Pravopis 8.0

Pisava
Izgovor
Naglasno mesto
Razmerja med črkami in glasovi
Preglednica zapis – izgovor v slovenščini
Podomačevanje nemških besed in besednih zvez
Prevzemanje pisno nepodomačenih nemških samostalnikov in raba začetnice
Občna poimenovanja
Lastna imena
Posebnosti in premene pri pregibanju in tvorbi oblik
Spremembe slovničnih kategorij
Krajšanje osnove
Daljšanje osnove
Preglas
Pregibanje večbesednih imen

Nemščina

Pisava

Nemška različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s tremi črkami z ločevalnim znamenjem – ⟨ä⟩, ⟨ö⟩ in ⟨ü⟩ – ter ⟨ß⟩. Pozna tudi enajst dvočrkij – ⟨ai⟩, ⟨au⟩, ⟨äu⟩, ⟨ei⟩, ⟨eu⟩ in ⟨ie⟩ ter ⟨ch⟩, ⟨ck⟩, ⟨dt⟩, ⟨ph⟩, ⟨ss⟩ in ⟨tz⟩, tričrkji – ⟨sch⟩ in ⟨aey⟩, tri štiričrkja – ⟨dsch⟩, ⟨tsch⟩ in ⟨zsch⟩ ter petčrkje ⟨tzsch⟩.

Nemška abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

O vključevanju nemških črk z ločevalnimi znamenji in črke ⟨ß ẞ⟩ v slovensko abecedo glej poglavje »Slovenska abeceda« (Pisna znamenja).

Posebnosti

  1. Preglašene črke ⟨ä Ä⟩, ⟨ö Ö⟩ in ⟨ü Ü⟩ niso vključene v nemško abecedo, so pa del nemške pisave. V abecednem zaporedju stojijo z njimi pisane besede za enakopisnicami, ki se pišejo z nepreglašenimi črkami: v abecednem seznamu stoji npr. priimek Gabler [gábler] pred priimkom Gäbler [gébler].
  2. Posebna nemška črka ⟨ß⟩, ki izvira iz gotice, v kateri je nastala kot združena črka (ligatura), se imenuje ostri s (nem. scharfes s). Nikoli se ne pojavlja na začetku besed in tudi velika črka ⟨ẞ⟩ nastopa le, kadar se piše ob samih velikih črkah (Straße – STRAẞE ‘cesta’). (Nekdaj se je v tem položaju pisalo dvočrkje ⟨SS⟩: STRASSE.) V abecednem zaporedju stoji ostri s na mestu dvočrkja ⟨ss⟩, v enakopisnicah pa za črkama ⟨ss⟩: Strauss [štráu̯s] |priimek nemškega skladatelja| – Strauß [štráu̯s] |priimek dunajskih glasbenikov|.

Črko ⟨ß⟩ v Nemčiji, Avstriji in Luksemburgu pišejo za samoglasniškimi dvoglasniki in za samoglasniki, ki so v nemščini izgovorjeni dolgo. Za samoglasniki, ki so v nemščini izgovorjeni kratko, pišejo ⟨ss⟩. V krajevnih imenih in priimkih se ohranja starejše stanje, ki je lahko drugačno od tega pravila. V Švici in Lihtenštajnu črke ⟨ß⟩ ne uporabljajo več in namesto nje pišejo ⟨ss⟩.

V nemški pisavi se uporablja ločevalno znamenje dvojna pika ⟨¨⟩ nad preglašenimi črkami ⟨ä⟩, ⟨ö⟩ in ⟨ü⟩, ki ga pri prevzemanju ohranjamo.

Posebnost

Dvojna pika se piše tudi v priimkih, npr. Viëtor [fíjetor], kjer označuje začetek novega zloga oziroma dvozložni izgovor.

V preteklosti so namesto današnjih črk z dvojno piko pisali ⟨oe⟩ za ⟨ö⟩ (Goethe [géte], Foerster [fêrster]), ⟨ue⟩ za ⟨ü⟩ (Huebner [híbner]) in ⟨ui⟩ za ⟨ü⟩ (Duisburg [dízburg-]). Zaradi zgodovinske uveljavljenosti in rodbinskih navad (pri priimkih) tovrstne zapise ohranjamo.

Izgovor

Naglasno mesto

Nemške besede so praviloma naglašene na prvem (npr. Inn [ín], Hamburg [hámburg-], Leipzig [lájpcig-], Regensburg [régənzburg-], Angela [ángela]), redkeje na zadnjem zlogu (Berlin [berlín], Hellabrunn [helabrún]). Pri prevzemanju v slovenščino naglasno mesto nemških besed praviloma ohranjamo.

Nemška zložena imena imajo pogosto dva naglasa, npr. Wassermann [vásermán], Fassbinder [fázbínder], Großglockner [grózglókner], Windischgrätz [víndižgréc], Gelsenkirchen [gélzənkírhən], Grimmelshausen [gríməlsháu̯zən], Karlsruhe [kárlsrúe/kárəlsrúe], Saarbrücken [zárbríkən]. Ožji izgovor nenaglašenih o in e v daljših besedah z enim naglasom označimo s spodnjo piko: Düsseldorf [dísəldọrf], Mendelsohn [méndəlzọn].

Posebnost

V slovenščini se je pri nekaterih lastnih imenih s poslovenjenim izgovorom uveljavil tudi drugačen naglas kot v nemščini, npr. Beethoven [betôvən] (nem. [ˈbeːtˌhoːfn̩]).

Razmerja med črkami in glasovi

Samoglasniki

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ in ⟨u⟩ glede na položaj tudi kot [j] in [u̯].

Nemškega razlikovanja med dolgimi in kratkimi samoglasniki (ti stojijo pred dvema ali več soglasniškimi črkami) v slovenščino ne prevzemamo, npr. Berlin [berlín] proti Inn [ín].

V črkovnem sklopu i in samoglasnika ⟨iV⟩ se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z [j]: Trier [tríjer], Lienz [líjenc].

PosebnostI

  1. V nekaterih prevzetih imenih z nemškim dvoglasnikom ⟨au⟩ se črka ⟨u⟩ pred samoglasnikom izgovarja kot zobnoustnični [v] ali kot dvoglasniški, tj. nezložni [u̯],  npr. Auerbach [áverbah/áu̯erbah], Auer [áver/áu̯er], Grafenauer [gráfenáver/gráfenáu̯er], Bauer [báver/báu̯er].
  2. Samoglasnik, zapisan s črko ⟨e⟩, prevzemamo kot [e], kot polglasnik pa v črkovnih sklopih ⟨el⟩, ⟨en⟩ in ⟨er⟩ v izglasju (Basel [bázəl], Grimmelshausen [gríməlsháu̯zən], Münster [mínstər]) in sredi besede na morfemski meji (če ni naglašen): Huelsenbeck [hílzənbẹk], Enzensberger [éncənzbêrger], wunderkind [vúnderkínd-]. Pogosto pa se je uveljavil tudi izgovor z [e]: Tübingen [tíbingen], Roentgen [réndgen], Göttingen [gétingen] ipd.

Samoglasniška dvočrkja prevzemamo

  • ⟨ae⟩ kot [e]: Graetz [gréc],
  • ⟨ie⟩ kot [i], npr. Diesel [dízəl], Friedrich [frídrih], Spiegel [špígəl]
  • ⟨oe⟩ kot [e]: Kroetz [kréc].

Dvoglasniška dvočrkja prevzemamo

  • ⟨ei⟩ kot [aj]: Alzheimer [álchájmer];
  • ⟨ey⟩ kot [aj]: Freytag [frájtag-];
  • ⟨eu⟩ kot [oj]: Feuerbach [fôjerbah];
  • ⟨äu⟩ kot [ôj] in [oj]: Schäuble [šôjble], Allgäu [álgoj].

Dvoglasniška dvočrkja so tudi ⟨ai⟩ in ⟨ay⟩ ter ⟨au⟩ za nemške dvoglasnike [aɛ̯], [aɔ̯], zgledi so navedeni pri črkah ⟨i⟩, ⟨u⟩ in ⟨y⟩.

Posebnost

V nekaterih redkih primerih moramo razlikovati med dvočrkjem in črkovnim sklopom, npr. ⟨ae⟩ je v imenu Baedeker [bédeker] dvočrkje, medtem ko je v imenih Michael [míhaẹl] in Raphael [ráfaẹl] črkovni sklop. Enako ⟨äu⟩ (Däubler [dôjbler] nasproti Matthäus [matéus]), ⟨ie⟩ (Kiel [kíl] nasproti Lienz [líjenc]), ⟨ue⟩ (Hueber [húber/húbər] nasproti Lueg [lúeg-]).

Podvojene črke za samoglasnike ⟨aa⟩, ⟨ee⟩, ⟨oo⟩ in ⟨öö⟩ izgovarjamo kot en glas, npr. Aachen [áhən], Kohlhaas [kólhas], Klee [klé], Scheel [šél], Seefeld [zéfẹld-], Beethoven [betôvən], Moormeerland [mórmerlánd-], Gööck [gék].

Soglasniki

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩ in ⟨t⟩, izgovarjamo po slovensko.

Nemški nemi h se pojavlja

  • med samoglasnikoma (a ne pred dvoglasnikom): Cohen [kóen], Neher [néer];
  • pred zvočniki l, m, n in r: Mahler [máler], Ohm [óm], Mendelsohn [méndəlzọn], Ehrhardt [êrhart];
  • v sklopu ⟨rh⟩ pred ⟨ei⟩: Rheinberger [rájnbêrger];
  • za samoglasnikom v izglasju: Reh [ré].

Nemška pisava pozna soglasniška dvočrkja ⟨ch⟩, ⟨ck⟩, ⟨dt⟩, ⟨ph⟩, ⟨ss⟩, ⟨th⟩, ⟨tz⟩, tričrkje ⟨sch⟩, tri štiričrkja – ⟨dsch⟩, ⟨tsch⟩ in ⟨zsch⟩ ter petčrkje ⟨tzsch⟩. Glasovno se uresničujejo takole:

  • ⟨ch⟩ kot [h], npr. München [mínhən], Friedrich [frídrih], ali kot [k] – v vzglasju (Chur [kúr]) ali posebni glasovni soseščini oz. na morfemski meji (glej posebnosti);
  • ⟨ck⟩ kot [k], npr. Weizsäcker [vájdzéker];
  • ⟨dt⟩ kot [t], npr. Goldschmidt [góltšmit], Humboldt [húmbolt];
  • ⟨ph⟩ kot [f], npr. Phiesewarden [fízevárdən], Rudolph [rúdolf];
  • ⟨ss⟩ kot [s], npr. Passau [pásau̯], rod. Passaua [pásava]; Wasserman [vásermán];
  • ⟨th⟩ kot [t], npr. Goethe [géte];
  • ⟨tz⟩ kot [c], npr. Boltzmann [bólcman];
  • ⟨sch⟩ kot [š], npr. Bosch [bóš], Herschel [hêršəl];
  • ⟨tsch⟩ kot [č], npr. Bartsch [bárč];
  • ⟨zsch⟩ kot [č], npr. Zschopau [čópau̯], rod. Zschopaua [čópava];
  • ⟨tzsch⟩ kot [č], npr. Tzschirner [čírner], Nietzsche [níče].

Posebnosti

  1. Dvočrkje ⟨ch⟩ izgovarjamo kot [k] v vzglasju (Christian [krístjan], Chemnitz [kémnic]), v izglasju (Sachs [záks], Fuchs [fúks]), tudi kadar se dvočrkje pojavi na morfemski meji, npr. Fuchshof [fúkshọf]. V zloženih imenih (Eichsfeld [ájhsfẹld-]) ima soglasnik s lahko samostojno morfemsko (vezno) vlogo (ni del istega morfema: Eich|s|feld [ájh.s.fẹld-] nasproti Fuchs|hof [fúks.họf]), v teh primerih dvočrkje ⟨ch⟩ izgovorimo kot [h].
  2. Soglasniški sklop, zapisan s črkama ⟨qu⟩, je izgovorjen kot [kv]: Quasthoff [kvásthọf], Quincke [kvínke].

Štiričrkje ⟨dsch⟩ se pojavlja le v besedah, prevzetih v nemščino, npr. Dschungel ‘džungla, pragozd’, Kambodscha |država|.

Nezvočniki se prilikujejo enako kot v slovenščini: Stuttgart [štúdgart], Röntgen [réndgen], Wartburg [várdburg-], Innsbruck [ínzbruk], Wiesbaden [vízbadən]; Potsdam [pódzdam]; Ludwig [lúdvik], rod. Ludwiga [lúdviga].

Podvojene črke za soglasnike ⟨bb⟩, ⟨dd⟩, ⟨ff⟩, ⟨gg⟩, ⟨ll⟩, ⟨mm⟩, ⟨nn⟩, ⟨pp⟩, ⟨rr⟩, ⟨ss⟩ in ⟨tt⟩ izgovarjamo praviloma kot en glas: Hebbel [hébəl], Pfaff [pfáf], Schwarzenegger [švárcenẹger], Tillich [tílih], Memmingen [mémingen], Wuppertal [vúpertal], Dürrenmatt [dírənmat], Zeiss [cájs], Essen [ésən], Stuttgart [štúdgart], Wittenberg [vítənberg-].

Na meji dveh nemških morfemov izgovarjamo dva glasova ali podaljšani soglasnik: Süddeutsche Zeitung [zíddôjče cájtung-]. To velja tudi, če pride do prilikovanja, npr. c – dz – z: Weizsäcker [vájdzéker].

Razlikujemo med ⟨sch⟩ v Gottsched [gótšẹd-] in na meji dveh nemških morfemov ⟨s⟩ + ⟨ch⟩ v Lieschen [líshen] ‘Lizika’.

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Zapis Položaj Izgovor v slovenščini Zgled
ä e Händel [héndəl], Matthäus [matéus], Eichstätt [ájhštẹt]
ae nekdaj namesto ⟨ä⟩ e Baedeker [bédeker], Baeck [bék], Jaeckel [jékəl], Praetorius [pretórijus], Graetz [gréc]
aey aj Baeyer [bájer]
äu oj Allgäu [álgoj], Tannhäuser [tánhôjzer]
c razen pred ⟨ä⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨y⟩ k Leica [lájka], Cottbus [kódbus]
c pred ⟨ä⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨y⟩ c Cäcilia [cecílja], Celle [céle], Cismar [cízmar]
ch h Urach [úrah], Bach [báh], Brecht [bréht], Fichte [fíhte], Kirchberg [kírhberg-], Richard [ríhard-], Friedrichstadt [frídrihštat], Eichsfeld [ájhsfẹld-]
ch v vzglasju k Chemnitz [kémnic], Chur [kúr]
ch pred soglasnikom ⟨s⟩, kadar je ta del istega morfema k Sachs [záks], Fuchs [fúks], Luchsperger [lúksperger], Christian [krístjan]
ck k Bismarck [bísmark], Innsbruck [ínzbruk], Lübeck [líbek]
dt t Brandt [bránt], Darmstadt [dármštat], Wundt [vúnt]
e e Brecht [bréht], Hertz [hêrc]; Breuer [brôjer], Reuter [rôjter], Schiller [šíler], Lasker-Schüler [lásker-šíler]; Wassermann [vásermán], Liliencron [líljenkrọn], Eulenspiegel [ójlenšpígəl]
e pogosto v črkovnih sklopih ⟨el⟩, ⟨en⟩ in ⟨er⟩ – v izglasju in v zloženih imenih sredi besede ə Basel [bázəl], Ambschel [ámpšel], Eifel [ájfəl]; Grimmelshausen [gríməlsháu̯zən], Huelsenbeck [hílzənbẹk]; München [mínhən], Baden-Baden [bádən-bádən]; Grevenbroich [grévənbróh], Enzensberger [éncənzbêrger], Weissenbach [vájsənbáh], Wolfram von der Eschenbach [vólfram fon der éšənbáh]; Münster [mínstər]; Hölderlin [héldərlin]
ei aj Einstein [ájnštajn], Einspieler [ájnšpiler], Weimar [vájmar], Heinrich [hájnrih], Schneider [šnájder], Meier [májer], Schreier [šrájer]
eu oj Freud [frôjd-], Breuer [brôjer], Reuter [rôjter], Eulenspiegel [ójlenšpígəl], Breu [brój]
euy oj Beuys [bôjs]
ey aj Heym [hájm], Dilthey [díltaj], Meyer [májer], Dreyer [drájer], Freytag [frájtag-]
h pred samoglasnikom h Herder [hêrder], Wilhelm [vílhelm], Ahausen [áhau̯zən]
h navadno med samoglasnikoma (ne pred dvoglasnikom, npr. Behaim) / Cohen [kóen], Neher [néer]
h pred zvočniki l, m, n in r / Diehl [díl], Mahler [máler], Mühlheim [mílhajm], Bühler [bíler]; Ohm [óm], Brahms [bráms], Brehm [brém], Röhm [rém], Fehmarn [fémarn/fémarən], Lehmann [léman], Schuhmacher [šúmaher]; Mendelsohn [méndəlzọn], Hahn [hán], Lahn [lán], Hahnemann [háneman], Kühn [kín]; Behring [bêring-], Dühring [díring-], Ehrhardt [êrhart], Ehrlich [êrlih], Löhr [lêr], Wehrmacht [vêrmaht]
h v ⟨rh⟩ pred ⟨ei⟩ / Rheinmetall [rájnmetál], Rheinberger [rájnberger]
h za samoglasnikom v izglasju / Reh [ré], Kamlah [kámla], Erbslöh [êrpsle], Unruh [únru]
i naglašeni pred samoglasnikom (zapiranje zeva) i Maria [maríja], Elias [elíjas]; Trier [tríjer], Rietz [ríjec]
i nenaglašeni pred samoglasnikom j Christian [krístjan], Guderian [gudêrjan], Osiander [ozjánder], Liliencron [líljenkrọn]
i v ⟨ai⟩ j Daimler [dájmler], Mainz [májnc], Waitzmann [vájcman], Kaiser [kájzer], Maier [májer], Rainer [rájner]
i v vzglasju/na začetku besede pred samogl. j Ihering [jêring-]
ie i Spiegel [špígəl], Kiel [kíl], Dietrich [dítrih], Dörrie [dêri], Liebknecht [lípknẹ̣ht], Schliemann [šlíman]
ig(g) v izglasju izvorno slovenskih priimkov ik Feinig [fájnik], rod. Feiniga [fájnika], Kattnigg [kátnik], rod. Kattnigga [kátnika]
ö e Göttingen [gétingen], Döblin [déblin], Böhm [bém], Böll [bél], Hölderlin [hélderlin], Tönnies [ténis]
oe namesto ⟨ö⟩ e Foerster [fêrster], Goethe [géte], Oetker [étker], Kroetz [kréc]
oi o Grevenbroich [grévənbróh], Voigt [fókt], Troisdorf [trózdọrf]
ph f Philip [fílip], Rudolph [rúdolf], Gryphius [grífjus]
q k Quasthoff [kvásthọf], Quincke [kvínke]
s pred soglasnikom s Münster [mínstər], Bismarck [bísmark], Hofmannsthal [hófmanstal]
s v izglasju s Hans [háns], rod. Hansa [hánsa]; Canaris [kanáris], rod. Canarisa [kanárisa]
s pred samoglasnikom z Hansa [hánza], Rosegger [rózeger], Saale [zále]
sch š Schiller [šíler], Schleswig [šlézvig-], Schwerin [šverín], Fischer [fíšer], Bosch [bóš], Porsche [pórše], Andersch [ánderš]
s pred ⟨p⟩ ali ⟨t⟩ na začetku besede/v vzglasju, tudi v tvorjenkah š Speyer [špájer], Spiegel [špígəl], Strauss [štráu̯s], Stuttgart [štúdgart]; Einspieler [ájnšpiler]; Dachstein [dáhštajn], Einstein [ájnštajn]
ß s Strauß [štráu̯s], Großglockner [grózglókner], Meißen [májsən], Gauß [gáu̯s]
th t Goethe [géte], Werther [vêrter], Bayreuth [bájrojt], Beethoven [betôvən], Thurgau [túrgav-], Matthias [matíjas]
tsch č Multscher [múlčer], Katschberg [kádžberg-], Lubitsch [lúbič]
tz c Fritz [fríc], Kaschnitz [kášnic], Görlitz [gêrlic], Vranitzki [vranícki], Radetzky [radécki]
tzsch č Nietzsche [níče], Delitzsch [délič]
u u Unruh [únru]
u za ⟨q⟩ v Quedlinburg [kvédlinbúrg-], Quelle [kvéle]
u v dvoglasniku ⟨au⟩ oz. kadar je med samoglasnikoma v ali u̯ Auerbach [ávərbah/áu̯ərbah], Bauer [báver/báu̯er]
u v dvoglasniku ⟨au⟩ v izglasju u̯ Hauser [háu̯zer], Baumgarten [báu̯mgartən], Grimmelshausen [gríməlsháu̯zən], Bauhaus [báu̯hau̯s], Braunschweig [bráu̯nšvajg-], Faust [fáu̯st], Taunus [táu̯nus]
u v dvoglasniku ⟨au⟩  v izglasju u̯ Dachau [dáhau̯], rod. Dachaua [dáhava]; Dessau [désav-], Mainau [májnav-], Murnau [múrnav-], Nassau [násav-]
ü i Müller [míler], Düsseldorf [dísəldọrf], Bürger [bírger], München [mínhən], Zürich [círih], Lübeck [líbek], Büchner [bíhner]
ue namesto ⟨ü⟩ i Huebner [híbner], Huelsenbeck [hílzənbẹk]
ue u Hueber [húber/húbər]
ui namesto ⟨ü⟩ i Duisburg [dízburg-], Duisberg [dízberg-]
v f Vogtland [fóktland-], Volkswagen [fólksvágən], Bremerhaven [brémerháfən], Vaduz [fadúc]
w v Wagner [vágner], Wartburg [várdburg-], Weimar [vájmar]
x ks Marx [márks], Luxemburg [lúksemburg-], Cuxhaven [kúksháfən]
y i Sylt [zílt], Thyssen [tísən], Geigy [gájgi], Radetzky [radécki], Pyhrn [pírn/pírən]
y v ⟨ay⟩ j Haydn [hájdən], Mayer [májer], Mayr [májər], Bayern [bájern/bájerən], Bayreuth [bájrojt]
z c Zugspitze [cúkšpice], Mozart [mócart], Enzensberger [éncənzbêrger], Salzach [zálcah]
zsch na začetku besede č Zschokke [čóke], Zschoppau [čópav-]

Posebnosti

  1. Pri nekaterih imenih, ki so bila prevzeta v preteklosti, se je v slovenščini uveljavilo branje po črki, in sicer:
    • imena z vzglasno črko ⟨s⟩, npr. Salzburg [sáldzburg-] (in ne [záldzburg-]), Siemens [símens] (in ne [zímens]);
    • imena s črko ⟨v⟩, npr. Beethoven [betôvən], Hannover [hanôvər], Gustav [gústav-], deloma tudi Vaduz [vadúc/fadúc].
  2. Črkovni sklop ⟨ow⟩ se v nemških imenih izgovarja kot [o]. Vendar pa se v izglasju prvotno slovanskih krajevnih imen v slovenščini izgovarja drugače, in sicer kot [ou̯], npr. Pankow [pánkou̯], Kummerow [kúmerou̯]. Pri sklanjanju se zaradi položaja pred samoglasnikom premenjuje z zobnoustničnim [v]: rod. Pankowa [pánkova], rod. Kummerowa [kúmerova]. Pri tvorbi vrstnih pridevnikov se dvoustnični izgovor ohranja: vrst. prid. pankowski [pánkou̯ski], vrst. prid. kummerowski [kúmerou̯ski].
  3. Črko ⟨e⟩ v končaju -⟨er⟩ izgovarjamo na dva načina, in sicer kot polglasnik ali kot e, pri čemer polglasnik pri pregibanju izpada: Heidegger [hájdeger] tudi [hájdegər]; Hueber [húber] tudi [húbər]. Glej poglavje »Krajšanje osnove«.
  4. V nekaterih imenih črkovnega sklopa ⟨oe⟩ ne izgovorimo kot [e], temveč kot [ó]: Soest [zóst].
  5. Dvočrkje ⟨ch⟩ izgovorimo pod vplivom francoščine tudi kot [š]: Charlottenburg [šarlótənburg-].

Podomačevanje nemških besed in besednih zvez

Prevzemanje pisno nepodomačenih nemških samostalnikov in raba začetnice

V nemščini se samostalniki ne glede na položaj v povedi pišejo z veliko začetnico. Pri prevzemanju v slovenščino jih praviloma pišemo po slovenskih pravilih (elf [élf] ‘nemška državna nogometna reprezentanca’; staatsräson [štátsrezón] ‘nauk o državnem razumu’), z veliko le, če so lastna imena, npr. Bundeswehr [búndesvêr] |nemška zvezna vojska|; Luftwaffe [lúftváfe] ž neskl. |nemško vojno letalstvo|.

Posebnost

Pri nekaterih pojavih razlikujemo med vrstnim ali manj natančnim poimenovanjem, npr. bundestag [búndestág-] ‘nemški parlament’, in polnim uradnim imenom, npr. Deutscher Bundestag [dôjčer búndestág-] |ime spodnjega doma nemškega parlamenta| in Bundesrat [búndesrát] |ime predstavniškega sveta nemških zveznih dežel|.

V povojnih pravopisnih priročnikih se je tudi nemška lastna imena iz obdobja nacistične Nemčije pisalo z malo začetnico, danes jih pišemo kot vsa druga lastna imena, npr. Gestapo |tajna policija| [gestápo], Abwehr [ábver] |obveščevalna služba|.

Občna poimenovanja

Nemške občne besede prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede in besedne zveze:

  1. pisno podomačene: firer [fírer] (nem. der Führer) ‘voditelj (nemške nacistične stranke)’, pfenig [pfénig-] (nem. der Pfennig) ‘kovanec’, valter [válter] (nem. der Walther) ‘orožje’;
  2. pisno nepodomačene: luftwaffe [lúftváfe] ‘vojno letalstvo’, leica [lájka] ‘fotoaparat’, wunderkind [vúnderkind-] ‘čudežni otrok’.

Lastna imena

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v nemščini, npr. München [mínhən], Köln [kéln/kélən], Dresden [drézdən], Grimm [grím]. Nekatera lastna imena so tudi poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora, npr. Martin Luther/Luter [mártin lútər].

Osebna imena

Zgodovinska imena nemških in avstrijskih vladarjev in (nekdaj tudi) njihovih družinskih članov so večinoma podomačena: Karel Veliki [kárəl véliki] (nem. Karl der Große), Viljem II. [víljem drúgi] (nem. Wilhelm II.), Marija Terezija [maríja terêzija] (nem. Maria Theresia von Österreich), Franc Jožef [fránc jóžef] (nem. Franz Joseph I.), Franc Ferdinand [fránc fêrdinand-] (nem. Franz Ferdinand). Če so imena večdelna, so stalni pridevki navadno prevedeni: Ludvik I. Pobožni [lúdvik pə̀rvi pobóžni] (nem. Ludwig der Fromme). Prevedena ali zgolj morfemsko podomačena so tudi razlikovalna določila (npr. krajevna določila v vlogi stalnega pridevka), npr. Hildegard iz Bingna [híldegard- iz bíngna] (nem. Hildegard von Bingen). Toda: Walther von der Vogelweide [válter fon der fógəlvájde].

Podomačena so nekatera imena plemiških rodbin, npr. Habsburžani [habzburžáni] (nem. die Habsburger), Merovingi [merovíngi] (nem. die Merowinger), Otokarji [ótokarji] / Traungauci [tráu̯ngáu̯ci] (nem. die Otakare), druga so le delno prilagojena – z množinsko končnico, npr. Spanheimi [špánhájmi] (nem. die Spanheimer), Windischgrätzi [víndižgréci] (nem. die Windischgrätz).

Imena nekaterih plemiških rodbin na Kranjskem so rabljena večinoma v slovenski različici, npr. Turjačani [turjáčani] ali Turjaški [turjáški] (in Auerspergi) (nem. Auersperg), Celjski [cêl’ski/cêlski], Ostrovrharji [ostrovə̀rharji] (nem. Schärffenberg, Scherffenberg, Scharfenberg), Predjamski [predjámski], Vovbržani [vou̯bəržáni] (nem. Heunburg).

Prevzemanje nemških priimkov

V slovenščini je kdaj prišlo do popolnega poslovenjenja (to je do slovenskega zapisa po izgovoru) posameznih prvotno nemških priimkov (Šmit [šmít], Veber [vébər], Miler [míler]), v mnogih primerih je nemški zapis ohranjen (Weber [vébər], Müller [míler], Steiner [štájner]), Mueller [míler]).

Priimki s predimki

V slovenščini priimke s predimki pišemo tako kot v nemščini. V večbesednih priimkih se v vlogi predimkov pojavljajo predlogi in členi von [fon], zu [cu], von der [fon der] ipd. Pišejo se z malo začetnico, z veliko pa edini ali prvi od njih, če stoji na začetku povedi, npr. Michael von Grünigen [míhaẹl fon grínigen], Wolfram von der Eschenbach [vólfram fon der éšənbáh]. Priimke uporabljamo tudi samostojno, brez predimkov.

Zemljepisna imena

Namesto nemških uporabljamo slovenska imena (eksonime) za naslednje zemljepisne danosti (nekatere sestavine večbesednih imen so le morfemsko prilagojene slovenščini):

  1. sodobna in zgodovinska imena držav: Avstrija [áu̯strija] (nem. Österreich), Nemčija [némčija] (nem. Deutschland), Švica [švíca] (nem. die Schweiz), Lihtenštajn [líhtənštajn] (nem. Liechtenstein), Luksemburg [lúksemburg-] (nem. Luxemburg, fr. Luxembourg), Avstro-Ogrska [áu̯stro-ógərska] (nem. Österreich-Ungarn), Sveto rimsko cesarstvo nemškega naroda [svéto rímsko cesárstvo némškega národa] (nem. Heiliges Römisches Reich), Tretji rajh [trétji rájh] (nem. Drittes Reich);
  2. imena nekaterih avstrijskih in nemških zveznih dežel, tudi zgodovinskih: Turingija [turíngija] (nem. Thüringen), Gradiščanska [gradiščánska] (nem. Burgenland), Tirolska [tirólska] (nem. Tirol), Predarlska [prèdárəlska] (nem. Vorarlberg), Sedmograško [sedmográško] (nem. Siebenbürgen), Translajtanija [translajtánija] (nem. Transleithanien), toda Schwarzwald [švárcvald-], Baden-Württemberg [bádən-vírtemberg-] (nekatera imena so podomačena le delno: Mecklenburg-Predpomorjansko [méklenburk-prètpomorjánsko] (nem. Mecklenburg-Vorpommern));
  3. imena nekaterih bolj znanih mest, npr. Dunaj [dúnaj] (nem. Wien), Dunajsko Novo mesto [dúnajsko nôvo mésto] (nem. Wiener Neustadt);
  4. imena nekaterih bolj znanih gorovij in kopenskih reliefnih oblik, npr. Ture [túre] (nem. Tauern), Tevtoburški gozd [teu̯tobúrški góst] (nem. Teutoburger Wald), Dunajski gozd [dúnajski gòst/góst], rod. Dunajskega gozda [dúnajskega gôzda/gózda] (nem. Wienerwald), Dachsteinsko pogorje [dáhštajnsko pogórje] (nem. Dachsteingebirge);
  5. imena nekaterih bolj znanih rek, npr. Donava [dónava] (nem. Donau), Ren [rén] (nem. Ren).

Prevajamo tudi večbesedna imena znanih objektov ter kulturnih in turističnih znamenitosti: Štefanova katedrala [štéfanova katedrála] (nem. Stephansdom), Brandenburška vrata [brándənburška u̯ráta/vráta] (nem. Brandenburger Tor). Toda: Schönbrunn [šénbrun/šenbrún] (na Dunaju), Reichstag [rájhstág-], Neuschwanstein [nojšvánštájn].

Zgodovinska slovenska ali slovanska imena mest kot Frankobrod [fránkobrọd-] za Frankfurt ob Majni [fránkfurt ob májni], Kelmorajn [kélmorajn] za Köln [kéln/kélən], Tubinga [túbinga] za Tübingen [tíbingen], Monakovo [monákovo] za München [mínhən], Solnograd [sólnograd-] za Salzburg [sáldzburg-], Inomost [ínomost] za Innsbruck [ínzbruk] in Lipsko [lípsko] za Leipzig [lájpcig-] in Hesensko [hésənsko] za Hessen [hésən] veljajo danes za zastarela.

Posebnost

Geografske izraze, ki spremljajo zemljepisna imena v razlikovalni vlogi, prevajamo in jih pišemo z malo začetnico, npr. Bodensko jezero [bódənsko jézero] (nem. Bodensee).

Imena na dvo- in večjezičnem območju

Na avstrijskem Koroškem in na avstrijskem Štajerskem soobstajajo slovenska in nemška (dvojezična) krajevna imena.

Na dvojezičnem področju se v nemški uradni rabi nemškim imenom (sploh naselij) dodajajo slovenska, npr. St. Jakob im Rosental / Šentjakob v Rožu, Kärnten/Koroška.

Slovenci s slovensko-nemškega področja v Republiki Avstriji uporabljajo ob uradni obliki priimka v slovenskem okolju slovensko, v nemškem pa nemško različico osebnega imena: Ludvik Karničar ali Ludwig Karničar [lúdvik karníčar], Erik Prunč [êrik prúnč] ali Erich Prunč [êrih prúnč].

V slovenskih besedilih uporabljamo slovenska imena za zemljepisne danosti na dvojezičnem področju, npr.

  • Bilčovs [bílčou̯s] (nem. Ludmannsdorf), Gospa Sveta [gospá svéta] (nem. Maria Saal), Celovec [celôvəc] (nem. Klagenfurt), Gradec [grádəc] (nem. Graz), Šmohor [šmôhor] (nem. Hermagor);
  • Podjuna [podjúna] (nem. Jauntal), Rož [róž-] (nem. Rosental), Ziljska dolina [zíl’ska/zílska dolína] (nem. Gailtal);
  • Štalenska gora [štálenska gôra] (nem. Magdalensberg), Osojščica [osójščica] (nem. Gerlitzen), Ziljske Alpe [zíl’ske/zílske álpe] (nem. Gailtaler Alpen);
  • Glina [glína] (nem. Glan), Zilja [zílja] (nem. Gail);
  • Vrbsko jezero [və̀rpsko jézero] (nem. Wörthersee).

Stvarna imena

Podomačena so redka stvarna imena, v katerih prevajamo občnoimenske sestavine, če so večbesedna, sicer pa so večinoma nespremenjena.

V tudi le domnevno nemških stvarnih imenih – v imenih podjetij oz. trgovin – se pisno znamenje ampersand & v pomenu ‘in’ izgovarja [unt/und]: Peek & Cloppenburg [pík unt klópənburg-], C&A [cé und á].

Prevzemanje imen z določnimi členi, predlogi in vezajem

Predlogi in določni členi v zemljepisnih in stvarnih imenih

V pisno nepodomačenih imenih predloge in člene ohranjamo, npr. Zell am See [cél am zé], Unter den Linden [únter den líndən]; Der Spiegel [der špígəl]. Izjemoma jih domačimo, npr. Frankfurt ob Majni [fránkfurt ob májni] (nem. Frankfurt am Main), Frankfurt ob Odri [fránkfurt ob ódri] (nem. Frankfurt an der Oder).

Vezaj v lastnih imenih

Vezaj v prevzetih lastnih imenih ohranjamo zapisan na način, kot je v izvirniku, npr. v imenih:

  • nemških zveznih dežel: Schleswig-Holstein [šlézvik-hólštajn], Baden-Württemberg [bádən-vírtembêrg-];
  • mest: Baden-Baden [bádən-bádən];
  • upravnih enot, okrajev: Klagenfurt-Land [klágənfurt-lánd-] (v slovenščini Celovec-dežela [celôvəc-dežêla]);
  • dvojnih imen in priimkov: Hans-Dietrich [hánz-dítrih].

O skupinah lastnih imen, ki so podomačene ali nepodomačene, glej poglavje »Prevzete besede in besedne zveze«.

O položajih, ko namesto nemških uporabimo slovenska imena, glej poglavji »Krajevna zemljepisna imena« in »Nekrajevna zemljepisna imena« (Prevzete besede in besedne zveze).

Posebnosti in premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Spremembe slovničnih kategorij

S pregibanjem nemških prevzetih imen ni večjih težav, saj sledimo izgovoru v slovenščini in jih uvrščamo v slovenske sklanjatvene vzorce glede na končaj.

Krajšanje osnove

Pri samostalnikih moškega spola se črka ⟨e⟩ v izglasnih morfemskih sklopih ‑en in ‑el (izjemoma -er) izgovarja tudi kot polglasnik, kar pomeni, da pri pregibanju in tvorbi svojilnega pridevnika v izgovorljivih soglasniških sklopih izpada:

  • Hessen [hésən], rod. Hessna [hésna];
  • Beethoven [betôvən], rod. Beethovna [betôu̯na];
  • Wengen [véngǝn], rod. Wengna [véngna];
  • Hegel [hégəl], rod. Hegla [hégla];
  • Wankel [vánkəl], rod. Wankla [vánkla];
  • Hannover [hanôvər], rod. Hannovra [hanôu̯ra];
  • Weber [vébər], rod. Webra [vébra].

Posebnost

  1. Krajšanje osnove zaradi polglasniškega izgovora črke e v končaju -⟨er⟩ je lahko le ena od pregibnih možnosti, ki ni prednostna:
    • Heidegger [hájdeger], rod. Heideggerja [hájdegerja] tudi Heidegger [hájdegər], rod. Heideggra [hájdegra];
    • Hueber [húber], rod. Hueberja [húberja] tudi Hueber [húbər], rod. Huebra [húbra].
  2. Pravila o polglasniškem izgovoru črke e ni mogoče opreti na besedne končaje, saj so se v rabi pogosto ustalili različni načini (ki so odvisni tudi od ustaljenosti pregibanja), npr. Tübingen [tíbingen], rod. Tübingena [tíbingena] nasproti Göttingen [gétingen], rod. Göttingena [gétingena]

Podstava svojilnega pridevnika je enaka skrajšani (rodilniški) osnovi imena, npr. Beethovnov [betôu̯nov-], Heglov [héglov-].

Podstava pridevniških in samostalniških izpeljank z obrazili -ski in -čan ni skrajšana in je enaka imenovalniški osnovi (Hessen [hésən] – hessenski [hésənski], Hessenčan [hésənčan]). Če se osnova končuje na r, neobstojni polglasnik ni zapisan s črko e, npr. Hannover [hanôvər] – hannovrski [hánovǝrski], Hannovrčan [hánovǝrčan].

Glej poglavje »Polglasnik v imenih z izglasnim soglasniškim sklopom« (Glasovno-črkovne premene).

Daljšanje osnove

Osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na naglašene samoglasnike in nenaglašene samoglasnike e, i in u. Daljšanje je pisno in glasovno:

  • Attersee [áterzé], rod. Atterseeja [áterzêja];
  • Bethe [béte], rod. Betheja [béteja];
  • Porsche [pórše], rod. Porscheja [póršeja];
  • Goethe [géte], rod. Goetheja [géteja];
  • Savigny [závinji], rod. Savignyja [závinjija];
  • Kotzebue [kócebu], rod. Kotzebueja [kócebuja].

Osnovo podaljšujejo z j tudi samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnik r. Daljšanje je pisno in glasovno:

  • Sacher [záher/sáher], rod. Sacherja [záherja/sáherja];
  • Müller [míler], rod. Müllerja [mílerja];
  • Weimar [vájmar], rod. Weimarja [vájmarja].

Podstava svojilnega pridevnika je enaka podaljšani (rodilniški) osnovi imena, npr. Porschejev [póršejev-], Goethejev [gétejev-].

Tudi podstava pridevniških in samostalniških izpeljank z obrazili -ski in -čan je podaljšana, če se konča na samoglasnik (Attersee [áterzé] – atterseejski [áterzêjski]). Toda če se konča na soglasnik r, je enaka imenovalniški osnovi (nepodaljšana), npr. Weimar [vájmar] – weimarski [vájmarski].

Glej poglavje »Daljšanje osnove z j« (Glasovno-črkovne premene).

Preglas

Preglas samoglasnika o v e se na splošno pojavlja pri sklanjanju moških imen na končne govorjene c, č, š in j, ki so v nemščini zapisani na različne načine. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni govorjeni c pride tudi do premene c v č, ki je izkazana le v govoru.

⟨aü⟩ Allgäu [álgoj], or. z Allgäuem [z‿álgojem];
⟨ei⟩ Blei [bláj], or. z Bleiem [z‿blájem]; svoj. prid. Bleiev [blájev-];
⟨eu⟩ Leu [lôj], or. z Leuem [z‿lôjem]; svoj. prid. Leuev [lôjev-];
⟨ey⟩ Frey [fráj], or. s Freyem [s‿frájem]; svoj. prid. Freyev [frájev-];
⟨tsch⟩ Bartsch [bárč], or. z Bartschem [z‿bárčem]; svoj. prid. Bartschev [bárčev-];
⟨sch⟩ Bosch [bóš], or. z Boschem [z‿bóšem]; svoj. prid. Boschev [bóšev-].

Posebnost

Govorno preglaševanje ob pisnih dvojnicah se pojavlja pri imenih, ki imajo govorjeni c na koncu osnove zapisan z drugimi črkami ali različnimi črkovnimi sklopi, npr. z ⟨z⟩ in ⟨tz⟩:

⟨tz⟩ Hertz [hêrc], rod. Hertza [hêrca], or. s Hertzom/Hertzem [s‿hêrcem]; svoj. prid. Hertzov/Hertzev [hêrčev‑];
⟨z⟩ Lienz [líjenc], rod. Lienza [líjenca], or. z Lienzom/Lienzem [z‿líjencem].

Preglašujemo tudi imena, ki osnovo podaljšujejo z j, in sicer v govoru in zapisu:

  • Abbe [ábe], rod. Abbeja [ábeja], or. z Abbejem [z‿ábejem]; svoj. prid. Abbejev [ábejev‑];
  • Werther [vêrter], rod. Wertherja [vêrterja], or. z Wertherjem [z‿vêrterjem]; svoj. prid. Wertherjev [vêrterjev-].

Pregibanje večbesednih imen

Zaradi enakovrednosti (prirednosti) sestavin imena moških oseb pregibamo v vseh sestavinah, razen predloga ali člena, npr. Ludwig van Beethoven [lúdvik van betôvən], rod. Ludwiga van Beethovna [lúdviga van betôu̯na].

Pri lastnih imenih, pisanih z vezajem, razlikujemo med osebnimi in zemljepisnimi lastnimi imeni. Pri osebnih lastnih imenih pregibamo vse sestavine razen členov in predlogov, pri tvorbi svojilnih pridevnikov pa se obrazilo dodaja le zadnji sestavini, npr. Hans-Dietrich [hánz-dítrih], rod. Hansa-Dietricha [hánsa-dítriha]; svoj. prid. Hans-Dietrichov [hánz-dítrihov-].