Pravopis 8.0

Pisava
Izgovor
Naglasno mesto
Razmerja med črkami in glasovi
Preglednica zapis – izgovor v slovenščini
Podomačevanje italijanskih besed in besednih zvez
Občna poimenovanja
Lastna imena
Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik
Splošno
Spremembe slovničnih kategorij
Daljšanje osnove
Preglas
Nekaj poglavitnih razlik med rabo ločil v italijanščini in slovenščini

Italijanščina

Pisava

Italijanska različica latinične pisave ima 21 črk latiničnega črkopisa, pozna pa tudi osem dvočrkij (⟨ch⟩, ⟨ci⟩, ⟨cq⟩, ⟨gh⟩, ⟨gi⟩, ⟨gl⟩, ⟨gn⟩ in ⟨sc⟩) in dve tričrkji (⟨gli⟩ in ⟨sci⟩).

Italijanska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨z Z⟩.

Posebnosti

  1. Črke ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨w⟩, ⟨x⟩ in ⟨y⟩ se v italijanščini uporabljajo za zapis prevzetih besed, ravno tako dvočrkje ⟨ph⟩ za [f], npr. Sophia [sofíja] (poleg Sofia).
  2. Imena z vzglasnim ⟨j⟩ so v italijanščini zapisana tudi z ⟨i⟩, npr. Iacopo (poleg Jacopo [jákopo]), Iacopone da Todi (poleg Jacopone da Todi [jakopóne da tódi]). V slovenščino jih prevzemamo z ⟨j⟩.

V italijanski pisavi sta uporabljeni dve ločevalni znamenji, ki ju pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo: krativec ⟨`⟩ in ostrivec ⟨´⟩ na samoglasnikih imata vlogo naglasnih znamenj in sta obvezna sestavina črk. Z njima je večinoma označen naglas na zadnjem zlogu, npr. Maestà [maestá], Salò [saló], Ferré [feré], redko zaradi drugih razlogov tudi sredi besede, npr. Campofòrmido [kampofórmido].

O vključevanju črk z ločevalnimi znamenji v slovensko abecedo glej poglavje »Slovenska abeceda« (Pisna znamenja).

Izgovor

Naglasno mesto

Naglasno mesto italijanskih besed praviloma ohranjamo. Na predzadnjem zlogu so naglašene

  1. dvozložne besede, npr. Croce [króče], Pozzo [póco], Ischia [ískja];
  2. večina večzložnih besed, npr. Casanova [kazanôva], Puccini [pučíni].

Posebnost

Ker je med večzložnimi imeni kar nekaj izjem, moramo pri njih naglasno mesto preveriti. Takšna so npr. imena Scopoli [skópoli], Medici [médiči], Spinola [spínola], Pascoli [páskoli], Piccolomini [pikolómini], Bergamo [bêrgamo], Brindisi [bríndizi], Modena [módena], Rimini [rímini], Pavia [pavíja], Trapani [trápani], Ortisei [ortizêj]. Dvojnice so redke, npr. Brunico [bruníko/brúniko].

V italijanščini je naglas na zadnjem zlogu redek in je zato označen z ločevalnim znamenjem: Pietà [pjetá], Niccolò [nikoló], Cefalù [čefalú].

Razmerja med črkami in glasovi

Samoglasniki

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ in ⟨u⟩ glede na položaj tudi kot [j] in [u̯].

Samoglasnik, zapisan s črko ⟨i⟩, izgovorimo [i], razen pred črko za samoglasnik ⟨iV⟩ in v končajih ‑⟨ai⟩, ‑⟨ei⟩, ‑⟨oi⟩: Nobile [nóbile], Silone [silóne], Imola [ímola], Luigi [luídži]; Collodi [kolódi], Torricelli [toričéli], Pasolini [pazolíni]); Acqui [áku̯i].

Samoglasnik, zapisan s črko ⟨u⟩, je [u], razen nenaglašen v položaju za samoglasnikom ali pred njim (v dvoglasniku): Perugia [perúdža], Cuneo [kúneo], Cimabue [čimabúe], Ligabue [ligabúe], Nuoro [núoro], Subiaco [subjáko].

Naglašena samoglasnika e in o izgovarjamo z ožino, razen v položaju pred r in j, npr. Salerno [salêrno], Canazei [kanacêj], in o v položaju pred fonemom /v/ (Cortenuova [kortenu̯ôva]). Izjemoma je zaradi prekrivnosti s prevzeto besedo (npr. madona, Madona) možen dvojnični izgovor: Madonna di Campiglio [madôna/madóna di kampiljo].

O prilagoditvah izreke glej poglavje »Zamenjave tujih glasov« (Prevzete besede in besedne zveze).

V sklopu i in samoglasnika (črkovni sklop ⟨iV⟩) se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z j, in sicer:

  • v končaju za soglasnikom in naglašenim i pred ⟨a⟩, tj. ‑[Cíja], npr. Maria [maríja], Giammaria [džamaríja], Beccaria [bekaríja], Pantelleria [panteleríja], Sofia [sofíja], Val Badia [vál badíja], Cavalleria rusticana [kavaleríja rustikána];
  • za soglasniškim sklopom z zvočnikom r, sledita pa mu i in samoglasnik, tj. ⟨CriV⟩, npr. Gabriele [gabrijéle], Andria [ándrija], Alessandria [alesándrija], Sondrio [sóndrijo].

V drugih primerih je črkovni sklop ⟨iV⟩ izgovorjen kot [jV], zato zeva ni, npr. Iesolo [jézolo], Chianti [kjánti], Biasutti [bjasúti].

Posebnost

Izjema je podomačeni izgovor priimka Moravia [morávija].

O zevu glej poglavje »Posebne glasovne zveze« (Glasoslovni oris).

Soglasniki

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨t⟩ in ⟨v⟩, izgovarjamo po slovensko.

Soglasnik, zapisan s črko ⟨s⟩, je [s], razen med samoglasnikoma in pred zvenečimi soglasniki: Versace [versáče], Marsala [marsála], Sansovino [sansovíno], Salerno [salêrno], San Gimignano [sán džiminjáno], Sorrento [sorénto], Siena [sjéna]; Spoleto [spoléto], Stromboli [strómboli], Pescara [peskára], Toscanini [toskaníni].

Soglasnik, zapisan s črko ⟨g⟩, je [g], razen pred ⟨e⟩ in ⟨i⟩: Garibaldi [garibáldi], Goldoni [goldóni], Guarini [gu̯aríni]; Grimaldi [grimáldi], Capogrossi [kapogrósi].

Posebnost

Soglasnik, zapisan s črko ⟨v⟩, pred [j], ki se pojavlja v črkovnem sklopu ⟨viV⟩, izgovarjamo zobnoustnično kot [v]: Orvieto [orvjéto], Viareggio [vjarédžo].

Dvočrkji ⟨gl⟩ (it. /ʎ/) in ⟨gn⟩ (it. /ɲ/) izgovorimo v slovenščini kot [lj] in [nj].

Druga dvo‑ in veččrkja so zapisana v določenih položajih, in sicer: ⟨ch⟩ za [k], ⟨ci⟩ za [č], ⟨cq⟩ za [k], ⟨gh⟩ za [g], ⟨gi⟩ za [dž], ⟨sc⟩ za [š], ⟨gli⟩ za [lj] in ⟨sci⟩ za [š].

Podvojene črke ⟨bb⟩, ⟨dd⟩, ⟨ff⟩, ⟨ll⟩, ⟨mm⟩, ⟨nn⟩, ⟨pp⟩, ⟨rr⟩, ⟨tt⟩, ⟨zz⟩ ter ⟨cc⟩ in ⟨gg⟩ pred ⟨i⟩ so v italijanščini izgovorjene podaljšano in poudarjeno. V slovenščini jih izgovarjamo enojno, npr. Gianni [džáni].

Posebnost

Podvojeni črki ⟨ss⟩ med samoglasnikoma izgovarjamo kot [s] in ne [z], npr. Rossini [rosíni], Assisi [asízi], Tasso [táso], Montecassino [montekasíno].

Črka ⟨h⟩ je nema (nima glasovne vrednosti), samostojno se pojavlja le v prevzetih besedah. V dvočrkjih ⟨ch⟩ (tudi s podvojenima ⟨cc⟩) in ⟨gh⟩ pred črkama ⟨e⟩ in ⟨i⟩ varuje izgovor ⟨c⟩ kot [k] (npr. Luchino [lukíno], Michelangelo [mikelándželo], Cecchi [čéki]) in ⟨g⟩ kot [g] (Dante Alighieri [dánte aligjêri], Borghese [borgéze]).

V preglednici zvenečnostne premene niso posebej obravnavane, v zapisu izgovora pa so upoštevane, če je obravnavan kak drug pojav. Glej preglednico za slovenščino.

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

Zapis Položaj Izgovor v slovenščini Zgled
c pred ⟨l⟩, ⟨r⟩ k Clementi [kleménti], Cremona [kremóna], Croce [króče]
c, cc pred ⟨a⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩ k Cadore [kadóre], Frascati [fraskáti], Leoncavallo [leonkaválo], Codelli [kodéli], Conti [kónti], Visconti [viskónti], Scola [skóla], Ancona [ankóna], Federico [federíko], Custozza [kustóca]; Lucca [lúka], Nabucco [nabúko]
c, cc pred ⟨e⟩ in ⟨i⟩ č Cesena [čezéna], Francesco [frančésko], Macerata [mačeráta], Marcello [marčélo], Beatrice [beatríče], Vicenza [vičénca]; Pulcinella [pulčinéla], Medici [médiči], Fallaci [faláči], Portici [pórtiči]; Uccello [učélo], Lecce [léče]; Piccinni [pičíni], Bertolucci [bertolúči], Carducci [kardúči], Ricci [ríči]
ch, cch pred ⟨e⟩ in ⟨i⟩ k Cherubini [kerubíni], Chioggia [kjódža], Brunelleschi [bruneléski], Palazzeschi [palacéski], Peschiera del Garda [peskjêra del gárda]; Boccherini [bokeríni], Bacchelli [bakéli], Gioacchino [džoakíno], Bellocchio [belókjo], Cecchi [čéki], Tabucchi [tabúki]
ci, cci pred ⟨a⟩ in ⟨o⟩ č Lanciano [lančáno], Quercia [ku̯êrča], Mincio [mínčo]; Guicciardini [gu̯ičardíni], Boccaccio [bokáčo]
cq v ⟨acqu⟩ (< acqua) k Bevilacqua [beviláku̯a], Acqui [áku̯i], Acquaviva delle Fonti [aku̯avíva dele fónti]
g pred ⟨e⟩ in ⟨i⟩ dž Agrigento [agridžénto], Fra Angelico [fra andžéliko], Murge [múrdže], Giraldi [džiráldi], Gina [džína], Golgi [góldži], Luigi [luídži]
gh pred ⟨e⟩ in ⟨i⟩ g Bordighera [bordigêra], Voghera [vogêra], Borghese [borgéze], Mogherini [mogeríni], Alghero [algêro], Gherardi [gerárdi], Margherita [margeríta], Ghiberti [gibêrti], Lamborghini [lamborgíni]
gi, ggi pred ⟨a⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩ dž Giacomo [džákomo], Borgia [bórdža], Perugia [perúdža]; Giotto [džóto]; Giuseppe [džuzépe], San Giuliano [sán džuljáno]; Foggia [fódža], Caravaggio [karavádžo]
gl v izglasju pred ⟨i⟩ lj Gigli [džílji], Bonfigli [bonfílji], Campigli [kampílji]
gli pred samoglasniki, razen pred ⟨i⟩ lj Modigliani [modiljáni], Ventimiglia [ventimílja], Paglietta [paljéta], Badoglio [badóljo], Madonna di Campiglio [madóna di kampíljo]
gn pred samoglasniki nj Bologna [bolónja], Orcagna [orkánja], Tognazzi [tonjáci], Mascagni [maskánji], Castagno [kastánjo], Vignola [vinjóla], Gnoli [njóli]
i pred črko za samoglasnik ⟨iV⟩ j Iesolo [jézolo], Pollaiuolo [polaju̯ólo], Galiani [galjáni], Chiesa [kjéza], Alfieri [alfjêri], Salieri [saljêri], Rienza [rjénca], Fiesole [fjézole], Piacenza [pjačénca], Siena [sjéna], Tiepolo [tjépolo], Mariuccia [marjúča], Piombino [pjombíno]; Ghirlandaio [girlandájo], Portoferraio [portoferájo], Pistoia [pistója], Civitavecchia [čivitavékja], Senigallia [senigálja], Doria [dórja], Vittorio [vitórjo], Bellocchio [belókjo]
i v končajih ‑⟨ai⟩, ‑⟨ei⟩ in ‑⟨oi⟩ j Rucellai [ručeláj], Rai/RAI [ráj]; Campi Flegrei [kámpi flegrêj], Canazei [kanacêj]; Pordoi [pordój]
q k Quaglio [ku̯áljo], Quercia [ku̯êrča]
s med samoglasnikoma – ⟨VsV⟩ z Pisa [píza], Caruso [karúzo], Fiesole [fjézole], Farnese [farnéze], Isabella [izabéla], Lampedusa [lampedúza]
s pred zvenečimi soglasniki (redko) z Sgambati [zgambáti], Sbragia [zbrádža], Svevo [zvévo], Caslano [kazláno]
sc pred ⟨e⟩ in ⟨i⟩ š Scelba [šélba], Buscetta [bušéta]; Gramsci [grámši]
sci pred ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩ š Sciascia [šáša], Brescia [bréša]; Sciesa [šéza]; Pisciotta [pišóta]; Sciutti [šúti]
u nenaglašeni za samoglasnikom ali pred njim (v dvoglasnikih) u̯ Claudio [kláu̯djo], Eugenia [eu̯džénja]; Guarini [gu̯aríni], Buonarroti [bu̯onaróti], Guercino [gu̯erčíno], L’Aquila [láku̯ila], Tarquinia [tarku̯ínja], Cortenuova [kortenu̯ôva], Pozzuoli [pocu̯óli]
z pred ⟨ia⟩ in ⟨io⟩ c Poliziano [policjáno], Stanzione [stancjóne], La Spezia [la spécja], Sanzio [sáncjo]
z v izglasnih ‑⟨anza⟩, ‑⟨enza⟩, ‑⟨onza⟩ in ‑⟨enzo⟩ c Lanza [lánca]; Piacenza [pjačénca]; Monza [mónca]; Lorenzo [lorénco]
z v ⟨nz⟩ pred samoglasnikom c Spallanzani [spalancáni], Panzacchi [pancáki], Fanzago [fancágo], Davanzati [davancáti]
z, zz med samoglasnikoma – ⟨VzV⟩ in ⟨VzzV⟩ c Uffizi [ufíci], Puzo [púco], Luzi [lúci]; Pozzo [póco], Peruzzi [perúci], Ramazzotti [ramacóti], Natuzzi [natúci], Mazzini [macíni], Lavazza [laváca], Piazza Armerina [pjáca armerína], Arezzo [aréco]
z v vzglasju pred zlogom z nezvenečim soglasnikom c Zampa [cámpa], Zeffirelli [cefiréli], Zuccalli [cukáli]
z v vzglasju z zlogom z zvenečim soglasnikom dz Zeno [dzéno], Zannone [dzanóne], Zandonai [dzandonáj]

Posebnosti

  1. V preteklosti smo predvsem v izglasju v črkovnih sklopih z nenaglašenim [i] zapirali zev z [j], npr. D’Annunzio [danúncijo] (it. [danúncjo]), Verrocchio [verókijo] (it. [verókjo]). To se kaže tudi v zapisu prevzetih imen na Slovenskem, naj gre za podomačeni zapis, npr. Italija, ali dvojnične zapise osebnih imen Emilija in Emilia [emílija], Livija in Livia [lívija], Mario in Marijo [márijo], Antonio in Antonijo [antónijo]. Danes upoštevamo izvirni izgovor, ko gre za Italijane, npr. Emilia [emílja], Livia [líu̯ja], Mario [márjo].
  2. Enojni ⟨z⟩ ali podvojeni ⟨zz⟩ se v nekaterih besedah izgovarja [dz], in sicer v položaju (a) med samoglasnikoma (npr. Baltazarini [baltadzaríni], Azeglio [adzéljo], Sannazaro [sanadzáro], Buzzati [budzáti], Ruzzante [rudzánte], intermezzo [intermédzo], mezzosopran [médzosoprán]), (b) v črkovnem sklopu ⟨nz⟩ pred samoglasnikom (Gonzaga [gondzága]).
  3. Redka imena poznajo dvojnični izgovor ⟨z⟩, npr. Catanzaro [katandzáro/katancáro].
  4. Pri lastnih imenih so pri izgovoru ⟨z⟩ tudi odstopanja od načelnega pravila: Zeffirelli [dzefiréli], Zucchero [dzúkero].

Podomačevanje italijanskih besed in besednih zvez

Občna poimenovanja

Občna poimenovanja iz italijanščine prevajamo. Besede in besedne zveze, ki smo jih prevzeli, so lahko

  1. pisno podomačene: adijo [adíjo] (it. addio), kapela [kapéla] (it. cappella), lazanja [lazánja] (it. lasagna), panceta [pancéta] (it. panzetta), bazilika [bazílika] (it. basilica ‘rastlina’), mafija [máfija] (it. mafia), melancana/melancan [melancána/melancán] (it. melanzana), promil/promile [promíl/promíle] (it. promille), kantata [kantáta] (it. cantata), kapučino/kapučin [kapučíno/kapučín] (it. cappuccino), violončelo [vijolončélo] (it. violoncello), kancona [kancóna] (it. canzona), mortadela [mortadéla] (it. mortadella);
  2. pisno nepodomačene: raviol [ravijól] ‘izdelek iz testa’, capriccio [kapríčo] ‘skladba’, crescendo [krešéndo] ‘glasbena oznaka’, intermezzo [intermédzo] ‘odlomek v operi’ in ‘vmesni čas, dogodek’, trullo [trúlo] ‘značilna hiša v Alberobellu’, commedia dell’arte [komédija delárte] ‘improvizacijska komedija’, dolce stil nuovo [dólče stíl nuôvo] ‘pesniška zvrst’, grappa [grápa] ‘tropinovo žganje’.

Posebnosti

  1. Posamezne besede se v knjižnem jeziku pojavljajo kot pisne dvojnice: pica/pizza [píca] (it. pizza), karpačo/carpaccio [karpáčo] (it. carpaccio), chianti/kjanti [kjánti] (it. chianti), ferragosto/feragosto [feragósto] (it. ferragosto), camorra/kamora [kamóra] (it. camorra), ’ndrangheta/ndrangeta [əndrángeta] (it. ’ndrangheta).
  2. Redko soobstajata izvirni strokovni izraz in prevedek: sgraffito [zgrafíto] / vrezanka ‘slikarska tehnika’.
  3. Nekatere besede so se v zapisu oddaljile od izgovora v izvirniku: kostanj (it. castagno [kastánjo]).

Lastna imena

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v italijanščini: Rapallo [rapálo], San Gimignano [sán džiminjáno], La Spezia [la spécja], Barilla [baríla], Ponte Vecchio [pónte vékjo], Ponte Rosso [pónte róso], Corriere della Sera [korjêre dela sêra]. Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

Osebna imena

Imena italijanskih vladarjev so podomačena, in sicer uporabljamo poslovenjena ali slovenska imena, npr. Viktor Emanuel I. (it. Vittorio Emanuele III), Umberto II. Enako velja tudi za imena svetnikov Janez Bosco (it. Giovanni Bosco). Pri starejših imenih prevedemo ali podomačimo tudi razlikovalna določila, npr. Frančišek Asiški (it. Francesco d'Asissi), Katarina Sienska (it. Caterina da Siena), Anton Padovanski (it. Antonio di Padova).

Podomačena so imena plemiških rodbin, npr. Borgijci [bórgijci] (it. Borgia), Medičejci [medičêjci] (it. de’ Medici).

Posebnosti

  1. Redka imena se pojavljajo kot dvojnice: Petrarca/Petrarka (it. Petrarca), Galilei/Galilej (it. Galilei).
  2. Imena zgodovinskih osebnosti pogosteje uporabljamo v skrajšani obliki, npr. Michelangelo poleg Michelangelo Buonarroti [mikelándželo bu̯onaróti], Giotto poleg Giotto di Bondone [džóto di bondóne], ali samo v skrajšani obliki: Rafael (it. Raffaello Santi), Tizian [tícijan] (it. Tiziano Vecellio).
Prevzemanje italijanskih priimkov
Priimki s predimki

V večbesednih priimkih se v vlogi predimkov pojavljajo predlog de/d’, predlog z določnim členom (del, de la, della), redko določni člen la. Pišejo se (razen izjem) z veliko začetnico: D’Annunzio/d’Annunzio [danúncjo], Della Volpe [dela vólpe], De Sica [de síka], De Michelis [de mikélis], Del Monaco [del mónako], Di Stefano [di stéfano], La Malfa [la málfa].

V starejših imenih ob osebnem imenu nastopa zveza predloga (pisanega z malo začetnico) in lastnega imena v pomenu ‘od’ (pripadnost družini), npr. Duccio di Buoninsegna [dúčo di bu̯oninsénja], ali po kraju prevzetega priimka, npr. Leonardo da Vinci [leonárdo da vínči] ‘Leonardo iz Vincija’, ki je v vlogi pridevka, npr. Guittone d’Arezzo [gu̯itóne daréco] ‘Guittone iz Arezza’, Melozzo da Forlì [melóco da forlí] ‘Melozzo iz Forlìja’, ali ne, npr. Verrazzano, Giovanni da [veracáno, džováni da].

Posebnosti

  1. Sestavina vzdevka je lahko tudi kako drugo poimenovanje, npr. fra (okrajšano lat. frater ‘menih’, ‘brat’) v Fra Angelico (it. Fra’ Angelico).
  2. Redkeje v vlogi pridevka nastopa nekrajevna sestavina, npr. v imenu Andrea del Verrocchio [verókjo] (it. tudi Il Verrocchio) je občno poimenovanje il verrocchio ‘stiskalnica za olje’.
  3. Pri nekaterih zgodovinskih osebnostih je predlog preveden ali nastopa krajevno določilo v vlogi stalnega pridevka, npr. Guido d’Arezzo je tudi Guido iz Arezza [gu̯ído iz aréca] ali celo Guido Areški [gu̯ído aréški].

Zemljepisna imena

Za nekatere zemljepisne danosti v Italiji se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim). Med njimi so redka mesta, ki jih sicer večinoma uporabljamo v izvirni obliki, npr. glavno mesto Rim (it. Roma), Benetke (it. Venezia), Firence (it. Firenze), Mesina (it. Messina).

Med enobesednimi imeni so pisno podomačene tiste skupine imen, ki jih sicer podomačujemo v vseh jezikih, in sicer bolj znana imena italijanskih gorovij, rek in pokrajin: Abruci (it. Abruzzi/Abruzzo), Apenini (it. Monti Appennini); Adiža [adíža] (it. Adige), Pad [pád‑] (it. Po), Tibera [tíbera] (it. Tevere); Toskana (it. Toscana), Sicilija (it. Sicilia), Lombardija (it. Lombardia), Kalabrija (it. Calabria), Molize (it. Molise), Marke (it. Marche), Bazilikata (it. Basilicata), Umbrija (it. Umbria).

V večbesednih podomačenih imenih občnoimenske sestavine prevajamo, npr. Gardsko jezero (it. Lago di Garda), Furlansko nižavje (it. Pianura Friulana), Dolina Aoste (it. Valle d’Aosta), Trentinsko – Zgornje Poadižje (it. Trentino ‑ Alto Adige), Genovski zaliv (it. Golfo di Genova), Tri Cine (it. Tre Cime (di Lavaredo)), Most vzdihljajev (it. Ponto dei Sospiri), Doževa palača (it. Palazzo Ducale), pri redkih se v skladu z izgovorom podomači tudi izlastnoimenska sestavina: Comsko/Komsko jezero (it. Lago di Como).

Prevajamo tudi imena znanih objektov ter kulturnih in turističnih znamenitosti: Trg svetega Marka (it. Piazza San Marco), Vatikanski vrtovi (it. Giardini Vaticani), Španske stopnice (it. Scalinata di Trinità dei Monti), Angelski grad (it. Castel Sant’Angelo), Ulica svetega Nikolaja (it. Via San Niccolò), Kapitolski muzeji (it. Musei Capitolini).

Posebnosti

  1. Nekatera podomačena imena v zapisu niso povsem sledila izgovoru v italijanščini, npr. Apulija (it. Apulia [apúlja]), Emilija – Romanja (it. Emilia ‑ Romagna [emílja – románja]), Piava (it. Piave), druga so prevzeta iz antičnih oblik, npr. Sardinija (lat. Sardinia, it. Sardegna), Lacij (lat. Latium, it. Lazio), Sirakuze (lat. Syrakousai, it. Siracusa), ali nemškega jezika, npr. Piemont (nem. Piemont, it. Piemonte).
  2. Nekatera imena so izgovorno in pisno enaka v obeh jezikih: Padova, Mantova, Bari, Palermo.
  3. V slovenskem zamejstvu so se uveljavila nekatera drugačna imena, npr. Milan (za Milano), Turin (za Torino) ali Bocen (za Bolzano).
  4. Dvojnični izgovor ima Genova: starejšega po črki ([génova]) in novejšega iz italijanščine ([džénova]).
  5. Nekatera zemljepisna imena so zapisana oz. prevedena različno: poleg Trg Guglielma Oberdana tudi Oberdankov trg in Trg Oberdan (it. Piazza Guglielmo Oberdan).
  6. V zemljepisnem imenu Segesta, znanem iz antičnega obdobja, prevzemamo izgovor iz latinščine [segésta] ali italijanščine [sedžésta]. Ime Ajaccio (mesto na Korziki) je mogoče izgovarjati po italijansko [ajáčo] ali po francosko [ažaksjó].
  7. Geografske izraze (npr. prelaz, jezero), ki spremljajo zemljepisna imena v razlikovalni vlogi, prevajamo in jih pišemo z malo začetnico: prelaz Pordoi (it. Passo Pordoi), jezero Maggiore (it. Lago Maggiore).
Imena na dvo‑ in večjezičnem območju

Na večjezičnih območjih, kjer živijo Slovenci, npr. v Furlaniji – Julijski krajini (it. Friuli ‑ Venezia Giulia / furl. Friûl‑Vignesie Julie), za veliko zemljepisnih imen obstajajo različice v italijanščini, furlanščini, slovenščini in nemščini. V Videmski pokrajini imata status uradnih jezikov italijanščina in furlanščina, za večino krajev pa obstajajo tudi slovenska imena, npr. Videm (it. Udine / furl. Udin), Gradež (it. Grado / furl. Grau), Čedad (it. Cividale dei Friuli / furl. Cividât), Gumin (it. Gemona del Friuli / furl. Glemone), Tilment (it. Tagliamento / furl. Tiliment), Tablja (it. Pontebba / furl. Pontebe), Ukve (it. Ugovizza / furl. Ugovize), Pušja Vas (it. Venzone / furl. Vençon), Na Žlebeh / Nevejski preval (it. Sella Nevea / furl. In Nevee), Reklanica / Reklanska dolina (it. Val Raccolana / furl. Cjanâl di Racolane), Rabeljsko jezero (it. Lago del Predil / furl. Lât di Rabil).

Na dvojezičnih območjih v okolici Trsta in Gorice je uveljavljena tudi slovenščina, npr. Trst (it. Trieste), Gorica (it. Gorizia), Bazovica (it. Basovizza), Repentabor (it. Monrupino), Doberdob (it. Doberdò), Devin (it. Duino), Redipulja (it. Redipuglia), to velja tudi za obmejna Trbiž (it. Tarvisio) in Tržič (it. Monfalcone, furl. Monfalcon).

V Benečiji (it. Veneto) je kraj Treviso [trevízo], za katerega je nekoč obstajalo slovensko ime Treviž.

Na dvojezičnem območju v Sloveniji se poleg slovenskih imen uporabljajo tudi italijanska, npr. Ankaran (it. Ancarano), Izola (it. Isola), Koper (it. Capodistria), Piran (it. Pirano), Portorož (it. Portorose).

O rabi slovenskih zemljepisnih imen na dvo‑ ali večjezičnih območjih v slovenskih besedilih glej poglavje »Slovenska krajevna zemljepisna imena namesto neslovenskih« (Prevzete besede in besedne zveze).

O položajih, ko namesto italijanskih uporabimo slovenska imena, glej poglavje »Krajevna zemljepisna imena« in »Nekrajevna zemljepisna imena« (Prevzete besede in besedne zveze).

O pisanju nekrajevnih imen glej poglavje »Pisanje nekrajevnih imen« (Velika in mala začetnica).

Predlogi in določni člen v zemljepisnih in stvarnih imenih

V večini pisno nepodomačenih imen ohranjamo predlog, npr. Cortina d’Ampezzo [kortína dampéco], Madonna di Campiglio [madôna/madóna di kampíljo], Valle d’Aosta / Val d’Aosta [vále/vál daósta], Giro d’Italia [džíro ditálja], in določni člen, npr. La Spezia [la spécja], L’Aquila [láku̯ila], Corriere della Sera [korjêre dela sêra], ter združena predlog in določni člen, npr. Anversa degli Abruzzi [anvêrsa delji abrúci].

Posebnost

V redkih primerih je različica brez člena v rabi pogostejša: Reggio Calabria (it. Reggio di Calabria [rédžo di kalábrija]), Reggio Emilia (it. Reggio nell’Emilia [rédžo nelemílja]).

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Splošno

S pregibanjem italijanskih imen ni večjih težav, razen pri preglaševanju, saj sledimo izgovoru v slovenščini, ki se razlikuje od zapisa. Pri pregibanju posebnosti, kot je npr. izpadanje neobstojnega samoglasnika, ni.

Pozorni smo na pregibanje imen s končaji ‑⟨ai⟩, ‑⟨ei⟩ in ‑⟨oi⟩, katerih osnova ostaja nespremenjena, npr. Canazei [kanacêj], rod. Canazeia [kanacêja], in na pregibanje nekaterih ženskih imen, npr. Mariuccia [marjúča], rod. Mariuccie [marjúče] (⟨cci⟩ za [č]); Beatrice [beatríče], rod. Beatrice [beatríče] (⟨c⟩ pred ⟨e⟩ za [č]), saj je podstava svojilnih pridevnikov teh imen odvisna od rodilniške podstave imena, npr. svoj. prid. Mariucciin [marjúčin], svoj. prid. Beatricin [beatríčin].

Sklanjanje večbesednih zemljepisnih imen je neenotno. Dvodelna lastna imena sklanjamo v obeh sestavinah: Piazza Armerina, rod. Piazze Armerine. Če je desni prilastek predložna zveza, zelo redko pregibamo obe sestavini: Madonna di Campiglio, rod. Madonne di Campiglio.

Spremembe slovničnih kategorij

Po obliki slovničnega in naravnega spola italijanska imena uvrščamo v ustrezne sklanjatvene vzorce. Spremembo sta doživeli npr. imeni mest, ki sta spremenili število: Firence [firénce] ž mn. (it. Firenze ž), rod. Firenc, mest. v Firencah; Fiesole [fjézole] ž mn., rod. Fiesol, mest. v Fiesolah (it. Fiesole < lat. Faesulae ž mn.), in ime reke s spremembo spola: Piava [pjáva] ž (it. Piave m).

ODDAJTE KOMENTAR

Daljšanje osnove

Osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnike é/e, í/i, ú. Daljšanje je pisno in glasovno:

  • Ferré [feré], rod. Ferreja [ferêja], or. s Ferrejem [s‿ferêjem]
  • Dante [dánte], rod. Danteja [dánteja], or. z Dantejem [z‿dántejem]
  • Forlì [forlí], rod. Forlìja [forlíja], or. s Forlìjem [s forlíjem]
  • Lamborghini [lamborgíni], rod. Lamborghinija [z lamborgínija], or. z Lamborghinijem [z‿lamborgínijem]
  • Cefalù [čefalú], rod. Cefalùja [čefalúja], or. s Cefalùjem [s‿čefalújem]
ODDAJTE KOMENTAR

Posebnost

Pri nekaterih imenih na končni nenaglašeni e (npr. Giuseppe [džuzépe]) je pregibanje odvisno od tega, ali sprejmemo končni e kot del osnove in zato podaljšujemo z j (rod. Giuseppeja [džuzépeja], or. z Giuseppejem [z‿džuzépejem]) ali kot končnico, ki jo premenjujemo (rod. Giuseppa [džuzépa], or. z Giuseppom [z‿džuzépom]).

Podstava svojilnega pridevnika izhaja iz podaljšane osnove imena, npr. Dantejev [dántejev‑], Ferréjev [ferêjev‑], Lamborghinijev [lamborgínijev‑], tj. sledi rodilniški osnovi: Giuseppejev [džuzépejev‑] in Giuseppov [džuzépov‑].

ODDAJTE KOMENTAR

Preglas

Preglas samoglasnika o v e se na splošno pojavlja pri sklanjanju moških imen na končne govorjene č in š ter c in j, ki so v italijanščini zapisani na različne načine, npr. s črkami, podvojenimi črkami ali dvo‑ in tričrkji.

Govorno in pisno preglaševanje se uresničuje

  1. pri imenih, ki daljšajo osnovo z j (glej poglavje »Daljšanje osnove«);
  2. pri imenih na končne govorjene ča, ša, dža, ja, zapisane s črkovnimi sklopi ‑⟨scia⟩, ‑⟨cia⟩, ‑⟨gia⟩ in ‑⟨gna⟩ ter ‑⟨ia⟩, se preglaševanje uveljavlja v zapisu in govoru, če imena pregibamo po 1. moški sklanjatvi. Oblika za 2. moško sklanjatev je v rabi pogostejša.
    • Quercia [ku̯êrča], or. s Quercio (redko s Querciem [s‿ku̯êrčem]), svoj. prid. Querciev [ku̯êrčev‑]
    • Sciascia [šáša], or. s Sciascio (redko s Sciasciem [s‿šášem]), svoj. prid. Sciasciev [šášev‑]
    • Borgia [bórdža], or. z Borgio (redko z Borgiem [z‿bórdžem]), svoj. prid. Borgiev [bórdžev‑]
    • Doria [dórja], or. z Dorio (redko z Doriem [z‿dórjem]), svoj. prid. Doriev [dórjev‑]

Govorno preglaševanje ob pisnih dvojnicah se uresničuje

  1. pri imenih na končni govorjeni jo, zapisan s črkovnima sklopoma ‑⟨io⟩ in ‑⟨glio⟩:
  2. pri imenih na končna govorjena čo in džo, zapisana s črkovnima sklopoma ‑⟨ccio⟩ in ‑⟨ggio⟩:

Posebnosti

  1. Pri imenih na končaj ‑co, v katerih je c zapisan z dvočrkjem ⟨zz⟩ (Pozzo) ali črko ⟨z⟩ (Enzo, Vincenzo), je preglaševanje redko uresničeno zlasti v svojilnih pridevniških tvorjenkah, palatalizacijska premena c v č pa se opušča:
    • Vincenzo [vinčénco], or. z Vincenzom/Vincenzem [z‿vinčéncom/vinčéncem], svoj. prid. Vincenzov [vinčéncov‑], redko Vincenzev [vinčéncev‑]
    • Pozzo [póco], or. s Pozzom/Pozzem [s‿pócom/pócem], svoj. prid. Pozzov [pócov‑], redko Pozzev [pócev‑]
  2. Pri imenih na govorjeni končaj ‑ca, v katerih je c zapisan z dvočrkjem ⟨zz⟩ (Cavazza, Tomizza) ali črko ⟨z⟩ (Lanza, Sforza), je preglaševanje v pridevniških tvorjenkah nedosledno: uveljavlja se dvojnični zapis in preglašeni izgovor, opušča pa se palatalizacijska premena v zapisu (c v č). V manj formalnem in pogovornem jeziku zasledimo tudi govorno nepreglašene oblike in pridevnike, sicer pa je sklanjanje po 1. moški sklanjatvi redko:
    • Cavazza [kaváca], or. s Cavazzo [s‿kaváco] (redko s Cavazzem [s‿kavácem]), svoj. prid. Cavazzov/Cavazzev [kavácev‑], redko [kaváčev‑] (manj formalno svoj. prid. [kavácov‑])
    • Sforza [sfórca], or. s Sforzo [s‿sfórco] (s Sforzem [s‿sfórcem]), svoj. prid. Sforzov/Sforzev [sfórcev‑], redko [sfórčev‑] (manj formalno svoj. prid. [sfórcov‑])

Osnovna pravila o preglaševanju glej v poglavju »Glasovno‑črkovne premene«.

Nekaj poglavitnih razlik med rabo ločil v italijanščini in slovenščini

Pri prevajanju iz italijanščine smo pozorni na spremembe pri rabi ločil. Od slovenskih pravil se italijanska razlikujejo predvsem v pisanju narekovajev («____») ter zaporedju dvojnih ločil in stičnosti.

ODDAJTE KOMENTAR

Posebnosti

  1. Italijanski narekovaj je tak kot v slovenščini, tj. ''_____'', ali »obrnjeni« kot v španščini ali francoščini, tj. «____». Zamenjamo ga s slovenskim.
  2. Tripičje je stično: ____... Zamenjamo ga z nestičnim.
  3. Za vrinjene stavke, odstavčno naštevanje ipd. se uporablja dolgi pomišljaj: ____ —______— _____. Zamenjamo ga z navadnim pomišljajem.
ODDAJTE KOMENTAR