Francoska različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, pozna pa tudi združeni črki oz. ligaturi ⟨æ⟩ in ⟨œ⟩, več dvočrkij, mdr. samoglasniška ⟨ai⟩, ⟨au⟩, ⟨ay⟩, ⟨ei⟩, ⟨eu⟩, ⟨ey⟩, ⟨oe⟩, ⟨œu⟩, ⟨oi⟩, ⟨ou⟩, ⟨oy⟩, ⟨ue⟩, ⟨ui⟩, ⟨uy⟩ in soglasniška ⟨ch⟩, ⟨ge⟩, ⟨gn⟩, ⟨gu⟩, ⟨il⟩, ⟨ll⟩, ⟨ph⟩, ⟨qu⟩, ter tričrkij, mdr. ⟨eau⟩, ⟨gli⟩, ⟨gni⟩ in ⟨ill⟩. Med dvo‑ in tričrkji so tudi samoglasniška za nosnike, npr. ⟨im⟩, ⟨en⟩, ⟨aon⟩, ⟨oin⟩.

Francoska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

V francoski pisavi je uporabljenih pet ločevalnih znamenj, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• ostrivec ⟨´⟩ nad črko ⟨é⟩;
• krativec ⟨`⟩ nad črko ⟨è⟩, nad črkama ⟨à⟩ in ⟨ù⟩ pa za razlikovanje pomena;
• strešica ⟨ˆ⟩ nad črkami ⟨â⟩, ⟨ê⟩, ⟨î⟩, ⟨ô⟩ in ⟨û⟩ zaradi zgodovinskih razlogov (nekdanja prisotnost soglasnika);
• dvojna pika ⟨¨⟩ nad črkami ⟨ë⟩, ⟨ï⟩, ⟨ü⟩ in ⟨ÿ⟩ v določenih položajih;
• sedij (ali kaveljček) ⟨¸⟩ pod črko ⟨ç⟩.

Ločevalna znamenja opozarjajo na drugačen izgovor od pričakovanega, npr. ⟨é⟩ v Valéry na izgovor [valerí], sicer bi bil *Valery [valrí]; ⟨ën⟩ v Samoëns na izgovor [samoên], sicer bi bil *Samoens [samoán].

Francoščina ima stalno naglasno mesto, in sicer na zadnjem zlogu. Pri prevzemanju v slovenščino naglasno mesto praviloma ohranjamo.

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩ in ⟨o⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ glede na položaj tudi kot [j].

V sklopu [i] in samoglasnik, tj. [iV], se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z [j]: Emmanuel [emanijêl], Saint‑Brieuc [sên‑brijé].

Dvočrkja ⟨ai⟩, ⟨ay⟩ in ⟨ey⟩ prevzemamo v slovenščino kot [e], dvočrkji ⟨eu⟩ in ⟨œu⟩ prevzemamo kot [e] ali [ə], ⟨ou⟩ kot [u], dvočrkje ⟨au⟩ in tričrkje ⟨eau⟩ pa kot [o].

Nosniki so zveze samoglasnika ter predvsem ⟨n⟩ in redkeje ⟨m⟩ v položaju pred soglasniki in v izglasju. Zapisani so z dvo‑ ali tričrkji, npr. ⟨an⟩, ⟨em⟩, ⟨en⟩, ⟨in⟩, ⟨on⟩, ⟨un⟩, ⟨ain⟩, ⟨oin⟩. Pri prevzemanju v slovenščino samoglasnike izgovarjamo nenosno, tj. kot ustrezen samoglasnik in [n] oz. [m]:

• /ã/ kot [an] in [am];
• /ɔ̃/ kot [on] in [om];
• /ɛ̃/ kot [en] in [em];
• /œ̃/ kot [en] (v kombinaciji z ⟨m⟩ je redek in izgovorjen kot [om]).

V zvezi samoglasnika ter ⟨n⟩ in ⟨m⟩ pred samoglasnikom je izgovor v francoščini in slovenščini enak: Céline [selín] (fr. [selin]) nasproti Cardin [kardên] (fr. [kaʁdɛ̃]); Monet [moné] (fr. [monɛ]) nasproti Danton [dantón] (fr. [dãtɔ̃]).

Črka ⟨e⟩ je nema

• med soglasnikoma, če je soglasniški sklop lahko izgovorljiv: Vézelay [vezlé], Baudelaire [bodlêr], Petit [ptí], Bellevue [belví], Lancelot [lansló], Saint‑Denis [sên‑dní];
• v črkovnih sklopih ⟨que⟩, ⟨cque⟩ in izglasnem ‑⟨gue⟩: Dunkerque [denkêrk], Braque [brák]; Roquepertuse [rokpertís], rod. Roquepertusa [rokpertíza]; Tocqueville [tokvíl], Lapicque [lapík]; Clergue [klêrg‑], Laforgue [lafórg‑/lafôrg‑];
• v izglasju za soglasnikom: Molière [moljêr], Cézanne [sezán]; Montaigne [montên’/montên], rod. Montaigna [montênja];
• v izglasju v samoglasniških črkovnih sklopih ‑⟨ie⟩, ‑⟨ue⟩ in ‑⟨ée⟩: Valérie [valerí], Amélie [amelí], Brie [brí], Renée [rené/rəné];
• v tvorjenkah sredi besede: Bellevue [belví], La Rochefoucauld [la rošfukó], Châtellerault [šatelró];
• za samoglasniškim dvočrkjem v izglasju, npr. ⟨oi⟩, ⟨ou⟩: Courbevoie [kurbevu̯á/kurbəvu̯á], Bourdaloue [burdalú];
• v črkovnem sklopu ⟨ean⟩: Jean [žán], Jeanmaire [žanmêr].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

Dvo‑ in tričrkja prevzemamo v slovenščino takole: ⟨ch⟩ kot [š]; ⟨qu⟩ kot [k]; ⟨gu⟩ kot [g]; ⟨ll⟩, ⟨il⟩ in ⟨ill⟩ (v določenih položajih) kot [j].

Podvojene črke izgovarjamo kot en glas, npr. Isabelle Huppert [izabêl ipêr], Montparnasse [monparnás], Cannes [kán].

Soglasniki, zapisani s črkami ‑⟨f⟩, ‑⟨l⟩ ter ‑⟨m⟩ in ‑⟨n⟩ (tudi kot sestavine nosnikov), se izgovarjajo tudi v izglasju: Piaf [pjáf], Pascal [paskál], Blondel [blondêl], Riom [rjóm], Poussin [pusên].

Črke ‑⟨g⟩, ‑⟨p⟩ in ‑⟨t⟩ so neme, npr. Cherbourg [šerbúr], Ronchamp [ronšám], Poiret [pu̯aré].

Črke ‑⟨c⟩, ‑⟨d⟩, ‑⟨r⟩, ‑⟨s⟩, ‑⟨x⟩ in ‑⟨z⟩ se v nekaterih primerih izgovarjajo, v drugih pa ne:

• Balzac [balzák], Armagnac [armanják] nasproti Blanc [blán];
• David [davíd‑] nasproti Chateaubriand [šatobriján];
• Auber [obêr] nasproti Auger [ožé];
• Dumas [dimá], Artois [artu̯á] nasproti Arras [arás];
• Beineix [benêks] nasproti Delacroix [delakru̯á/dəlakru̯á], Lisieux [lizjé], Bordeaux [bordó];
• Boulez [buléz‑], Berlioz [berljóz‑] nasproti Saint‑Tropez [sên‑tropé], Dumouriez [dimurjé].

Črkovni sklop ‑⟨es⟩ je nem, ‑⟨ès⟩ pa izgovorjen [ês]: Barthes [bárt], Antibes [antíb‑], Georges [žórž‑/žôrž‑], Nantes [nánt]; Funès [finês].

Črkovni sklopi ‑⟨lt⟩, ‑⟨ps⟩, ‑⟨rs⟩ in ‑⟨st⟩ so nemi ali izgovorjeni kot [l], [ps], [r] in [st]:

• Rouault [ruó] nasproti Raoult [raúl];
• Deschamps [dešám] nasproti Lesseps [lesêps];
• Angers [anžé], Poitiers [pu̯atjé] nasproti Delors [delór/delôr/dəlór/dəlôr];
• Prévost [prevó] nasproti Proust [prúst].

Črkovni sklop ‑⟨ns⟩ je izgovorjen kot [n] ali [ns]: Le Mans [lə mán], Orléans [orleán] nasproti Brassens [brasêns].

Črkovni sklop ‑⟨ms⟩ se izgovarja: Reims [rêms].

Občna poimenovanja iz francoščine prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede ali besedne zveze

1. pisno podomačene (večina): nivo [nivó] (fr. le niveau), demanti [demánti] (fr. le démenti), debi [debí] (fr. le début), bide [bidé] (fr. le bidet), šanson [šansón] (fr. la chanson), režim [režím] (fr. le régime), rafal [rafál] (fr. la rafale), vodvil [vodvíl] (fr. le vaudeville), žanr [žánər] (fr. le genre), liker [likêr] (fr. la liqueur), konjak [kónjak] (fr. le cognac), barik [barík] (fr. la barrique), frikase [frikasé] (fr. la fricassée), kaskader [kaskadêr] (fr. le cascadeur), bež [béž‑] (fr. beige), parveni [parvéni] (fr. le parvenu), klošar [klóšar/klošár] (fr. le clochard), randevu [randevú] (fr. rendez‑vous);
2. pisno nepodomačene: armagnac [armanják] ‘vrsta žganja’, brie [brí] ‘mehki sir’, fin de siècle [fên də sjêkəl] ‘doba dekadence’, faux pas [fopá] ‘spodrsljaj’, grand prix [grán prí] ‘velika nagrada’, laissez‑faire [lesé‑fêr], ‘načelo nevmešavanja’, hommage [omáž‑] ‘počastitev’, cordon bleu [kordôn blé] ‘zrezek, nadevan s sirom in gnjatjo’, déjà vu [dežaví] ‘že videno’, à la carte [a la kárt] ‘po izbiri z jedilnika’.

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v francoščini: Jean[žán], Louvre [lúvər], Val‑d’Isère [vál‑dizêr], Moulin Rouge [mulên rúž‑]. Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

Zgodovinska imena francoskih vladarjev so podomačena, in sicer se je uveljavilo, da namesto francoskih osebnih imen uporabljamo slovenska, npr. Ludvik XIV. (fr. Louis XIV), Franc I. Francoski (fr. François I er), Filip Avgust (fr. Philippe II Auguste), Marija Antoaneta (fr. Marie Antoinette). Enako velja tudi za imena svetnikov Janez Marija Vianney (fr. Jean-Marie Vianney). Pri starejših imenih prevedemo ali podomačimo tudi razlikovalna določila, npr. Ivana Orleanska (fr. Jeanne d’Arc), Bernardka Lurška (fr. Bernadette Soubirous). Prevajamo tudi vzdevke vladarjev, npr. Sončni kralj (fr. le Roi‑Soleil).

Podomačena so imena plemiških rodbin, npr. Anžuvinci [anžuvínci] (fr. la maison capétienne d’Anjou), Burboni [burbóni] (fr. la maison de Bourbon), Kapetingi [kápetingi] (fr. les Capétiens), Valoajci [valoájci] (fr. la maison de Valois).

Za nekatere zemljepisne danosti v Franciji se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim). Med njimi so redka mesta, ki jih sicer večinoma uporabljamo v izvirni obliki, npr. glavno mesto Pariz [paríz‑] (fr. Paris), romarsko središče Lurd (fr. Lourdes), letovišče ob Sredozemskem morju Nica [níca] (fr. Nice).

Med enobesednimi imeni so pisno podomačene tiste skupine imen, ki jih sicer podomačujemo v vseh jezikih, in sicer bolj znana imena francoskih gorovij, rek in pokrajin: Vogezi [vogézi] (fr. les Vosges); Sena [séna] (fr. la Seine), Loara [loára] (fr. la Loire), Soma [sóma] (fr. la Somme); Anžu [anžú] (fr. l’Anjou), Provansa [provánsa] (fr. la Provence), Turena [turéna] (fr. la Touraine), Bretanja [bretánja] (fr. la Bretagne), Burgundija [burgúndija] (fr. la Bourgogne), Pikardija [pikardíja] (fr. la Picardie), Savoja [savója] (fr. la Savoie), Šampanja [šampánja] (fr. la Champagne). Le redko podomačimo tudi druga imena, npr. ime trdnjave Bastilja (fr. la Bastille).

Prevajamo občnoimenske sestavine večbesednih imen, in sicer

• redka zemljepisna imena, npr. Levji zaliv (fr. le Golfe du Lion), dolina (reke) Loare (fr. le Val de Loire), Bulonjski/Boulonjski gozd (fr. le Bois de Boulogne);
• znana imena mestnih delov, ulic, npr. Latinska četrt (fr. le Quartier Latin), Marsovo polje (fr. le Champ‑de‑Mars), Elizejske poljane (fr. les Champs‑Elysées), Trg sloge (fr. la place de la Concorde), Francoska akademija (fr. l’Académie française);
• imena stavb, npr. Eifflov stolp [ájflou̯ stòlp] (fr. la tour Eiffel), Slavolok zmage (fr. l’arc‑de‑triomphe (de l’Etoile)), Invalidi (fr. l’Hôtel des Invalides), Orsayjski muzej (fr. le musée d’Orsay).

Podomačena so le redka stvarna imena, npr. ime francoske himne (Marsejeza (fr. la Marseillaise)), univerze (Sorbona (fr. la Sorbonne)).

V slovenščini priimke s predimki pišemo tako kot v francoščini: Chrétien de Troyes [kretjên də tru̯á], Le Clézio [lə klezjó], d’Alembert [dalambêr], d’Indy [dendí]. Lahko so pisana tudi na dva načina: Lebrun [lebrên/ləbrên] ali Le Brun [lə brên].

Zemljepisna lastna imena spremljajo določni členi (npr. la, le, les) ali predlog de. V pisno nepodomačenih imenih ohranjamo izvirno obliko: La Chancelade [la šanslád‑], Le Havre [lə ávər], Le Mans [lə mán], Les Sables‑d’Olonne [le sábəl‑dolôn], Côte d’Or [kôd dôr].

Vezaj ohranjamo v dvojnih imenih, npr. Jean‑Paul, Elisabeth‑Louise, priimkih, npr. Lévi‑Strauss, Alain‑Fournier, Gay‑Lussac, zemljepisnih imenih, npr. Crô‑Magnon, Val‑de‑Grâce, Entre‑Deux‑Mers, in v pisno nepodomačenih besednih zvezah, npr. laissez‑faire. Vezaja ni v tistih zemljepisnih imenih, katerih sestavina je občno poimenovanje, ki je v besedilih pisano z malo začetnico, v naslovih pa brez določnega člena in z veliko začetnico, npr. le quai d’Orsay nasproti Quai d’Orsay, Le Monde: v Mondu ali v Le Mondu.

Besede, prevzete iz francoščine, uvrščamo v ustrezne sklanjatvene vzorce po obliki slovničnega spola, četudi imajo za slovenščino neznačilne končnice, npr. fondi/fondue [fondí] m (fr. la fondue ž). Pri spolu ženskih lastnih imenih se ravnamo po naravnem spolu, npr. Claudette [klodêt] ž, Béatrice [beatrís] ž, Lucie [lisí] ž, in jih uvrščamo v 3. žensko sklanjatev.

Med zemljepisnimi imeni se slovenščini prilagaja spol podomačenih imen, npr. pokrajin in rek, ki so v slovenščini ženskega spola, kar dosegamo z dodajanjem končnice ‑a: Provansa ž (fr. la Provence ž), Lorena ž (fr. la Lorraine ž); tako še Alzacija, Savoja ... Enako velja za reke: Garona, Loara, Sara, Sena ipd. Nepodomačena imena prevzemamo slovnično najpogosteje kot moškospolska (Camargue; Gers), pogosto si pomagamo z dodajanjem občnega razlikovalnega jedra, npr. reka Meuse, pokrajina Meuse (fr. la Meuse ž), ali ohranjamo ženski spol.

Vsa moška imena sklanjamo po prvi moški sklanjatvi, po prvi sklanjatvi se zaradi končniškega naglasa pregibajo tudi imena na končni ‑a.

Način sklanjanja francoskih moških imen je odvisen od končaja, in sicer jih delimo na imena, ki se končajo na govorjeni soglasnik ali govorjeni samoglasnik. Glasovi v končajih so zapisani različno, kar vpliva na osnovo: to bodisi ohranjamo nespremenjeno, bodisi jo pisno krajšamo, bodisi daljšamo v izgovoru in zapisu ali le v izgovoru.

Podstava svojilnih pridevnikov iz francoskih moških imen je odvisna od rodilniške osnove, in sicer je

• nespremenjena (Pétain [petên], rod. Pétaina [petêna], svoj. prid. Pétainov [petênov‑]),
• skrajšana v govoru (Charles [šárl/šárəl], rod. Charlesa [šárla], svoj. prid. Charlesov [šárlov‑]),
• skrajšana v govoru in zapisu (Sartre [sártər], rod. Sartra [sártra], svoj. prid. Sartrov [sártrov‑]),
• podaljšana v govoru (Rimbaud [rembó], rod. Rimbauda [rembója], svoj. prid. Rimbaudov/Rimbaudev [rembójev-]),
• podaljšana v govoru in zapisu (Valérie [valerí], rod. Valérieja [valeríja], svoj. prid. Valériejev [valeríjev‑]).

Razlike med francoskimi imeni, ki se končajo na govorjeni soglasnik, so povezane z nemimi črkami ali črkovnimi sklopi, ki vplivajo na pisno ohranjanje ali krajšanje osnove. Posebnost so dvojnice pri imenih na govorjeni končni r.

Imena moškega spola na govorjeni soglasnik, zapisan s črko ali dvočrkjem, sklanjamo tako, da osnovi dodajamo končnico: Pétain [petên], rod. Pétaina [petêna], or. s Pétainom [s‿petênom].

Osnovo ohranjamo tudi, če črki (ali veččrkju) za soglasnik sledi nema črka, npr. Chateaubriand [šatobriján], rod. Chateaubrianda [šatobrijána], or. s Chateaubriandom [s‿šatobrijánom], ali nemi črkovni sklop, npr. Deschamps [dešám], rod. Deschampsa [dešáma], or. z Deschampsom [z‿dešámom]; Nantes [nánt], rod. Nantesa [nánta], or. z Nantesom [z‿nántom].

Če je nema črka ⟨e⟩ del črkovnih sklopov ‑⟨ce⟩ in ‑⟨ge⟩, vpliva na izgovor predhodnega soglasnika, zato jo v zapisu ohranjamo, in sicer ⟨ce⟩ izgovorimo [s] in ⟨ge⟩ izgovorimo [ž] (v izglasju kot [š]). Za [ž] se uveljavlja govorno preglaševanje ob pisnih dvojnicah.

• France [fráns], rod. Francea [fránsa], or. s Franceom [s‿fránsom]
• Laplace [laplás], rod. Laplacea [laplása], or. z Laplaceom [z‿laplásom]
• Lagrange [lagránš], rod. Lagrangea [lagránža], or. z Lagrangeom/Lagrangeem [z‿lagránžem]

Če govorjenemu soglasniku sledi nema črka ‑⟨e⟩, jo pri pregibanju opuščamo (izjemi sta končna črkovna sklopa ‑⟨ge⟩ in ‑⟨ce⟩ v izglasju).

• Fontaine [fontên], rod. Fontaina [fontêna], or. s Fontainom [s‿fontênom]
• Sade [sát], rod. Sada [sáda], or. s Sadom [s‿sádom]
• Cézanne [sezán], rod. Cézanna [sezána], or. s Cézannom [s‿sezánom]
• Tocqueville [tokvíl], rod. Tocquevilla [tokvíla], or. s Tocquevillom [s‿tokvílom]
• Lille [líl], rod. Lilla [líla], or. z Lillom [z‿lílom]
• Laforgue [lafórk/lafôrk], rod. Laforgua [lafórga/lafôrga], or. z Laforguom [z‿lafórgom/lafôrgom] (dvočrkje ⟨gu⟩)

Pri imenih na govorjeni končni [r], ki je zapisan z ‑⟨r⟩ ali ‑⟨re⟩, je daljšanje osnove ena od sklanjatvenih možnosti, ki vpliva na preglas samoglasnika o v e in jo zaznamujemo tudi v zapisu. Če osnove ne daljšamo, ni preglaševanja:

• Auber [obêr], rod. Aubera [obêra] / Auberja [obêrja], or. z Auberom [z‿obêrom] / z Auberjem [z‿obêrjem]
• Molière [moljêr], rod. Molièra [moljêra] / Molièrja [moljêrja], or. z Molièrom [z‿moljêrom] / z Molièrjem [z‿moljêrjem]
• Voltaire [voltêr], rod. Voltaira [voltêra] / Voltairja [voltêrja], or. z Voltairom [z‿voltêrom] / z Voltairjem [z‿voltêrjem]

Če govorjenemu [r] sledi nema črka za soglasnik, je daljšanje osnove in s tem povezano preglaševanje le ena od govornih možnosti:

• Flaubert [flobêr], rod. Flauberta [flobêra/flobêrja], or. s Flaubertom [s‿flobêrom/flobêrjem]
• Bernard [bernár], rod. Bernarda [bernára/bernárja], or. z Bernardom [z‿bernárom/bernárjem]

Francoska imena na končni samoglasnik so naglašena končniško, zato se njihova osnova pri pregibanju podaljša.

Končni samoglasnik je zapisan z različnimi črkami, tudi s črko z ločevalnim znamenjem, dvo‑ ali tričrkjem:

• d’Indy [dendí], rod. d’Indyja [dendíja], or. z d’Indyjem [z‿dendíjem]
• Poincaré [pu̯enkaré], rod. Poincaréja [pu̯enkarêja], or. s Poincaréjem [s‿pu̯enkarêjem]
• Fresnay [frené], rod. Fresnayja [frenêja], or. s Fresnayjem [s‿frenêjem] (dvočrkje ‑⟨ay⟩)
• Cambrai [kambré], rod. Cambraija [kambrêja], or. s Cambraijem [s‿kambrêjem] (dvočrkje ‑⟨ai⟩)
• Guyau [gijó], rod. Guyauja [gijója], or. z Guyaujem [z‿gijójem] (dvočrkje ‑⟨au⟩)
• Anjou [anžú], rod. Anjouja [anžúja], or. z Anjoujem [z‿anžújem] (dvočrkje ‑⟨ou⟩)
• Montesquieu [monteskjé], rod. Montesquieuja [monteskjêja], or. z Montesquieujem [z‿monteskjêjem] (dvočrkje ‑⟨eu⟩)
• Clemenceau [klemansó], rod. Clemenceauja [klemansója], or. s Clemenceaujem [s‿klemansójem] (tričrkje ‑⟨eau⟩)

Če je samoglasnik zapisan s črkovnim sklopom, katerega končna sestavina je nema črka ⟨e⟩, ta pri pisnem pregibanju in tvorbi svojilnega pridevnika ne izpada, če je črkovni sklop

• ‑⟨ie⟩: Valérie [valerí], rod. Valérieja [valeríja], or. z Valériejem [z‿valeríjem];
• ‑⟨ue⟩: Bellevue [belví], rod. Bellevueja [belvíja], or. z Bellevuejem [z‿belvíjem];
• ‑⟨oie⟩ (dvočrkje ⟨oi⟩ in nema črka ⟨e⟩): Courbevoie [kurbevu̯á/kurbəvu̯á], rod. Courbevoieja [kurbevu̯ája/kurbəvu̯ája], or. s Courbevoiejem [s‿kurbevu̯ájem/kurbəvu̯ájem];
• ‑⟨aye⟩ (dvočrkje ⟨ay⟩ in nema črka ⟨e⟩): La Haye [la é], rod. La Hayeja [la êja], or. z La Hayejem [z‿la êjem].

Če samoglasniku v izglasju sledi nema črka ali nemi črkovni sklop, se osnova v zapisu ne spreminja, v izgovoru pa se podaljšuje z j, npr.

• nema črka ⟨s⟩: Calais [kalé], rod. Calaisa [kalêja], or. s Calaisom/Calaisem [s‿kalêjem];
• nema črka ⟨d⟩: Rimbaud [rembó], rod. Rimbauda [rembója], or. z Rimbaudom/Rimbaudem [z‿rembójem];
• nema črka ⟨r⟩: Léger [ležé], rod. Légera [ležêja], or. z Légerom / z Légerem [z‿ležêjem];
• nema črka ⟨x⟩: Delacroix [delakru̯á/dəlakru̯á], rod. Delacroixa [delakru̯ája/dəlakru̯ája], or. z Delacroixom/Delacroixem [z‿delakru̯ájem/dəlakru̯ájem];
• nemi sklop ⟨rs⟩: Aubervilliers [oberviljé], rod. Aubervilliersa [oberviljêja], or. z Aubervilliersom/Aubervilliersem [z‿oberviljêjem].

Vsa ženska imena sodijo v ničto (tretjo) sklanjatev in so na izrazni ravni nespremenljiva. Iz imen tvorimo svojilne pridevnike.

Osnova imena je nespremenjena,

1. če je soglasnik zapisan s črko za soglasnik, npr. Fleur ž [flêr/flə̀r], rod. Fleur ž [flêr/flə̀r], svoj. prid. Fleurin [flêrin/flə̀rin];
2. če črki za soglasnik sledi nema črka ⟨e⟩ (v črkovnem sklopu ⟨ce⟩), ki vpliva na izgovor predhodnega soglasnika, npr. Béatrice [beatrís], rod. Béatrice [beatrís], svoj. prid. Béatricein [beatrísin].

Pri imenih s končnim nemim ⟨e⟩ (razen v črkovnem sklopu ⟨ce⟩) krajšamo osnovo le v zapisu:

• Louise [luís], rod. Louise [luís], svoj. prid. Louisin [luízin]
• Françoise [fransu̯ás], rod. Françoise [fransu̯ás], svoj. prid. Françoisin [fransu̯ázin]
• Isabelle [izabêl], rod. Isabelle [izabêl], svoj. prid. Isabellin [izabêlin]
• Monique [moník], rod. Monique [moník], svoj. prid. Moniquin [moníkin] (dvočrkje ⟨qu⟩)

Pri tvorbi svojilnih pridevnikov daljšamo osnovo z j v izgovoru in pri zapisu, če je

1. samoglasnik zapisan s črko za samoglasnik (lahko z ločevalnim znamenjem):
   • Dalida [dalidá], rod. Dalida [dalidá], svoj. prid. Dalidajin [dalidájin]
   • Chloé [kloé], rod. Chloé [kloé], svoj. prid. Chloéjin [kloéjin]
2. samoglasnik zapisan s črkovnim sklopom, katerega sestavina je nema črka ‑⟨e⟩:
   • Mélanie [melaní], rod. Mélanie [melaní], svoj. prid. Mélaniejin [melaníjin]
   • Lucie [lisí], rod. Lucie [lisí], svoj. prid. Luciejin [lisíjin]
3. samoglasnik zapisan s črko z ločevalnim znamenjem, ki ji sledi nema črka ‑⟨e⟩:
   • Désirée [deziré], rod. Désirée [deziré], svoj. prid. Désiréejin [dezirêjin]
   • Renée [rené/rəné], rod. Renée [rené/rəné], svoj. prid. Renéejin [renêjin/rənêjin]

Zaradi enakovrednosti (prirednosti) sestavin imena moškega spola pregibamo v vseh sestavinah, razen predloga ali člena: Restif de La Bretonne [retíf/restíf də la bretôn], rod. Restifa de La Bretonna [retífa/restífa də la bretôna]; Giscard d’Estaing [žiskár destên], rod. Giscarda d’Estainga [žiskára/žiskárja destêna]; Cyrano de Bergerac [siranó də beržerák]; rod. Cyranoja de Bergeraca [siranója də beržeráka].

Imena ženskega spola ostajajo nespremenjena: George Sand [žôrš sánt], rod. George Sand [žôrš sánt].

V dvodelnih imenih, pisanih z vezajem, pregibamo samo drugo sestavino:

• Toulouse‑Lautrec [tulúz‑lotrêk], rod. Toulouse‑Lautreca [tulúz‑lotrêka], or. s Toulouse‑Lautrecom [s‿tulúz‑lotrêkom], svoj. prid. Toulouse‑Lautrecov [tulúz‑lotrêkov‑]
• Clermont‑Ferrand [klermón‑ferán], rod. Clermont‑Ferranda [klermón‑ferána]
• L’Haÿ‑les‑Roses [láj‑le‑rós], rod. L’Haÿ‑les‑Rosesa [laj‑le‑róza]
• Geoffroy Saint‑Hillaire [žofru̯á sênt‑ilêr], rod. Geoffroyja Saint‑Hillaira [žofru̯ája sênt‑ilêra] in Geoffroyja Saint‑Hillairja [žofru̯ája sênt‑ilêrja]

Od naših pravil o rabi ločil se francoska razlikujejo predvsem po stičnosti, različna je raba vezaja in pomišljaja, drugačen je narekovaj.