Albanska različica latinične pisave ima 25 črk latiničnega črkopisa, dve črki z ločevalnim znamenjem in devet dvočrkij – ⟨dh⟩, ⟨gj⟩, ⟨ll⟩, ⟨nj⟩, ⟨rr⟩, ⟨sh⟩, ⟨th⟩, ⟨xh⟩ in ⟨zh⟩.

Albanska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨ç Ç⟩, ⟨d D⟩, ⟨dh Dh⟩, ⟨e E⟩, ⟨ë Ë⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨gj Gj⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨ll Ll⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨nj Nj⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨rr Rr⟩, ⟨s S⟩, ⟨sh Sh⟩, ⟨t T⟩, ⟨th Th⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨x X⟩, ⟨xh Xh⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩, ⟨zh Zh⟩.

V albanski pisavi se uporabljata dve ločevalni znamenji, ki ju pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• dvojna pika ⟨¨⟩ nad črko ⟨ë⟩ za označevanje polglasnika [ǝ],
• sedij (ali kaveljček) ⟨¸⟩ pod črko ⟨ç⟩ za glas [č].

Naglasno mesto je v albanščini prosto in nepredvidljivo, najpogosteje pa je na predzadnjem ali zadnjem zlogu, npr. Rugova [rugôva], Tirana [tirána], Asdreni [azdréni], Kadare [kadaré]. Pri prevzemanju imen iz albanščine naglasno mesto praviloma ohranjamo.

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩, ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Zev v sklopu črke ⟨i⟩ in samoglasnika ⟨iV⟩ v izgovoru zapiramo z [j]: Bojaxhiu [bojadžíju].

Kadar si v besedi sledita dva samoglasnika, sta oba nosilca samostojnih zlogov, zato se izgovarjata samostojno (ne kot dvoglasnik): Luan [ljúan], Ismail [ismaíl].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

Soglasniki so zapisani tudi z dvočrkji, in sicer

• ⟨dh⟩ je v albanščini fonem /ð/, ki ga prevzemamo kot [d]: Bardhi [bárdi];
• ⟨gj⟩ je v albanščini fonem /ɟ/ (prim. hrvaški đ), ki ga prevzemamo kot [dž]: Gjon [džón], Gjergj [džêrdž‑];
• ⟨ll⟩ se uporablja za označevanje [ɫ], ki ga prevzemamo kot [l], npr. Llap [láp], Agolli [agóli];
• ⟨nj⟩ izgovarjamo po slovensko: Njazi [njázi];
• ⟨rr⟩ v albanščini označuje podaljšani [r], prevzemamo ga kot navadni [r]: Xhaferri [džafêri];
• ⟨sh⟩ označuje glas [š]: Berisha [beríša];
• ⟨th⟩ je v albanščini fonem /θ/, ki ga prevzemamo kot [t]: Thaçi [táči];
• ⟨xh⟩ označuje glas [dž]: Hoxha [hódža];
• ⟨zh⟩ označuje glas [ž]: Lezha [ljéža].

Občna poimenovanja iz albanščine so v slovenščini redka, in sicer pisno nespremenjena, npr. besa [bésa] ‘(neprelomljiva) prisega’, plis [pljís] ‘albansko tradicionalno belo pokrivalo’.

Lastna imena večinoma ohranjamo pisno nepodomačena: Thaçi [táči], Hoxha [hódža], Shyqyri [šičíri]. Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

V albanščini imajo lastna imena določno in nedoločno obliko, prevzemamo pa jih večinoma v določni obliki imenovalnika (končaj pri ženskih je ‑a, pri moških pa ‑i ali ‑u).

1. Besede ženskega spola, ki se v nedoločni obliki imenovalnika končajo na ‑ë ali ‑ër, so v slovenščino prevzete v določni obliki na ‑a: Korça (alb. Korçë, Korça), Malakastra (alb. Mallakastër, Mallakastra), Saranda (alb. Sarandë, Saranda), Gjirokastra (alb. Gjirokastër, Gjirokastra), Tirana (alb. Tiranë, Tirana).
2. Besede moškega spola prevzemamo različno, in sicer zemljepisna imena, ki imajo lahko v albanščini določno ali nedoločno obliko, večinoma prevzemamo v nedoločni obliki (torej brez končaja), npr. Berat (alb. Berat, Berati), Elbasan (alb. Elbasan, Elbasani), priimke prevzemamo v določni obliki (Thaçi, Gjerqeku), rojstna moška imena pa v nedoločni (glej tudi člen 19).

Nekatera imena zgodovinskih oseb pišemo podomačeno: Skenderbeg (alb. Skënderbeu), mati Terezija (alb. Nënë Tereza, pravo ime Anjezë Gonxhe Bojaxhiu).

Priimki so v albanščini vedno v določni obliki (Rexhepi), moška rojstna imena so izhodiščno v nedoločni obliki (Rexhep), ženska rojstna imena pa večinoma v določni obliki na ‑a, npr. (Drita). Imena tako tudi prevzemamo.

Za nekatere albanske zemljepisne danosti se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim), npr. Albanija (alb. Shqipëria), Beli Drim (alb. Drini i Bardhë), Drač (alb. Durrës, Durrësi), Drim (alb. Drin, Drini), Skader (alb. Shkodër, Shkodra). Podomačeno pišemo tudi izpeljanke iz podomačenih imen, npr. Draški zaliv (alb. Gjiri i Durrësit), Drimski zaliv (alb. Gjiri i Drinit).

V slovenskih besedilih so se uveljavila tudi nekatera srbska imena za zemljepisne danosti na Kosovu, npr. Peć (alb. Pejë, Peja), Dečani (alb. Deçan, Deçani), Kosovo (alb. Kosovë, Kosova), Kosovo polje (alb. Fushë Kosova), Kosovska Mitrovica (alb. Mitrovicë, Mitrovica), Priština (alb. Prishtinë, Prishtina), Metohija (alb. Rrafshi i Dukagjinit), Uroševac (alb. Ferizaj, Ferizaji), Gnjilane (alb. Gjilan, Gjilani), Đakovica (alb. Gjakovë, Gjakova).

Pri podomačevanju imen objektov sledimo pravopisnim pravilom in prevajamo imena kulturnih in drugih spomenikov: Mati Albanija ‘kip v Tirani’ (alb. Nëna Shqipëri), Petrelski grad (alb. Kalaja e Petrelës), Etem Begova mošeja (alb. Xhamia e Et'hem Beut), Skenderbegov trg (alb. Sheshi Skënderbej).

S pregibanjem albanskih prevzetih imen ni večjih težav, saj sledimo izgovoru v slovenščini in jih uvrščamo v slovenske sklanjatvene vzorce.

Pri pregibanju imen moškega spola s končajema ‑⟨ër⟩ in ‑⟨ës⟩, v katerih se pojavlja polglasnik, ta v odvisnih sklonih izpade (neobstojni polglasnik): Dhimitër [dimítǝr], rod. Dhimitra [dimítra]; Pjetër [pjétǝr], rod. Pjetra [pjétra]; Kukës [kúkǝs], rod. Kuksa [kúksa].

Osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u, kar je v albanščini zaradi določne oblike lastnih imen pogosto. Daljšanje je pisno in glasovno: Gashi [gáši], rod. Gashija [gášija]; Demaçi [demáči], rod. Demaçija [demáčija]. Enako velja za imena na končni govorjeni r, npr. Ilir [iljír], rod. Ilirja [iljírja].

Preglas samoglasnika o v e se pojavlja, če se govorjena osnova ali podstava tvorjenke konča na c, j, č, š, dž in ž, ki so v albanščini zapisani na različne načine. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do palatalizacijske premene c v č.

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na

1. samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u in se sklanjajo z daljšanjem osnove:
   • Kadare [kadaré], or. s Kadarejem [s‿kadarêjem]; svoj. prid. Kadarejev [kadarêjev‑]
   • Ibrahimi [ibrahími], or. z Ibrahimijem [z‿ibrahímijem]; svoj. prid. Ibrahimijev [ibrahímijev‑]
   • Zyko [zíko], or. z Zykojem [z‿zíkojem]; svoj. prid. Zykojev [zíkojev‑]
   • Zogu [zógu], or. z Zogujem [z‿zógujem]; svoj. prid. Zogujev [zógujev‑]
2. soglasnik r, če se ime sklanja z daljšanjem osnove, npr. Ylber [íl’ber/ílber], or. z Ylberjem [z‿íl’berjem/ílberjem]; svoj. prid. Ylberjev [íl’berjev‑/ílberjev‑].