Latinska različica latinične pisave ima 23 črk latiničnega črkopisa, pozna pa tudi štiri dvočrkja – ⟨ae⟩, ⟨ch⟩, ⟨oe⟩ in ⟨ph⟩ – ter črko z ločevalnim znamenjem ⟨ë⟩.

Latinska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨v V⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

Za pisanje pisno nepodomačenih besed iz latinščine kot ločevalno znamenje neobvezno uporabljamo dvojno piko ⟨¨⟩ nad črko ⟨ë⟩, ki je namenjena označevanju zlogovne meje, in sicer zaradi ločevanja med dvočrkjema ⟨ae⟩ in ⟨oe⟩ za [e] ter črkovnima sklopoma ⟨aë⟩ in ⟨oë⟩ za glasovna sklopa [ae] in [oe].

Latinske besede je mogoče izgovarjati na dva načina: na klasični in poklasični (imenovan tudi tradicionalni) način. Pri prevzemanju v slovenščino sledimo poklasičnemu izgovoru, ki se je razvil pod vplivom glasoslovnih značilnosti latinščine v mlajših obdobjih in modernih jezikov ter pozna več različic (ena od teh je t. i. cerkveni izgovor). Pravilom poklasičnega izgovora sledi tudi podomačeno zapisovanje latinskih občnih poimenovanj in lastnih imen. 

V slovenščini praviloma ohranjamo naglasno mesto latinskih besed.

V latinščini so na predzadnjem zlogu naglašene

• dvozložne besede: Plavt [pláu̯t] (lat. Plautus [pláu̯.tus]);
• večzložne besede, kadar je predzadnji zlog dolg: Dioklecijan [dijokleciján] (lat. Diocletiānus [di.o.kle.ci.á.nus]), Lukan [lukán] (lat. Lucānus [lu.ká.nus]), Katul [katúl] (lat. Catullus [ka.túl.lus]).

Na predpredzadnjem zlogu so naglašene večzložne besede, kadar je predzadnji zlog kratek: Cicero(n) [cícero(n)] (lat. Cicĕro [cí.ce.ro]), Lentul [léntul] (lat. Lentŭlus [lén.tu.lus]).

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Zev v pisnem sklopu ⟨ia⟩ v položaju za soglasnikom pri prevzemanju v govoru in zapisu zapiramo z j, npr. Hadrijan [hádrijan] (lat. Hadrianus), Oktavijan [oktaviján] (lat. Octavianus), Vespazijan [vespaziján] (lat. Vespasianus), Kvintilijan [kvintiliján] (lat. Quintilianus), Ostija [óstija] (lat. Ostia), Livija [lívija] (lat. Livia). 

Če drugi samoglasnik v tem sklopu ni a, zev zapiramo le v govoru, npr. Dioklecijan [dijokleciján] (lat. Diocletianus), Petoviona [petovijóna] (danes Ptuj).

Klasična latinščina pozna dvoglasnike [ai̯], [au̯], [ei̯], [eu̯] in [oi̯], ki so zapisani s črkovnimi sklopi ⟨ai⟩, ⟨au⟩, ⟨ei⟩, ⟨eu⟩ in ⟨oi⟩. V slovenščini jih zapisujemo kot ⟨aj⟩, ⟨av⟩, ⟨ej⟩, ⟨ev⟩ in ⟨oj⟩ ter jih izgovarjamo po slovensko.

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz latinščine prevajamo. Neprevedena večinoma pisno podomačujemo in zapisujemo po poklasičnem izgovoru: cenzor [cénzor] (lat. censor), gladij [gládij] (lat. gladius ‘kratek meč rimskega vojaka’), haruspeks [harúspeks] (lat. haruspex ‘svečenik’), lapidarij [lapidárij] (lat. lapidarium ‘prostor v muzeju z zbirko kamnitih spomenikov’), kurija [kúrija] (lat. curia ‘senat’), kvadriga [kvadríga] (lat. quadrigae ‘voz s štirimi konji’), kvestor [kvéstor] (lat. quaestor ‘državni uradnik’).

Lastna imena večinoma pisno podomačujemo in zapisujemo po poklasičnem izgovoru.

Latinske besede v zapisu podomačujemo tako, da

• črko ⟨u⟩ podomačujemo z ⟨u⟩ in ⟨v⟩;
• črkovni sklop ⟨qu⟩ podomačujemo s ⟨kv⟩;
• črko ⟨x⟩ podomačujemo s črkovnim sklopom ⟨ks⟩;
• črko ⟨y⟩ podomačujemo z ⟨i⟩;
• dvočrkji ⟨ae⟩ in ⟨oe⟩ podomačujemo z ⟨e⟩;
• dvočrkji ⟨ch⟩ in ⟨ph⟩ podomačujemo s ⟨h⟩ in ⟨f⟩;
• črko ⟨h⟩ v črkovnih sklopih ⟨rh⟩ in ⟨th⟩ opuščamo;
• podvojene črke za soglasnike prevzemamo z eno črko, npr. Agripa [agrípa] (lat. Agrippa).

Latinske končaje pri prevzemanju v slovenščino izpuščamo ali zamenjujemo, redkeje ohranjamo. Podomačena oblika imenovalnika temelji na latinski rodilniški osnovi, npr. Kvint [kvínt] (lat. Quintus, rod. Quinti), Neron [nêron] (lat. Nero, rod. Neronis), Nepot [nepót] (lat. Nepos, rod. Nepotis).

V mnogih občnih poimenovanjih sta končaja -⟨um⟩ in -⟨us⟩ ohranjena, npr. individuum [indivíduum], maksimum [máksimum], kontinuum [kontínuum], memorandum [memorándum], unikum [únikum], univerzum [univêrzum], vakuum [vákuum]; habitus [hábitus], nukleus [núkleus]; pri drugih so se pojavile tudi kratke oblike (alpinet [alpinét], arboret [arborét]), a so se povsem umaknile dolgim: alpinetum [alpinétum], arboretum [arborétum]. Le izjemoma je tudi drugače, npr. spekter [spéktər] nasproti le še zelo redko rabljeni obliki spektrum [spéktrum].

Danes so nekateri pari še vedno dvojnice (cikel [cíkəl] – ciklus [cíklus]), druge se deloma tudi pomensko specializirajo (npr. celulit [celulít] |videz kože| – celulitis [celulítis] |vnetje; nestrok. videz kože|), med tretjimi se nekdaj vzpostavljeno normativno razmerje izgublja (npr. vizum [vízum] – pog. viza [víza]).

V samostalnikih ženskega spola končaj -⟨ea⟩ prevzemamo tudi brez vrivanja j, npr. v nekaterih medicinskih izrazih (navzea [náu̯zea], urea [úrea]), ali pa dopuščamo dvojnico, npr. poleg alineja [alinêja/alíneja] (lat. alinea) tudi alinea [alínea].

Preglednica ponazarja razmerje med latinskim in slovenskim imenovalnikom.

Preglednica ponazarja razmerje med latinskim in slovenskim imenovalnikom.

Pri prevzemanju samostalnikov se ravnamo po značilnih slovenskih končajih ter večinoma ohranjamo izvirni kategoriji spola in števila, npr. kalende [kalénde] ž mn. (lat. Kalendae/calendae), cerealije [cereálije] ž mn. (lat. cerealia ‘žita, žitarice’), Pompeji [pompêji] m mn. (lat. Pompeii).

V redkih primerih število ohranjamo, spol pa spreminjamo, npr. ide [íde] ž mn. (lat. Idus m mn.), Tarentum [taréntum] m ed. (lat. Tarentum s ed.).

S pregibanjem latinskih imen ni večjih težav. Samostalnike sklanjamo po slovensko, to pomeni, da jih po prevzeti imenovalniški obliki glede na spol in število uvrščamo v slovenske sklanjatve:

• Petoviona [petovijóna] ž, rod. Petovione [petovijóne];
• Seneka [séneka] m, rod. Seneke/Seneka [séneke/séneka].

Pri izgovoru latinskih moških imen, ki jih podomačimo tako, da jim odvzamemo končaje (npr. -us, -um), se soglasniški sklopi v izglasju izgovarjajo s polglasnikom, ki je zapisan (Avel [ávəl], Velaber [velábər]) ali ne (Saturn [satúrn/satúrən]). Pri pregibanju ta polglasnik izpuščamo in osnovo krajšamo v govoru in zapisu, če je zapisan (Avel [ávəl], rod. Avla [áu̯la]; Velaber [velábər], rod. Velabra [velábra]), ali samo v govoru, če ni: Saturn [satúrn/satúrən], rod. Saturna [satúrna].

Osnovo podaljšujejo z j tisti samostalniki moškega spola, ki se sklanjajo po prvi moški sklanjatvi in pri katerih se govorjena osnova konča na soglasnik r, npr. Cenzor [cénzor], rod. Cenzorja [cénzorja].

Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini uveljavlja v orodniku ednine in svojilnem pridevniku, in sicer pri lastnih imenih moškega spola

1. katerih osnova se konča na govorjeni j, npr.:
   • Horacij [horácij], or. s Horacijem [s‿horácijem]; svoj. prid. Horacijev [horácijev-];
2. na končni govorjeni soglasnik r, ki osnovo podaljšujejo z j, npr.:
   • Cenzor [cénzor], or. s Cenzorjem [s‿cénzorjem]; svoj. prid. Cenzorjev [cénzorjev-].

Izvirnega predloga v lastnih imenih ne pregibamo: Ad Pirum [at pírum], rod. Ad Piruma [at píruma].

Sklanjamo vse sestavine večbesednih imen: Ulpija Trajana [úlpija trajána], rod. Ulpije Trajane [úlpije trajáne]; Perzij Flak [pêrzij flák], rod. Perzija Flaka [pêrzija fláka].