektra [eléktra]
v sklopu -⟨εα⟩ ohranjamo Ῥέα Rea [rêa]
v sklopu -⟨εια⟩ nadomeščamo z -⟨eja⟩ Ἀμάλθεια Amalteja [amaltêja]
v sklopu -⟨ια⟩ nadomeščamo z -⟨ija⟩ Ἀρκαδία Arkadija [arkádija]
-αι gr. končnica v množini nadomeščamo z -⟨e⟩ Αἶγαι Ajge [ájge] ž mn.
-η v večzložnih imenih nadomeščamo z -⟨a⟩ Ἀριάδνη Ariadna [arijádna]
v dvozložnih imenih ohranjamo Νίκη Nike [níke]
-ω ohranjamo Σαπφώ Sapfo [sápfo]
-ς kot končaj samostalnikov z osnovo na soglasnik na osnovo (tj. na rodilniško obliko brez končnice -⟨os⟩) dodamo -a Θέτις, rod. Θέτιδος; Σφίγξ, rod. Σφιγγός Tetida [tétida] tudi [tetída], Sfinga [sfínga]
Preostali končaji lastnih imen ženskega spola

Enako kot samostalniki s končajem -⟨ς⟩ in z osnovo na soglasnik se podomačijo tudi drugi samostalniki ženskega spola z osnovo na soglasnik: Demetra [démetra/demétra] (gr. Δημήτηρ, gr. rod. Δημήτρος; prečrk. Deméter, rod. Demétros).

Ženskega spola so tudi številni toponimi, ki se v grščini končujejo na -⟨ος⟩. Ti v slovenščini preidejo v moški spol in se podomačijo enako kot imena moškega spola z istim končajem: Rodos [ródos] (gr. Ῥόδος, prečrk. Rhódos), Likabet [likabét] (gr. Λυκαβηττός, prečrk. Lykabettós).

Nekatera imena ženskega spola se končujejo na -⟨ις⟩ ali -⟨υς⟩ in imajo za razliko od samostalnikov kot Θέτις, Thétis (> Tetida) osnovo na samoglasnik. Že uveljavljene podomačene oblike teh imen se največkrat končujejo na -a: Karibda [karíbda] (gr. Χάρυβδις, prečrk. Chárybdis), Tetija [tetíja] (gr. Τηθύς, prečrk. Tethýs), Anabaza [anabáza] (gr. Ἀνάβασις, prečrk. Anábasis).

V to skupino spadajo tudi zloženke s sestavino -⟨polis⟩, ki se prevzemajo z različnimi končaji, spol podomačene oblike pa se lahko spremeni: Konstantinopel [konstantinópəl] m (gr. Κωνσταντινούπολις, prečrk. Konstantinoúpolis); Adrianopel [adrijanópəl] m poleg (manj uveljavljene oblike) Hadrianopolis [hadrijanópolis] (gr. Ἁδριανόπολις, prečrk. Hadrianópolis); Perzepolis [perzépolis] m (gr. Περσέπολις, prečrk. Persépolis); Akropola [akrópola] ž (gr. Ἀκρόπολις, prečrk. Akrópolis).

Ker so se načela slovenjenja starogrških imen pogosto spreminjala, se v slovenskih besedilih pojavljajo tudi starejše podomačene oblike, ki jih danes opuščamo. Tako se daje prednost oblikam

  • Kreont [kréont] tudi Kreon [kréon] (gr. Κρέων, prečrk. Kréon),
  • Ajant [ajánt] tudi Ajas [ájas] (gr. Αἴας, prečrk. Áias),
  • Kerber [kêrber] tudi Cerber [cêrber] (gr. Κέρβερος, prečrk. Kérberos),
  • Aristotel [aristótel] tudi Aristoteles [aristóteles] (gr. Ἀριστοτέλης, prečrk. Aristotéles) itd.

Po drugi strani dajemo prednost starejšim oblikam, če se oblika, podomačena po novejših načelih, ni uveljavila. Tako se ohranja Karibda [karíbda] namesto Haribda [haríbda] (gr. Χάρυβδις, prečrk. Chárybdis), Scila [scíla] namesto Skila [skíla] (gr. Σκύλλα, prečrk. Skýlla), Egej [egêj] namesto Ajgej [ajgêj] (gr. Αἰγεύς, prečrk. Aigeús).

Prevzemanje končajev v občnih poimenovanjih

Končaji občnih poimenovanj se lahko prevzamejo na enak način kot pri lastnih imenih: megaron [mégarọn] (gr. μέγαρον, prečrk. mégaron), falanga [falánga] (gr. φάλαγξ, prečrk. phálanx; gr. φάλαγγος, prečrk. phálangos), hoplit [hoplít] (gr. ὁπλίτης, prečrk. hoplítes).

POSEBNOSTI

  1. Zaradi dolge tradicije prevzemanja starogrških besed so se številni občni izrazi uveljavili tudi v drugačnih oblikah. Občna poimenovanja, ki izhajajo iz starogrških besed na -⟨oν⟩, lahko denimo ta končaj opuščajo ali pa vzporedno ohranjajo dve obliki: peristil [peristíl] (gr. περίστυλον, prečrk. perístylon), organ [orgán] (gr. όργανο, prečrk. órgano). Enako velja za občna imena s starogrškim končajem na -⟨os⟩: obolos [óbolos] poleg obol [óbol] (gr. ὀβολός, prečrk. obolós).
  2. Besede grškega izvora se lahko uporabljajo tudi v polatinjeni obliki z latinskimi končaji (-⟨um⟩ ali -⟨us⟩): papirus [pápirus] (gr. πάπυρος, prečrk. pápyros), panoptikum [panóptikum], hipotalamus [hipotálamus], evkaliptus [eu̯kalíptus] (poleg evkalipt [eu̯kalípt]).

O končajih -um in -us in o pregibanju glej tudi poglavje o prevzemanju latinskih besed.

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Splošno

Podomačene besede sklanjamo v skladu s slovenskimi sklanjatvenimi vzorci, kar pomeni, da jih ne glede na izvirno obliko in spol prevzete besede uvrščamo v slovenske sklanjatve po osnovi, kot je prevzeta v slovenščino. Enako velja za občna poimenovanja.

  • Kreont [kréont], rod. Kreonta [kréonta] (gr. Κρέων, prečrk. Kréon),
  • Minotaver [minotávər], rod. Minotavra [minotáu̯ra] (gr. Mινόταυρος, prečrk. Minótauros),
  • Rea [rêa], rod. Ree [rêe] (gr. Ῥέα, prečrk. Réa),
  • Perzepolis [perzépolis], rod. Perzepolisa [perzépolisa] (gr. Περσέπολις, prečrk. Persépolis),
  • megaron [mégarọn], rod. megarona [mégarọna] (gr. μέγαρον, prečrk. mégaron).

POSEBNOST

Pri nekaterih imenih se uveljavljata dva načina sklanjanja, in sicer jih običajno sklanjamo iz imenovalniške oblike, zlasti strokovnjaki za klasične jezike pa v odvisnih sklonih imenovalniški končaj opuščajo in jih sklanjajo v skladu s starogrško osnovo. Gre za imena moškega spola

  • na -⟨kles⟩: Perikles [pêrikles], rod. Periklesa [pêriklesa] ali Perikles [pêrikles], rod. Perikla [pêrikla] (gr. Περικλῆς, prečrk. Periklês); pri teh imenih se priporoča raba vzporednih oblik s končajem -⟨klej⟩: Periklej [pêriklej], rod. Perikleja [pêrikleja];
  • v katerih končaj -⟨os⟩ sledi dvema zvočnikoma: Mimnermos [mimnêrmos], rod. Mimnermosa [mimnêrmosa] ali Mimnermos [mimnêrmos], rod. Mimnerma [mimnêrma] (gr. Μίμνερμος, prečrk. Mímnermos);
  • na -⟨klos⟩: Proklos [próklos], rod. Proklosa [próklosa] ali Proklos [próklos], rod. Prokla [prókla] (gr. Πρόκλος, prečrk. Próklos);
  • ki se podomačijo s končajem -⟨as⟩: Leonidas [leonídas], rod. Leonidasa [leonídasa] ali Leonidas [leonídas], rod. Leonida [leonída] (gr. Λεωνίδας, prečrk. Leonídas).

Spremembe slovničnih kategorij

Slovnične kategorije se ob prevzemanju lahko spremenijo:

  1. spremenita se spol in število, npr.
    • Megara [megára] ž ed. (gr. Μέγαρα, prečrk. Mégara s mn.);
  2. ohrani se število, spremeni pa spol, npr.
    • sperma [spêrma] ž (gr. σπέρμα, prečrk. spérma s);
    • megaron [mégarọn] m (gr. μέγαρον, prečrk. mégaron s);
    • Rodos [ródos] m (gr. Ῥόδος, prečrk. Rhódos ž);
    • polis [pólis] m (gr. πόλις, prečrk. pólis ž), rod. polisa [pólisa].

Zlasti strokovnjaki za klasične jezike in sorodna področja pri samostalniku polis [pólis] pogosto ohranjajo izvirni ženski spol, samostalnik pa se v tem primeru sklanja po tretji oz. ničti ženski sklanjatvi.