Estonska različica latinične pisave ima 21 črk latiničnega črkopisa in šest črk z ločevalnimi znamenji: ⟨ä⟩, ⟨ö⟩, ⟨õ⟩, ⟨ü⟩, ⟨š⟩, ⟨ž⟩.

Estonska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨š Š⟩, ⟨z Z⟩, ⟨ž Ž⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨õ Õ⟩, ⟨ä Ä⟩, ⟨ö Ö⟩, ⟨ü Ü⟩.

V estonski pisavi se uporabljajo tri ločevalna znamenja, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• dvojna pika ⟨¨⟩ nad črkami ⟨ä⟩, ⟨ö⟩ in ⟨ü⟩;
• vijuga ali tilda ⟨˜⟩ nad črko ⟨õ⟩;
• kljukica ⟨ˇ⟩ nad črkama ⟨š⟩ in ⟨ž⟩.

V estonščini je stalni naglas na prvem zlogu besede, npr. Vormsi [vórmsi/vórǝmsi], Tartu [tártu], Rakvere [rákvere], Saaremaa [sárema]. Pri prevzemanju v slovenščino naglasno mesto praviloma ohranjamo.

Estonščina pozna pri daljših besedah poleg glavnega tudi stranski naglas. V slovenščini tako naglašene (daljše) besede navadno izgovorimo z dvema naglasoma, npr. Kuressaare [kúresáre], Kaljulaid [káljulájt].

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Če sta ⟨i⟩ in ⟨u⟩ neprvi enoti dvoglasnika, se izgovarjata kot [j] in [u̯]: Keila [kêjla], Mõisaküla [mə̀jsakíla]; Raud [ráu̯t], Õun [ə̀u̯n].

Estonščina fonemsko ločuje tri stopnje kolikosti samoglasnikov – kratke, dolge in zelo dolge. Dolgi in zelo dolgi samoglasniki so označeni s podvojenim zapisom črk. Pri prevzemanju v slovenščino dolžin ne upoštevamo, npr. Saaremaa [sárema], Suursoo [súrso], Jaan Toomik [ján tómik].

V sklopu črke ⟨i⟩ in poljubnega samoglasnika ⟨iV⟩ se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z [j]: Hiiumaa [híjuma] (est. [hí:uma:]).

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨f⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨t⟩ in ⟨v⟩, izgovarjamo po slovensko.

Estonščina pozna kratke, dolge in zelo dolge soglasnike. Dolgi in zelo dolgi soglasniki se oboji zapisujejo podvojeno. Pri prevzemanju v slovenščino dolžin ne upoštevamo in jih prevzemamo kot navadne, npr. Lennart [lénart], Mutt [mút], Kalle [kále], Kross [krós].

Občna poimenovanja iz estonščine prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer pisno podomačenih besed nimamo, pisno nepodomačene pa so npr. vürtsikilu [vírtsikílu] ‘jed’, kiluvõileib [kíluvə̀jlêjp] ‘jed’.

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v estonščini: Saaremaa [sárema], Hiiumaa [híjuma], Nõmme [nə̀me]. Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

Za redke estonske zemljepisne danosti se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim): Estonija [estónija] (est. Eesti), Talin [tálin] (est. Tallinn). Imeni obmejnih jezer z Rusijo sta v slovenščino prevzeti prek ruščine: Čudsko jezero [čútsko jézero] (est. Peipsi (järv)) in Pskovsko jezero [pǝskôu̯sko jézero] (est. Pihkva (järv)).

Pri podomačevanju zemljepisnih in stvarnih imen sledimo pravopisnim pravilom: prevajamo redka zemljepisna in stvarna imena, npr. Most prijateljstva (est. Sõpruse sild); Narodni park Lahemaa [láhema] (est. Lahemaa rahvuspark), Estonska narodna knjižnica (est. Eesti Rahvusraamatukogu).

Estonščina nima slovničnega spola; besede, ki se končajo na -a in ne označujejo moške osebe, se v slovenščini uvrščajo v 1. žensko sklanjatev, npr. Narva [nárva].

Samostalniki, ki se v estonščini končujejo na dolgi samoglasnik, zapisan s podvojeno črko (npr. Saaremaa, Soomaa, Suursoo), se uvrščajo v slovenske sklanjatve glede na naravni spol ali glede na končni glas. Od rodilnika dalje imajo ustrezne slovenske končnice, npr.

• Saaremaa [sárema] ž, rod. Saareme [sáreme]
• Soomaa [sóma] ž, rod. Soome [sóme]
• Suursoo [súrso] m, rod. Suursa [súrsa]

Osnovo na splošno podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u in (pri nekaterih skupinah imen) na soglasnik r. Pri sklanjanju estonskih imen osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, ki se končujejo na dolgi samoglasnik, zapisan s podvojeno črko ⟨ä⟩ (Otepää [ótepe]) in samoglasnik, zapisan z ⟨u⟩ ali ⟨i⟩ (Tavi [távi], Villu [vílu]):

• Otepää [ótepe], rod. Otepääja [ótepeja]
• Tavi [távi], rod. Tavija [távija]
• Villu [vílu], rod. Villuja [víluja]
• Aivar [ájvar], rod. Aivarja [ájvarja]

Estonska imena se ne končujejo na glasove, ki povzročajo preglas, se pa preglaševanje uveljavlja pri vseh besedah, ki pri pregibanju podaljšujejo osnovo z j, tj. pri imenih na končna govorjena samoglasnika i in u ter (pri nekaterih skupinah besed) na soglasnik r. Daljšanje je pisno in glasovno:

• Uukkivi [úkivi], or. z Uukkivijem [z‿úkivijem]; svoj. prid. Uukkivijev [úkivijev-]
• Tõnu [tə̀nu], or. s Tõnujem [s‿tə̀nujem]; svoj. prid. Tõnujev [tə̀nujev-]
• Valdur [váldur], or. z Valdurjem [z‿váldurjem]; svoj. prid. Valdurjev [váldurjev-]