Bosanska različica latinične pisave ima 22 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s štirimi črkami z ločevalnimi znamenji ⟨č⟩, ⟨ć⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩, posebno črko ⟨đ⟩ ter dvočrkji ⟨dž⟩, ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩.

Bosanska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨č Č⟩, ⟨ć Ć⟩, ⟨d D⟩, ⟨dž Dž⟩, ⟨đ Đ⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨lj Lj⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨nj Nj⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨š Š⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨z Z⟩, ⟨z Ž⟩.

V bosanski pisavi sta uporabljeni dve ločevalni znamenji, ki ju pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• ostrivec ⟨´⟩ na črki ⟨ć⟩ za označevanje mehkosti;
• kljukica ⟨ˇ⟩ na črkah ⟨č⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩ za označevanje šumevcev.

Posebno črko ⟨đ Đ⟩ pri prevzemanju v slovenščino ohranjamo.

Bosanščina ima prosti naglas. Naglas je lahko na katerem koli zlogu, razen na zadnjem, npr. Ismet [ísmet], Jajce [jájce], Sarajevo [sárajẹvo-], Jahorina [jáhorina], Džemal [džémal]. Pri prevzemanju v slovenščino naglasno mesto bosanskih besed praviloma ohranjamo.

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ in ⟨u⟩ glede na položaj tudi kot [j] in [u̯].

V bosanskih imenih so samoglasniški sklopi zapisani tako, kot se izgovorijo. Med samoglasnikom i in drugimi samoglasniki je protizevni j zapisan (Alija [álija], Asija [ásija]); v obrnjenem zaporedju zeva ne zapolnjujemo ne v zapisu ne v govoru (Husein [husêin], Smail [smáil]).

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨č⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩, ⟨z⟩ in ⟨ž⟩, ter dvočrkja ⟨dž⟩, ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ izgovarjamo po slovensko.

Bosanščina pozna zlogotvorni soglasnik ⟨r⟩, ki ga v medsoglasniškem položaju izgovarjamo po slovensko, torej kot [ər], npr. Srđan [sə̀rdžan], Drvar [də̀rvar], Brčko [bə̀rčko].

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz bosanščine večinoma prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede in besedne zveze

1. pisno podomačene, npr. steček [stéčək] (bos. stećak) ‘nagrobni kamen’, čevapčič [čevápčič] (bos. ćevap/ćevapčić) ‘jed’;
2. pisno nepodomačene, npr. sevdalinka [seu̯dalínka] ‘ljubezenska pesem’, tufahija [tufáhija] ‘jed’, hrkljuš [hə̀rkljuš] ‘izmišljena igra’.

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v bosanščini, npr. Tomislavgrad [tómislau̯grád-], Stolac [stólac], Prijedor [príjedor], Mrkonjić Grad [mə̀rkonjič grád-], Gromiljak [grómiljak]; Novković [nôu̯kovič].

Sodobna bosanska imena prevzemamo nespremenjena; tudi če gre za klicne in hipokoristične oblike imen (npr. Ćaze [čáze]), se ravnamo po uradnem zapisu.

Imena zgodovinskih oseb načeloma podomačujemo, in sicer tako, da uporabljamo slovenska imena, npr. Štefan Tomaš [štéfan tómaš] (bos. Stjepan Tomaš), a se slovenska pisna oblika pogosto ne razlikuje od bosanske, npr. Sandalj Hranić Kosača [sándal’/sándal hránič kósača], Tvrtko I. Kotromanić [tvə̀rtko pə̀rvi kótromanič].

Pri prevzemanju v slovenščino ohranjamo vezaj, uporabljen v imenih nekaterih zgodovinskih osebnosti, pri katerih je ime zapisano pred nazivom osebe: Hasan-aga [hásan-ága], Salih-baša [sálih-báša], Nasrudin-hodža [násrudin-hódža], Mehmed-paša [méhmet-páša]. Tudi v sodobni rabi je med imenom in nazivom, če ga zapisujemo, vezaj.

Za ime države in nekaterih zemljepisnih danosti se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim): Bosna in Hercegovina [bósna in hercegovína/hêrcegovina] (bos. Bosna i Hercegovina). Med enobesednimi eksonimi so redka imena krajev, npr. Banjaluka [bánjalúka] (bos. Banja Luka), nekaj je tudi nekrajevnih imen, npr. Medžugorje [medžugórje] (bos. Međugorje). Večina imen mest in rek ni zapisana drugače, kot bi bila v slovenščini (npr. Una [úna]). Enobesedna imena rek sicer zapisujemo kot v izvirniku (Sutjeska [sútjeska]).

Pri večbesednih eksonimih se je uveljavilo, da občne sestavine imena prevedemo, lastnoimenske pa morfemsko prilagodimo slovenščini, npr. Blidinjsko jezero [blídin’sko/blídinsko jézero] (bos. Blidinje jezero), Dinarsko gorovje [dínarsko gorôu̯je] (bos. Dinarsko gorje ali Dinaridi).

Imena upravnih enot – kantonov Federacije Bosne in Hercegovine so v slovenskih besedilih pisno podomačena: Unsko-sanski kanton [únsko-sánski kantón], Posavski kanton [posáu̯ski kantón], Tuzelski kanton [túzǝlski kantón], Zeniško-dobojski kanton [zéniško-dóbojski kantón], Bosansko-podrinski kanton Goražde [bosánsko-podrínski kantón góražde], Srednjebosanski kanton [srédnjebosánski kantón], Hercegovsko-neretvanski kanton [hercegôu̯sko/hêrcegou̯sko-neretvánski kantón], Kanton Sarajevo [kantón sárajẹvo], Kanton 10 [kantón desét]. Pri tem pridevnike iz lastnih imen tvorimo po slovenskih pravilih, npr.:

• Tuzla [túzla] – tuzelski [túzǝlski] (z vrivanjem zapisanega polglasnika),
• Neretva [nêretva] – neretvanski [neretvánski] (z dodajanem nekončnega obrazila pri imenih s končajem -va),
• Hercegovina [hercegovína/hêrcegovina] – hercegovski [hercegôu̯ski/hêrcegou̯ski] (s spremembo pridevniškega obrazila),
• Drina [drína] – podrinski [podrínski] (tvorjen iz imena reke in ne iz imena vodnega območja, tj. Podrinje [podrínje]).

Pri podomačevanju stvarnih imen sledimo pravopisnim pravilom, večinoma prevajamo imena umetnostnih in leposlovnih stvaritev, npr. Most na Drini [móst na dríni] (bos. Na Drini ćuprija), Nikogaršnja zemlja [nikógaršnja zêmlja] (bos. Ničija zemlja), ter večjih ustanov, npr. Univerza v Tuzli [univêrza u̯‿túzli] (bos. Univerzitet u Tuzli).

Imen glasbenih skupin in časopisov ne prevajamo: Bijelo Dugme [bijélo dúgme], Dnevni avaz [dnéu̯ni aváz-].

Pri pregibanju bosanskih besed in besednih zvez se ravnamo po slovenskih sklanjatvenih vzorcih.

Zemljepisna imena na -e in -o, ki so večinoma srednjega spola, sklanjamo po

1. samostalniški sklanjatvi srednjega spola:
   • Orašje [orášje], rod. Orašja [orášja];
   • Grahovo [gráhovo], rod. Grahova [gráhova];
   • Goražde [góražde], rod. Goražda [góražda];
   • Bugojno [búgojno], rod. Bugojna [búgojna];
   • Livno [líu̯no], rod. Livna [líu̯na];
2. redkeje tudi po pridevniški (četrti) sklanjatvi srednjega spola, to pa zlasti tedaj, ko je ime posamostaljeni pridevnik:
   • Brčko [bə̀rčko], rod. Brčkega [bə̀rčkega].

Zemljepisna imena, ki imajo značilne slovenske množinske končnice, sklanjamo kot množinske samostalnike, in sicer

1. po prvi moški sklanjatvi:
   • Zoranovići [zoránoviči], rod. mn. Zoranovićev [zoránovičev-];
   • Laktaši [laktáši], rod. mn. Laktašev [laktášev-];
2. po prvi ženski sklanjatvi:
   • Živinice [žívinice], rod. mn. Živinic [žívinic];
   • Pale [pále], rod. mn. Pal [pál].

Pri pregibanju bosanskih imen v slovenščini se zlasti v imenih slovanskega porekla pojavljata dva tipa neobstojnih samoglasnikov, zaradi katerih se osnova krajša, in sicer neobstojni a v priponskih obrazilih -ac in -ak ter (redkeje) tudi neobstojni polglasnik, zapisan s črko e.

Pri imenih s priponskim obrazilom -ac (Šamac, Pozderac) in -ak (Ušivak, Gradačac) zapisani a v imenovalniku izgovorimo po črki, opuščamo pa ga pri pregibanju:

• Šamac [šámac], rod. Šamca [šámca];
• Sokolac [sokólac], rod. Sokolca [sokólca];
• Pozderac [pozdêrac], rod. Pozderca [pozdêrca];
• Gradačac [gradáčac], rod. Gradačca [gradáčca];
• Gromiljak [grómiljak], rod. Gromiljka [grómil’ka/grómilka];
• Ušivak [úšivak], rod. Ušivka [úšiu̯ka].

Imena z obrazilom -ek in neobstojnim polglasnikom so redka, npr. Bebek [bébək], rod. Bebka [bépka].

Pri prevzemanju v slovenščino večino imen s končnim -r pregibamo tako, da daljšamo osnovo z j (v izvirnem jeziku daljšanja ni):

• Amir [ámir], rod. Amirja [ámirja];
• Mostar [móstar], rod. Mostarja [móstarja]; prid. mostarski [móstarski].

Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini pojavlja, kadar se osnova imena moškega spola konča na končne govorjene glasove c, j, č, ž, š ali dž, ki so v bosanskem jeziku zapisani s črkami ⟨c⟩, ⟨ć⟩, ⟨č⟩, ⟨j⟩, ⟨š⟩, ⟨ž⟩, ⟨đ⟩ ter dvočrkji ⟨dž⟩, ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do premene c v č.

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na soglasnik r, če se ime sklanja z daljšanjem osnove, npr. Dizdar [dízdar], or. z Dizdarjem [z‿dízdarjem]; svoj. prid. Dizdarjev [dízdarjev-].

Pri prevzemanju bosanskih večdelnih zemljepisnih imen sklanjamo vse sestavine, tudi če so imena priredno zložena in povezana z nestičnim vezajem, npr. Kričići - Jejići [kríčiči - jêjiči], rod. mn. Kričićev - Jejićev [kríčičeu̯ - jêjičev-]. Sklanjamo tudi povezani spolsko neujemalni imenski enoti, npr. Pješivac - Kula [pjéšivac - kúla], rod. Pješivca - Kule [pjéšiu̯ca - kúle].

V zvezah pridevnika in samostalnika sklanjamo obe sestavini le, če prvo sestavino občutimo kot pridevnik in jo v slovenščini tako tudi pregibamo, npr. Gornji Vakuf [górnji vákuf], rod. Gornjega Vakufa [górnjega vákufa]. V nasprotnem primeru je prva sestavina nepregibna, npr. Kulen Vakuf [kúlen vákuf], mest. v Kulen Vakufu [u̯‿kúlen vákufu].