Sodobna japonščina se zapisuje večinoma kombinirano, in sicer z logografsko pisavo, ki izhaja iz kitajske, z zlogovnima pisavama hiragano in katakano ter delno tudi z latinično pisavo. Vsaka od teh pisav ima svojo funkcijo.

Za zapis japonskih lastnih imen v latinici se tako na Japonskem kot v mednarodnem okolju najpogosteje uporablja Hepburnov latinizacijski sistem oz. hepburn.

Hepburn uporablja 21 črk latiničnega črkopisa, tri dvočrkja, tj. ⟨ch⟩, ⟨sh⟩ in ⟨ts⟩, ter nekatera tričrkja.

Japonska latinična abeceda po hepburnu: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨ j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨w W⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

V hepburnu je uporabljeno ločevalno znamenje črtica (makron) ⟨¯⟩ nad samoglasniki ⟨ā⟩, ⟨ē⟩, ⟨ī⟩ (le v občnih besedah) ter nad ⟨ō⟩ in ⟨ū⟩ za označevanje dolžine. Pri zapisu v slovenščini jo lahko opustimo, čeprav nam pomaga pri določanju naglasnega mesta in je v teh pravilih v okroglem oklepaju tudi ohranjena.

V hepburnu se uporabljata tudi ločili, ki ju pri prevzemanju prav tako lahko opustimo:

• opuščaj ⟨’⟩ med črko ⟨n⟩ in samoglasnikom za označevanje morfemske meje, npr. Jun'ichi/Junichi [džuníči] (hep. Jun'ichi), in
• vezaj ⟨-⟩, ki za označevanje tvorjenk sicer ni del standardiziranega sistema hepburn, se pa občasno uporablja za označevanje morfemske meje, npr. Kore-eda/Koreeda [kóre.éda] (hep. Koreeda), Kabuki-cho/Kabukicho [kabúkičó] (hep. Kabukichō).

Večino japonskih besed v slovenščini naglašujemo na edinem ali predzadnjem zlogu: Ken [kén], Gunma [gúnma], Heisei [hêjsej], Mori [móri] (hep. Mōri), Oita [ójta] (hep. Ōita), Saito [sájto] (hep. Saitō), Sato [sáto] (hep. Satō), Sakai [sákaj], Sendai [séndaj], Suzuki [suzúki], Yamada [jamáda], Chuodori [čuodóri] (hep. Chūōdōri), Inoue [inoúe], Kitakyushu [kitakjúšu] (hep. Kitakyūshū), Kobayashi [kobajáši], Matsumoto [macumóto], Amaterasu [amaterásu], Shimonoseki [šimonoséki].

Zaporedje enakih črk za samoglasnike označuje morfemsko mejo, ki se včasih v zapisu označi z vezajem, zato drugi samoglasnik dobi primarni naglas, dva zloga pred njim pa je sekundarni naglas, npr. Koreeda [kóre.éda] (hep. Kore-eda/Koreeda), Motoori [móto.óri] (hep. Moto-ori/Motoori), Matsuura [mácu.úra] (hep. Matsu-ura/Matsuura). Prav tako je z vezajem lahko nakazana morfemska meja v drugih besedah, npr. Kabukicho [kabúkičó] (hep. Kabuki-chō/Kabukichō).

Naglas se umakne s predzadnjega zloga, in sicer:

• na predhodni zlog, kadar sta v predzadnjem zlogu črki ⟨i⟩ ali ⟨u⟩ med nezvenečima soglasnikoma, ki v japonščini skoraj onemita, pri prevzemanju v slovenščino pa ju izgovarjamo kot [i] in [u]: Hokusai [hókusaj], Yashika [jášika], Asakusa [asákusa];
• na zlog pred zevom, kadar je zev na koncu besede: Fumio [fúmijo], Hayao [hájao], Kazuo [kázuo], Marie [márije], Matsue [mácue], Yoshio [jóšijo], Yukio [júkijo];
• kadar je v hepburnu dolgi samoglasnik v nezadnjem zlogu zapisan s črtico, se zaradi dolžine samoglasnika naglas prenese nanj: Osaka [ósaka] (hep. Ōsaka), Otsuka [ócuka] (hep. Ōtsuka), Shotoku [šótoku] (hep. Shōtoku), Shusaku [šúsaku] (hep. Shūsaku), Yotaku [jótaku] (hep. Yōtaku), Ryunosuke [rjúnosuke] (hep. Ryūnosuke);
• kadar je v besedi črkovni sklop poljubnega samoglasnika in samoglasnika i, ki se izgovori dvoglasniško [Vj], se naglas prenese na dvoglasnik: Saitama [sájtama], Heihachiro [hêjhačiro] (hep. Heihachirō), Mainichi [májniči];
• kadar je v hepburnu zaporedje dveh enakih soglasnikov, je naglas na samoglasniku pred omenjenim soglasniškim zaporedjem, npr. Tottori [tótori];
• kadar je v besedi nezadnji zlog z izglasnim ⟨n⟩ (npr. [sen.go.ku] ali [sen.ka.ku]), se naglas prenese nanj, npr. Sengoku [séngoku], Senkaku [sénkaku].

Kadar se v hepburnu v eni besedi pojavi več nezadnjih zlogov, ki vsebujejo dolgi samoglasnik in/ali izglasni ⟨n⟩ in/ali zaporedje dveh enakih soglasnikov in/ali v dvoglasnik oblikovano zaporedje V + i, velja osnovno pravilo za naglaševanje, tj. naglašen je predzadnji zlog, npr. Roppongi [ropóngi].

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; črka ⟨i⟩ je glede na položaj tudi [j].

Podvojene črke za samoglasnike izgovarjamo z dvema glasovoma, npr. Matsuura [mácu.úra], pri zaporedju ⟨ii⟩ pa zapiramo zev z [j].

V sklopu i in samoglasnik ⟨iV⟩ se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z [j], npr. Ieyasu [ijejásu], Niihama [nijiháma].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨k⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

Japonščina pozna tri dvočrkja, in sicer jih prevzemamo:

• ⟨ch⟩ kot [č]: Chikako [čikáko];
• ⟨sh⟩ kot [š]: Ashikaga [ašikága];
• ⟨ts⟩ kot [c]: Matsumoto [macumóto].

Podvojene črke za japonske dolge soglasnike, tj. ⟨kk⟩, ⟨pp⟩, ⟨ss⟩ in ⟨tt⟩, izgovarjamo kot en glas, npr. Yokkaichi [jokájči], Roppongi [ropóngi], Issa [ísa], Tottori [tótori].

Preglednica ponazarja razmerje med črko (ali dvočrkjem) v hepburnu in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz japonščine prevajamo. Besede in besedne zveze, ki smo jih prevzeli neprevedene, pa so lahko glede na zapis v hepburnu:

1. pisno podomačene, npr. bonsaj [bonsáj] (hep. bonsai), bušido [bušído] (hep. bushidō), cunami [cunámi] (hep. tsunami), gejša [gêjša] (hep. geisha), jakuza [jakúza] (hep. yakuza), kacuobuši [kacuobúši] (hep. katsuobushi), ramen [rámen] (hep. rāmen), samuraj [samuráj] (hep. samurai), sudoku [sudóku] (hep. sūdoku), suši [súši] (hep. sushi), šingon [šíngon] (hep. shingon), šitaka [šitáka] (hep. shiitake), šogun [šogún] (hep. shōgun), tempura [tempúra] (hep. tenpura in tempura), tofu [tofú] (hep. tōfu); med pisno podomačene prištevamo tudi izraze, ki so v zapisu enaki s tistimi v hepburnu, npr. anime [animé], edamame [edamáme], hikikomori [hikikomóri], kabuki [kabúki], karaoke [karaóke], manga [mánga], udon [udón];
2. pisno nepodomačene, npr. aji shio [ádži šíjo] ‘prašek natrijev glutamat’, okonomiyaki [okonomijáki] ‘japonska omleta’, torii [tóri] ‘vrata’.

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v hepburnu, npr. Hamamatsu [hamamácu], Matsue [mácue], Matsumoto [macumóto], Mitsubishi [micubíši], Shibuya [šibúja], Takamatsu [takamácu], Toyota [tojóta].

Pisno podomačena in pisana brez ločevalnih znamenj so nekatera v preteklosti prevzeta in danes ustaljena imena, npr.

• imena nekaterih vladarjev (Jošihito [jošihíto] (hep. Yoshihito), Tokugava [tokugáva] (hep. Tokugawa), Mičiko [míčiko] (hep. Michiko [míčiko]);
• imena literarnih ustvarjalcev in literarnih oseb (Gendži [géndži] (hep. Genji), Murasaki Šikibu [murasáki šikíbu] (hep. Murasaki Shikibu)).

V japonščini je vedno na prvem mestu priimek in za njim lastno ime, npr. Dazai Osamu [dázaj osámu], Inoue Yasushi [inoúe jásuši], Mizoguchi Kenji [mizogúči kéndži]. V mednarodnem okolju in tudi pri prevzemanju v slovenščino je na prvem mestu ime in nato priimek, npr. Osamu Dazai [osámu dázaj], Yasushi Inoue [jásuši inoúe], Kenji Mizoguchi [kéndži mizogúči]. Pa tudi Banana Yoshimoto [banána jošimóto], Haruki Murakami [háruki/harúki murakámi], Junichiro Tanizaki [džuničíro tanizáki] (hep. Jun'ichirō Tanizaki), Yasunari Kawabata [jasunári kavabáta], Yoko Ogawa [jóko ogáva] (hep. Yōko Ogawa), Yukio Mishima [júkijo míšima/mišíma].

Nekatera zemljepisna imena so povsem podomačena (eksonimi), npr.

• imena mest: Hirošima [hirošíma] (hep. Hiroshima), Kjoto [kjóto] (hep. Kyōto), Osaka [ósaka] (hep. Ōsaka),
• ime gore Fudži [fúdži] (hep. Fuji),
• imena otokov: Honšu [hónšu] (hep. Honshū), Kjušu [kjúšu] (hep. Kyūshū), Rjukju [rjúkju] (hep. Ryūkyū), Šikoku [šikóku] (hep. Shikoku).

Redka zemljepisna imena so prevedena, npr. Notranje morje (hep. Setonaikai), Vulkanski otoki (hep. Kazan-Rettō).

Stvarna lastna imena so zaradi identifikacijskih razlogov zapisana v hepburnu in jih v tej obliki tudi prevzemamo, npr. Fujitsu [fudžícu], Mitsubishi [micubíši], Nissan [nísan], Toyota [tojóta].

Redka stvarna imena se zapisujejo poslovenjeno, in sicer zaradi apelativizacije, npr. Tokaido Šinkansen [tokájdo šinkánsen] (hep. Tōkaidō Shinkansen) nasproti šinkansen ‘japonska hitra železnica’.

Pri prevzemanju japonskih lastnih imen se ravnamo po splošnih načelih:

• spolsko uvrščanje osebnih imen sledi spolu nosilca;
• zemljepisna imena večinoma uvrščamo v moški spol (Senkaku [sénkaku], Kiso [kíso], Kjoto [kjóto] (hep. Kyōto), Kitakami [kitakámi], Shinano [šináno]); pri imenih s končnim -⟨a⟩ na spol pogosto vpliva občnoimenska sestavina, npr. vulkan Ninoshima m [ninošíma] in reka Abukuma ž [abukúma].

Japonska zgodovinska obdobja s končnim -⟨a⟩ so ženskega spola, npr. Kamakura [kamakúra], Nara [nára], Rejva [rêjva], Šova [šôva], sicer jih prevzemamo kot samostalnike moškega spola, npr. Džomon [džómon], Jajoj [jajój], Hejan [hêjan], Muromači [muromáči].

Ženska imena se v japonščini končajo na različne samoglasnike, po prvi ženski sklanjatvi pa sklanjamo le tiste s končnim -⟨a⟩:

• Hana [hána], rod. Hane [háne];
• Nagisa [nagísa], rod. Nagise [nagíse];
• Sakura [sákura/sakúra], rod. Sakure [sákure/sakúre],

Imena, ki se končajo na druge črke, sklanjamo po tretji ženski sklanjatvi:

• Kiku [kíku], rod. Kiku [kíku];
• Yoko [jóko] (hep. Yōko), rod. Yoko [jóko].

Pri tvorbi svojilnega pridevnika z obrazilom -in razlikujemo med ženskimi imeni, ki se končajo:

1. na -⟨a⟩ ali -⟨o⟩, saj je tu podstava pridevnika enaka osnovi brez končnega samoglasnika, npr. Fusako [fusáko], rod. Fusako [fusáko], prid. Fusakin [fusákin];
2. na -⟨i⟩ ali -⟨u⟩, saj je tu podstava pridevnika enaka osnovi, podaljšani z j, npr. Amaterasu [amaterásu], rod. Amaterasu [amaterásu], prid. Amaterasujin [amaterásujin]; Ayumi [ajúmi], rod. Ayumi [ajúmi], prid. Ayumijin [ajúmijin].

Moška imena, katerih govorjena osnova se konča na -⟨o⟩, sklanjamo z odpahovanjem za slovenski jezik neznačilnih samoglasniških končnic po prvi moški sklanjatvi, npr. Kenzo [kénzo], rod. Kenza [kénza]; Masao [másao], rod. Masaa [másaa].

Imena in priimke moškega spola, katerih govorjena osnova se konča na -⟨e⟩, -⟨i⟩ ali ‑⟨u⟩, sklanjamo tako, da osnovo podaljšamo z j, npr.

• Daisuke [dájsuke], rod. Daisukeja [dájsukeja],
• Masahide [masahíde], rod. Masahideja [masahídeja];
• Kiichi [kijíči], rod. Kiichija [kijíčija];
• Osamu [osámu], rod. Osamuja [osámuja].

Podstava svojilnega pridevnika, ki ga iz moških imen tvorimo z obrazilom -ov/-ev, je enaka podaljšani osnovi, npr. Osamujev [osámujev-].

Preglas samoglasnika o v e se pri moških imenih pojavlja, če se ime (osnova imena ali podstava tvorjenke) konča na končni govorjeni [j], ki je v hepburnu zapisan s črko ⟨i⟩, npr. Kansai [kánsaj], or. s Kansaiem [s‿kánsajem]; prid. Kansaiev [kánsajev‑].

Preglas se uveljavlja tudi pri imenih, ki osnovo podaljšujejo z j. (Glej poglavje »Daljšanje osnove«.)