Pravopis 8.0

Arabščina

Jezik

Predstavljena prevzemalna pravila uveljavljamo za lastna imena in neprevedene občne besede z območja mednarodno priznanih meja držav in njihovih odvisnih ozemelj, kjer je arabščina edini uradni jezik, tj. v Bahrajnu, Egiptu, Jemnu, Jordaniji, Katarju, Kuvajtu, Libanonu, Libiji, Mavretaniji, Omanu, Saudovi Arabiji, Siriji, Tuniziji in Združenih arabskih emiratih. V državah, kjer je arabščina eden od uradnih jezikov, in sicer večinski (v Alžiriji, Iraku, Maroku, Palestini in Sudanu) ali manjšinski jezik (v Čadu, Džibutiju, na Komorih in v Somaliji), uveljavljamo pravila za tista območja, na katerih arabski element jezikovno in kulturno prevladuje. V Izraelu je arabščina jezik s posebnim statusom.

Pisava

Arabska pisava je kurzivna (stična) pisava, ki ne ločuje med pisanimi in tiskanimi črkami ter se zapisuje z desne proti levi. Različica te pisave, ki se uporablja za zapisovanje arabskega jezika, obsega 28 črk, ki zaznamujejo soglasnike in imajo lahko različne oblike glede na to, ali stojijo samostojno, na začetku, na sredini ali na koncu besede.

Arabska pisava se je razvila iz nabatejske pisave, različice aramejske pisave. Ta je nastala iz feničanske pisave (ki je začetni vir tudi za hebrejsko in grško pisavo; iz slednje izhajata tudi latinica in cirilica). Izvorna pisava je ločevala od 15 do 18 črk (v odvisnosti od položaja v besedi). Z dodajanjem posebnih ločevalnih znamenj nad osnovne črke ali pod njih (kot na primer v slovenščini ⟨s⟩ in ⟨š⟩) je nastala današnja arabska pisava z 28 črkami, ki je tako omogočala zapis vseh 28 soglasniških fonemov arabščine. Ta ločevalna znamenja so bila v 7. in 8. stoletju, ko je bil zapisan Koran, še neobvezna. Istočasno se je uveljavil tudi obvezni zapis dolgih samoglasnikov s črkami za ustrezne soglasnike (⟨ʾ⟩ za [aː], ⟨y⟩ za [iː], ⟨w⟩ za [uː]). Od 8. stoletja so za označevanje kratkih samoglasnikov in drugih prvin v rabi tudi ločevalna znamenja nad črkami ali pod njimi (glej posebnosti v razdelku »Zapis v latinici in podomačeni zapis«). Ta znamenja so neobvezna in se uporabljajo le pri zapisu Korana, v slovarjih, jezikovnih učbenikih in takrat, ko je to zaradi morebitne dvoumnosti nujno potrebno.

Zapis v latinici in podomačeni zapis

Zapisovanje arabske pisave z latinico se imenuje latinizacija (tudi romanizacija) ali prečrkovanje (transliteracija) arabščine. Vsaka arabska črka ima latinično ustreznico v črki ali črkovnem sklopu. V sodobni znanstveni rabi (jezikoslovju in orientalistiki) je najpogosteje uporabljen prečrkovalni sistem DIN 31635, standardizirana različica sistema Nemškega orientalskega društva (nem. Deutsche Morgenländische Gesellschaft, DMG), sprejetega na mednarodni konferenci orientalistov v Rimu 1935. Prečrkovalni sistem DIN 31635 je za latinizacijo arabščine najbolj primeren, saj večinoma omogoča nedvoumen povratni prepis v izvirno obliko. Zato ga uporabljamo tudi kot osnovo pri prevzemanju arabskih imen v slovenščino.

Ob prečrkovalnem sistemu DIN 31635 poznamo še druge sisteme za latinizacijo arabščine, npr.

  • standard ALA-LC ameriške Kongresne knjižnice, ki je v široki rabi na angleškem govornem območju;
  • standard skupine izvedencev Združenih narodov za zemljepisna imena UNGEGN, ki je v mednarodnem prostoru v rabi za zapisovanje zemljepisnih imen;
  • standard MRZ Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO 2012–2016), ki je v rabi v mednarodnih osebnih dokumentih in potnih listinah.

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko s položajnimi različicami, njenim prečrkovanjem in črko slovenske latinice (slovenice). V stolpcu »Prečrkovanje« so primerjalno prikazane razlike med latinizacijskimi sistemi DIN 31635 (prvi stolpec), ALA-LC (drugi stolpec) in latiničnimi zapisi v drugih sistemih, kadar se razlikujejo od prvih dveh (tretji stolpec). Kot osnova za podomačeni zapis nam služi sistem DIN 31635 (dalje DIN).

Arabska črka Prečrkovanje Podomačeni zapis
(slovenica) 		Slovensko
ime črke
osamelo izglasje medglasje vzglasje DIN 31635 ALA-LC drugi sistemi
ا ـا ا ʾ ʼ / alif
ب ـب ــبـ بـ b b ba
ت ـت ــتـ تـ t t ta1
ث ـث ــثـ ثـ ṯ th t ta2
ج ـج ـجـ جـ ǧ j dj dž džim
ح ـح ـحـ حـ ḥ h ha1
خ ـخ ـخـ خـ ḫ kh ẖ, x h ha2
د ـد د d d dal1
ذ ـذ ذ ḏ dh d dal2
ر ـر ر r r ra
ز ـز ز z z zaj
س ـس ــسـ سـ s s sin
ش ـش ــشـ شـ š sh š šin
ص ـص ــصـ صـ ṣ s sad
ض ـض ــضـ ضـ ḍ d dad
ط ـط ــطـ طـ ṭ t ta3
ظ ـظ ــظـ ظـ ẓ d da
ع ـع ــعــ عـ ʿ ʻ / ajn
غ ـغ ــغــ غـ ġ gh ḡ g gajn
ف ـف ــفــ فـ f f fa
ق ـق ــقــ قـ q k kaf1
ك ـك ــكــ كـ k k kaf2
ل ـل ــلـ لـ l l lam
م ـم ــمـ مـ m m mim
ن ـن ــنـ نـ n n nun
ه ـه‎ ـهـ‎‎ هـ‎ h h ha3
و ـو و w v vav
ي ـي ــيـ يـ y j ja

POSEBNOSTI

  1. Črke alif, ja in vav imajo poleg soglasniške vrednosti (DIN ⟨ʾ⟩, ⟨y⟩, ⟨w⟩) tudi samoglasniško vrednost za obvezno označevanje dolgih samoglasnikov, in sicer alif za dolgi a (DIN ⟨ā⟩), ja za dolgi i (DIN ⟨ī⟩) in vav za dolgi u (DIN ⟨ū⟩). V nekaterih besedah se izglasni dolgi a (DIN ⟨ā⟩) ne označuje z alifom, ampak s prilagojeno črko ja brez obeh pikic: ⟨ـى⟩.
  2. Modificirana črka ha3 z dvema nadpisanima pikicama (po vzorcu črke ta1), grafično ⟨ــة⟩, se imenuje ta marbuta (DIN tāʾ marbūṭa). Pojavlja se v izglasju nekaterih samostalnikov ženskega spola.
  3. Hamza, grafično ⟨ء⟩, je izvorno ločevalno znamenje, ki pa lahko stoji tudi samostojno kot črka in enako kot alif označuje grlni zapornik (DIN ⟨ʾ⟩). Kadar stoji samostojno, se večinoma zapisuje, najpogosteje v izglasju za alifom, ki v tem primeru označuje dolgi ā (da ne bi prišlo do zapisa dveh zaporednih alifov). Kot ločevalno znamenje se – kot to velja za vsa druga ločevalna znamenja – ne zapisuje obvezno, ko pa se, stoji nad alifom ali pod njim ali pa nad črkama ja in vav.
  4. Arabska pisava uporablja obvezno ligaturo za sosledje črk lam in alif, ki enako kot alif ni levostična: ⟨ﻻ⟩ (osamelo in v vzglasju) oz. ⟨ﻼ⟩ (v med- in izglasju).

Preglednica ponazarja ločevalna znamenja, ki pri zapisu arabščine niso obvezna (podobno kot npr. naglasna znamenja v slovenski pisavi). Njihova raba je obvezna v Koranu, v slovarjih in priročnikih za učenje arabščine ter priložnostno v primerih, ko bi bila posamezna beseda lahko prebrana ali razumljena narobe.

Ločevalno znamenje Opis Ime Funkcija Prečrkovanje
DIN 31635 		Podomačeni zapis (slovenica)
َ poševna črtica nad črko fatha zapis samoglasnika a a a
ِ poševna črtica pod črko kasra zapis samoglasnika i i i
ُ pentljica nad črko dama zapis samoglasnika u u u
آ vijuga nad alifom mada zapis grlnega zapornika, ki mu sledi dolgi ā ʾā a
ْ krožec nad črko sukun znak za odsotnost samoglasnika / /
ّ valovita oznaka nad črko šada znak za podvojitev soglasnika podvojeni soglasnik (npr. mm) /
ٱ zanka nad alifom vasla alif oz. grlni zapornik se na začetku besede, ki sledi
drugi besedi, ne izgovarja 		/ /

Nedoločna oblika samostalnika ali pridevnika ima končnico -n (t. i. nunacija), ki se neobvezno zapisuje kot ločevalno znamenje glede na predhodni samoglasnik.

Ločevalno
znamenje 		Opis Ime Funkcija Prečrkovanje
DIN 31635 		Podomačeni zapis
(slovenica)
ٌ podvojena dama damatan zapis izglasnega zaporedja -un -un -un
ٍ podvojena kasra kasratan zapis izglasnega zaporedja -in -in -in
ً podvojena fatha fathatan zapis izglasnega zaporedja -an -an -an

V arabski pisavi ni razlike med veliko in malo začetnico. Pri prečrkovanju in v podomačenem zapisu lastna imena zapisujemo z veliko začetnico: DIN Baġdād → Bagdad, DIN Ṭāriq → Tarik.

Naslonke se v arabski pisavi pišejo skupaj s sledečo besedo, pri prečrkovanju se v teh primerih uporablja vezaj, v podomačenem zapisu pa ga opuščamo, npr. pri besedah z določnim členom al: DIN al-Baġdādī → al Bagdadi, DIN al-Qāʿida → Al Kaida. Glas [l] določnega člena se pred črkami ⟨t⟩, ⟨ṯ⟩, ⟨ṭ⟩, ⟨d⟩, ⟨ḏ⟩, ⟨ḍ⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨z⟩, ⟨ṣ⟩, ⟨ẓ⟩ in ⟨n⟩ prilikuje sledečemu glasu, kar je razvidno tudi iz zapisa tako pri prečrkovanju kot v podomačeni obliki: DIN as-Saffāḥ (namesto al-Saffāḥ) → as Safah, DIN ar-Rāzī (namesto al-Rāzī) → ar Razi.

Beseda, izgovorjena pred premorom (npr. samostojno (citatno) ali na koncu stavka ali verza), ima v klasični arabščini pavzno obliko, tj. obliko brez končnih kratkih samoglasnikov (-a, -u, -i) in brez nunacije, tj. končnic nedoločne oblike -un, -in, -an. Arabske besede prevzemamo v pavzni obliki, ki je v govorjeni sodobni arabščini tudi edina oblika besede, npr. DIN Muḥammad (namesto Muḥammadun), DIN Yaʿqūb (namesto Yaʿqūbu).

Razlike med prečrkovanimi in podomačenimi oblikami

Črtica (makron) nad samoglasniki ⟨ā⟩, ⟨ī⟩ in ⟨ū⟩ se pri prečrkovanju arabskih besed uporablja za označevanje samoglasniške dolžine. Pri podomačevanju samoglasniške dolžine ne upoštevamo, črtico pa v zapisu opuščamo: DIN Hārūn ar-Rašīd → Harun ar Rašid [harún ar rašíd-], DIN Walīd → Valid [valíd-]. Pri sodobnem prevzemanju arabskih besed alofonskih različic samoglasnikov ne upoštevamo, tudi če nastopajo v dvoglasnikih.

Alofonske različice samoglasniških fonemov so v arabščini odvisne od soglasniškega sosedstva. V bližini soglasnikov, prečrkovanih kot ⟨ʿ⟩, ⟨ḥ⟩, ⟨ṭ⟩, ⟨ḍ⟩, ⟨ṣ⟩, ⟨ẓ⟩ in ⟨q⟩, se /a/ praviloma izgovarja kot zadnji [ɑ], sicer pa praviloma kot [æ], tj. blizu slovenskemu širokemu e. Samoglasnika /i/ in /u/ se izgovarjata bližje samoglasnikoma e in o, ob ⟨ʿ⟩ in ⟨ḥ⟩ pa kot slovenska ozka e in o.

POSEBNOSTI

  1. Pri nekaterih besedah, ki so bile v preteklosti prevzete po posredništvu tujih jezikov, se je uveljavila oblika imena, v kateri so upoštevane alofonske različice samoglasnikov, npr. Mohamed [mohámed-] (DIN Muḥammad), Jemen [jémən] (DIN (al-)Yaman), Meka [méka] (DIN Makka), Medina [medína] (DIN Madīna), Fes [fés] (DIN Fās), Meknes [meknés] (DIN Maknās), Šarm el Šejk [šárm el šêjk / šárəm el šêjk] (DIN Šarm al-Šayḫ), Homs [hóms] (levantinsko DIN Ḥumṣ), Oman [óman] (DIN ʿUmān), Tobruk [tóbruk] (DIN Ṭubruq), Hedžaz [hedžáz-] (DIN (al-)Ḥiǧāz). Nekatere besede so se uveljavile tudi kot dvojnice, npr. hidžra [hídžra] in hedžra [hédžra] ‘Mohamedov beg iz Meke v Medinoʼ (DIN (al-)hiǧra). Izgovor, ki upošteva alofonske različice samoglasnikov, se je pri nekaterih v preteklosti prevzetih besedah uveljavil tudi v dvoglasnikih, npr. Bejrut [bêjrut] (DIN Bayrūt), Lejla [lêjla] (DIN Laylā).
  2. Pri nekaterih besedah, ki so bile v preteklosti prevzete po posredništvu tujih jezikov, se je uveljavila oblika imena, v kateri je upoštevan narečni izgovor dvoglasnikov. V več narečjih se dvoglasnik, prečrkovan kot ⟨ay⟩, izgovarja kot [e], dvoglasnik, prečrkovan kot ⟨aw⟩, pa kot [o]: Suez [súez-] (DIN (as-)Suways), Doha [dóha] (DIN (ad-)Dawḥa).

V nasprotju s predstavljenimi pravili, po katerih pričakujemo zapis Husejn [husêjn] (DIN Ḥusayn), se je v slovenščini uveljavil zapis Husein [husêjn].

Posebna črka, imenovana ta marbuta, zaznamuje zaporedje [at], v pavzni obliki pa izgubi izglasni [t] in se izgovarja s komaj slišnim [h] ali brez njega. Prečrkujemo jo kot -a ali -ah, v podomačenem zapisu pa element h opuščamo in jo zapisujemo z ⟨a⟩: DIN (ar-)Raqqa ali (ar-)Raqqah → Raka [ráka]. Kadar je taka beseda prva sestavina v skladenjski zgradbi idafa, se končni [at] izgovarja in zapisuje z ⟨at⟩: DIN Madīnat aš-Šamāl → Madinat aš Šamal [madínat aš šamál].

Idafa (DIN iḍāfa ali iḍāfah) je arabska skladenjska zgradba, ki večinoma izraža svojilno razmerje in jo v slovenščino najpogosteje prevajamo z rodilniško zvezo ali z zvezo pridevnika in samostalnika, npr. DIN dāru s-salām ‘hiša miruʼ, DIN bintu Yūsuf ‘Jusufova hčiʼ, DIN Madīnat aš-Šamāl ‘severno mestoʼ.

Črtica pod črkama ⟨ṯ⟩ in ⟨ḏ⟩ se pri prečrkovanju arabskih besed uporablja za označevanje medzobnih pripornikov [θ] in [ð], ki jima ustrezata angleška th v besedah thing in this. Pri podomačitvi izgovor teh glasov poenostavimo in ju zapisujemo s ⟨t⟩ in ⟨d⟩: DIN Ṯābit → Tabit [tábit], DIN Munḏir → Mundir [múndir], DIN al-Balāḏurī → al Baladuri [al baláduri].

POSEBNOST

V večini sodobnih arabskih narečij ta glasova nista več medzobna pripornika in se izgovarjata kot [t], [d] ali [s], [z]. Posamezne besede so se v slovenščini (tudi zaradi posredništva tujih jezikov) uveljavile s sičniško ustreznico, npr. hadis [hadís] (DIN ḥadīṯ), Osman [osmán] tudi [ósman] (DIN ʿUṯmān), mujezin [mujezín] in muezin [muezín] (DIN muʾaḏḏin). Nekatere besede so uveljavljene v obeh oblikah – kot dvojnice, npr. Bat [bát] in Bas [bás] (DIN Baʿṯ) |politična stranka|.

Polkrožec pod črko ⟨ḫ⟩ se pri prečrkovanju arabskih besed uporablja za zapisovanje nezvenečega mehkonebnega pripornika [x], ki je v izgovoru blizu slovenskemu /h/, s čimer se ga ločuje od nezvenečega grlnega pripornika [h], zapisanega s ⟨h⟩, ki mu ustrezata angleški ali nemški /h/. Oba glasova podomačeno zapisujemo s ⟨h⟩: DIN Ḫālid → Halid [hálid-], DIN Hārūn → Harun [harún], DIN Fahd → Fahd [fáhd-].

POSEBNOST

V preteklosti se je ⟨ḫ⟩, ki mu sicer povsem ustreza slovenski ⟨h⟩, v nekaterih besedah pod vplivom ali po posredništvu tujih jezikov podomačil s ⟨k⟩, npr. Kartum [kartúm] (DIN (al-)Ḫarṭūm, vendar nem. Khartum in angl. Khart(o)um), kalif [kalíf] (DIN ḫalīfa, vendar nem. Kalif in angl. caliph) in šejk [šêjk] (DIN šayḫ, vendar angl. sheikh).

Pika pod črko ⟨ḥ⟩ se pri prečrkovanju arabskih besed uporablja za zapisovanje nezvenečega žrelnega pripornika [ħ], ki je v evropskih jezikih zelo redek glas. Pri podomačitvi izgovor tega glasu poenostavimo in ga zapisujemo s ⟨h⟩: DIN Ṣaḥārā → Sahara [sahára], DIN Ṣāliḥ → Salih [sálih], DIN Ḥamās → Hamas [hamás].

Pika pod črkami ⟨ṭ⟩, ⟨ḍ⟩, ⟨ṣ⟩ in ⟨ẓ⟩ se pri prečrkovanju arabskih besed uporablja za zapisovanje faringaliziranih glasov, tj. glasov, izgovorjenih z zadnjim delom jezika pomaknjenim proti žrelu. Pri podomačitvi izgovor teh glasov poenostavimo, in sicer

  • prve tri podomačeno zapisujemo tako, da piko pod črkami opuščamo – ⟨t⟩, ⟨d⟩ in ⟨s⟩: DIN (ar-)Ribāṭ → Rabat [rabát], DIN Asyūṭ → Asjut [asjút], DIN (ar-)Riyāḍ → Rijad [ríjad-], DIN Riḍwān → Ridvan [ridván], DIN (al-)Baṣra → Basra [básra], DIN ṣūfī → sufi [súfi];
  • glas, prečrkovano zapisan kot ⟨ẓ⟩, se v arabščini izgovarja kot faringalizirani medzobni pripornik [ðˤ], ki ga pri podomačitvi poenostavimo in zapisujemo z ⟨d⟩: DIN ʾAbū Ẓabī → Abu Dabi [ábu dábi], DIN (aẓ-)Ẓahrān → Dahran [dahrán], DIN Ẓufār → Dofar [dofár].

POSEBNOST

V nekaterih arabskih narečjih se ⟨ẓ⟩ izgovarja kot faringalizirani zveneči dlesnični pripornik [zˤ]. Kot tak je bil prevzet tudi v perzijščino in turščino. Posamezne besede so se v slovenščini (tudi zaradi posredništva tujih jezikov) uveljavile s sičniško ustreznico, npr. Hafiz [háfiz-] (DIN Hāfiẓ), Zahir [záhir] (DIN Ẓāhir).

Pika nad črko ⟨ġ⟩ se pri prečrkovanju arabskih besed uporablja za zapisovanje zvenečega mehkonebnega pripornika [ɣ] (pojavlja se v nekaterih narečjih primorske narečne skupine namesto knjižnega [g]). Pri podomačitvi izgovor tega soglasnika poenostavimo in ga zapisujemo z ⟨g⟩: DIN Banġāzī → Bengazi [bengázi], DIN Ġazza ali Ġazzah → Gaza [gáza], DIN Ġardāya ali Ġardāyah → Gardaja [gardája].

Kljukica nad črko ⟨ǧ⟩ se pri prečrkovanju arabskih besed uporablja za zapisovanje zvenečega zadlesničnega zlitnika [dž]. Podomačeno ga zapisujemo s črkovnim sklopom ⟨dž⟩: DIN ǧihād → džihad [džíhad-], DIN Ǧidda → Džida [džída], DIN Ǧirba → Džerba [džêrba], DIN ḥaǧǧ → hadž [hádž-], DIN (an-)Naǧaf → Nadžaf [nádžaf].

POSEBNOST

V nekaterih arabskih narečjih se soglasnik ⟨ǧ⟩ izgovarja drugače: v egipčanski arabščini kot [g], v večjem delu narečij Magreba in Levanta pa kot [ž]. Pri nekaterih besedah, ki so bile v preteklosti prevzete po posredništvu tujih jezikov, se je uveljavila oblika, ki upošteva posamezne narečne izgovore, npr. Giza [gíza] (DIN (al-)Ǧīza), Nagib Mahfuz [nagíb- mahfúz-] (DIN Naǧīb Maḥfūẓ).

Črko ⟨q⟩ pri prečrkovanju arabskih besed uporabljamo za zapisovanje nezvenečega uvularnega (jezičkovega) zapornika [q]. Pri podomačitvi izgovor tega soglasnika poenostavimo in ga zapisujemo s ⟨k⟩: DIN Qaṭar → Katar [kátar], DIN Qāsim → Kasim [kásim], DIN (al-)ʿAqaba → Akaba [ákaba], DIN Masqaṭ → Maskat [máskat].

POSEBNOST

V nekaterih arabskih narečjih se soglasnik ⟨q⟩ izgovarja tudi kot [g] ali [ʔ]. Pri nekaterih besedah, ki so bile v preteklosti prevzete po posredništvu tujih jezikov, se je uveljavila oblika, ki upošteva posamezne narečne izgovore, npr. Gadafi [gadáfi] (DIN Qaḏḏāfī), Gabes [gábes] (DIN Qābis).

Znamenje ⟨ʾ⟩ se pri prečrkovanju uporablja za zapis črke alif, ki ima soglasniško ali samoglasniško vrednost.

  • Kadar ima soglasniško vrednost, označuje grlni zapornik. Ker ta glas ni podoben nobenemu slovenskemu soglasniku, ga pri podomačevanju izpuščamo: DIN ʾAbhā → Abha [ápha], DIN (al-)Qurʾān → Koran [korán], DIN ʾIbrāhīm → Ibrahim [ibrahím], DIN Ṣanʿāʾ → Sana [sána].
  • Kadar ima samoglasniško vrednost, označuje dolgi samoglasnik [ā], prečrkovan kot ⟨ā⟩, pri čemer črtica nad črko označuje samoglasniško dolžino. Pri podomačitvi samoglasniške dolžine ne upoštevamo, zato tudi črtico opuščamo: DIN Hārūn ar-Rašīd → Harun ar Rašid [harún ar rašíd-].

Pri prečrkovanju arabskih besed uporabljamo posebno znamenje ⟨ʿ⟩ za zapis črke ajn, ki zaznamuje zveneči žrelni pripornik. Ker ta glas ni podoben nobenemu slovenskemu soglasniku, ga pri podomačevanju izpuščamo: DIN ʿAmmān → Aman [amán], DIN ʿAbbās → Abas [abás], DIN Yaʿqūb → Jakub [jakúb-], DIN Ṣanʿāʾ → Sana [sána], Maan [maán] (DIN Maʿān).

Arabska črka vav ima soglasniško ali samoglasniško vrednost.

  • Kadar ima soglasniško vrednost, označuje drsnik [w], prečrkovan kot ⟨w⟩. V podomačenem zapisu to črko zamenjamo z ⟨v⟩: DIN Walīd → Valid [valíd-], DIN Sīwa → Siva [síva]. Enako velja tudi v primeru dvoglasnika, ki ga prečrkujemo kot ⟨aw⟩ in podomačimo kot ⟨av⟩: DIN Ǧawhar → Džavhar [džáu̯har].
  • Ko ima samoglasniško vrednost, označuje dolgi samoglasnik [ū], prečrkovan kot ⟨ū⟩, pri čemer črtica nad črko označuje samoglasniško dolžino. Pri podomačitvi samoglasniške dolžine ne upoštevamo, zato tudi črtico opuščamo: DIN Dāwūd → Davud [davúd-].

POSEBNOST

V nasprotju s predstavljenimi pravili, po katerih pričakujemo zapis Asvan [asván] (DIN ʾAswān), se je v slovenščini uveljavil zapis Asuan [asuán], ki ga izgovarjamo trizložno [a.su.án].

Arabska črka ja ima soglasniško ali samoglasniško vrednost.

  • Kadar ima soglasniško vrednost, označuje drsnik [j], prečrkovan kot ⟨y⟩. V podomačenem zapisu to črko zamenjamo z ⟨j⟩: DIN Yūsuf → Jusuf [júsuf], DIN Asyūṭ → Asjut [asjút]. Enako velja tudi v primeru dvoglasnika, ki se ga prečrkuje kot ⟨ay⟩; podomačimo ga kot ⟨aj⟩: DIN Faysal → Fajsal [fajsál].
  • Ko ima samoglasniško vrednost, označuje dolgi samoglasnik [ī], prečrkovan kot ⟨ī⟩, pri čemer črtica nad črko označuje samoglasniško dolžino. Pri podomačitvi samoglasniške dolžine ne upoštevamo, zato tudi črtico opuščamo: DIN ʿAlī → Ali [áli].

Podvojeni soglasnik pri prečrkovanju zapisujemo s podvojeno črko. Pri podomačitvi izgovor podvojenega soglasnika poenostavimo v enojnega in ga tako tudi zapišemo: DIN Ḥassān → Hasan [hasán], DIN Fayyūm → Fajum [fajúm], DIN Dubayy → Dubaj [dubáj], DIN Taʿizz → Taiz [táiz-].

POSEBNOST

Včasih je dolžina soglasnikov ali samoglasnikov v arabščini edino razlikovalno sredstvo med dvema besedama, npr. med imenoma, prečrkovanima kot Ḥasan in Ḥassān, kjer je v podomačeni obliki razlika vidna zgolj v naglasnem mestu: Hasan [hásan] (DIN Ḥasan) in Hasan [hasán] (DIN Ḥassān).

Izgovor

Naglasno mesto

Naglasno mesto, ki ga arabska pisava ne označuje, se ravna po naslednjih pravilih. Pri prevzemanju v slovenščino mesto naglasa praviloma ohranjamo.

  1. Naglas je na zadnjem zlogu,
    • če se zadnji zlog konča na soglasnik, ki sledi dolgemu samoglasniku ali dvoglasniku: Sadat [sa.dát] (DIN (as-)Sādāt), Irak [i.rák] (DIN (al-)ʿIrāq), Bahrajn [bah.rájn] (DIN (al-)Baḥrayn); ali pa
    • če se zadnji zlog konča na dva soglasnika (lahko sta tudi podvojena): Damask [da.másk] (DIN Dimašq).
  2. Pri drugih imenih, pri katerih se zadnji zlog ne konča na soglasnik, ki sledi dolgemu samoglasniku, ali na dva soglasnika, je naglas odvisen od zložnosti besede, in sicer
    • pri dvozložnih besedah je naglas na prvem zlogu, npr. Tunis [tú.nis] (DIN Tūnis), Katar [ká.tar] (DIN Qaṭar);
    • pri tri- ali večzložnih besedah je naglas na predzadnjem zlogu, če ta vsebuje dolgi samoglasnik ali se konča na soglasnik: Mubarak [mu.bá.rak] (DIN Mubārak), al Farazdak [al fa.ráz.dak] (DIN al-Farazdaq), Sokotra [so.kót.ra] (DIN Suquṭrā).
  3. V večini drugih primerov je naglas na predpredzadnjem zlogu: Fatima [fá.ti.ma] (DIN Fāṭima), al Kavakibi [al ka.vá.ki.bi] (DIN al-Kawākibī), Akaba [á.ka.ba] (DIN (al-)ʿAqaba).

POSEBNOSTI

  1. Pri nekaterih v preteklosti podomačenih imenih ustaljeno naglaševanje ne sledi predstavljenim pravilom: Bagdad [bágdad-] namesto [bagdád-] (DIN Baġdād), Kuvajt [kúvajt] namesto [kuvájt] (DIN (al-)Kuwayt), Aman [áman] namesto [amán] (DIN ʿAmmān), islam [íslam] namesto [islám] (DIN (al-)islām), Alah [álah] namesto [aláh] (DIN allāh). Lahko pa sta uveljavljeni dve možnosti naglaševanja: Koran [kóran] ali [korán] (DIN (al-)qurʾān) in džihad [džíhad-] ali [džihád-] ‘sveta vojnaʼ (DIN ǧihād).
  2. Pri naglaševanju imen ženskega spola, ki se končujejo na -āʾ, se pri prevzemanju v slovenščino izvorni naglas z zadnjega zloga prenese na predzadnji zlog, npr.
    • Samara [samára], rod. Samare [samáre] (DIN Sāmarrāʾ),
    • Suvajda [suvájda], rod. Suvajde [suvájde] (DIN (as-)Suwaydāʾ),
    • Sana [sána], rod. Sane [sáne] (DIN Ṣanʿāʾ).

Razmerja med črkami in glasovi

Samoglasniki

Samoglasnike, ki jih podomačeno zapisujemo s črkami ⟨a⟩, ⟨i⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

POSEBNOST

Pri nekaterih v preteklosti podomačenih besedah, pri katerih se je uveljavila oblika, ki upošteva alofonske različice samoglasnikov ali narečno pogojene izgovore dvoglasnikov, v podomačenem zapisu nastopata tudi samoglasnika e in o, ki ju izgovarjamo po slovensko, npr. Jemen [jémən] (DIN (al-)Yaman), Tobruk [tóbruk] (DIN Ṭubruq), Suez [súez-] (DIN (as-)Suways), Doha [dóha] (DIN (ad-)Dawḥa).

Pisno odsotni polglasnik se pojavlja v različnih soglasniških sklopih kot izgovorna olajšava, najpogosteje v izglasju: al Džafr [al džáfər] (DIN al-Ǧafr), Um al Fahm [úm al fáhəm] (DIN Umm al-Faḥm).

Dvoglasnika, ki ju v podomačenem zapisu zapisujemo z dvočrkjema ⟨aj⟩ in ⟨av⟩, izgovarjamo po slovensko: Bahrajn [bahrájn] (DIN (al-)Baḥrayn), Fajsal [fájsal] (DIN Faysal), Džavhar [džáu̯har] (DIN Ǧawhar).

POSEBNOST

Pri nekaterih v preteklosti podomačenih besedah zaradi upoštevanja alofonskega izgovora samoglasnika /a/ v podomačenem zapisu nastopa tudi ⟨ej⟩, ki ga prav tako izgovarjamo po slovensko, npr. Bejrut [bêjrut] (DIN Bayrūt), Lejla [lêjla] (DIN Laylā).

Samoglasniški sklopi

Pri podomačevanju arabskih imen zaradi izpusta grlnega zapornika (prečrk.⟨ʾ⟩) in zvenečega žrelnega pripornika (prečrk.⟨ʿ⟩) nastanejo pisni in govorni samoglasniški sklopi, npr.

  • ⟨ai⟩: Ismail [ismaíl] (DIN ʾIsmāʿīl), Said [saíd-] (DIN Saʿīd), Taif [táif] (DIN (aṭ-)Ṭāʾif);
  • ⟨aa⟩: Maan [maán] (DIN Maʿān).

POSEBNOST

Odstopanje od pravila se pojavlja pri redkih primerih, ko se pisno podomačeni samoglasniški sklop ❬ai❭ izgovarja kot dvoglasnik, npr. Al Kaida [al kájda] (namesto [al kaída]) (DIN al-Qāʿida).

Soglasniki

Soglasnike, ki jih v podomačenem zapisu zapisujemo s črkami ⟨b⟩, ⟨t⟩, ⟨h⟩, ⟨d⟩, ⟨r⟩, ⟨z⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨g⟩, ⟨f⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨v⟩, ⟨j⟩ in dvočrkjem ⟨dž⟩, izgovarjamo po slovensko.

Grlnega zapornika, prečrkovanega kot ⟨ʾ⟩, in zvenečega žrelnega pripornika, prečrkovanega kot ⟨ʿ⟩, v podomačenem zapisu ne zapisujemo in ne izgovarjamo v nobenem položaju. Zaradi izpusta nastanejo samoglasniški sklopi. Glej razdelek »Samoglasniški sklopi«.

Pri nekaterih neznanstvenih prečrkovanjih ni razvidno, ali je med dvema samoglasnikoma nezapisani glas [j], ali to prečrkovanje dejansko označuje dvoglasnik, ali pa gre za izpad ⟨ʾ⟩ oz. ⟨ʿ⟩. Npr. ime, ki se včasih zapisuje kot Ziad, se v znanstvenem prečrkovanju glasi Ziyād, tako je pravilna podomačitev Zijad [zijád-]. Enako se ime, ki je večkrat zapisano kot Zaid, znanstveno prečrkuje kot Zayd, kar podomačimo kot Zajd [zájd-].

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

Preglednica ponazarja razlike med znanstvenim prečrkovanjem v latinico ter podomačenim zapisom in izgovorom v slovenščini.

DIN 31635 Podomačeni zapis Položaj Izgovor v slovenščini Zgled
ʾ in ʿ / v položaju ne med dvema samoglasnikoma / Ali [áli] (DIN ʿAli), Abas [abás] (DIN ʿAbbās), Sana [sána] (DIN Ṣanʿāʾ)
ʾ in ʿ / v medglasju med dvema samoglasnikoma kot zev med dvema samoglasnikoma Ismail [ismaíl] (DIN ʾIsmāʿīl), Said [saíd-] (DIN Saʿīd), Maan [maán] (DIN Maʿān)
ā a a Nablus [náblus] (DIN Nāblus), Nizva [nízva] (DIN Nizwā)
ī i i Salim [salím] (DIN Salīm), ar Razi [ar rázi] (DIN ar-Rāzī)
ū u u Mahmud [mahmúd-] (DIN Maḥmūd), Kirkuk [kirkúk] (DIN Kirkūk)
ḥ h h Hama [háma] (DIN Ḥamā), Hamza [hámza] (DIN Ḥamza), as Safah [as safáh] (DIN as-Saffāḥ)
ḫ h h Hadidža [hadídža] (DIN Ḫadīǧa), Halil [halíl] (DIN Ḫalīl)
ṯ t t Tabit [tábit] (DIN Ṯābit), Kavtar [káu̯tar] (DIN Kawṯar)
ḏ d d al Hamadani [al hamadáni] (DIN al-Hamaḏānī), Damar [damár] (DIN Ḏamār)
ṭ t t Katar [kátar] (DIN Qaṭar), Atlas [átlas] (DIN Aṭlas)
ḍ d d Rijad [ríjad-] (DIN (ar-)Riyāḍ), Bajda [bájda] (DIN (al-)Bayḍā
ṣ s s Mansur [mansúr] (DIN Manṣūr), Nasirija [nasiríja] (DIN (an-)Nāṣiriyya)
ẓ d d Abu Dabi [ábu dábi] (DIN ʾAbū Ẓabī), Dahran [dahrán] (DIN (aẓ-)Ẓahrān)
š š š Šavki [šáu̯ki] (DIN Šawqī), Rašid [rašíd-] (DIN Rašīd)
ǧ dž dž Faludža [falúdža] (DIN (al-)Fallūǧa), Džida [džída] (DIN Ǧidda)
ġ g g Magreb [mágreb-] (DIN (al-)Maġrib), Gazi [gázi] (DIN Ġāzī)
q k k Bakuba [bakúba] (DIN Baʿqūba), Tarik [tárik] (DIN Ṭāriq)
w v v Siva [síva] (DIN Sīwa), Suvajda [suvájda] (DIN (as-)Suwaydāʾ)
v v dvoglasniku u̯ Ravabi [ravábi] (DIN Rawābī), Hadramavt [hadramáu̯t] (DIN Ḥaḍramawt)
y j j Asjut [asjút] (DIN Asyūṭ), Zijad [zijád-] (DIN Ziyād)
j v dvoglasniku j Džuhajna [džuhájna] (DIN Ǧuhayna), Zajd [zájd-] (DIN Zayd), Burajda [burájda] (DIN Burayda)

Podomačevanje arabskih besed in besednih zvez

Občna poimenovanja

Občna poimenovanja iz arabščine prevajamo. Besede in besedne zveze, ki smo jih prevzeli neprevedene, pisno podomačimo oz. prilagodimo slovenščini, npr. imam [imám] ‘duhovnikʼ (DIN imām), hidžra [hídžra] ali hedžra [hédžra] ‘Mohamedov beg iz Meke v Medinoʼ (DIN hiǧra), hurija [húrija] ‘večno mlada devica v rajuʼ (DIN ḥūrīya), hadž [hádž-] ‘letno romanje v Mekoʼ (DIN ḥaǧǧ), humus [húmus] ‘jedʼ (DIN ḥummuṣ), falafel [faláfəl] ‘jedʼ (DIN falāfil), vadi [vádi] ‘suha rečna strugaʼ (DIN wādī).

POSEBNOST

Večina občnih poimenovanj iz arabščine v slovenščino ni prišla neposredno, temveč po posredništvu zahodnoevropskih ali južnoslovanskih jezikov, zato ni nujno, da zapis in izgovor (oziroma naglasno mesto) v slovenščini ustrezata sodobnim pravilom za prevzemanje iz arabščine, npr. hurija [húrija] namesto [huríja] ‘večno mlada devica v rajuʼ (DIN ḥūrīya), musliman [muslimán] (DIN muslim), tahini [tahíni] (DIN ṭaḥīna), harem [hárem] (DIN ḥarīm), žafran [žafrán] (DIN zaʿfarān), vezir [vezír] (DIN wazīr).

Med občne besede spadajo tudi samostalniške in pridevniške izlastnoimenske izpeljanke, ki so tvorjene z različnimi priponskimi obrazili, npr. hamasovec [hamásovəc] (< Hamas [hamás]), alkaidovec [alkájdovəc] (< Al Kaida [al kájda]), naserjevski [náserjeu̯ski], naserist [naseríst] (< Naser [náser]).

Lastna imena

Lastna imena iz arabščine pisno podomačujemo. Pri prevzemanju se skušamo v čim večji meri približati izvirnim oblikam po pravilih, navedenih v razdelku »Preglednica zapis – izgovor v slovenščini«, in pravilom za prevzemanje lastnih imen, npr. Tabit [tábit] (DIN Ṯābit), Zajd [zájd-] (DIN Zayd), Nablus [náblus] (DIN Nāblus), Karbala [karbála] (DIN Karbalāʾ), Asjut [asjút] (DIN Asyūṭ).

V preteklosti so se lastna imena večinoma prevzemala po posredovanju drugih jezikov, zato mnoga izkazujejo odstopanja od pravil, navedenih v razdelku »Preglednica zapis – izgovor v slovenščini«. Ta imena navajamo v posebnostih razdelka »Razlike med prečrkovanimi in podomačenimi oblikami«.

Osebna imena

Arabska imena praviloma prevzemamo v skrajšani obliki, torej namesto polnega imena le rojstno ime in ime očeta ali rojstno ime in ime plemena ali pokrajine oz. kraja izvora, npr.

  • Ahmad ibn Halid [áhmad- íbən hálid-] ali Ahmad al Kuraši [áhmad- al kuráši] (polno ime DIN Aḥmad ibn Ḫālid ibn ʿAbd Allāh al-Qurašī),
  • Mohamed Morsi [mohámed- mórsi] (polno ime DIN Muḥammad Muḥammad Mursī ʿĪsa al-ʿAyaṭ),
  • Marjana Maraš [marjána maráš] (polno ime DIN Maryānā bint Fatḥallāh ibn Naṣrallāh Marrāš).

Pri imenih znanih ljudi je táko skrajšano ime lahko katera koli sestavina polnega imena: ibn Batuta [íbən batúta] (polno ime DIN Abū ʿAbd Allāh Muḥammad ibn Baṭṭūṭa), al Farabi [al farábi] (polno ime DIN Abū Naṣr Muḥammad al-Fārābī).

Tradicionalno arabsko osebno ime je lahko precej zapleteno. Sestavljeno je iz rojstnega imena, imena očeta (in lahko tudi imena njegovega očeta in nadaljnjih imen prednikov v nizu), temu lahko sledi pridevek, ki navadno označuje (pozitivno) lastnost osebe, ali njegovo pleme oz. rodbino, ali pa pokrajino oz. kraj, od koder izvira on sam ali pa njegov prednik. Na začetku ali na koncu imena je pogosto dodan tudi teknonim, arabsko kunja (DIN kunya), ki se ga posamezniku praviloma nadene po imenu njegovega otroka, npr. Abu Ahmad [ábu áhmad-] ‘Ahmadov očeʼ (DIN ʾAbū ʾAḥmad), Um Zajd [úm zájd-] ‘Zajdova matiʼ (DIN ʾUmm Zayd), izjemoma pa tudi po figurativni navezavi na kakšno bitje, stvar ali lastnost, npr. Abu Bakr [ábu bákər] ‘oče kameleʼ (DIN ʾAbū Bakr), Abu Nidal [ábu nidál] ‘oče borbeʼ (DIN ʾAbū Niḍāl). Kunja se lahko uporablja kot sestavni del osebnega imena ali samostojno, kot nadimek ali vojaški oz. umetniški vzdevek.

Npr. ibn Haldun [íbən haldún] (polno ime DIN ʾAbū Zayd [kunja] ʿAbd ar-Raḥmān [rojstno ime] ibn Muḥammad [očetovo ime] ibn Ḫaldūn [ime daljnega prednika] al-Ḥaḍramī [poreklo rodbine ‘iz Hadramavtaʼ]); al Hvarizmi [al hvarízmi] (polno ime DIN Muḥammad [rojstno ime] ibn Mūsā [očetovo ime] al-Ḫwārizmi [poreklo rodbine ‘iz Horezmaʼ]).

Če se uveljavi dvo- ali večdelno osebno lastno ime, se v arabščini vse sestavine pišejo narazen. Tako jih praviloma tudi podomačujemo: Abd al Aziz ibn Abd Alah ibn Said al Maki [ábd- al áziz- íbən ábd- aláh íbən saíd- al máki] (DIN ʿAbd al-ʿAzīz ibn ʿAbd Allāh ibn Saʿīd al-Makkī).

Večina večbesednih osebnih imen ima eno od naslednjih dveh sestavin: bodisi Abd (DIN ʿAbd ‘suženj, služabnik) kot prvo sestavino, ki ji sledi pridevek za Boga, ali ad Din [ad dín] (DIN ad-Dīn ‘vereʼ) kot drugo sestavino, pred katero stoji samostalnik s pozitivno oznako, npr. Abd al Aziz [ábd- al azíz-] (DIN ʿAbd al-ʿAzīz ‘suženj Vsemogočnegaʼ), Abd ar Rahim [ábd- ar rahím] (DIN ʿAbd ar-Raḥīm ‘suženj Usmiljenegaʼ), ali pa Džalal ad Din [džálal ad dín] (DIN Ǧālal ad-Dīn ‘veličina vereʼ), Džamal ad Din [džamál ad dín] (DIN Ǧamāl ad-Dīn ‘lepota vereʼ).

V arabščini je v rabi več vrst predimkov, ki so del osebnega imena. Najpogosteje srečujemo al/el s položajnimi različicami, ibn ali bin ‘sinʼ, bint ‘hčiʼ, Abu ‘očeʼ, Um ‘matiʼ in Al ‘iz rodbine, roduʼ.

  • Z malo začetnico in ločeno od besede, na katero se nanašajo, se pišejo člen al/el s položajnimi različicami, ki uvaja podatek o prostorski ali rodbinski pripadnosti, ter predimki ibn, bin in bint, ki so v arabščini del patronimika, npr. Mohamed bin Salman [mohámed- bin salmán] (DIN Muḥammad bin Salmān), ibn Batuta [íbən batúta] (DIN Ibn Baṭṭūṭa).
  • Z veliko začetnico in ločeno od besede, na katero se nanašajo, pišemo arabska častna predimka Abu in Um, ki sta del kunje, npr. Um Kultum [úm kultúm] (DIN ʾUmm Kulṯūm), rojstno ime Fatima Ibrahim as Sajid al Biltagi [fátima ibrahím as sájid- al biltági] (DIN Fāṭima ʾIbrāhīm as-Sayyid al-Biltāǧī), Abu Bakr al Bagdadi [ábu bákər al bagdádi] (DIN ʾAbū Bakr al-Baġdādī), rojstno ime Ibrahim Avad Ibrahim Ali al Badri [ibrahím avád- ibrahím áli al bádri] (DIN ʾIbrāhīm ʿAwwād ʾIbrāhīm ʿAlī al-Badrī).
  • Arabska beseda Al (DIN ʾĀl ‘rodbina, družina, dinastijaʼ) stoji pred imenom dinastije in je v podomačeni obliki enaka členu al, vendar se v primerjavi s členom piše z veliko začetnico in nima položajnih različic, npr. Zajid bin Sultan Al Nahjan [zájid- bin sultán al nahján] (DIN Zāyid bin Sulṭān ʾĀl Nahyān); Abd Alah bin Abd al Aziz Al Saud [ábd- aláh bin ábd- al azíz- ál saúd-] (DIN ʿAbd Allāh bin ʿAbd al-ʿAzīz ʾĀl Saʿūd).

POSEBNOSTI

  1. Imena nekaterih v Evropi bolj znanih arabskih srednjeveških učenjakov so bila latinizirana in prevzeta kot pisno podomačena, npr. Averoes [averóes] (lat. Averroes, DIN ibn Rušd), Avicena [avicéna] (lat. Avicenna, DIN ibn Sīnā), Alhazen [alhazén] (lat. Alhazen, DIN Ibn al-Hayṯām).
  2. Nekatera imena so se uveljavila v obliki, kjer se posamezne sestavine imena pišejo skupaj, npr. Abdulah [abduláh] (DIN ʿAbd Allāh), Saladin [sáladin] (DIN Ṣalāḥ ad-Dīn), Aladin [áladin] (DIN ʿAlāʾ ad-Dīn).

Če večdelno ime pišemo skupaj, samoglasnik člena zapisujemo z ⟨u⟩, kar ustreza izgovarjavi klasične arabščine, oz. z ⟨a⟩ ali ⟨e⟩, kar ustreza sodobni rabi, morebitno podvojeni in priličeni soglasnik člena pa pišemo enojno, npr.

  • Abdulaziz [ábdulazíz-] oz. Abdalaziz [ábdalazíz-] oz. Abdelaziz [ábdelazíz-],
  • Abdurahim [ábdurahím] oz. Abdarahim [ábdarahím] oz. Abderahim [ábderahím],
  • Džamaludin [džamáludin] oz. Džamaladin [džamáladin] oz. Džamaledin [džamáledin].

Zemljepisna imena

Dvodelna arabska zemljepisna imena lahko izkazujejo skladenjsko zgradbo idafa z dvema samostalnikoma, ki ju povezuje določni člen al, pisan z malo začetnico, npr. Hafar al Batin [háfar al bátin] (DIN Ḥafar al-Bāṭin), Um al Fahm [úm al fáhəm] (DIN Umm al-Faḥm), Šat al Arab [šát al árab-] (DIN Šaṭṭ al-ʿArab), Madinat aš Šamal [madínat aš šamál] (DIN Madīnat aš-Šamāl).

POSEBNOSTI

  1. Zemljepisna imena iz antike so bila navadno prevzeta iz klasičnih jezikov in se lahko razlikujejo od današnje arabske različice, npr. Aleksandrija [aleksandríja] (stgr. Ἀλεξάνδρεια, prečrk. Alexándreia, DIN al-ʾIskandariyya), Damask [damásk] (stgr. Δαμασκός, prečrk. Damaskós, DIN Dimašq), Tripolis [trípolis] (stgr. Τρίπολις, prečrk. Trípolis, DIN Ṭarābulus), Betlehem [bétlehem] in [bêtlehem] (stgr. Βηθλεέμ, prečrk. Bethleem oz. hebr. prečrk. Bet Leḥem), Evfrat [éu̯frat] (stgr. Εὐφράτης, prečrk. Euphrátēs, DIN al-Furāt), Tigris [tígris] (stgr. Τίγρις, prečrk. Tigris, DIN Diǧla), Sirija [sírija] (stgr. Συρία, prečrk. Syría, DIN Sūriyā).
  2. Nekatera zemljepisna imena so bila prevzeta po posredništvu zahodnoevropskih ali južnoslovanskih jezikov, npr. Kairo [kájro] (DIN al-Qāhira), Alžir [alžír] (DIN al-Ǧazāʾir), Hurgada [hurgáda] (DIN al-Ġurdaqa), Marakeš [márakeš] (DIN Murrākuš).
  3. Pri nekaterih bolj znanih večbesednih zemljepisnih imenih oz. pojavih se odločamo za prevod občne sestavine in morfemsko prilagajanje lastnega imena ali postavitev v položaj desnega prilastka, npr.
    • Sueški zaliv [súeški zalív-] (DIN Ḫalīǧ al-Suways),
    • Tartarsko jezero [tartársko jézero] (DIN Buḥayrat al-Ṯarṯār),
    • Naserjevo jezero [náserjevo jézero] (DIN Buḥayrat Nāṣir),
    • gorovje Saravat [gorôu̯je saravát] (DIN Ǧibāl as-Sarawāt),
    • gorovje Libanon [gorôu̯je líbanọn] (DIN Ǧabal Lubnān),
    • puščava Nafud [puščáva nafúd-] (DIN Ṣahrāʾ an-Nafūd),
    • oaza Siva [oáza síva] (DIN Wāḥat Sīwa),
    • oaza Farafra [oáza faráfra]  (DIN Wāḥat al-Farāfra),
    • rt Džubi [ə̀rt džúbi]  (DIN Rās Ǧūbī).

Glej preglednico za prevzemanje iz stare grščine.

Stvarna imena

V redkih imenih bolj znanih ustanov in organizacij občne sestavine in nepolnopomenske besede praviloma prevajamo, npr. Hiša modrosti [híša modrósti] (DIN Bayt al-Ḥikma), Univerza Al Azhar [univêrza al áshar] (DIN Ǧāmiʿat al-Azhar), Univerza kralja Sauda [univêrza králja sáu̯da] (DIN Ǧāmiʿat al-Malik Saʿūd), bolnišnica Šifa [bou̯níšnica šífa] (DIN Mustašfā aš-Šifāʾ).

Drugače kot pri osebnih in zemljepisnih imenih pišemo pri stvarnih imenih določni člen al/el z veliko začetnico, npr. Al Džazira [al džazíra] (DIN al-Ǧazīra), Univerza Al Azhar [univêrza al áshar] (DIN Ǧāmiʿat al-Azhar), mošeja Al Aksa [mošêja al áksa] (DIN al-Masjid al-Aqṣā).

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Splošno

Podomačene besede sklanjamo v skladu s slovenskimi sklanjatvenimi vzorci, kar pomeni, da jih uvrščamo v slovenske sklanjatve glede na končaj po podomačenju.

Besede, katerih osnova se v arabščini konča na soglasnik ali na samoglasnike e, i, o in u, prevzemamo kot samostalnike moškega spola in jih sklanjamo po prvi moški sklanjatvi. Besede, ki jih podomačimo z izglasnim -a, pa v večini primerov prevzemamo kot samostalnike ženskega spola in sklanjamo po prvi ženski sklanjatvi, razen če zaznamujejo osebe moškega spola, npr. moška imena Musa [músa] (DIN Mūsā), Hamza [hámza] (DIN Ḥamza).

Krajšanje osnove

Pisno in govorno krajšanje osnove uveljavljamo pri redkih besedah z neizvornimi, a uveljavljenimi nenaglašenimi končaji -el in -en, npr. falafel [faláfəl] ‘jedʼ, rod. falafla [faláfla] (DIN falāfil); Jemen [jémən], rod. Jemna [jémna] (DIN (al-)Yaman).

Govorno krajšanje osnove uveljavljamo pri imenih s pisnim soglasniškim sklopom in neobstojnim polglasnikom v končaju, npr. Abu Bakr [ábu bákər], rod. Abu Bakra [ábu bákra] (DIN Abū Bakr); Um al Fahm [úm al fáhəm], rod. Um al Fahma [úm al fáhma] (DIN Umm al-Faḥm).

Podstava svojilnega pridevnika je enaka skrajšani (rodilniški) osnovi imena: Abu Bakrov [ábu bákrov-]. Podstava pridevniških in samostalniških izpeljank z obrazilom -ski pa je enaka imenovalniški osnovi: umalfahmski [umalfáhəmski].

Daljšanje osnove

Pisno in govorno daljšanje osnove z j uveljavljamo pri samostalnikih moškega spola, ki se končajo na naglašene samoglasnike ter nenaglašene i, u in e, če ta ni končnica, npr.

  • vadi [vádi] ‘suha rečna strugaʼ, rod. vadija [vádija] (DIN wādī),
  • Fadi [fádi], rod. Fadija [fádija] (DIN Fādī),
  • al Hvarizmi [al hvarízmi], rod. al Hvarizmija [al hvarízmija] (DIN al-Ḫwārizmī).

Osnovo daljšajo z j tudi nekateri samostalniki moškega spola, ki se končajo na r, npr.

  • Bašar [bašár], rod. Bašarja [bašárja] (DIN Baššār),
  • Katar [kátar], rod. Katarja [kátarja] (DIN Qaṭar),
  • Naser [náser], rod. Naserja [náserja] (DIN Nāṣir),
  • Mahir [máhir], rod. Mahirja [máhirja] (DIN Māhir).

Preglas

Do preglasa samoglasnika o v e pride, kadar se govorjena osnova ali podstava tvorjenke konča na š in dž:

  • Ariš [aríš], or. z Arišem [z‿aríšem] (DIN (al-)ʿArīš),
  • Faradž [fárač], or. s Faradžem [s‿fáradžem] (DIN Faraǧ), svoj. prid. Faradžev [fáradžev-].

Do preglasa o v e pride tudi pri samostalnikih in pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na samoglasnik ali na soglasnik r in se sklanjajo z daljšanjem osnove:

  • Fadi [fádi], or. s Fadijem [s‿fádijem] (DIN Fādī), svoj. prid. Fadijev [fádijev-];
  • Bašar [bašár], or. z Bašarjem [z‿bašárjem] (DIN Baššār), svoj. prid. Bašarjev [bašárjev-];
  • Katar [kátar], or. s Katarjem [s‿kátarjem] (DIN Qaṭar), svoj. prid. Katarjev [kátarjev-].

Pregibanje večbesednih imen

Večbesedna osebna imena pregibamo tako, da sklanjamo vse sestavine razen člena al/el ter predimkov ibn, bin, bint, Abu, Um in Al, npr.

  • Mohamed bin Salman Al Saud [mohámed bín salmán ál saút], rod. Mohameda bin Salmana Al Sauda [mohámeda bín salmána ál saúda] (DIN Muḥammad bin Salmān ʾĀl Saʿūd),
  • ibn Batuta [íbən batúta], rod. ibn Batute [íbən batúte] ali ibn Batuta [íbən batúta] (DIN ibn Baṭṭūṭa),
  • Um Kultum [úm kultúm], rod. Um Kultum [úm kultúm] (DIN Umm Kulṯūm),
  • Abu Bakr al Bagdadi [ábu bákər al bagdádi], rod. Abu Bakra al Bagdadija [ábu bákra al bagdádija] (DIN Abū Bakr al-Baġdādī).

POSEBNOST

Dvodelna arabska osebna imena s prvo sestavino Abd ali drugo sestavino Din sklanjamo samo v zadnji enoti, npr.

  • • Abd al Aziz ibn Musa [ábd- al azíz- íbən músa], rod. Abd al Aziza ibn Muse [ábd al azíza íbən múse] ali Abd al Aziza ibn Musa [ábd al azíza íbən músa] (DIN ʿAbd al-ʿAzīz ibn Mūsā),
  • • Džamal ad Din al Kasimi [džamál ad dín al kasími], rod. Džamal ad Dina al Kasimija [džamál ad dína al kasímija] (DIN Ǧamāl ad-Dīn al-Qāsimī).

Nekatera večbesedna zemljepisna imena izkazujejo zgradbo idafa. Pregibamo jih tako, da sklanjamo samo zadnjo sestavino, npr.

  • Hafar al Batin [háfar al bátin], rod. Hafar al Batina [háfar al bátina] (DIN Ḥafar al-Bāṭin),
  • Um al Fahm [úm al fáhəm], rod. Um al Fahma [úm al fáhma] (DIN Umm al-Faḥm),
  • Šat al Arab [šát al árap], rod. Šat al Araba [šát al áraba] (DIN Šaṭṭ al-ʿArab).