Romunska različica latinične pisave ima 21 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje pet črk s posebnimi ločevalnimi znamenji, tj. ⟨ă⟩, ⟨â⟩, ⟨î⟩, ⟨ş⟩ in ⟨ţ⟩. Pozna tudi več dvočrkij, npr. ⟨ch⟩, ⟨ce⟩, ⟨ci⟩, ⟨ge⟩, ⟨gi⟩, ⟨gh⟩ in ⟨oa⟩.

Romunska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨ă Ă⟩, ⟨â Â⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨î Î⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨ş Ş⟩, ⟨t T⟩, ⟨ţ Ţ⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

V romunski pisavi so uporabljena tri ločevalna znamenja, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• polkrožec ⟨˘⟩ nad črko ⟨ă⟩;
• strešica ⟨ˆ⟩ nad črkama ⟨â⟩ in ⟨î⟩;
• sedij (ali kaveljček) ⟨¸⟩ pod črkama ⟨ş⟩ in ⟨ţ⟩.

Romunski naglas ni predvidljiv. Besede so najpogosteje naglašene na predzadnjem ali zadnjem zlogu. Pri prevzemanju v slovenščino naglas praviloma ohranjamo in se ravnamo po naslednjih pravilih:

1. na predzadnjem zlogu naglašujemo besede, ki se končujejo na samoglasnik, npr. Constanța [konstánca], Eminescu [eminésku];
2. na zadnjem zlogu naglašujemo besede, ki se končujejo na
   • soglasnik: Arad [arád-], Bogdan [bogdán], Fagaraș [fagaráš], Pantelimon [pantelimón];
   • dvoglasnik: Dorohoi [dorohój], Sibiu [sibív-].

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; črki ⟨i⟩ in ⟨u⟩ glede na položaj tudi z drugimi slovenskimi glasovi.

V samoglasniškem sklopu ⟨iV⟩ za soglasnikom, tj. ⟨CiV⟩, se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z [j]: Maria [maríja], Eliade [elijáde], Iliescu [ilijésku].

Črko ⟨i⟩, ki ima v romunščini v izglasju za soglasnikom mehčalno vlogo, prevzemamo kot [i]: Petroșani [petrošáni] (romun. [petro'ʃanⁱ]), Ploiești [plojéšti] (romun. [plo'i̯eštⁱ]), Comăneci [komanéči] (romun. [komə'neʧⁱ]).

Črka ⟨i⟩ je v romunščini tudi sestavina dvočrkij za dvoglasnike in jo prevzemamo kot [j]. V vzglasju in za samoglasnikom se pojavljajo dvočrkja ⟨ia⟩, ⟨ie⟩, ⟨io⟩ in ⟨iu⟩ (Iuga [júga], Craiova [krajôva]); v izglasju pa ⟨ai⟩, ⟨ei⟩, ⟨oi⟩ in ⟨ui⟩ (Matei [matêj]).

Črko ⟨u⟩ v dvoglasniku prevzemamo kot dvoglasniški [u̯]; v izglasju se pri sklanjanju zaradi položaja pred samoglasnikom premenjuje z zobnoustničnim [v]: Sibiu [sibíu̯], rod. Sibiua [sibíva].

Romunska dvoglasnika, zapisana z dvočrkjema ⟨ea⟩ in ⟨oa⟩, prevzemamo kot [ea] (Rupea [rúpea], Rebreanu [rebreánu], Oradea [orádea], Breaza [breáza], Piatra Neamț [pjátra neámc]) in [u̯a] (Hunedoara [hunedu̯ára]).

Podvojene črke za samoglasnike izgovarjamo enojno: Andreea [andrêa], Condeescu [kondésku].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨h⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

Romunska dvočrkja v slovenščino prevzemamo takole:

• ⟨ce⟩ pred ⟨a⟩ kot [č] (Suceava [sučáva]),
• ⟨ch⟩ kot [k] (Chivu [kívu]),
• ⟨ci⟩ pred ⟨a⟩ in ⟨u⟩ kot [č] (Ciacova [čákova], Ciuk [čúk]),
• ⟨ge⟩ pred ⟨a⟩ in ⟨o⟩ kot [dž] (George [džórdže]),
• ⟨gh⟩ kot [g] (Gheorghe [geórge]),
• ⟨gi⟩ pred ⟨a⟩ in ⟨u⟩ kot [dž] (Giurgiu [džúrdžu]).

Redke podvojene črke za soglasnike izgovarjamo kot en glas, npr. Lipatti [lipáti], Pillat [pilát].

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz romunščine prevajamo. Tista, ki jih ne, so

1. pisno podomačena: cujka (romun. țuică) ‘vrsta žganja’;
2. pisno nepodomačena: tochitură [tokitúra] ‘golažu podobna mesna jed’, papanaşi [papanáši] ‘pecivo iz ocvrtega ali kuhanega testa’.

Večina lastnih imen je pisno nepodomačena: Dacia [dáča] |tovarna|, Bălănescu [balanésku], Râșnov [rášnov-], Bistrița [bístrica].

Imena znanih romunskih vladarjev in vladarskih rodbin so v slovenščini podomačena, in sicer uporabljamo poslovenjena ali slovenska imena. Podomačimo ali prevedemo tudi razlikovalna določila, npr. Ferdinand Romunski [fêrdinand romúnski] (romun. Ferdinand I al României), Vlad III. Tepeš [vlát trétji tépeš] (romun. Vlad Țepeș), znan tudi kot Drakula [drákula] (romun. Drăculea/Dracula); Radu III. Čedni [rádu trétji čédni] (romun. Radu cel Frumos). Enako velja za svetniška imena, npr. sv. Ciril Galacijski [svéti ciríl galácijski].

Romunske priimke prevzemamo nespremenjene: Dragnea [drágnea], Prunaru [prunáru].

Za redke romunske zemljepisne danosti se je uveljavilo slovensko lastno ime (eksonim). Med njimi so:

• kraji (Bukarešta [búkarẹšta] in [bukaréšta] (romun. București), za ime glavnega mesta Moldavije  – Chișinău se je uveljavila oblika Kišinjev [kišinjév-]);
• pokrajine in gorovja (Moldavija [moldávija] (romun. Moldova), Besarabija [besarábija] (romun. Basarabia), Karpati [karpáti] (romun. Munții Carpați), Mala Vlaška [mála vláška] (romun. Oltenia), Velika Vlaška [vélika vláška] (romun. Muntenia), Transilvanija [transilvánija] (romun. Transilvania));
• reke (Mureš [múreš] (romun. Mureș)).

Občnoimenske sestavine večbesednih imen prevajamo: Baraganska stepa [baragánska stépa] (romun. Câmpia/Cîmpia Bărăganului), Gozdni Karpati [gózdni karpáti] (romun. Carpații Orientali), Donavsko-črnomorski prekop [dónau̯sko-čərnomôrski prekòp] (romun. Canalul Dunăre-Marea Neagră), Hitri Kriš [hítri kríš] (romun. Krișul Repede), Moldavska planota [moldáu̯ska planôta] (romun. Podișul Moldovei).

Romunska osebna imena po obliki naravnega spola uvrščamo v ustrezne sklanjatvene vzorce. Zemljepisna imena s končaji, neznačilnimi za slovenske paradigmatske vzorce, spremenijo spol, npr. imena na končni nenaglašeni -a so v slovenščini vedno ženskega spola (Hunedoara [hunedu̯ára]), tudi če v romunščini ni tako.

Pri pregibanju ženskih osebnih imen, ki se končajo na -eea, upoštevamo, da se premenjuje le končnica -a, osnova pa ostaja nespremenjena, četudi se v rodilniku pojavijo trije zaporedni e-ji, npr. Andreea [andrêa], rod. Andreee [andrêe].

Osnovo daljšajo z j tisti samostalniki moškega spola, ki se sklanjajo po prvi moški sklanjatvi, in sicer

1. samostalniki z osnovo na samoglasnik i ter na samoglasnika e in u, če nista končnici:
   • Arghezi [argézi], rod. Arghezija [argézija];
   • Trahanache [trahanáke], rod. Trahanacheja [trahanákeja];
   • Giurgiu [džúrdžu], rod. Giurgiuja [džúrdžuja];
2. samostalniki, ki jih prevzemamo s končnim i (v romunščini izgovorjen rahlo mehčano in vpliva na soglasnik pred njim):
   • Comăneci [komanéči], rod. Comănecija [komanéčija];
   • Petroșani [petrošáni], rod. Petroșanija [petrošánija].

Preglas samoglasnika o v e se na splošno pojavlja pri sklanjanju moških imen na končne govorjene c, j, č in š, na mehčane glasove, ki se pred samoglasnikom izgovarjajo z j, ter pri vseh imenih, ki daljšajo osnovo z j. Enako velja za tvorbo svojilnega pridevnika.

• Mihai [miháj], or. z Mihaiem [z‿mihájem], svoj. prid. Mihaiev [mihájev-]
• Argeş [árdžeš], or. z Argeşem [z‿árdžešem]
• Arghezi [argézi], or. z Arghezijem [z‿argézijem]; svoj. prid. Arghezijev [argézijev-]
• Comăneci [komanéči], or. s Comănecijem [s‿komanéčijem]; svoj. prid. Comănecijev [komanéčijev-]