Italijanska različica latinične pisave ima 21 črk latiničnega črkopisa, pozna pa tudi osem dvočrkij (⟨ch⟩, ⟨ci⟩, ⟨cq⟩, ⟨gh⟩, ⟨gi⟩, ⟨gl⟩, ⟨gn⟩ in ⟨sc⟩) in dve tričrkji (⟨gli⟩ in ⟨sci⟩).

Italijanska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨z Z⟩.

V italijanski pisavi sta uporabljeni dve ločevalni znamenji, ki ju pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo: krativec ⟨`⟩ in ostrivec ⟨´⟩ na samoglasnikih imata vlogo naglasnih znamenj in sta obvezna sestavina črk. Z njima je večinoma označen naglas na zadnjem zlogu, npr. Maestà [maestá], Salò [saló], Ferré [feré], redko zaradi drugih razlogov tudi sredi besede, npr. Campofòrmido [kampofórmido].

Naglasno mesto italijanskih besed praviloma ohranjamo. Na predzadnjem zlogu so naglašene

1. dvozložne besede, npr. Croce [króče], Pozzo [póco], Ischia [ískja];
2. večina večzložnih besed, npr. Casanova [kazanôva], Puccini [pučíni].

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ in ⟨u⟩ glede na položaj tudi kot [j] in [u̯].

Samoglasnik, zapisan s črko ⟨i⟩, izgovorimo [i], razen pred črko za samoglasnik ⟨iV⟩ in v končajih ‑⟨ai⟩, ‑⟨ei⟩, ‑⟨oi⟩: Nobile [nóbile], Silone [silóne], Imola [ímola], Luigi [luídži]; Collodi [kolódi], Torricelli [toričéli], Pasolini [pazolíni]); Acqui [áku̯i].

Samoglasnik, zapisan s črko ⟨u⟩, je [u], razen nenaglašen v položaju za samoglasnikom ali pred njim (v dvoglasniku): Perugia [perúdža], Cuneo [kúneo], Cimabue [čimabúe], Ligabue [ligabúe], Nuoro [núoro], Subiaco [subjáko].

V sklopu i in samoglasnika (črkovni sklop ⟨iV⟩) se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z j, in sicer:

• v končaju za soglasnikom in naglašenim i pred ⟨a⟩, tj. ‑[Cíja], npr. Maria [maríja], Giammaria [džamaríja], Beccaria [bekaríja], Pantelleria [panteleríja], Sofia [sofíja], Val Badia [vál badíja], Cavalleria rusticana [kavaleríja rustikána];
• za soglasniškim sklopom z zvočnikom r, sledita pa mu i in samoglasnik, tj. ⟨CriV⟩, npr. Gabriele [gabrijéle], Andria [ándrija], Alessandria [alesándrija], Sondrio [sóndrijo].

V drugih primerih je črkovni sklop ⟨iV⟩ izgovorjen kot [jV], zato zeva ni, npr. Iesolo [jézolo], Chianti [kjánti], Biasutti [bjasúti].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨t⟩ in ⟨v⟩, izgovarjamo po slovensko.

Soglasnik, zapisan s črko ⟨s⟩, je [s], razen med samoglasnikoma in pred zvenečimi soglasniki: Versace [versáče], Marsala [marsála], Sansovino [sansovíno], Salerno [salêrno], San Gimignano [sán džiminjáno], Sorrento [sorénto], Siena [sjéna]; Spoleto [spoléto], Stromboli [strómboli], Pescara [peskára], Toscanini [toskaníni].

Soglasnik, zapisan s črko ⟨g⟩, je [g], razen pred ⟨e⟩ in ⟨i⟩: Garibaldi [garibáldi], Goldoni [goldóni], Guarini [gu̯aríni]; Grimaldi [grimáldi], Capogrossi [kapogrósi].

Dvočrkji ⟨gl⟩ (it. /ʎ/) in ⟨gn⟩ (it. /ɲ/) izgovorimo v slovenščini kot [lj] in [nj].

Druga dvo‑ in veččrkja so zapisana v določenih položajih, in sicer: ⟨ch⟩ za [k], ⟨ci⟩ za [č], ⟨cq⟩ za [k], ⟨gh⟩ za [g], ⟨gi⟩ za [dž], ⟨sc⟩ za [š], ⟨gli⟩ za [lj] in ⟨sci⟩ za [š].

Podvojene črke ⟨bb⟩, ⟨dd⟩, ⟨ff⟩, ⟨ll⟩, ⟨mm⟩, ⟨nn⟩, ⟨pp⟩, ⟨rr⟩, ⟨tt⟩, ⟨zz⟩ ter ⟨cc⟩ in ⟨gg⟩ pred ⟨i⟩ so v italijanščini izgovorjene podaljšano in poudarjeno. V slovenščini jih izgovarjamo enojno, npr. Gianni [džáni].

Občna poimenovanja iz italijanščine prevajamo. Besede in besedne zveze, ki smo jih prevzeli, so lahko

1. pisno podomačene: adijo [adíjo] (it. addio), kapela [kapéla] (it. cappella), lazanja [lazánja] (it. lasagna), panceta [pancéta] (it. panzetta), bazilika [bazílika] (it. basilica ‘rastlina’), mafija [máfija] (it. mafia), melancana/melancan [melancána/melancán] (it. melanzana), promil/promile [promíl/promíle] (it. promille), kantata [kantáta] (it. cantata), kapučino/kapučin [kapučíno/kapučín] (it. cappuccino), violončelo [vijolončélo] (it. violoncello), kancona [kancóna] (it. canzona), mortadela [mortadéla] (it. mortadella);
2. pisno nepodomačene: raviol [ravijól] ‘izdelek iz testa’, capriccio [kapríčo] ‘skladba’, crescendo [krešéndo] ‘glasbena oznaka’, intermezzo [intermédzo] ‘odlomek v operi’ in ‘vmesni čas, dogodek’, trullo [trúlo] ‘značilna hiša v Alberobellu’, commedia dell’arte [komédija delárte] ‘improvizacijska komedija’, dolce stil nuovo [dólče stíl nuôvo] ‘pesniška zvrst’, grappa [grápa] ‘tropinovo žganje’.

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v italijanščini: Rapallo [rapálo], San Gimignano [sán džiminjáno], La Spezia [la spécja], Barilla [baríla], Ponte Vecchio [pónte vékjo], Ponte Rosso [pónte róso], Corriere della Sera [korjêre dela sêra]. Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

Imena italijanskih vladarjev so podomačena, in sicer uporabljamo poslovenjena ali slovenska imena, npr. Viktor Emanuel I. (it. Vittorio Emanuele III), Umberto II. Enako velja tudi za imena svetnikov Janez Bosco (it. Giovanni Bosco). Pri starejših imenih prevedemo ali podomačimo tudi razlikovalna določila, npr. Frančišek Asiški (it. Francesco d'Asissi), Katarina Sienska (it. Caterina da Siena), Anton Padovanski (it. Antonio di Padova).

Podomačena so imena plemiških rodbin, npr. Borgijci [bórgijci] (it. Borgia), Medičejci [medičêjci] (it. de’ Medici).

V večbesednih priimkih se v vlogi predimkov pojavljajo predlog de/d’, predlog z določnim členom (del, de la, della), redko določni člen la. Pišejo se (razen izjem) z veliko začetnico: D’Annunzio/d’Annunzio [danúncjo], Della Volpe [dela vólpe], De Sica [de síka], De Michelis [de mikélis], Del Monaco [del mónako], Di Stefano [di stéfano], La Malfa [la málfa].

V starejših imenih ob osebnem imenu nastopa zveza predloga (pisanega z malo začetnico) in lastnega imena v pomenu ‘od’ (pripadnost družini), npr. Duccio di Buoninsegna [dúčo di bu̯oninsénja], ali po kraju prevzetega priimka, npr. Leonardo da Vinci [leonárdo da vínči] ‘Leonardo iz Vincija’, ki je v vlogi pridevka, npr. Guittone d’Arezzo [gu̯itóne daréco] ‘Guittone iz Arezza’, Melozzo da Forlì [melóco da forlí] ‘Melozzo iz Forlìja’, ali ne, npr. Verrazzano, Giovanni da [veracáno, džováni da].

Za nekatere zemljepisne danosti v Italiji se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim). Med njimi so redka mesta, ki jih sicer večinoma uporabljamo v izvirni obliki, npr. glavno mesto Rim (it. Roma), Benetke (it. Venezia), Firence (it. Firenze), Mesina (it. Messina).

Med enobesednimi imeni so pisno podomačene tiste skupine imen, ki jih sicer podomačujemo v vseh jezikih, in sicer bolj znana imena italijanskih gorovij, rek in pokrajin: Abruci (it. Abruzzi/Abruzzo), Apenini (it. Monti Appennini); Adiža [adíža] (it. Adige), Pad [pád‑] (it. Po), Tibera [tíbera] (it. Tevere); Toskana (it. Toscana), Sicilija (it. Sicilia), Lombardija (it. Lombardia), Kalabrija (it. Calabria), Molize (it. Molise), Marke (it. Marche), Bazilikata (it. Basilicata), Umbrija (it. Umbria).

V večbesednih podomačenih imenih občnoimenske sestavine prevajamo, npr. Gardsko jezero (it. Lago di Garda), Furlansko nižavje (it. Pianura Friulana), Dolina Aoste (it. Valle d’Aosta), Trentinsko – Zgornje Poadižje (it. Trentino ‑ Alto Adige), Genovski zaliv (it. Golfo di Genova), Tri Cine (it. Tre Cime (di Lavaredo)), Most vzdihljajev (it. Ponto dei Sospiri), Doževa palača (it. Palazzo Ducale), pri redkih se v skladu z izgovorom podomači tudi izlastnoimenska sestavina: Comsko/Komsko jezero (it. Lago di Como).

Prevajamo tudi imena znanih objektov ter kulturnih in turističnih znamenitosti: Trg svetega Marka (it. Piazza San Marco), Vatikanski vrtovi (it. Giardini Vaticani), Španske stopnice (it. Scalinata di Trinità dei Monti), Angelski grad (it. Castel Sant’Angelo), Ulica svetega Nikolaja (it. Via San Niccolò), Kapitolski muzeji (it. Musei Capitolini).

Na večjezičnih območjih, kjer živijo Slovenci, npr. v Furlaniji – Julijski krajini (it. Friuli ‑ Venezia Giulia / furl. Friûl‑Vignesie Julie), za veliko zemljepisnih imen obstajajo različice v italijanščini, furlanščini, slovenščini in nemščini. V Videmski pokrajini imata status uradnih jezikov italijanščina in furlanščina, za večino krajev pa obstajajo tudi slovenska imena, npr. Videm (it. Udine / furl. Udin), Gradež (it. Grado / furl. Grau), Čedad (it. Cividale dei Friuli / furl. Cividât), Humin (it. Gemona del Friuli / furl. Glemone), Tilment (it. Tagliamento / furl. Tiliment), Tablja (it. Pontebba / furl. Pontebe), Ukve (it. Ugovizza / furl. Ugovize), Pušja Vas (it. Venzone / furl. Vençon), Na Žlebeh / Nevejski preval (it. Sella Nevea / furl. In Nevee), Reklanica / Reklanska dolina (it. Val Raccolana / furl. Cjanâl di Racolane), Rabeljsko jezero (it. Lago del Predil / furl. Lât di Rabil).

Na dvojezičnih območjih v okolici Trsta in Gorice je uveljavljena tudi slovenščina, npr. Trst (it. Trieste), Gorica (it. Gorizia), Bazovica (it. Basovizza), Repentabor (it. Monrupino), Doberdob (it. Doberdò), Devin (it. Duino), Redipulja (it. Redipuglia), to velja tudi za obmejna Trbiž (it. Tarvisio) in Tržič (it. Monfalcone, furl. Monfalcon).

V večini pisno nepodomačenih imen ohranjamo predlog, npr. Cortina d’Ampezzo [kortína dampéco], Madonna di Campiglio [madôna/madóna di kampíljo], Valle d’Aosta / Val d’Aosta [vále/vál daósta], Giro d’Italia [džíro ditálja], in določni člen, npr. La Spezia [la spécja], L’Aquila [láku̯ila], Corriere della Sera [korjêre dela sêra], ter združena predlog in določni člen, npr. Anversa degli Abruzzi [anvêrsa delji abrúci].

S pregibanjem italijanskih imen ni večjih težav, razen pri preglaševanju, saj sledimo izgovoru v slovenščini, ki se razlikuje od zapisa. Pri pregibanju posebnosti, kot je npr. izpadanje neobstojnega samoglasnika, ni.

Pozorni smo na pregibanje imen s končaji ‑⟨ai⟩, ‑⟨ei⟩ in ‑⟨oi⟩, katerih osnova ostaja nespremenjena, npr. Canazei [kanacêj], rod. Canazeia [kanacêja], in na pregibanje nekaterih ženskih imen, npr. Mariuccia [marjúča], rod. Mariuccie [marjúče] (⟨cci⟩ za [č]); Beatrice [beatríče], rod. Beatrice [beatríče] (⟨c⟩ pred ⟨e⟩ za [č]), saj je podstava svojilnih pridevnikov teh imen odvisna od rodilniške podstave imena, npr. svoj. prid. Mariucciin [marjúčin], svoj. prid. Beatricin [beatríčin].

Sklanjanje večbesednih zemljepisnih imen je neenotno. Dvodelna lastna imena sklanjamo v obeh sestavinah: Piazza Armerina, rod. Piazze Armerine. Če je desni prilastek predložna zveza, zelo redko pregibamo obe sestavini: Madonna di Campiglio, rod. Madonne di Campiglio.

Po obliki slovničnega in naravnega spola italijanska imena uvrščamo v ustrezne sklanjatvene vzorce. Spremembo sta doživeli npr. imeni mest, ki sta spremenili število: Firence [firénce] ž mn. (it. Firenze ž), rod. Firenc, mest. v Firencah; Fiesole [fjézole] ž mn., rod. Fiesol, mest. v Fiesolah (it. Fiesole < lat. Faesulae ž mn.), in ime reke s spremembo spola: Piava [pjáva] ž (it. Piave m).

Osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnike é/e, í/i, ú. Daljšanje je pisno in glasovno:

• Ferré [feré], rod. Ferreja [ferêja], or. s Ferrejem [s‿ferêjem]
• Dante [dánte], rod. Danteja [dánteja], or. z Dantejem [z‿dántejem]
• Forlì [forlí], rod. Forlìja [forlíja], or. s Forlìjem [s forlíjem]
• Lamborghini [lamborgíni], rod. Lamborghinija [z lamborgínija], or. z Lamborghinijem [z‿lamborgínijem]
• Cefalù [čefalú], rod. Cefalùja [čefalúja], or. s Cefalùjem [s‿čefalújem]

Preglas samoglasnika o v e se na splošno pojavlja pri sklanjanju moških imen na končne govorjene č in š ter c in j, ki so v italijanščini zapisani na različne načine, npr. s črkami, podvojenimi črkami ali dvo‑ in tričrkji.

Govorno in pisno preglaševanje se uresničuje

1. pri imenih, ki daljšajo osnovo z j (glej poglavje »Daljšanje osnove«);
2. pri imenih na končne govorjene ča, ša, dža, ja, zapisane s črkovnimi sklopi ‑⟨scia⟩, ‑⟨cia⟩, ‑⟨gia⟩ in ‑⟨gna⟩ ter ‑⟨ia⟩, se preglaševanje uveljavlja v zapisu in govoru, če imena pregibamo po 1. moški sklanjatvi. Oblika za 2. moško sklanjatev je v rabi pogostejša.
   • Quercia [ku̯êrča], or. s Quercio (redko s Querciem [s‿ku̯êrčem]), svoj. prid. Querciev [ku̯êrčev‑]
   • Sciascia [šáša], or. s Sciascio (redko s Sciasciem [s‿šášem]), svoj. prid. Sciasciev [šášev‑]
   • Borgia [bórdža], or. z Borgio (redko z Borgiem [z‿bórdžem]), svoj. prid. Borgiev [bórdžev‑]
   • Doria [dórja], or. z Dorio (redko z Doriem [z‿dórjem]), svoj. prid. Doriev [dórjev‑]

Govorno preglaševanje ob pisnih dvojnicah se uresničuje

1. pri imenih na končni govorjeni jo, zapisan s črkovnima sklopoma ‑⟨io⟩ in ‑⟨glio⟩:
   • Antonio [antónjo], or. z Antoniem/Antoniom [z‿antónjem], svoj. prid. Antoniev/Antoniov [antónjev‑]
   • Quaglio [ku̯áljo], or. s Quagliem/Quagliom [s‿ku̯aljem], svoj. prid. Quagliev/Quagliov [ku̯aljev‑]
2. pri imenih na končna govorjena čo in džo, zapisana s črkovnima sklopoma ‑⟨ccio⟩ in ‑⟨ggio⟩:
   • Carpaccio [karpáčo], or. s Carpacciem/Carpacciom [s‿karpáčem], svoj. prid. Carpacciev/Carpacciov [karpáčev‑]
   • Viareggio [vjarédžo], or. z Viareggiem/Viareggiom [z‿vjarédžem]

Pri prevajanju iz italijanščine smo pozorni na spremembe pri rabi ločil. Od slovenskih pravil se italijanska razlikujejo predvsem v pisanju narekovajev («____») ter zaporedju dvojnih ločil in stičnosti.