Sodobna japonščina se zapisuje večinoma kombinirano, in sicer z logografsko pisavo, ki izhaja iz kitajske, z zlogovnima pisavama hiragano in katakano ter delno tudi z latinično pisavo. Vsaka od teh pisav ima svojo funkcijo.

Za zapis japonskih lastnih imen v latinici se tako na Japonskem kot v mednarodnem okolju najpogosteje uporablja Hepburnov latinizacijski sistem oz. hepburn.

Poslovenjene oblike se uporabljajo pri imenih, katerih raba je že povsem ustaljena.

Hepburn uporablja 21 črk latiničnega črkopisa, tri dvočrkja, tj. ⟨ch⟩, ⟨sh⟩ in ⟨ts⟩, ter nekatera tričrkja.

Japonska latinična abeceda po hepburnu: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨ j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨w W⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

V hepburnu je uporabljeno ločevalno znamenje črtica (makron) ⟨¯⟩ nad samoglasniki ⟨ā⟩, ⟨ē⟩, ⟨ī⟩ (le v občnih besedah) ter nad ⟨ō⟩ in ⟨ū⟩ za označevanje dolžine. Pri zapisu v slovenščini jo lahko opustimo, čeprav nam pomaga pri določanju naglasnega mesta in je v teh pravilih v okroglem oklepaju tudi ohranjena.

V hepburnu se uporabljata tudi ločili, ki ju pri prevzemanju prav tako lahko opustimo:

• opuščaj ⟨’⟩ med črko ⟨n⟩ in samoglasnikom za označevanje morfemske meje, npr. Jun'ichi/Junichi [džuníči] (hep. Jun'ichi), in
• vezaj ⟨-⟩, ki za označevanje tvorjenk sicer ni del standardiziranega sistema hepburn, se pa občasno uporablja za označevanje morfemske meje, npr. Kore-eda/Koreeda [kóre.éda] (hep. Koreeda), Kabuki-cho/Kabukicho [kabúkičó] (hep. Kabukichō).

Večino japonskih besed v slovenščini naglašujemo na edinem ali predzadnjem zlogu: Ken [kén], Gunma [gúnma], Heisei [hêjsej], Mori [móri] (hep. Mōri), Oita [ójta] (hep. Ōita), Saito [sájto] (hep. Saitō), Sato [sáto] (hep. Satō), Sakai [sákaj], Sendai [séndaj], Suzuki [suzúki], Yamada [jamáda], Chuodori [čuodóri] (hep. Chūōdōri), Inoue [inoúe], Kitakyushu [kitakjúšu] (hep. Kitakyūshū), Kobayashi [kobajáši], Matsumoto [macumóto], Amaterasu [amaterásu], Shimonoseki [šimonoséki].

Zaporedje enakih črk za samoglasnike označuje morfemsko mejo, ki se včasih v zapisu označi z vezajem, zato drugi samoglasnik dobi primarni naglas, dva zloga pred njim pa je sekundarni naglas, npr. Koreeda [kóre.éda] (hep. Kore-eda/Koreeda), Motoori [móto.óri] (hep. Moto-ori/Motoori), Matsuura [mácu.úra] (hep. Matsu-ura/Matsuura). Prav tako je z vezajem lahko nakazana morfemska meja v drugih besedah, npr. Kabukicho [kabúkičó] (hep. Kabuki-chō/Kabukichō).

Naglas se umakne s predzadnjega zloga, in sicer:

• na predhodni zlog, kadar sta v predzadnjem zlogu črki ⟨i⟩ ali ⟨u⟩ med nezvenečima soglasnikoma, ki v japonščini skoraj onemita, pri prevzemanju v slovenščino pa ju izgovarjamo kot [i] in [u]: Hokusai [hókusaj], Yashika [jášika], Asakusa [asákusa];
• na zlog pred zevom, kadar je zev na koncu besede: Fumio [fúmijo], Hayao [hájao], Kazuo [kázuo], Marie [márije], Matsue [mácue], Yoshio [jóšijo], Yukio [júkijo];
• kadar je v hepburnu dolgi samoglasnik v nezadnjem zlogu zapisan s črtico, se zaradi dolžine samoglasnika naglas prenese nanj: Osaka [ósaka] (hep. Ōsaka), Otsuka [ócuka] (hep. Ōtsuka), Shotoku [šótoku] (hep. Shōtoku), Shusaku [šúsaku] (hep. Shūsaku), Yotaku [jótaku] (hep. Yōtaku), Ryunosuke [rjúnosuke] (hep. Ryūnosuke);
• kadar je v besedi črkovni sklop poljubnega samoglasnika in samoglasnika i, ki se izgovori dvoglasniško [Vj], se naglas prenese na dvoglasnik: Saitama [sájtama], Heihachiro [hêjhačiro] (hep. Heihachirō), Mainichi [májniči];
• kadar je v hepburnu zaporedje dveh enakih soglasnikov, je naglas na samoglasniku pred omenjenim soglasniškim zaporedjem, npr. Tottori [tótori];
• kadar je v besedi nezadnji zlog z izglasnim ⟨n⟩ (npr. [sen.go.ku] ali [sen.ka.ku]), se naglas prenese nanj, npr. Sengoku [séngoku], Senkaku [sénkaku].

Kadar se v hepburnu v eni besedi pojavi več nezadnjih zlogov, ki vsebujejo dolgi samoglasnik in/ali izglasni ⟨n⟩ in/ali zaporedje dveh enakih soglasnikov in/ali v dvoglasnik oblikovano zaporedje V + i, velja osnovno pravilo za naglaševanje, tj. naglašen je predzadnji zlog, npr. Roppongi [ropóngi].

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; črka ⟨i⟩ je glede na položaj tudi [j].

Podvojene črke za samoglasnike izgovarjamo z dvema glasovoma, npr. Matsuura [mácu.úra], pri zaporedju ⟨ii⟩ pa zapiramo zev z [j].

V sklopu i in samoglasnik ⟨iV⟩ se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z [j], npr. Ieyasu [ijejásu], Niihama [nijiháma].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨k⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

Japonščina pozna tri dvočrkja, in sicer jih prevzemamo:

• ⟨ch⟩ kot [č]: Chikako [čikáko];
• ⟨sh⟩ kot [š]: Ashikaga [ašikága];
• ⟨ts⟩ kot [c]: Matsumoto [macumóto].

Podvojene črke za japonske dolge soglasnike, tj. ⟨kk⟩, ⟨pp⟩, ⟨ss⟩ in ⟨tt⟩, izgovarjamo kot en glas, npr. Yokkaichi [jokájči], Roppongi [ropóngi], Issa [ísa], Tottori [tótori].

Preglednica ponazarja razmerje med črko (ali dvočrkjem) v hepburnu in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz japonščine prevajamo. Besede in besedne zveze, ki smo jih prevzeli neprevedene, pa so lahko glede na zapis v hepburnu:

1. pisno podomačene, npr. bonsaj [bonsáj] (hep. bonsai), bušido [bušído] (hep. bushidō), cunami [cunámi] (hep. tsunami), gejša [gêjša] (hep. geisha), jakuza [jakúza] (hep. yakuza), kacuobuši [kacuobúši] (hep. katsuobushi), ramen [rámen] (hep. rāmen), samuraj [samuráj] (hep. samurai), sudoku [sudóku] (hep. sūdoku), suši [súši] (hep. sushi), šingon [šíngon] (hep. shingon), šitaka [šitáka] (hep. shiitake), šogun [šogún] (hep. shōgun), tempura [tempúra] (hep. tenpura in tempura), tofu [tofú] (hep. tōfu); med pisno podomačene prištevamo tudi izraze, ki so v zapisu enaki s tistimi v hepburnu, npr. anime [animé], edamame [edamáme], hikikomori [hikikomóri], kabuki [kabúki], karaoke [karaóke], manga [mánga], udon [udón];
2. pisno nepodomačene, npr. aji shio [ádži šíjo] ‘prašek natrijev glutamat’, okonomiyaki [okonomijáki] ‘japonska omleta’, torii [tóri] ‘vrata’.

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v hepburnu, npr. Hamamatsu [hamamácu], Matsue [mácue], Matsumoto [macumóto], Mitsubishi [micubíši], Shibuya [šibúja], Takamatsu [takamácu], Toyota [tojóta].

Pisno podomačena in pisana brez ločevalnih znamenj so nekatera v preteklosti prevzeta in danes ustaljena imena, npr.

• imena nekaterih vladarjev (Jošihito [jošihíto] (hep. Yoshihito), Tokugava [tokugáva] (hep. Tokugawa), Mičiko [míčiko] (hep. Michiko [míčiko]));
• imena literarnih ustvarjalcev in literarnih oseb (Gendži [géndži] (hep. Genji), Murasaki Šikibu [murasáki šikíbu] (hep. Murasaki Shikibu)).

V japonščini je vedno na prvem mestu priimek in za njim lastno ime, npr. Dazai Osamu [dázaj osámu], Inoue Yasushi [inoúe jásuši], Mizoguchi Kenji [mizogúči kéndži]. V mednarodnem okolju in tudi pri prevzemanju v slovenščino je na prvem mestu ime in nato priimek, npr. Osamu Dazai [osámu dázaj], Yasushi Inoue [jásuši inoúe], Kenji Mizoguchi [kéndži mizogúči]. Pa tudi Banana Yoshimoto [banána jošimóto], Haruki Murakami [háruki/harúki murakámi], Junichiro Tanizaki [džuničíro tanizáki] (hep. Jun'ichirō Tanizaki), Yasunari Kawabata [jasunári kavabáta], Yoko Ogawa [jóko ogáva] (hep. Yōko Ogawa), Yukio Mishima [júkijo míšima/mišíma].

Nekatera zemljepisna imena so povsem podomačena (eksonimi), npr.

• imena mest: Hirošima [hirošíma] (hep. Hiroshima), Kjoto [kjóto] (hep. Kyōto), Osaka [ósaka] (hep. Ōsaka),
• ime gore Fudži [fúdži] (hep. Fuji),
• imena otokov: Honšu [hónšu] (hep. Honshū), Kjušu [kjúšu] (hep. Kyūshū), Rjukju [rjúkju] (hep. Ryūkyū), Šikoku [šikóku] (hep. Shikoku).

Redka zemljepisna imena so prevedena, npr. Notranje morje (hep. Setonaikai), Vulkanski otoki (hep. Kazan-Rettō).

Stvarna lastna imena so zaradi identifikacijskih razlogov zapisana v hepburnu in jih v tej obliki tudi prevzemamo, npr. Fujitsu [fudžícu], Mitsubishi [micubíši], Nissan [nísan], Toyota [tojóta].

Redka stvarna imena se zapisujejo poslovenjeno, in sicer zaradi apelativizacije, npr. Tokaido Šinkansen [tokájdo šinkánsen] (hep. Tōkaidō Shinkansen) nasproti šinkansen ‘japonska hitra železnica’.

Pri prevzemanju japonskih lastnih imen se ravnamo po splošnih načelih:

• spolsko uvrščanje osebnih imen sledi spolu nosilca;
• zemljepisna imena večinoma uvrščamo v moški spol (Senkaku [sénkaku], Kiso [kíso], Kjoto [kjóto] (hep. Kyōto), Kitakami [kitakámi], Shinano [šináno]); pri imenih s končnim -⟨a⟩ na spol pogosto vpliva občnoimenska sestavina, npr. vulkan Ninoshima m [ninošíma] in reka Abukuma ž [abukúma].

Japonska zgodovinska obdobja s končnim -⟨a⟩ so ženskega spola, npr. Kamakura [kamakúra], Nara [nára], Rejva [rêjva], Šova [šôva], sicer jih prevzemamo kot samostalnike moškega spola, npr. Džomon [džómon], Jajoj [jajój], Hejan [hêjan], Muromači [muromáči].

Ženska imena se v japonščini končajo na različne samoglasnike, po prvi ženski sklanjatvi pa sklanjamo le tiste s končnim -⟨a⟩:

• Hana [hána], rod. Hane [háne];
• Nagisa [nagísa], rod. Nagise [nagíse];
• Sakura [sákura/sakúra], rod. Sakure [sákure/sakúre],

Imena, ki se končajo na druge črke, sklanjamo po tretji ženski sklanjatvi:

• Kiku [kíku], rod. Kiku [kíku];
• Yoko [jóko] (hep. Yōko), rod. Yoko [jóko].

Pri tvorbi svojilnega pridevnika z obrazilom -in razlikujemo med ženskimi imeni, ki se končajo:

1. na -⟨a⟩ ali -⟨o⟩, saj je tu podstava pridevnika enaka osnovi brez končnega samoglasnika, npr. Fusako [fusáko], rod. Fusako [fusáko], prid. Fusakin [fusákin];
2. na -⟨i⟩ ali -⟨u⟩, saj je tu podstava pridevnika enaka osnovi, podaljšani z j, npr. Amaterasu [amaterásu], rod. Amaterasu [amaterásu], prid. Amaterasujin [amaterásujin]; Ayumi [ajúmi], rod. Ayumi [ajúmi], prid. Ayumijin [ajúmijin].

Moška imena, katerih govorjena osnova se konča na -⟨o⟩, sklanjamo z odpahovanjem za slovenski jezik neznačilnih samoglasniških končnic po prvi moški sklanjatvi, npr. Kenzo [kénzo], rod. Kenza [kénza]; Masao [másao], rod. Masaa [másaa].

Imena in priimke moškega spola, katerih govorjena osnova se konča na -⟨e⟩, -⟨i⟩ ali ‑⟨u⟩, sklanjamo tako, da osnovo podaljšamo z j, npr.

• Daisuke [dájsuke], rod. Daisukeja [dájsukeja],
• Masahide [masahíde], rod. Masahideja [masahídeja];
• Kiichi [kijíči], rod. Kiichija [kijíčija];
• Osamu [osámu], rod. Osamuja [osámuja].

Podstava svojilnega pridevnika, ki ga iz moških imen tvorimo z obrazilom -ov/-ev, je enaka podaljšani osnovi, npr. Osamujev [osámujev-].

Preglas samoglasnika o v e se pri moških imenih pojavlja, če se ime (osnova imena ali podstava tvorjenke) konča na končni govorjeni [j], ki je v hepburnu zapisan s črko ⟨i⟩, npr. Kansai [kánsaj], or. s Kansaiem [s‿kánsajem]; prid. Kansaiev [kánsajev‑].

Preglas se uveljavlja tudi pri imenih, ki osnovo podaljšujejo z j. (Glej poglavje »Daljšanje osnove«.)