Norveška različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s črko z ločevalnim znamenjem ⟨å⟩, posebno črko ⟨ø⟩ in združeno črko ⟨æ⟩. Pozna tudi več dvočrkij, mdr. ⟨au⟩, ⟨ei⟩, ⟨øy⟩, ⟨sk⟩ in ⟨gj⟩, ter tričrkje ⟨skj⟩.

Norveška abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩, ⟨æ Æ⟩, ⟨ø Ø⟩, ⟨å Å⟩.

V norveški pisavi se uporablja ločevalno znamenje, ki ga pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo, in sicer krogec ⟨˚⟩ nad črko ⟨å⟩.

Posebno črko ⟨ø Ø⟩ in združeno črko ⟨æ Æ⟩ pri prevzemanju v slovenščino ohranjamo.

V norveščini je stalni naglas praviloma na prvem zlogu besede, vendar standardna vzhodna norveščina za razliko od številnih drugih norveških različic izgovora dopušča številne izjeme, npr. Ålesund [ólesun] nasproti Stavanger [stavánger].

Trizložna osebna imena imajo pogosto naglas na predzadnjem zlogu: Andreas [andréas], Kristoffer [kristófer]; prav tako ženska imena, izpeljana iz moških: Henrikke [henríke] (iz Henrik [hénrik]), Olea [uléa] (iz Ole [úle]).

Pri daljših besedah norveščina pozna poleg glavnega tudi stranski naglas. V slovenščini tako naglašene daljše besede lahko prevzemamo kot dvonaglasnice (Kristiansund [krístijansún]) ali pa ožji izgovor nenaglašenih o in e v njih označimo s spodnjo piko: Holmenkollen [hólmenkọlǝn].

Samoglasnike, zapisane s črko ⟨a⟩, ⟨i⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ glede na položaj tudi kot [j].

Norveške črkovne sklope izgovarjamo dvoglasniško, in sicer

• ⟨au⟩ kot [eu̯]: Fauske [féu̯ske];
• ⟨ei⟩ in ⟨øy⟩ kot [ej]: Trondheim [trónhejm], Øystein [êjstejn].

V sklopu i in samoglasnik, tj. ⟨iV⟩, se pojavlja zev, ki ga v govoru zapiramo z [j]: Kristiansund [krístijansún].

Črke ⟨b⟩, ⟨f⟩, ⟨j⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨s⟩ in ⟨v⟩ izgovarjamo po slovensko. Po slovensko izgovarjamo tudi soglasnike, zapisane s črkami ⟨d⟩, ⟨h⟩ in ⟨r⟩, če niso v položajih, ko so te črke neme.

Neme črke

Črke ⟨d⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩ in ⟨j⟩ so položajno tudi neme, in sicer

• črka ⟨d⟩ na koncu besede ter večinoma v črkovnih sklopih ⟨ld⟩ in ⟨nd⟩: Fredrikstad [frédriksta], Vestfold [véstfol], Sandnes [sánes], Ålesund [ólesun];
• črka ⟨h⟩ v črkovnih sklopih ⟨hj⟩ in ⟨hv⟩: Hjalmar [jálmar], Hvasser [váser];
• črka ⟨r⟩ v črkovnih sklopih ⟨rl⟩, ⟨rn⟩ in ⟨rt⟩: Karl [kál], Bjørn [bjén], Gjert [jét].

Podvojene črke za soglasnike izgovarjamo kot en glas: Lillestrøm [lílestrem], Nordkapp [núrkap], Porsgrunn [póšgrun].

Črkovne sklope s črko ⟨r⟩ prevzemamo:

• ⟨rs⟩ kot [š] (Lars [láš]);
• ⟨rd⟩ kot [d] ali [r] (Sigurd [sígud-], Sandefjord [sándefjur]).

Soglasniška dvočrkja in tričrkja, ki jih prevzemamo kot [š], so

• ⟨sk⟩ pred ⟨i⟩, ⟨y⟩ in ⟨ei⟩ (Skien [šíjen]),
• ⟨kj⟩, ⟨tj⟩ in ⟨sj⟩ (Kjetil [šétil]),
• ⟨skj⟩ v vseh položajih (Solskjær [súlšer]).

Dvočrkje ⟨gj⟩ prevzemamo kot [j]: Gjøvik [jévik].

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz norveščine so v slovenščini redka, običajno so prevzeta preko drugih jezikov (zlasti angleščine ali nemščine). Večinoma jih prevajamo, pri tistih, ki jih ne, pa sledimo izgovoru v slovenščini. Besede in besedne zveze so lahko

1. pisno podomačene: slalom [slálom] (norv. slalåm), kril [kríl] ʻrakciʼ (norv. krill);
2. pisno nepodomačene: fårikål [fórikol] ʻvrsta enolončniceʼ, fjord [fjórd-] ʻzalivʼ.

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v norveščini: Tromsø [trúmse], Ole Gunnar Solskjær [úle gúnar súlšer].

Imena znanih norveških vladarjev in vladarskih rodbin ter svetniška imena so podomačena, in sicer uporabljamo poslovenjena ali slovenska imena, podomačimo tudi razlikovalna določila, npr. Magnus Zakonodajalec [mágnus zakonodajálǝc] (norv. Magnus Lagabøter).

Za redke norveške zemljepisne danosti se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim): Norveška [norvéška] (norv. Norge), Lofoti [lofóti] (norv. Lofoten). Med podomačena zemljepisna imena spadajo tudi tista, ki se v slovenščini izgovarjajo tako, kakor se pišejo, izgovor v izvirnem jeziku pa je lahko drugačen, npr. Oslo [óslo] (norv. Oslo [úslu]).

Pri večbesednih imenih je občnoimenska sestavina navadno prevedena, izlastnoimenska pa prilagojena slovenščini: Oselski fjord [ósǝlski fjórd-] (norv. Oslofjorden), Medvedji otok [medvédji ôtok] (norv. Bjørnøya).

S pregibanjem norveških prevzetih imen ni večjih težav, saj sledimo izgovoru v slovenščini in jih uvrščamo v slovenske sklanjatvene vzorce.

V norveških imenih moškega spola črko ⟨e⟩ v izglasnem morfemskem sklopu -⟨en⟩ izgovarjamo kot polglasnik, ki ga v odvisnih sklonih pri pregibanju izpuščamo (razen kadar bi zaradi izpusta nastal težje izgovorljiv soglasniški sklop):

• Drammen [drámǝn], rod. Drammna [drámna];
• Mysen [mísǝn], rod. Mysna [mísna];
• Bjørgen [bjêrgǝn], rod. Bjørgna [bjêrgna].

Osnovo podaljšujejo z j tisti samostalniki moškega spola, ki se sklanjajo po prvi moški sklanjatvi in pri katerih se govorjena osnova konča na nenaglašene samoglasnike e (lahko zapisan z ⟨ø⟩), i, u in o (zapisan z ⟨å⟩) ter na soglasnik r:

• [e] – Fauske [féu̯ske], rod. Fauskeja [féu̯skeja];
• [é] – André [andré], rod. Andréja [andréja];
• [e] –Tromsø [trúmse], rod. Tromsøja [trúmseja];
• [í] – Ski [ší], rod. Skija [šíja];
• [r] – Solskjær [súlšer], rod. Solskjærja [súlšerja].

Osnovo samo v govoru podaljšujejo z j tudi tisti samostalniki, pri katerih se govorjena osnova konča na nenaglašene samoglasnike ali soglasnik r, pisna osnova pa na nemo črko d:

• Fredrikstad [frédriksta], rod. Fredrikstada [frédrikstaja];
• Buskerud [búskeru], rod. Buskeruda [búskeruja];
• Sandefjord [sándefjur], rod. Sandefjorda [sándefjurja/sándefjura].

Preglas samoglasnika o v e se na splošno pojavlja pri sklanjanju moških imen na končna govorjena j in š, ki sta v norveščini zapisana na različne načine, in pri lastnih imenih moškega spola, ki daljšajo osnovo z j. Enako velja za svojilne pridevnike, ki so tvorjeni z obrazilom -ev:

• [j] – Aarøy [órej], or. z Aarøyem [z‿órejem]; svoj. prid. Aarøyev [órejev-];
• [j] – Skei [šêj]; or. s Skeiem [s‿šêjem];
• [š] – Anders [ándeš], or. z Andersem [z‿ándešem]; svoj. prid. Andersev [ándešev-];
• [a] – Skjerstad [šéšta], or. s Skjerstadem [s‿šéštajem];
• [e] – Bryne [bríne], or. z Brynejem [z‿brínejem];
• [e] – Kyrkjebø [šíršebe], or. s Kyrkjebøjem [s‿šíršebejem]; svoj. prid. Kyrkjebøjem [šíršebejev-];
• [e] – Nesbø [nézbe], or. z Nesbøjem [z‿nézbejem]; svoj. prid. Nesbøjev [nézbejev-];
• [í] – Ski [ší], or. s Skijem [s‿šíjem];
• [r] – Kristoffer [kristófer], or. s Kristofferjem [s‿kristóferjem]; svoj. prid. Kristofferjev [kristóferjev-].