Predstavljena prevzemalna pravila uveljavljamo za lastna imena in neprevedene občne besede z območja mednarodno priznanih meja Azerbajdžana, kjer je azerščina edini uradni jezik.

Azerska različica latinične pisave ima 32 črk latiničnega črkopisa, od tega pet črk z ločevalnimi znamenji ter dve posebni črki, ⟨ə⟩ (znak šva) in ⟨ı⟩ (i brez pike).

Azerska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨ç Ç⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨ə Ə⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨ğ Ğ⟩, ⟨h H⟩, ⟨x X⟩, ⟨ı I⟩, ⟨i İ⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨q Q⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨ö Ö⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨ş Ş⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨ü Ü⟩, ⟨v V⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

V azerski pisavi se uporabljajo štiri ločevalna znamenja:

• sedij (ali kaveljček) ⟨¸⟩ pod črkama ⟨ç⟩ in ⟨ş⟩, ki v azerščini označujeta glasova [č] in [š];
• polkrožec ⟨˘⟩ nad črko ⟨ğ⟩, ki v azerščini označuje glas [ɣ] (v bližnji sorodnici turščini je ta glas onemel);
• dvojna pika ⟨¨⟩ nad črkama ⟨ö⟩ in ⟨ü⟩, ki v azerščini označujeta glasova [ø] in [y];
• pika ⟨˙⟩ za razlikovanje črk ⟨i İ⟩ in ⟨ı I⟩, ki v azerščini označujeta različna glasova – črki ⟨i⟩ ustreza glas [i], črki ⟨ı⟩ pa [ɯ] (zadnji polglasnik).

Netvorjene azerske besede so praviloma naglašene na zadnjem zlogu, npr. Emin [emín], Lətif [latíf]. Pri prevzemanju imen iz azerščine naglasno mesto praviloma ohranjamo.

Večzložna zemljepisna imena so večinoma naglašena na zadnjem zlogu, nekatera izvorno zložena zemljepisna imena pa na prvem zlogu; naglas ohranjamo tudi v podomačenem izgovoru, npr. Göyçay [gêjčaj] in Lökbatan [légbatan]. Dolga zložena imena imajo dva naglasa; tako jih naglašujemo tudi v podomačenem izgovoru, npr. Ceyranbatan [džêjranbatán].

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

Azerske podvojene soglasnike izgovarjamo enojno: Masalli [masalí], Məmmədxanlı [mamadhánli].

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Specifično azerskih občnih poimenovanj v slovenščini ni. Kulturno specifične besede, ki so dediščina osmanskega cesarstva, so v slovenščino prišle iz turščine, praviloma po posredništvu južnoslovanskih jezikov. Zato jih zapisujemo v pisno podomačeni obliki, npr. aga [ága] ʻoblastnikʼ, derviš [dêrviš] ʻredovnikʼ idr.

Lastna imena večinoma prevzemamo kot pisno nepodomačena, pri čemer ohranjamo tudi izvirni naglas: Mingəçevir [mingačevír], Lənkəran [lankarán], Lökbatan [légbatan].

Azerska imena so sestavljena iz dveh oz. treh sestavnih delov: imena, srednjega imena oz. patronimika in priimka, pri čemer se patronimik večinoma uporablja le v uradnih dokumentih. V slovenščino praviloma prevzemamo samo ime in priimek: Lətif Səfərov [latíf safárov-], Leyla Bədirbəyli [lêjla badirbájli].

Pri nekaterih bolj znanih večbesednih zemljepisnih imenih oz. pojavih se odločamo za prevod občne sestavine in morfemsko prilagajanje lastnega imena ali postavitev v položaj desnega prilastka, npr. jezero Sarısu [jézero sarísu] (azer. Sarısu Gölü), Lačinski koridor [láčinski koridór] (azer. Laçın yolu ali Laçın dəhlizi, arm. Բերձորիմիջացք, ISO ARM Berjori miǰancʼkʼ).

Imena kulturnih in drugih spomenikov prevajamo: Deviški stolp [devíški stôlp] (azer. Qız qalası), Širvanšahova palača [šírvanšáhova paláča] (azer. Şirvanşahlar Sarayı).

Azerščina nima slovničnega spola. V slovenščini se spol ravna po obliki.

Samostalniki, ki označujejo osebe moškega spola, prevzamejo moški slovnični spol in se sklanjajo po prvi ali drugi moški sklanjatvi:

• Elxan [elhán], rod. Elxana [elhána]
• Murtuza [múrtuza], rod. Murtuze [múrtuze] ali Murtuza [múrtuza]

Samostalnike, ki označujejo osebe moškega spola in se končajo na govorjeni -a, sklanjamo po drugi moški sklanjatvi (po potrebi z naglasnim umikom):

• Mirzə [mírza], rod. Mirze [mírze] ali Mirza [mírza]

Samostalniki, ki označujejo osebe ženskega spola, prevzamejo ženski slovnični spol in se sklanjajo po prvi ali tretji (ničti) ženski sklanjatvi. Če se ime konča na govorjeni -a, ga sklanjamo po prvi ženski sklanjatvi (po potrebi z naglasnim umikom):

• Cəmilə [džamíla], rod. Cəmile [džamíle]
• Nəsibə [násiba], rod. Nəsibe [násibe]

Če se ime konča na kateri koli drugi samoglasnik ali na soglasnik, ga sklanjamo po tretji (ničti) ženski sklanjatvi:

• Ləman [lamán], rod. Ləman [lamán], svoj. prid. Ləmanin [lamánin]
• Gülay [giláj], rod. Gülay [giláj], svoj. prid. Gülayin [gilájin]
• İnci [indží], rod. İnci [indží], svoj. prid. İncijin [indžíjin]

Pisno in govorno daljšanje osnove z j uveljavljamo pri samostalnikih moškega spola, katerih osnova se konča na:

• samoglasnike é/e, í/i, ó, ú/u, npr. Şəmsi [šamsí], rod. Şəmsija [šamsíja]; Baku [bakú], rod. Bakuja [bakúja]; Ağcabədi [agdžabadí], rod. Ağcabədija [agdžabadíja];
• soglasnik r, npr. Bəşir [bašír], rod. Bəşirja [bašírja].

Preglas samoglasnika o v e se pojavlja pri sklanjanju moških imen, če se govorjena osnova ali podstava tvorjenke konča na j, kar vključuje imena, ki osnovo podaljšujejo z j: Tuncay [tundžáj], or. s Tuncayem [s‿tundžájem], svoj. prid. Tuncayev [tundžájev-]; Bəşir [bašír], or. z Bəşirjem [z‿bašírjem], svoj. prid. Bəşirjev [bašírjev-], Şəmsi [šamsí], or. s Şəmsijem [s‿šamsíjem], svoj. prid. Şəmsijev [šamsíjev-].