Pravopis 8.0

Pisava
Izgovor
Naglasno mesto
Razmerje med črkami in glasovi
Preglednica zapis – izgovor v slovenščini
Podomačevanje katalonskih besed in besednih zvez
Občna poimenovanja
Lastna imena
Zemljepisna imena
Stvarna imena
Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik
Nespremenjena osnova
Daljšanje osnove
Preglas
Pregibanje večbesednih imen

Katalonščina

Pisava

Katalonska različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje z devetimi črkami z ločevalnimi znamenji ⟨à⟩, ⟨ç⟩, ⟨é⟩, ⟨è⟩, ⟨í⟩, ⟨ï⟩, ⟨ó⟩, ⟨ò⟩, ⟨ú⟩ in ⟨ü⟩ ter številnimi dvočrkji.

Katalonska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

Posebnost

Črki ⟨k⟩ in ⟨w⟩ se uporabljata samo v prevzetih besedah, črka ⟨y⟩ pa le v dvočrkju ⟨ny⟩ in v prevzetih besedah.

V katalonski pisavi je uporabljenih pet ločevalnih znamenj, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

  • krativec ⟨`⟩ na črkah ⟨à⟩, ⟨è⟩, ⟨ò⟩ za označevanje naglasnega mesta;
  • ostrivec ⟨´⟩ na črkah ⟨í⟩, ⟨ú⟩, ⟨é⟩ in ⟨ó⟩ za označevanje naglasnega mesta;
  • dvojna pika ⟨¨⟩ nad ⟨ü⟩ in ⟨ï⟩ za označevanje izgovora [i] in [u] (ne pa [j] ali [u̯]), nad ⟨ü⟩ pa tudi v ⟨güe⟩, ⟨güi⟩, ⟨qüe⟩, ⟨qüi⟩ za [u̯];
  • kljukica ali sedij ⟨¸⟩ pod črko ⟨ç⟩ označuje izgovor [s];
  • sredinska pika ⟨·⟩ med črkama ⟨l·l⟩ za označevanje izgovora [l].

O vključevanju katalonskih črk z ločevalnimi znamenji v slovensko abecedo glej poglavje »Slovenska abeceda« (Pisna znamenja).

Izgovor

Naglasno mesto

Pri prevzemanju imen iz katalonščine naglasno mesto praviloma ohranjamo. Katalonske besede so naglašene na predzadnjem ali zadnjem zlogu, in sicer

  1. na predzadnjem zlogu, če se končujejo na
    • samoglasnik: Xavi [šávi], Jordi [žórdi], Joana [žoána];
    • črko ⟨s⟩ za samoglasnikom: Carles [kárles];
  2. na zadnjem zlogu, če se končujejo na
    • soglasnik (razen na -⟨s⟩ za samoglasnikom): Olot [olót], Guillem [giljém], Bertran [bertrán], Josep [žozép]; Francesc [fransésk], Ildefons [ildefóns];
    • katalonski dvoglasnik -[Vu̯] ali -[Vj] (ali v besedah s pisnim končajem -⟨u⟩ ali -⟨i⟩): Mateu [matéu̯], Grimau [grimáu̯], Avui [avúj];
    • nemi r: Sunyer [sunjé].

Daljše besede prevzemamo kot dvonaglasnice: Castelldefels [kastél’deféls/kastéldeféls].

Posebnosti

  1. Besede, ki se ne ravnajo po teh pravilih, imajo naglasno mesto zaznamovano, in sicer
    • z ostrivcem, npr. Miró [miró], Golmés [golmés], L’Atzúvia [ladzúvija], ali
    • s krativcem, npr. Adrià [adrijá], Mercè [mersé], Òdena [ódena], Fàbregas [fábregas], Àneu [áneu̯].
  2. Lastna imena s končajema -⟨en⟩ in -⟨in⟩ so naglašena na predzadnjem zlogu. Če je naglas izjemoma na zadnjem zlogu, je naglasno mesto označeno: Rubèn [rubén], Martín [martín].

Razmerje med črkami in glasovi

Samoglasniki

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ in ⟨u⟩ glede na položaj tudi kot [j] in [u̯].

Posebnost

V črkovnih sklopih ⟨gu⟩ in ⟨qu⟩ pred samoglasnikom črka ⟨u⟩ označuje dvoustnični [u̯]: Guardiola [gu̯ardijóla].

V katalonščini je zaradi samoglasniškega upada razlika med številom samoglasnikov glede na (ne)naglašenost. Katalonščina pozna sedem naglašenih samoglasnikov, ki jih zapisuje: naglašene a, i in u s črkami ⟨a⟩ in ⟨à⟩, ⟨i⟩ in ⟨í⟩ ter ⟨u⟩ in ⟨ú⟩, naglašeni ozki [é] s črkama ⟨e⟩ in ⟨é⟩, naglašeni široki [ê] z ⟨e⟩ in ⟨è⟩, naglašeni ozki [ó] z ⟨o⟩ in ⟨ó⟩, naglašeni široki [ô] z ⟨o⟩ in ⟨ò⟩. Nenaglašeni samoglasniki so samo trije: [i], zapisan z ⟨i⟩, polglasnik [ə], zapisan z ⟨a⟩ in ⟨e⟩, ter [u], zapisan z ⟨u⟩ in ⟨o⟩.

Ker se je v slovenščini delno zaradi vpliva španščine uveljavil izgovor brez samoglasniškega upada, npr. Barcelona [barselóna/barcelóna] namesto [bərsəlónə], Tarragona [taragóna] namesto [tərəγónə]. Tudi katalonske nenaglašene samoglasnike prevzemamo po črki: ⟨a⟩ in ⟨e⟩ kot [a] in [e], ne kot polglasnik, ⟨u⟩ in ⟨o⟩ kot [u] in [o], ne kot [u].

V katalonščini je večje število dvoglasnikov, v katerih se ⟨i⟩ in ⟨u⟩ za samoglasnikom izgovarjata [j] in [u̯]: Avui [avúj], Lleida [ljêjda], Reus [réu̯s], Sant Feliu [sán felíu̯].

Samoglasnik, zapisan s črko ⟨i⟩ v položaju med samoglasnikoma ali na začetku besede pred samoglasnikom, izgovarjamo kot [j]: Laia [lája], Iàtova [játova].

V samoglasniškem sklopu ⟨iV⟩ se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z [j]: Julià [žulijá], Sílvia [sílvija], Victòria [viktórija].

Soglasniki

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

Posebnosti

  1. Soglasnik, zapisan s črko ⟨c⟩, izgovarjamo kot [k] (Casals [kazáls]) ali [s] (Cesc [sésk]). Lahko pride tudi do zlitja dveh s-jev: Priscil·la [prisíla].
  2. Soglasnik, zapisan s črko ⟨ç⟩, izgovarjamo kot [s]: Marçal [marsál], L’Arboç [larbós].
  3. Soglasnik, zapisan s črko ⟨g⟩, izgovarjamo kot [g] (Agustí [agustí]) ali [ž] (Gerard [žerárd-]).
  4. Soglasnik, zapisan s črko ⟨j⟩, izgovarjamo kot [ž]: Jordi [žórdi].
  5. Soglasnik, zapisan s črko ⟨q⟩, izgovarjamo kot [k]: Quart [ku̯árt].
  6. Soglasnik, zapisan s črko ⟨s⟩, izgovarjamo kot [s] (Salou [salôu̯]) ali kot [z] (Maresme [marézme]).
  7. Soglasnik, zapisan s črko ⟨x⟩, izgovarjamo kot [š]: Xavi [šávi].

Zveneči zaporniki [b], [d] in [g] ošibijo v [β], [δ] in [γ] v vseh položajih, razen na začetku besede in za nosnikom ali zapornikom. V knjižni slovenščini teh glasov ne poznamo, zato jih izgovarjamo kot [b], [d] in [g].

Črki ⟨b⟩ in ⟨v⟩ se v katalonščini uporabljata za en glas, ki se izgovarja [b] ali [β], v slovenščini ju izgovarjamo po črki, torej [b] ali [v]: Llobregat [ljobregát] (kat. [ljuβrǝγát]), Vilanova [vilanôva] (kat. [bilǝnôβǝ]).

Črki ⟨l⟩ s sredinsko piko ⟨l·l⟩, ki se v katalonščini izgovarjata kot podaljšani l, izgovarjamo kot [l]: Sibil·la [sibíla].

Neme črke

Črke ⟨c⟩, ⟨d⟩, ⟨h⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩ in ⟨t⟩ so položajno tudi neme, in sicer

  • črka ⟨c⟩ v izglasnem -⟨nc⟩: Cap Blanc [káp blán];
  • črka ⟨d⟩ v izglasnem -⟨ld⟩: Eudald [eu̯dál];
  • črka ⟨h⟩ vedno: L’Hospitalet [luspitalét], Sant Hilari [sánt ilári], March [márk];
  • črka ⟨p⟩ v izglasnem -⟨mp⟩: Camp Nou [kám nôu̯];
  • črka ⟨r⟩ v izglasju dvo- in večzložnih besed: Sunyer [sunjé], Verdaguer [verdagé];
  • črka ⟨t⟩ v soglasniškem sklopu ⟨tll⟩ (L’Ametlla [lamélja]) in v izglasnih -⟨lt⟩ (Salt [sál]) in -⟨nt⟩ (Villafant [vilafán], Sant Joan [sán žoán]).

Posebnost

Kadar soglasniškemu sklopu -⟨nt⟩ sledi beseda s samoglasnikom v vzglasju, črka ⟨t⟩ ni nema: Sant Hilari [sánt ilári].

V občnih besedah so neme tudi črke ⟨b⟩, ⟨d⟩ in ⟨g⟩, in sicer v izglasnih sklopih -⟨mb⟩, -⟨nd⟩ in -⟨ng⟩, npr. pa amb tomàquet [pá ám tomáket].

Podvojene črke za soglasnike izgovarjamo enojno: Tarragona [taragóna], Terrassa [terása].

Katalonska soglasniška dvočrkja izgovarjamo

  • ⟨gu⟩ kot [g] (pred ⟨e⟩ ali ⟨i⟩): Figueres [figêres], Guíxols [gíšols];
  • ⟨ig⟩ kot [č] (Puig [púč]) in zaradi prilikovanja v slovenščini tudi [dž] (v izglasju in v tvorjenkah): Puigdemont [pudždemón];
  • ⟨ix⟩ kot [š] (za samoglasnikom): Foix [fóš];
  • ⟨ll⟩ (kat. [ʎ]) kot [lj] oz. [l’]: Lleida [ljêjda], Llull [ljúl’/ljúl];
  • ⟨ny⟩ (kat. [ɲ]) kot [nj] oz. [n’]: Espanyol [espanjól], Companys [kompán’s/kompáns];
  • ⟨qu⟩ kot [k] (pred ⟨e⟩ ali ⟨i⟩): Quim [kím], Busquets [buskéts];
  • ⟨tg⟩ kot [dž] (pred ⟨e⟩ ali ⟨i⟩): Sitges [sídžes];
  • ⟨tj⟩ kot [dž] (pred ⟨a⟩, ⟨o⟩ ali ⟨u⟩): Platja d’Aro [pládža dáro];
  • ⟨tx⟩ kot [č]: Pitxot [pičót];
  • ⟨tz⟩ kot [dz]: L’Atzúvia [ladzúvija].

Pozorni moramo biti na razlikovanje zapisa ⟨ix⟩ za samoglasniško črko: za samoglasnikom je ⟨ix⟩ dvočrkje, npr. Coixet [košét], za soglasnikom (tudi zapisanim z dvočrkjem ⟨gu⟩ za glas [g]), pa ne, npr. Guixot [gišót]. Podobno je zapis ⟨gu⟩ ali ⟨qu⟩ pred ⟨e⟩ in ⟨i⟩ dvočrkje za glas [g] ali [k], npr. Figueres [figêres], pred ⟨a⟩ in ⟨o⟩ pa ne, npr. Gualba [gu̯álba], Quart [ku̯árt].

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Zapis Položaj Izgovor v slovenščini Zgled
c pred ⟨a⟩, ⟨o⟩, ⟨u⟩ in pred soglasniki k Carles [kárles], Cristina [kristína], Clavé [klavé]
c v izglasju k Vic [vík], Enric [enrík], Montjuïc [monžuík], Francesc [fransésk]
c pred ⟨e⟩ ali ⟨i⟩ s Cerdà [serdá], Jacint [žasín]
c v izglasnem -⟨nc⟩ / Cap Blanc [káp blán]
ç s Vicenç [viséns], Barça [bársa]
d v izglasnem -⟨ld⟩ / Eudald [eu̯dal]
g pred ⟨a⟩, ⟨o⟩, ⟨u⟩ in soglasniki g Llobregat [ljobregát], Grimau [grimáu̯], Guardiola [gu̯ardijóla]
g pred ⟨e⟩ ali ⟨i⟩ ž Girona [žiróna], Àngel [ánžel]
gu pred ⟨e⟩ ali ⟨i⟩ g Figueres [figêres]
h / L’Hospitalet [lospitalét], Hostalric [ostalrík], Domènech [domének], Estruch [estrúk], March [márk]
i
i
 		Miró [miró], Martí [martí], Sant Feliu [sán felíu̯], Oriol [orijól], Victòria [viktórija]
i med samoglasnikoma j Laia [lája]
i v vzglasju pred samoglasnikom j Iàtova [játova]
i kot del dvoglasnika, zapisanega ⟨Vi⟩
j
 		Lleida [ljêjda], Avui [avúj], Aitona [ajtóna]
ig v izglasju in v tvorjenkah č Puig [púč], Roig [róč], Puigdemont [pudždemón]
ï i Lluïsa [ljuíza], Cruïlles [kruíljes]
ix za samoglasnikom š Foix [fóš], Coixet [košét], Baix Camp [báš kám]
j ž Josep [žozép], Joan [žoán], Jordi [žórdi]
ll lj oz. l’/l Llull [ljúl’/ljúl], Lloret de Mar [ljorét de már], Forcadell [forkadél’/forkadél], Turull [turúl’/turúl]
l·l l Priscil·la [prisíla]
ny nj oz. n’/n Cerdanya [serdánja], Companys [kompán’s/kompáns]
p v izglasnem sklopu -⟨mp⟩ / Camp Nou [kám nôu̯], Baix Camp [báš kám]
qu pred ⟨e⟩ ali ⟨i⟩ k Sant Quirze [san kírze], Piqué [piké], Quim [kím], Junqueras [žunkêras]
r v izglasju dvo- in večzložnih besed / Roger [rožé], Oller [oljé], Ferrater [feraté], Verdaguer [verdagé]
s
s Reus [réu̯s], Salou [salôu̯], Seròs [serós]
s med samoglasniki z Roses [rózes], Osona [ozóna]
s pred zvenečimi soglasniki z Maresme [marézme]
t v soglasniškem sklopu ⟨tll⟩ / Batlló [baljó]
t v izglasnih -⟨lt⟩, -⟨nt⟩, tudi v tvorjenkah / Salt [sál]; Vilafant [vilafán], Sant Joan [sán žuán], Sant Just [sán žúst], Montclar [monklá], Montserrat [monserát]
tg pred ⟨e⟩ ali ⟨i⟩ dž Montsalvatge [monsalvádže], Sitges [sídžes]
tj pred ⟨a⟩, ⟨o⟩ ali ⟨u⟩ dž Corretja [korédža]
tx č Andratx [andráč]
tz dz Llàtzer [ljádze]
u
u Rubí [rubí]
u kot del dvoglasnika, zapisanega ⟨Vu⟩ u̯ Pau [páu̯], Jaume [žáu̯me], Manlleu [manljéu̯], Reus [réu̯s], Sant Feliu [sán felíu̯]
u v črkovnem sklopu ⟨gu⟩ in ⟨qu⟩ pred ⟨a⟩ ali ⟨o⟩ u̯ Guardiola [gu̯ardijóla], Gualba [gu̯álba], Pasqual [pasku̯ál], Quart [ku̯árt]
ü v zvezah ⟨güe⟩, ⟨güi⟩, ⟨qüe⟩, ⟨qüi⟩ u̯ Güell [gu̯él’/gu̯él]
ü za samoglasnikom, kadar ni del dvoglasnika u Raül [raúl], Sanaüja [sanaúža]
x š Xavi [šávi], Guixot [gišót], Flix [flíš], Rexach [rešák]

Podomačevanje katalonskih besed in besednih zvez

Občna poimenovanja

Občna poimenovanja iz katalonščine so v slovenščini redka in so navadno pisno nepodomačena: castell [kastél’/kastél] ‘človeški stolp’, cava [káva] ‘vino’, sardana [sardána] ‘ples’, pa amb tomàquet [pá ám tomáket] ‘jed’.

Lastna imena

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v katalonščini: Vicenç [viséns], Pagès [pažés], Jordà [žordá], Mercè [mercé], Rodoreda [rodoréda], Montjuïc [monžuík], Olot [olót], Llull [ljúl’/ljul], Tàpies [tápijes], Martorell [martorél’/martorél].

V preteklosti smo katalonska imena zapisovali po špansko in smo jih v taki obliki tudi prevzemali. Danes tudi v Španiji katalonska imena zapisujejo v skladu s katalonskim pravopisom: kat. Antoni Gaudí i Cornet, na kratko (Antoni) Gaudí [gaudí] (šp. Antonio Gaudí y Cornet), kat. Salvador (Domingo) Felip Jacint Dalí i Domènech, na kratko Dalí [dalí] (šp. Salvador Felipe Jacinto Dalí y Domènech).

Osebna imena

Prevzemanje katalonskih priimkov

V katalonščini so v uradni rabi dvojni priimki, kjer je prvi priimek očetov, drugi pa materin. Med priimka se običajno doda veznik i (v pomenu ‘in’), npr. (Joan) Miró i Ferrà [miró i ferá], (Jaume) Cabré i Fabré [kabré i fabré], (Antoni) Tàpies i Puig [tápijes i púč]. Veznik i ima vlogo predimka. Poleg veznika i so lahko predimki tudi predlogi de, del, de la: (Cebrià) de Montoliu i de Togores [de montolíu̯ i de togóres].

V običajni rabi se pogosto uporablja enojni priimek (v katalonščini in slovenščini), navadno le očetov: (Joan) Miró [miró], (Antoni) Tàpies [tápijes], (Cebrià) de Montoliu [de montolíu̯], imena pa so navadno okrajšana: Miró [miró], Cabré [kabré], Tàpies [tápijes].

Zemljepisna imena

Za redke katalonske zemljepisne danosti so se uveljavile slovenske imenske različice (eksonimi). Večinoma gre za imena pokrajin in večjih mest: Katalonija [katalónija] (kat. Catalunya), Valencija [valéncija] (kat. València), Andora [andóra] (kat. Andorra).

Uradna oblika zemljepisnih krajevnih imen v Kataloniji je katalonska (Girona [žiróna] (šp. Gerona), Lleida [ljêjda] (šp. Lérida)), le redka so tudi v španščini. Krajevna imena pokrajine Valencije pa so španska, npr. Alicante [alikánte] (kat. Alacant), Elche [élče] (kat. Elx).

Prevajamo občnoimenske sestavine večbesednih imen, npr. Balearski otoki [baleárski otóki] (kat. Illes Balears), Umetniški trg [umétniški tə̀rg-] (kat. Plaça de les Arts). Razlikovalno občnoimensko sestavino pišemo z malo začetnico, npr. cerkev Svete družine [cérkəv- svéte družíne] (kat. Sagrada Família), park Güell [párk gu̯él’/gu̯él] (kat. Park Güell), hiša Milà [híša milá] (kat. Casa Milà), hiša Battló [híša baljó] (kat. Casa Battló).

Ustaljenih oblik ne spreminjamo, npr. šp. Ibiza [íbica] tudi [ibísa] (kat. Eivissa).

Stvarna imena

Večbesedna stvarna imena bolj znanih zavodov in ustanov načeloma prevajamo, npr. Univerza v Valèncii [univêrza u̯‿valénciji/valénsiji] (kat. Universitat de València), Samostojna univerza v Barceloni [samostójna univêrza u̯‿barcelóni/barselóni] (kat. Universitat Autónoma de Barcelona), Katalonsko narodno gledališče [katalónsko národno gledalíšče] (kat. Teatre Nacional de Catalunya). Imena znamk, časnikov ostajajo nespremenjena, npr. Diarri d’Andorra [djári dandóra], tudi ime katalonske policije Mossos d’Esquadra [mósos desku̯ádra], na kratko Mossos [mósos].

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Nespremenjena osnova

Osnova je nespremenjena pri tistih samostalnikih moškega spola, ki se sklanjajo po 1. moški sklanjatvi in katerih osnova se končuje na soglasnik.

  • Estruch [estrúk], rod. Estrucha [estrúka]
  • L’Arboç [larbós], rod. L’Arboça [larbósa]
  • Prats [práts], rod. Pratsa [prátsa]
  • Salou [salôu̯], rod. Salou [salôva]
  • Manlleu [manljéu̯], rod. Manlleua [manljéva]

Podstava svojilnega pridevnika je enaka imenovalniški osnovi imena, npr. Estruch [estrúk] – Estruchov [estrúkov-].

Podstava pridevniških izpeljank z obrazilom -ski je enaka imenovalniški osnovi, npr. L’Arboç [larbós] – l’arboški [larbóški], Prats [práts] – pratski [prátski], Salou [salôu̯] – salouski [salôu̯ski], Manlleu [manljéu̯] – manlleuski [manljéu̯ski]. Enako velja za samostalniške izpeljanke z obrazilom -čan.

Daljšanje osnove

Osnovo podaljšujejo z j tisti samostalniki moškega spola, ki se sklanjajo po prvi moški sklanjatvi in pri katerih se govorjena osnova konča na naglašene samoglasnike ter nenaglašena samoglasnika e in i. Osnova je podaljšana

  1. v zapisu in govoru:
    • [á] – Adrià [adrijá], rod. Adriàja [adrijája];
    • [á] – Cerdà [serdá], rod. Cerdàja [serdája];
    • [á] – Julià [žulijá], rod. Juliàja [žulijája];
    • [ó] – Balagueró [balageró], rod. Balaguerója [balagerója];
    • [e] – Maresme [marézme], rod. Maresmeja [marézmeja];
    • [i] – Xavi [šávi], rod. Xavija [šávija];
  2. v govoru pri imenih na naglašeni samoglasnik in nemi soglasnik:
    • [é] – Sunyer [sunjé], rod. Sunyera [sunjêja];
    • [é] – Verdaguer [verdagé], rod. Verdaguera [verdagêja].

Podstava svojilnega pridevnika je enaka skrajšani (rodilniške) osnove imena, npr. Adrià [adrijá] – Adriàjev [adrijájev-]; Xavi [šávi] – Xavijev [šávijev-]; Verdaguer [verdagé] – Verdaguerov/Verdaguerev [verdagêjev-].

Podstava pridevniških izpeljank z obrazilom -ski je nespremenjena (enaka imenovalniški osnovi), npr. Maresme [marézme] – maresmejski [marézmejski]; Sunyer [sunjé] – sunjerski [sunjêjski]. Enako velja za samostalniške izpeljanke z obrazilom -čan.

Preglas

Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini pojavlja, če se katalonsko ime (osnova imena ali podstava tvorjenke) konča na končne govorjene glasove c, j, č in š, ki so v katalonščini zapisani na različne načine, najpogosteje s črko ⟨x⟩ in dvočrkji ⟨ix⟩, ⟨tg⟩, ⟨tj⟩, v imenih z mehčanim izglasjem ⟨ll⟩ ter pri vseh samostalnikih, ki daljšajo osnovo z j.

  • ⟨ig⟩ – Puig [púč], rod. Puiga [púča], or. s Puigem [s‿púčem]; svoj. prid. Puigev [púčev-]
  • ⟨tx⟩ – Andratx [andráč], rod. Andratxa [andráča], or. z Andratxem [z‿andráčem]
  • ⟨ix⟩ – Foix [fóš], rod. Foixa [fóša], or. s Foixem [s‿fóšem]
  • ⟨ui⟩ – Avui [avúj], rod. Avuia [avúja], or. z Avuiem [z‿avújem]; svoj. prid. Avuiev [avújev-]
  • ⟨ll⟩ – Forcadell [forkadél’/forkadél], rod. Forcadella [forkadélja], or. s Forcadellom/Forcadellem [s‿forkadéljem]; svoj. prid. Forcadellov/Forcadellev [forkadéljev-]
  • ⟨tj⟩ – Corretja [korédža], rod. Corretja [korédže] tudi Corretja [korédža], or. s Corretjo [s‿ korédžo] tudi s Corretjem [s‿korédžem]; svoj. prid. Corretjev [korédžev-]
  • ⟨x⟩ – Flix [flíš], rod. Flixa [flíša], or. s Flixem [s‿flíšem]

Pregibanje večbesednih imen

Večbesedna zemljepisna imena se včasih pregibajo v vseh sestavinah, razen predimkov, ki so nepregibni (veznik i in predloga de in d’ ter členi l’, el, els, la, les, s’, es, sa, ses). Včasih se sklanja le zadnja (Camp Nou [kám nôu̯], rod. Camp Noua [kám nôva]) ali pa le prva sestavina (Platja d’Aro [pládža dáro], rod. Platje d’Aro [pládže dáro]).