Pravopis 8.0

Beloruščina

Jezik

Predstavljena prevzemalna pravila uveljavljamo za lastna imena in neprevedene občne besede z območja mednarodno priznanih meja Belorusije, kjer je beloruščina eden od dveh uradnih jezikov.

Poleg beloruščine je v Belorusiji uradni jezik tudi ruščina; jezika sta enakopravna. V govorni praksi se zlasti izven mest in med starejšimi uporablja trasjanka, nekodificiran jezikovni idiom, ki vključuje tako prvine beloruščine kot ruščine. Izgovor in morfološke značilnosti trasjanke so pretežno beloruske; besedje je na zahodu in v manj formalnih govornih položajih bolj belorusko, v vzhodnem delu države in v formalnih govornih položajih bolj rusko; skladnja je blizu ruščini. Mešanico omogoča podobnost obeh jezikov – lahko govorimo o dvojezičju. Za beloruščino je tako kot za ukrajinščino (poleg skupnega besedja, ki si ga delijo vzhodnoslovanski jeziki) pri besedju značilen vpliv poljščine. Med vzhodnoslovanskimi jeziki sta si beloruščina in ukrajinščina najbližje.

Pisava

Beloruska različica cirilične pisave ima 24 črk osnovnega ciriličnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s šestimi dodatnimi črkami ⟨i I⟩, ⟨ы Ы⟩, ⟨ь Ь⟩, ⟨э Э⟩, ⟨ю Ю⟩, ⟨я Я⟩ in tremi ciriličnimi črkami z ločevalnim znamenjem ⟨ё Ё⟩, ⟨й Й⟩ in ⟨ў Ў⟩.

Beloruska abeceda (azbuka): ⟨а А⟩, ⟨б Б⟩, ⟨в В⟩, ⟨г Г⟩, ⟨д Д⟩, ⟨е Е⟩, ⟨ё Ё⟩, ⟨ж Ж⟩, ⟨з З⟩, ⟨i I⟩, ⟨й Й⟩, ⟨к К⟩, ⟨л Л⟩, ⟨м М⟩, ⟨н Н⟩, ⟨о О⟩, ⟨п П⟩, ⟨р Р⟩, ⟨с С⟩, ⟨т Т⟩, ⟨у У⟩, ⟨ў Ў⟩, ⟨ф Ф⟩, ⟨х Х⟩, ⟨ц Ц⟩, ⟨ч Ч⟩, ⟨ш Ш⟩, ⟨ы Ы⟩, ⟨ь Ь⟩, ⟨э Э⟩, ⟨ю Ю⟩, ⟨я Я⟩.

POSEBNOST

Veliki črki ⟨Ы⟩ (jeri ali trdi i) in ⟨Ь⟩ (jer ali mehki znak) ne nastopata v vlogi velike začetnice. Zapisujemo ju le, če je z velikimi črkami zapisana beseda v celoti ali pa povsem samostojno.

Zapis v latinici in dve različici cirilične pisave

Pri prečrkovanju beloruske cirilične pisave v latinico vsaki cirilični črki ustreza ena latinična črka ali črkovni sklop. Tako natančno prečrkovana imena se uporabljajo v bibliografskih zapisih in strokovnih besedilih, s čimer je omogočen nedvoumen povratni prepis v izvirno obliko. V splošni rabi uporabljamo podomačeni zapis, pri katerem se skušamo s črkami slovenske latinice čim bolj približali glasovni vrednosti ciriličnih črk.

Beloruščina se je od 16. stoletja (pod poljskim vplivom) zapisovala tudi v latinici (t. i. biełaruskaja łacinka) –  vzporedno z zapisi v cirilici. V 20. stoletju se je łacinka uporabljala zlasti v nekaterih časopisih in revijah (npr. Naša njiva), v beloruski diaspori in med drugo svetovno vojno – v času nemške okupacije. Danes se pojavlja redkeje – pri nekaterih avtorjih in beloruskih zapisih v diaspori.

Beloruščina je bila prvič kodificirana po prvi svetovni vojni v okviru t. i. procesa korenizacije v Sovjetski zvezi, pri katerem je imel glavno zaslugo jezikoslovec Branislav Taraškevič. Po njem se prva kodificirana beloruska pisava imenuje taraškevica. Taraškevica upošteva večino beloruskih izgovornih posebnosti – tudi pri prevzemanju – in temelji na fonetičnem principu. Po Stalinovem prevzemu oblasti v tridesetih letih 20. stoletja je bil imenovan narodni komite, ki je zaradi političnih interesov prekinil široko in demokratično zasnovano jezikoslovno delo standardizacije beloruščine in beloruski pravopis približal ruščini – pri tem so prevladale centralizacijske tendence. Tako preoblikovana pisava se po narodnem komiteju imenuje narkamavka. Večina beloruske diaspore je ni sprejela in je ne uporablja.

Po razpadu Sovjetske zveze in nastanku samostojne države Belorusije so se pojavili poskusi ponovne uvedbe taraškevice oz. njene posodobitve, delno tudi na podlagi narkamavke. A narkamavka (z nekaj posodobitvami po vzoru taraškevice) ostaja uradna pisava, čeprav zlasti politična opozicija podpira zapise v taraškevici.

Preglednica ponazarja razmerje med cirilično črko (v pokončnem in ležečem tisku) in latinično ustreznico.

Mala in velika črka Mala in velika črka v ležečem tisku Prečrkovanje (latinica) Podomačeni zapis (slovenica)
а А а А a A a
б Б б Б b B b
в В в В v V v
г Г г Г g G g
д Д д Д d D d
е Е е Е e E e, je
ё Ё ё Ё ё Ё jo
ж Ж ж Ж ž Ž ž
з З з З z Z z
i I i I i I i
й Й й Й j J j
к К к К k K k
л Л л Л l L l
м М м М m M m
н Н н Н n N n
о О о О o O o
п П п П p P p
р Р р Р r R r
с С с С s S s
т Т т Т t T t
у У у У u U u
ў Ў ў Ў ŭ Ŭ v
ф Ф ф Ф f F f
х Х х Х h H h
ц Ц ц Ц c C c
ч Ч ч Ч č Č č
ш Ш ш Ш š Š š
ы Ы ы Ы y Y i
ь Ь ь Ь ’ navadno opuščamo
э Э э Э è È e
ю Ю ю Ю ju Ju ju
я Я я Я ja Ja ja
’ ’ ’ pred e in i podomačeno
kot j, sicer opuščamo

POSEBNOSTI

  1. Črki ⟨ю⟩ in ⟨я⟩ se prečrkujeta s črkovnima sklopoma ⟨ju⟩ in ⟨ja⟩. Pri inicialkah beloruskih imen ta pogosto zapisujemo z latiničnima ustreznicama beloruskih črk, pri čemer se piše z veliko začetnico le prva enota črkovnega sklopa, npr. ⟨Ju⟩ Julija [Júlija] (blr. Юлія), ⟨Ja⟩ Jagor [Jagór] (blr. Ягор). Obe enoti črkovnega sklopa pišemo z veliko črko le v nizu samih velikih črk: ⟨JU⟩, ⟨JA⟩.
  2. Črka ⟨ё Ё⟩ se pri prečrkovanju ohranja. Dvojna pika ⟨¨⟩ nad njo označuje izgovor naglašenega [jo], npr. Fëdar (blr. Фёдар), Magilëŭ (blr. Магілёў), Nëman (blr. Нёман); pri podomačevanju se to odraža tudi v zapisu: Fjodar [fjódar], Magiljov [magiljôv-], Njoman [njóman]. Za nekatera od teh imen so – zaradi prevzemanja prek poljščine ali ruščine – uveljavljene podomačene oblike z ⟨e⟩ namesto ⟨jo⟩, npr. Nemen [némən] / Njemen [njémən].
  3. Črka ⟨ь⟩ nima samostojne glasovne vrednosti, predstavlja mehki znak za označevanje mehčanega izgovora predhodnega soglasnika. V znanstvenem prečrkovanju se označuje z opuščajem ⟨’⟩. V podomačenem zapisu ta znak opuščamo, npr. Vital [vitál] (blr. Віталь), Kaval [kavál] (blr. Каваль), Kavalčič [kaválčič] (blr. Кавальчыч), (osebno ime, sln. Olga) Volga [vólga] (blr. Вольга).
  4. Opuščaj ⟨’⟩ prav tako nima samostojne glasovne vrednosti. Pojavlja se zlasti v prevzetih imenih in označuje, da soglasnik pred njim ni mehčan, čeprav mu sledi samoglasniška črka za mehčanje (⟨е⟩, ⟨ё⟩, ⟨i⟩, ⟨ю⟩, ⟨я⟩), pač pa se za takim soglasnikom v beloruščini izgovarja [j], npr. Sofja [sófja] (blr. Соф’я), Dzjamjan [dzjamján] (blr. Дзям’ян). Tak [j] je v slovenščini v zapisu in izgovoru treba dodati le pred e in i, npr. Prakofjev [prakófjev-] (blr. Пракоф’еў), Marjina Gorka [márjina górka] (blr. Мар’іна Горка), sicer pa je že vsebovan v črkovnih sklopih ja, jo in ju.
  5. Črka ⟨э Э⟩ se pri znanstvenem prečrkovanju označuje s krativcem ⟨è È⟩, kar jo ločuje od navadnega ⟨e⟩. V podomačenem zapisu jo nadomeščamo z ⟨e⟩, npr. Andrej [andrêj] (blr. Андрэй), Šavčenka [šau̯čénka] (blr. Шаўчэнка), Baguševič [bagušévič] (blr. Багушэвіч), v beloruščini pa označuje [e], ki ne mehča predhodnega soglasnika (zato se piše po šumevcih in [r]).

Pri inicialkah beloruskih imen, ki se začnejo na črko ⟨Ю⟩ ali ⟨Я⟩, ime pogosto okrajšamo z latiničnima ustreznicama ruske črke, npr. Ярaслаў – Ja., Яна – Ja., Юрий – Ju., Юлія – Ju.

Prečrkovanje lastnih imen v uradnih dokumentih

Osebna in zemljepisna imena se v mednarodnih uradnih dokumentih prečrkujejo v latinico po različnih sistemih prečrkovanja, najpogosteje pa po pravilniku Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO 2012–2016), ki se navadno uporablja v beloruskih potnih listih. Za zagotavljanje nedvomne istovetnosti ga lahko uporabljamo tudi v pravni komunikaciji. Pri prevzemanju beloruskih lastnih imen pa tovrstnega načina prepisa (zlasti šumevcev) ne uporabljamo.

  • ⟨г Г⟩ – ⟨h H⟩: Багушэвіч – Bahushevich
  • ⟨ё Ё⟩ – ⟨e E⟩: Пётр – Petr
  • ⟨ж Ж⟩ – ⟨zh Zh⟩: Нясвіж – Niasvizh
  • ⟨й Й⟩ – ⟨i I⟩: Бабруйск – Babruisk, Йосеф – Iosef
  • ⟨х Х⟩ – ⟨kh Kh⟩: Михаiл – Mikhail
  • ⟨ц Ц⟩ – ⟨ts Ts⟩: Кацярына – Katsiaryna
  • ⟨ч Ч⟩ – ⟨ch Ch⟩: Пятровіч – Piatrovich
  • ⟨ш Ш⟩ – ⟨sh Sh⟩: Шаўчэнка – Shauchenka
  • ⟨ь Ь⟩ – ⟨– –⟩: Вольга – Volha
  • ⟨ы Ы⟩ – ⟨y Y⟩: Марыя – Maryia
  • ⟨э Э⟩ – ⟨e E⟩: Андрэй – Andrei
  • ⟨ю Ю⟩ – ⟨iu Iu⟩: Касцюшка – Kastiushka
  • ⟨я Я⟩ – ⟨ia Ia⟩: Настасся – Nastassia

Izgovor

Naglasno mesto

Beloruščina ima prosti naglas. Pri prevzemanju beloruskih lastnih imen v slovenščino naglasno mesto praviloma ohranjamo: Sjargej [sjargêj] (blr. Сяргей), Dzmitrij [dzmítrij] (blr. Дзмітрый), Igar [ígar] (blr. Ігар), Aleg [alég-] (blr. Алег), Svjatlana [svjatlána] (blr. Святлана). Možna izjema je poleg ohranjanja izvornega naglasnega mesta na zadnjem zlogu naglaševanje na prvem zlogu pri zloženih imenih, ki se končajo na -slav, npr. Jaraslav [jarasláv-/járaslav-] (blr. Яраслаў), Stanislav [stanisláv-/stánislav-] (blr. Станіслаў).

Samoglasnik, zapisan s črko ⟨о⟩, je vedno naglašen, npr. Pjatrovič [pjatrôvič] (blr. Пятровіч), Rigor [rigór] (blr. Рыгор), Simon [simón] (blr. Сымон), Cihanovska [cihanôu̯ska] (blr. Циханоўская).

V beloruskem imenu reke Dnjapro [dnjapró] (blr. Дняпро), ki se v slovenščini po starejšem prevzemu prek ruščine glasi Dnjeper [dnjépər] (rus. Днепр), danes Dneper [dnépǝr], je v prednaglasnem zlogu vidno jakanje, naglas pa je – kot v ukrajinščini – na končnem o. Podobno velja za osebno ime Pjatro [pjatró] (blr. Пятро). Taka lastna imena sklanjamo s podaljševanjem z j: rod. Dnjaproja [dnjaprója], rod. Pjatroja [pjatrója]. Naglas premaknemo na osnovo le tedaj, kadar pridevnik v zvezi s samostalnikom kaže, da gre za srednji spol – tako -o ohranjamo kot končnico za srednji spol, čemur ustreza sklanjanje brez podaljšave z j, npr. Staro Sjalo [stáro sjálo] (blr. Старое Сяло), rod. Starega Sjala [stárega sjála] (blr. Старога Сяла).

O samoglasniku ⟨a⟩ na mestu izvornega o, ki je jezikovnorazvojno posledica akanja, glej razdelek »Samoglasniki«.

Razmerje med črkami in glasovi

Samoglasniki

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨а⟩ – ⟨a⟩, ⟨о⟩ – ⟨o⟩ in ⟨у⟩ – ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

POSEBNOSTI

  1. Trdi i, zapisan kot ⟨ы⟩ – ⟨y⟩, in mehki i, zapisan po zgledu iz latinice kot ⟨i⟩ – ⟨i⟩, se v slovenščini ne razlikujeta. Oba prevzemamo kot i: Rigor [rigór] (blr. Рыгор), Marija [maríja] (blr. Марыя), Julija [júlija] (blr. Юлія), Nil Simonavič Gilevič [níl simónavič gilévič] (blr. Ніл Сымонавіч Гілевіч).
  2. Samoglasnik, zapisan s črko ⟨e⟩ – ⟨e⟩, glede na položaj izgovarjamo kot [je] in prevzemamo s črkovnim sklopom ⟨je⟩, in sicer
    • v vzglasju: Jelsk [jélsk] (blr. Ельск);
    • za samoglasnikom: Zaslavje [zasláu̯je] (blr. Заслаўе), Dzmitrijevič [dzmítrijevič] (blr. Дзмітрыевіч), Georgijevna [geórgijeu̯na] (blr. Георгіеўна).
  3. Črko ⟨e⟩ – ⟨e⟩ v končaju -⟨el⟩ – -⟨ель⟩ izgovarjamo kot polglasnik: Gomel [gómǝl] (blr. Гомель). To ne velja, če je ta končaj naglašen – zlasti v biblijskih imenih, npr. Rafael [rafaél] (blr. Рафаэль).
  4. Beloruska (izvorno hebrejska ali grška) imena s podvojenim samoglasnikom ⟨ии⟩ – ⟨ii⟩ zapisujemo brez j, ki ga sicer izgovarjamo ali (zaradi izvorno morfemske meje) ne: Daniil [danijíl/daniíl] (blr. Данііл). Pri imenih, kjer je v samoglasniškem sklopu naglašeni i na drugem mestu, npr. ⟨aи⟩ – ⟨ai⟩, zeva ne zapiramo: Mihail [mihaíl] (blr. Міхаіл).

V beloruščini je kakovost samoglasnikov odvisna tudi od naglasnega mesta in soglasniškega okolja. Nenaglašeni samoglasniki se izgovarjajo reducirano, znana pojava sta akanje in jakanje, ki se – drugače kot v ruščini – tudi zapisujeta. Pri prevzemanju sledimo zapisu, ki je v skladu z beloruščino, npr. Lukašenka [lukašénka] (blr. Лукашэнка), Aleg [alég-] (blr. Алег), Jaraslav [jarasláv-] (blr. Яраслаў), Viktar [víktar] (blr. Віктар), Raman [ramán] (blr. Раман), Pratasevič [pratasévič] (blr. Пратасевіч), Aljaksandr [aljaksándǝr] (blr. Аляксандр), Svjatlana [svjatlána] (blr. Святлана), Polack [pólack] (blr. Полацк).

Šest črk beloruske pisave (⟨a⟩, ⟨э⟩, ⟨о⟩, ⟨и⟩, ⟨ы⟩, ⟨у⟩) označuje samoglasnike. Štiri samoglasniške črke (⟨я⟩, ⟨е⟩, ⟨ё⟩, ⟨ю⟩) označujejo mehčanost predhodnih soglasnikov ali zveze zvočnika [j] in samoglasnika.

Soglasniki

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨б⟩ – ⟨b⟩, ⟨в⟩ – ⟨v⟩, ⟨г⟩ – ⟨g⟩, ⟨д⟩ – ⟨d⟩, ⟨ж⟩ – ⟨ž⟩, ⟨з⟩ – ⟨z⟩, ⟨й⟩ – ⟨j⟩, ⟨к⟩ – ⟨k⟩, ⟨л⟩ – ⟨l⟩, ⟨м⟩ – ⟨m⟩, ⟨н⟩ – ⟨n⟩, ⟨п⟩ – ⟨p⟩, ⟨р⟩ – ⟨r⟩, ⟨с⟩ – ⟨s⟩, ⟨т⟩ – ⟨t⟩, ⟨ф⟩ – ⟨f⟩, ⟨х⟩ – ⟨h⟩, ⟨ц⟩ – ⟨c⟩, ⟨ч⟩ – ⟨č⟩ in ⟨ш⟩ – ⟨š⟩, izgovarjamo po slovensko.

POSEBNOST

Belorusko črko ⟨ў⟩, ki označuje dvoustnični izgovor izvornega v (in ponekod l) v izglasju ali sredi besede pred soglasnikom, v zapisu prevzemamo kot ⟨v⟩, ki ga izgovarjamo po slovensko: Stanislav [stanisláv-] (blr. Станіслаў), Ljubov [ljubôv-] (blr. Любоў), Turav [túrav-] (blr. Тураў), Javgenija [jau̯génija] (blr. Яўгенія), Braslavska jezera [brasláu̯ska jézera] (blr. Браслаўскія азёры). Slovenski izgovor zaradi pojavljanja na istih mestih (v izglasju ali sredi besede pred soglasnikom) povsem ustreza beloruskemu [u̯].

Podvojene črke za soglasnike izgovarjamo kot en glas, enojno jih zapisujemo tudi pri prevzemanju: Tacjana [tacjána] (blr. Таццяна), Ana [ána] (blr. Анна), Žana [žána] (blr. Жанна); Padlese [padlése] (blr. Падлессе), Zabalace [zábalace] (blr. Забалацце).

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno cirilično črko in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Cirilična črka Podomačeni zapis Položaj Izgovor v slovenščini Zgled
e e za soglasniki e Aleg [alég-] (blr. Алег), Genadz [genádz-] (blr. Генадзь), Leanid [leaníd-] (blr. Леанід), Ksenija [ksénija] (blr. Ксенія), Vicebsk [vícepsk] (blr. Віцебск), Svetlagorsk [svetlagórsk] (blr. Светлагорск)
e je v vzglasju (pojavlja se redko) ali za samoglasniki je Jelsk [jélsk] (blr. Ельск), Georgijevna [geórgijeu̯na] (blr. Георгіеўна), Dzmitrijevič [dzmítrijevič] (blr. Дзмітрыевіч), Zaslavje [zasláu̯je] (blr. Заслаўе), Ivje [íu̯je] (blr. Іўе)
ë jo jo Fjodar [fjódar] (blr. Фёдар), Arcjom [arcjóm] (blr. Арцём), Magiljov [magiljôv-] (blr. Магілёў), Njoman [njóman] (blr. Нёман)
i i i Viktar [víktar] (blr. Віктар), Vasil [vasíl] (blr. Васіль), Maksim [maksím] (blr. Максім), Alina [alína] (blr. Аліна), Irina [irína] (blr. Ірына), Minsk [mínsk] (blr. Мінск), Pinsk [pínsk] (blr. Пінск)
ы i i Baris [barís] (blr. Барыс), Kiril [kiríl] (blr. Кірыл), Viktorija [viktórija] (blr. Вікторыя), Kriscina [kriscína] (blr. Крысціна), Pripjac [prípjac] (blr. Прыпяць), Baranaviči [baránaviči] (blr. Баранавічы)
ь opuščamo opuščamo Vasil [vasíl] (blr. Васіль), Vital [vitál] (blr. Віталь), Genadz [genádz-] (blr. Генадзь), Svicjaz [svícjaz-] (blr. Свіцязь), Gomel [gómǝl] (blr. Гомель), Franopal [franópal] (blr. Франопаль), Antopal [antópal] (blr. Антопаль), Volga [vólga] (blr. Вольга), Jalnja [jálnja] (blr. Яльня), Galšani [galšáni] (blr. Гальшаны)
’ j pred e in i j Prakofjev [prakófjev-] (blr. Пракоф’еў), Marjina Gorka [márjina górka] (blr. Мар’іна Горка)
’ opuščamo ne pred e in i opuščamo Sofja [sófja] (blr. Соф’я), Dzjamjan [dzjamján] (blr. Дзям’ян)

Podomačevanje beloruskih besed in besednih zvez

Občna poimenovanja

Občna poimenovanja iz beloruščine večinoma prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede in besedne zveze pisno podomačene, npr. draniki [drániki] (blr. дранікі) ‘tanki krompirjevi polpeti’. Podobna, a po zgledu ruščine in ukrajinščine delno prilagojena beseda je še oblast [óblast] (blr. вобласць) ‘večje upravno območje’ , ki je naglašena na prvem zlogu. Za jezikovno stanje in zgodovino beloruščine so pomembni izrazi trasjanka [trasjánka] (blr. трасянка) ‘govorjena mešanica beloruščine in ruščine’, taraškevica [taraškévica] (blr. тарашкевіца) ‘prva, v 20. stoletju kodificirana beloruska cirilična pisava’, narkamavka [narkámau̯ka] (blr. наркамаўка) ‘druga, v tridesetih letih 20. stoletja kodificirana beloruska cirilična pisava, približana zapisu ruščine’.

V vzhodnoslovanskih državah z izrazom oblast označujejo večje upravne ozemeljske enote; navadno so poimenovane po upravnem središču (Belorusija je denimo razdeljena na Brestsko oblast, Vitebsko oblast, Gomelsko oblast, Grodensko oblast, Minsko oblast in Magiljovsko oblast).

Lastna imena

Osebna imena

Osebna imena iz beloruščine pisno podomačujemo: Sjargej [sjargêj] (blr. Сяргей), Dzmitrij [dzmítrij] (blr. Дзмітрый), Rigor [rigór] (blr. Рыгор), Aleg [alég-] (blr. Алег), Jaraslav [jarasláv-] (blr. Яраслаў), Viktar [víktar] (blr. Віктар), Raman [ramán] (blr. Раман), Aljaksandr [aljaksándǝr] (blr. Аляксандр), Javgenija [jau̯génija] (blr. Яўгенія), Kriscina [kriscína] (blr. Крысціна).

Imena znanih vladarjev in vladarskih rodbin z zgodovinskega litovsko-beloruskega območja so navadno prevzeta prek poljščine, npr. Vladislav Jagelonec [vládislav- jagelónǝc] (pol. Władysław II Jagiełło), beloruščina pa ima zanje svoja poimenovanja (blr. Уладзіслаў Ягайла); prevzem iz beloruščine bi se tako glasil Uladzislav Jagajla [u̯ládzislav- jagájla].

Prevzemanje beloruskih priimkov

Priimki, značilni za območje današnje Belorusije in tudi zgodovinsko litovsko-belorusko območje (prim. pol. Mickiewicz, ki je bil rojen v današnji Belorusiji), imajo končaj -⟨evič⟩, ki je naglašen na prvem zlogu obrazila, npr. Bartaševič [bartašévič] (blr. Барташэвіч), Matusevič [matusévič] (blr. Матусевіч), Pratasevič [pratasévič] (blr. Пратасевіч), Šuškevič [šuškévič] (blr. Шушкевіч). Drugi pogosti priimki so še npr. Kavalenka [kavalénka] (blr. Каваленка), Kupala [kupála] (blr. Купала), Ramančuk [ramančúk] (blr. Раманчук). Nobeden od navedenih tipov priimkov svoje oblike ne spreminja glede na spol nosilca.

S priimki na naglašeni končaj -⟨evič⟩ ne smemo mešati imen, izpeljanih iz očetovega imena (t. i. patronimiki, blr. отчества), npr. Raman Dzmitrijevič Pratasevič [ramán dzmítrijevič pratasévič] (blr. Раман Дзмітрыевіч Пратасевіч), ki pogosto niso naglašena na končaju. V beloruščini se uporabljajo v formalnih govornih položajih poleg priimkov. Pri prevzemanju v slovenščino jih navadno opuščamo.

Patronimiki pri moških nosilcih so v beloruščini tvorjeni z obrazili -avič, npr. Alegavič [alégavič] (blr. Алегавіч) < Aleg [alég-] (oz. -ovič, če je prvi zlog obrazila naglašen, npr. Pjatrovič [pjatrôvič] (blr. Пятрович) < Pjotr [pjótər]), za glasovi, ki povzročajo preglas, pa -evič (Dzmitrijevič [dzmítrijevič] (blr. Дзмітрыевіч) < Dzmitrij [dzmítrij]).

Pri nosilkah priimka se uporablja obrazilo -avna, npr. Alegavna [alégau̯na] (blr. Алегаўна) < Aleg [alég-] (oz. -ovna, če je prvi zlog obrazila naglašen, npr. Pjatrovna [pjatrôu̯na] (blr. Пятровна) < Pjotr [pjótər]), za glasovi, ki povzročajo preglas, pa -evna (Dzmitrijevna [dzmítrijeu̯na] (blr. Дзмітрыеўна) < Dzmitrij [dzmítrij]).

V formalnih govornih položajih se pri naslavljanju v beloruščini patronimiki ob imenih uporabljajo brez priimka, npr. Sjargej Mihajlavič [sjargêj mihájlavič] (blr. Сяргей Міхайлавіч), Svjatlana Georgijevna [svjatlána geórgijeu̯na] (blr. Святлана Георгіеўна).

Pridevniško končnico ⟨ая⟩ v ženskih priimkih in zvezah pridevnika s samostalnikom v zemljepisnih imenih pri podomačevanju zamenjamo s slovensko pridevniško končnico. Enako velja za pridevniško končnico srednjega spola ⟨aе⟩ oz. naglašeno ⟨ое⟩ in množinsko končnico ⟨ыя⟩/⟨ія⟩:

  • ⟨ая⟩ – ⟨a⟩: Cihanovska [cihanôu̯ska] (blr. Циханоўская), Belaveška [belavéška] (blr. Белавежская)
  • ⟨aе⟩, naglašeno ⟨ое⟩ – ⟨o⟩: Padlese Radvanicko [padlése radvánicko] (blr. Падлессе Радваніцкае), Staro Sjalo [stáro sjálo] (blr. Старое Сяло)
  • ⟨ыя⟩/⟨ія⟩ – glede na spol zlasti ⟨i⟩: Mali Radvaniči [máli radvániči] (blr. Малыя Радванічы), Vjaliki Radvaniči [vjalíki radvániči] (blr. Вялікія Радванічы), Braslavska jezera [brasláu̯ska jézera] (blr. Браслаўскія азёры)

Moška pridevniška končnica ⟨ы⟩/⟨і⟩ ustreza slovenski ⟨i⟩, npr. Beli Ljasok [béli ljasók] (blr. Белы Лясок), Vjaliki Pavlopal [vjalíki pau̯lópal] (blr. Вялікі Паўлопаль). Če je končnica v beloruščini naglašena, se v slovenščini naglas premakne na osnovo, npr. pri pridevniku star (blr. стары): Stari Talačin [stári talačín] (blr. Стары Талачын), Stari Dvor [stári dvór] (blr. Стары Двор).

Priimki v pridevniški obliki se prilagajajo spolu nosilca, npr. Cihanovska [cihanôu̯ska] (blr. Циханоўская) – Cihanovski [cihanôu̯ski] (blr. Циханоўскі).

Zemljepisna imena

Za nekatere zemljepisne pojave se je v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim): Njemen [njémən] (blr. Нёман), Dneper [dnépər] (blr. Дняпро), Berezina [berezína] (blr. Бярэзіна), Desna [désna] (blr. Дзісна), Pripet [prípet] (blr. Прыпяць), Vitebsk [vítepsk] (blr. Віцебск), Belorusija [belorúsija] (blr. Беларусь).

Pri znanih večbesednih zemljepisnih imenih je občnoimenska sestavina prevedena, izlastnoimenska pa v končaju prilagojena slovenščini: Asvejsko jezero [asvêjsko jézero] (blr. Асвейскае возера), Rdeče jezero [ərdéče jézero] (blr. Чырвонае возера), Braslavska jezera [brasláu̯ska jézera] (blr. Браслаўскія азёры), Beloveški gozd [belovéški gózd-] / Beloveška pušča [belovéška púšča] (blr. Белавежская пушча).

POSEBNOST

Pri morfemskem domačenju se nekateri nezvočniški sklopi, ki so v slovenščini težko izgovorljivi, v izgovoru spremenijo, kar se odraža tudi v zapisu, npr. črkovni sklop ⟨жск⟩ – ⟨žsk⟩ prevzemamo s ⟨šk⟩: Beloveški [belovéški] (blr. Белавежски).

O skupinah lastnih imen, ki so podomačena ali nepodomačena, glej poglavje Prevzete besede in besedne zveze.

O položajih, ko namesto beloruskih uporabljamo slovenska imena, glej poglavje »Slovenska imena namesto neslovenskih« (Prevzete besede in besedne zveze).

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Spremembe slovničnih kategorij

Pri domačenju lahko prihaja do sprememb spola.

  1. Imena, ki se v beloruščini končajo na mehčani soglasnik, so pogosto ženskega spola in se sklanjajo po i-jevski sklanjatvi, v slovenščini pa postanejo moškega spola in se sklanjajo po prvi moški sklanjatvi, npr. Svicjaz [svícjas] (blr. Свіцязь), rod. Svicjaza [svícjaza] (blr. Свіцязі).
  2. Samostalniki, po izvoru posamostaljeni pridevniki srednjega spola, ki se zaradi akanja končajo na -ava, so v beloruščini srednjega spola, v slovenščini pa pri prevzemu postanejo ženskega spola, npr. Ivanava [ivánava] (blr. Іванава), rod. Ivanave [ivánave] (blr. Іванава).

POSEBNOST

Izjema so beloruska ženska imena tipa Ljubov [ljubôu̯] (blr. Любоў), ki se v beloruščini sklanjajo po ženski i-jevski sklanjatvi, v slovenščini pa jih pregibamo po 3. ženski sklanjatvi (z ničto končnico): or. z Ljubov [z‿ljubôu̯].

Zemljepisna imena, ki so posamostaljeni pridevniki srednjega spola (sklop ⟨ae⟩ v končaju), domačimo s slovensko pridevniško končnico -o in jih sklanjamo po pridevniški sklanjatvi:

  • Gliboko [glibôko], rod. Glibokega [glibôkega] (blr. Глыбокае)
  • Kruglo [krúglo], rod. Kruglega [krúglega] (blr. Круглае)
  • Visoko [visôko], rod. Visokega [visôkega] (blr. Высокае)

Krajšanje osnove

Pisno in govorno krajšanje osnove uveljavljamo pri imenih z nenaglašenimi končaji ‑ec, ‑el, ‑elj, ‑em, ‑en in ‑er, v katerih črko ⟨e⟩ izgovarjamo kot polglasnik:

  • Kamjanec [kamjánəc], rod. Kamjanca [kamjánca] (blr. Камянец)
  • Luninec [lúninəc], rod. Luninca [lúninca] (blr. Луунінец)
  • Gomel [gómǝl], rod. Gomla [gómla] (blr. Гомель)
  • Červen [červǝn], rod. Června [čérvna] (blr. Чэрвень) – do leta 1923 Igumen [igúmǝn], rod. Igumna [igúmna]  (blr. Ігумен)

Obe imeni imata dvojnico z naglasom na končaju, pri kateri se ⟨e⟩ izgovarja kot [e] in pri pregibanju ne izpada: Kamjanec [kamjanéc] (blr. Камянец), rod. Kamjaneca [kamjanéca]; Luninec [luninéc] (blr. Луунінец), rod. Lunineca [luninéca].

Govorno krajšanje osnove (kadar polglasnik ni zapisan s črko ⟨e⟩, ga pa izgovorimo) se pojavlja pri imenih z izglasnim soglasniškim sklopom, ki ga v imenovalniku brez polglasnika ne moremo izgovoriti:

  • Aljaksandr [aljaksándǝr], rod. Aljaksandra [aljaksándra] (blr. Аляксандр)
  • Pjotr [pjótǝr], rod. Pjotra [pjótra] (blr. Пётр)

V preteklosti smo beloruska imena prevzemali prek ruščine, tj. enako kot ruska. Nekatera imena so bila poslovenjena, npr. polglasnik v izglasni zvezi zapornika in zvočnika smo vedno zapisovali s črko ⟨e⟩, kar je ustrezalo tudi slovenskim oblikam teh imen (Aleksander, Peter).

Govorna podstava svojilnega pridevnika je enaka skrajšani (rodilniški) osnovi imena, npr. Aljaksandrov [aljaksandrov‑].

Svojilni pridevnik beloruskega imena Pjotr je v beloruščini Pjatrov (blr. Пятров); izpeljan je iz beloruske rodilniške oblike Pjatra [pjatrá] (blr. Пятрa). V slovenščini se pri svojilnem pridevniku Pjotrov [pjótrov-] zgledujemo po slovenski obliki rod. Pjotra [pjótra]. Obliko Pjatrov tako uporabljamo samo pri prevzemanju beloruskega priimka, npr. Aljaksandr Pjatrov [aljaksándǝr pjatrôv-] (blr. Аляксандр Пятров).

Daljšanje osnove

Osnovo daljša z j večina imen moškega spola, ki se končajo na soglasnik r, če se ime sklanja z daljšanjem osnove: Igar [ígar], rod. Igarja [ígarja] (blr. Ігар); Jagor [jagór], rod. Jagorja [jagórja] (blr. Ягор).

Podstava svojilnega pridevnika je enaka podaljšani (rodilniški) osnovi imena, npr. Igarjev [ígarjev-]. Podstava pridevniških izpeljank na -ski in samostalniških prebivalskih imen pa je enaka imenovalniški osnovi, npr. gomelski [gómǝlski], Gomelčan [gómǝlčan].

Preglas

Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini pojavlja, kadar se osnova imena konča na govorjene glasove c, j, č, ž, š. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do premene c v č.

  • ⟨ц⟩ – ⟨c⟩: Luninec [lúninǝc], or. z Lunincem [z‿lúnincem] (blr. Лунінец); svoj. prid. Luninčev [lúninčev-]
  • ⟨й⟩ – ⟨j⟩: Sjargej [sjargêj], or. s Sjargejem [s‿sjargêjem] (blr. Сяргей); svoj. prid. Sjargejev [sjargêjev-]
  • ⟨ч⟩ – ⟨č⟩: Karpovič [karpôvič], or. s Karpovičem [s‿karpôvičem] (blr. Карповіч); svoj. prid. Karpovičev [karpôvičev-]
  • ⟨ж⟩ – ⟨ž⟩: Sož [sóš], or. s Sožem [s‿sóžem] (blr. Сож); svoj. prid. Sožev [sóžev-]

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končujejo na soglasnik r, če se ime sklanja z daljšanjem osnove: Igar [ígar], or. z Igarjem [z‿ígarjem] (blr. Игар); svoj. prid. Igarjev [ígarjev-].

Pregibanje večbesednih imen

Beloruska priredno zložena dvojna zemljepisna imena, povezana z vezajem, sklanjamo le v drugi sestavini:

  • David-Garadok [davíd-garadók], rod. David-Garadoka [davíd-garadóka] (blr. Давыд-Гарадок)
  • Buda-Kašaljova [búda-kašaljôva], rod. Buda-Kašaljove [búda-kašaljóve] / Buda-Kašaljova [búda-kašaljóva] (blr. Буда-Кашалёва)

V zvezah pridevnika in samostalnika sklanjamo obe sestavini, če prvo sestavino tudi v slovenščini občutimo in pregibamo kot pridevnik:

  • Beloveška pušča [belovéška púšča], rod. Beloveške pušče [belovéške púšče] (blr. Белавежская пушча)
  • Asvejsko jezero [asvêjsko jezero], rod. Asvejskega jezera [asvêjskega jezera] (blr. Асвейскае возера)
  • Marjina Gorka [márjina górka], rod. Marjine Gorke [márjine gorke] (blr. Мар’іна Горка)

To velja tudi za oblike, ki so izvorno množinske (kar pri podomačevanju ohranjamo): Mali Radvaniči [máli radvániči], rod. Malih Radvaničev [málih radváničev-] (blr. Малыя Радванічы).

Svojilnost pri beloruskih izvorno pridevniških priimkih z obrazili -av/-ov in -ev ter -ski in -i izražamo z rodilniškimi desnimi prilastki: dela Bikava [déla bíkava], podvigi Aginskega [podvígi agínskega], govor Cihanovske/Cihanovskega [gôvor cihanôu̯ske/cihanôu̯skega].