Madžarska pisava ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje z devetimi črkami z ločevalnimi znamenji ter osmimi dvočrkji (⟨cs⟩, ⟨dz⟩, ⟨gy⟩, ⟨ly⟩, ⟨ny⟩, ⟨sz⟩, ⟨ty⟩, ⟨zs⟩) in tričrkjem ⟨dzs⟩.

Madžarska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨á Á⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨cs Cs⟩, ⟨d D⟩, ⟨dz Dz⟩, ⟨dzs Dzs⟩, ⟨e E⟩, ⟨é É⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨gy Gy⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨í Í⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨ly Ly⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨ny Ny⟩, ⟨o O⟩, ⟨ó Ó⟩, ⟨ö Ö⟩, ⟨ő Ő⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨S s⟩, ⟨sz Sz⟩, ⟨t T⟩, ⟨ty Ty⟩, ⟨u U⟩, ⟨ú Ú⟩, ⟨ü Ü⟩, ⟨ű Ű⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩, ⟨zs Zs⟩.

V madžarski pisavi so uporabljena tri ločevalna znamenja, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• ostrivec ⟨´⟩ nad črkami ⟨á⟩, ⟨é⟩, ⟨í⟩, ⟨ó⟩ in ⟨ú⟩ za označevanje dolžine; nad črkama ⟨é⟩ in ⟨ó⟩ za označevanje ožine;
• dvojna pika ⟨¨⟩ nad črkama ⟨ö⟩ in ⟨ü⟩ za označevanje kračine;
• dvojni ostrivec ⟨˝⟩ nad črkama ⟨ő⟩ in ⟨ű⟩ za označevanje dolžine.

Madžarske besede so naglašene na prvem zlogu besede, npr. Katalin [kátalin], Bartók [bártok]. Pri prevzemanju imen iz madžarščine naglasno mesto praviloma ohranjamo.

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ glede na položaj tudi kot [j].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

Soglasniki so zapisani tudi z dvočrkji, ki jih v slovenščini izgovarjamo: ⟨cs⟩ kot [č], ⟨dz⟩ kot [dz], ⟨gy⟩ kot [dž], ⟨ly⟩ kot [j], ⟨ny⟩ kot [nj] ali [n’] oziroma [n], ⟨sz⟩ kot [s], ⟨ty⟩ kot [č] in ⟨zs⟩ kot [ž]; tričrkje ⟨dzs⟩ izgovarjamo kot [dž].

Podvojene črke, npr. ⟨gg⟩, ⟨ll⟩, ⟨pp⟩, ki v madžarščini zaznamujejo podaljšani soglasnik, v slovenščini izgovarjamo enojno: Aggtelek [áktelek], Szell [sél], Papp [páp]. Enako velja za podvojene prve črke v dvočrkjih, npr. ⟨lly⟩, ⟨ssz⟩: Illyés [íješ], Bornemissza [bórnemisa].

Občna poimenovanja iz madžarščine prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini. Večinoma so pisno podomačena, npr. čardaš [čárdaš] (madž. csárdas), paprikaš [páprikaš] (madž. paprikás), langoš [lángoš] (madž. lángos), segedin [ségedin] (madž. szegedi káposzta), golaž [gólaž-] (madž. gulyás).

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v madžarščini: Veszprém [vésprem], László [láslo], Miklós Hórthy [míkloš hórti].

V madžarščini priimek vedno zapisujejo pred imenom, npr. Lengyel Péter, Kertész Imre. V slovenskem besedilu madžarsko zaporedje prilagodimo slovenskemu sistemu.

Za zgodovinske osebnosti uporabljamo podomačena zgodovinska lastna imena: Arpad (madž. Árpád), Ištvan I. (madž. István I.), Ladislav I. (madž. László I.), kralj Matjaž (madž. Mátyás király), Matija Korvin (madž. Mátyás Hunyadi, rom. Matia Corvin).

Za nekatere zemljepisne danosti na Madžarskem se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim). Med njimi so redka mesta, ki jih v slovenščini izgovarjamo tako, kot jih pišemo, npr. Budimpešta (madž. Budapest), bližnje mesto Sombotel (madž. Szombathely), zgodovinski mesti Blatenski Kostel (madž. Keszthely), Mohač (madž. Mohács), mesto in jezero Heviz (madž. Hévíz).

V večbesednih imenih, ki poimenujejo bolj znane zemljepisne danosti in so se uveljavila v slovenščini, tudi kot eksonimi, občnoimenske sestavine prevedemo, izlastnoimenske sestavine pa oblikoslovno prilagodimo: Blatno jezero (madž. Balaton), Železna županija (madž. Vas megye), Blatenski kostel (madž. Mosaburg), Županija Zala (madž. Zala megye), Šomodska županija (madž. Somogy megye), Ribja trdnjava (madž. Halászbásztya), Andrássyijeva avenija (madž. Andrássy út), Trg herojev (madž. Hősök tere).

Večbesedna nenaselbinska zemljepisna imena prevajamo, npr. imena ulic, cest, avenij, trgov, mestnih parkov: Margaretin otok (madž. Margit sziget), Déakov trg (madž. Déak tér), Verižni most (madž. Lánchíd oz. Széchenyi lánchíd), Elizabetin most (madž. Erzsébet híd), Most svobode (madž. Szabadság híd), Muzejska krožna avenija/bulvar (madž. Múzeum körút).

Za tista območja, na katerih živi slovenska narodnostna manjšina, uporabljamo obstoječa slovenska imena: Monošter (za madž. Szentgotthárd), Andovci (za madž. Orfalu), Dolnji Senik (za madž. Alsószölnök), Gornji Senik (za madž. Felsőszölnök), Janezov Breg (za madž. Jánoshegy), Sakalovci (za madž. Szakonyfalu), Števanovci (za madž. Apátistvánfalva), Verica‑Ritkarovci (za madž. Kétvölgy), Slovenska Ves (za madž. Rábatótfalu), Otkovci (za madž. Újbalázsfalv), Tromejniki (za madž. Hármashatár), Gjur (tudi Jura) (za madž. Győr).

Slovenska krajevna imena za kraje na Madžarskem, v katerih Slovenci ne živijo več: Čretnik (za madž. Csörötnek), Farkašovci (za madž. Farkasfa), Kradanovci (za madž. Kondorfa), Lak (za madž. Magyarlak), Mala Ves (za madž. Rábakisfalud, danes Máriaújfalu), Renik (za madž. Rönök), Telik (za madž. Talapatka, danes Máriaújfalu), Sola (za madž. Szalafő), Tridvor (za madž. Háromház, danes del Laka), Trošče (za madž. Rábakethely, danes del Monoštra), Žormot (za madž. Rábagyarmat). Ime za ozemlje, kamor so včasih segala slovenska naselja: Stražno ozemlje (za madž. Őrség).

Tudi pritoki Rabe imajo slovenska imena: Grajka (za madž. Grajka-patak), Haršaš (za madž. Hársas-patak), Husas (za madž. Husászi-patak), Sakalovski potok (za madž. Szakony-patak), Seniški potok (za madž. Szölnöki-patak), Žida (za madž. Zsida).

S pregibanjem madžarskih prevzetih imen ni večjih težav, saj sledimo izgovoru v slovenščini in jih uvrščamo v slovenske sklanjatvene vzorce. Krajšanja osnove madžarščina ne pozna, tudi pri imenih, ki imajo podobno pisno podobo kot imena, pri katerih polglasnik v priponskem obrazilu izpuščamo, npr. Debrecen [débrecen], rod. Debrecena [débrecena].

Osnovo na splošno podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorna osnova konča na samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u. Pri prevzemanju madžarskih imen je daljšanje redko, uveljavlja pa se pisno in glasovno, in sicer tudi pri imenih na samoglasnike i, e, nenaglašeni o: Petőfi [pétefi/pétəfi], rod. Petőfija [pétefija/pétəfija]; Bacső [báče], rod. Bacsőja [báčeja]; Szabo [sábo], rod. Szaboja [sáboja]. Daljšanje se uveljavlja tudi pri imenih na končni govorjeni r, npr. Molnár [mólnar], rod. Molnárja [mólnarja].

Preglas samoglasnika o v e se pojavlja, če se govorjena osnova imena konča na c, j, č, š, ki so v madžarščini zapisani na različne načine. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do palatalizacijske premene c v č.

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola:

1. na samoglasnike in r, ki se sklanjajo z daljšanjem osnove:
   • Petőfi [pétefi/pétəfi], or. s Petőfijem [s‿pétefijem/s‿pétəfijem]; svoj. prid. Petőfijev [pétefijev-/pétəfijev-]
   • Rejtő [réjte], or. z Rejtőjem [z‿réjtejem]; svoj. prid. Rejtőjev [réjtejev-]
   • Szabo [sábo], or. s Szabojem [s‿sábojem]; svoj. prid. Szabojev [sábojev-]
   • Lator [látor], or. z Latorjem [z‿látorjem]; svoj. prid. Latorjev [látorjev-]
2. ki se končajo na pisne ⟨ny⟩ in ⟨ly⟩, izgovorjene kot [n’] in [j]:
   • Arany [áran’/áran], or. Aranyem [z‿áranjem]; svoj. prid. Aranyev [áranjev-]
   • Mészöly [mésej/mésəj], or. Mészölyem [z‿mésejem/z‿mésəjem]; svoj. prid. Mészölyev [mésejev-/mésəjev-]