Latinščina

Pisava

Latinska različica latinične pisave ima 23 črk latiničnega črkopisa, pozna pa tudi štiri dvočrkja – ⟨ae⟩, ⟨ch⟩, ⟨oe⟩ in ⟨ph⟩ – ter črko z ločevalnim znamenjem ⟨ë⟩.

Latinska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨v V⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

Posebnosti

  1. V klasični latinščini sta se črkovna sklopa ⟨ch⟩ in ⟨ph⟩ izgovarjala kot [kh] in [ph], v današnji šolski izgovarjavi, ki temelji na poklasični latinščini, pa ju izgovarjamo kot [h] in [f].
  2. V latinščini se namesto ⟨ae⟩ in ⟨oe⟩ priložnostno pišeta tudi združeni črki (ligaturi) ⟨æ Æ⟩ in ⟨œ Œ⟩.

V slovenščini se je zaradi dolge tradicije prevzemanja antičnih latinskih imen uveljavilo, da ta imena (redkeje tudi občne besede) pisno domačimo in jim spreminjamo tudi končaje, zato so antična latinska imena zapisana podomačeno, tj. s črkami slovenske abecede.

Rimljani so pisavo prevzeli (ob posredovanju Etruščanov) od Grkov in sprva niso poznali črk ⟨g⟩, ⟨y⟩ in ⟨z⟩. Te črke so se v pisavi postopno uveljavile v antiki, šele kasneje pa so nastale črke ⟨j⟩, ⟨u⟩ in ⟨w⟩. Tako je nastal latinični črkopis (latinica) s 26 črkami za samoglasnike in soglasnike.

Rimljani so sprva pisali samo z velikimi črkami, glasova [i] in [j] so zapisovali z ⟨I⟩, glasova [v] in [u] pa z ⟨V⟩. S črkami ⟨y⟩ in ⟨z⟩, dvočrkjema ⟨ch⟩ in ⟨ph⟩ ter črkovnima sklopoma ⟨rh⟩ in ⟨th⟩ so zapisovali predvsem prevzete besede, večinoma iz grščine.

Za pisanje pisno nepodomačenih besed iz latinščine kot ločevalno znamenje neobvezno uporabljamo dvojno piko ⟨¨⟩ nad črko ⟨ë⟩, ki je namenjena označevanju zlogovne meje, in sicer zaradi ločevanja med dvočrkjema ⟨ae⟩ in ⟨oe⟩ za [e] ter črkovnima sklopoma ⟨aë⟩ in ⟨oë⟩ za glasovna sklopa [ae] in [oe].

O vključevanju črk z ločevalnimi znamenji v slovensko abecedo glej poglavje »Slovenska abeceda« (Pisna znamenja).

O pravilih podomačevanja latinskih imen glej poglavji »Podomačevanje zapisa«, »Podomačevanje končajev«.

Izgovor

Latinske besede je mogoče izgovarjati na dva načina: na klasični in poklasični (imenovan tudi tradicionalni) način. Pri prevzemanju v slovenščino sledimo poklasičnemu izgovoru, ki se je razvil pod vplivom glasoslovnih značilnosti latinščine v mlajših obdobjih in modernih jezikov ter pozna več različic (ena od teh je t. i. cerkveni izgovor). Pravilom poklasičnega izgovora sledi tudi podomačeno zapisovanje latinskih občnih poimenovanj in lastnih imen. 

Naglasno mesto

V slovenščini praviloma ohranjamo naglasno mesto latinskih besed.

V latinščini o naglasnem mestu odločata število zlogov in t. i. dolžina zloga.

Zlog velja za dolgega, če vsebuje dolgi samoglasnik, dvoglasnik ali kratki samoglasnik, ki mu sledita vsaj dva soglasnika. Zlog velja za kratkega, če kratkemu samoglasniku sledi zaporedje soglasnikov, od katerih je prvi [b], [d], [g], [k], [p] ali [t] in drugi [l] ali [r] (t. i. muta cum liquida).

Dolgi samoglasnik je v latinskih slovarjih označen s črtico nad črko za samoglasnik (npr. ā, ī, ū). Kratki samoglasnik je označen s polkrožcem (npr. ĕ, ŏ, ŭ) ali sploh ni označen. 

V latinščini so na predzadnjem zlogu naglašene

  • dvozložne besede: Plavt [pláu̯t] (lat. Plautus [pláu̯.tus]);
  • večzložne besede, kadar je predzadnji zlog dolg: Dioklecijan [dijokleciján] (lat. Diocletiānus [di.o.kle.ci.á.nus]), Lukan [lukán] (lat. Lucānus [lu.ká.nus]), Katul [katúl] (lat. Catullus [ka.túl.lus]).

Na predpredzadnjem zlogu so naglašene večzložne besede, kadar je predzadnji zlog kratek: Cicero(n) [cícero(n)] (lat. Cicĕro [cí.ce.ro]), Lentul [léntul] (lat. Lentŭlus [lén.tu.lus]).

Posebnost

Latinske naglasne premičnosti ne prevzemamo. Latinska dvo- in večzložna imena moškega spola, katerih rodilniška osnova se v latinščini končuje na -n, naglašujemo kot v latinskem imenovalniku: Milon [mílon] (lat. Milo [mílo], rod. Milonis [milónis]), Rubikon [rúbikon] (lat. Rubico [rúbiko], rod. Rubiconis [rubikónis]), Scipion [scípijon] (lat. Scipio [scípio], rod. Scipionis [scipiónis]), Trimalhion [trimálhijon] (lat. Trimalchio [trimálhio], rod. Trimalchionis [trimalhiónis]). Imena moškega spola z latinsko rodilniško osnovo na -t imajo v slovenščini enak naglas kot v latinskem rodilniku: Nepot [nepót] (lat. Nepos [népos], rod. Nepotis [nepótis]).

Poznavalci klasičnih jezikov tudi pri sklanjanju imen v knjižni slovenščini pogosto ohranjajo latinski premični naglas: Scipion [scípijon], rod. Scipiona [scipijóna]; Trimalhion [trimálhijon], rod. Trimalhiona [trimalhijóna].

Razmerja med črkami in glasovi

Samoglasniki

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Zev v pisnem sklopu ia⟩ v položaju za soglasnikom pri prevzemanju v govoru in zapisu zapiramo z j, npr. Hadrijan [hádrijan] (lat. Hadrianus), Oktavijan [oktaviján] (lat. Octavianus), Vespazijan [vespaziján] (lat. Vespasianus), Kvintilijan [kvintiliján] (lat. Quintilianus), Ostija [óstija] (lat. Ostia), Livija [lívija] (lat. Livia). 

Če drugi samoglasnik v tem sklopu ni a, zev zapiramo le v govoru, npr. Dioklecijan [dijokleciján] (lat. Diocletianus), Petoviona [petovijóna] (danes Ptuj).

Posebnosti

1. Zapisi sklopa ⟨ia⟩ brez j so izjema, npr. Marcial [marcijál].

2. V starejših prevzemih, zlasti v imenih, prevzetih iz grščine, npr. Cezareja [cezarêja], je zev v izgovoru in zapisu zapolnjen tudi v pisnem sklopu ⟨ea⟩.

Klasična latinščina pozna dvoglasnike [ai̯], [au̯], [ei̯], [eu̯] in [oi̯], ki so zapisani s črkovnimi sklopi ⟨ai⟩, ⟨au⟩, ⟨ei⟩, ⟨eu⟩ in ⟨oi⟩. V slovenščini jih zapisujemo kot ⟨aj⟩, ⟨av⟩, ⟨ej⟩, ⟨ev⟩ in ⟨oj⟩ ter jih izgovarjamo po slovensko.

Dvočrkji ⟨ae⟩ in ⟨oe⟩ se izgovarjata na dva načina: v klasičnem izgovoru sta dvoglasnika, ki sta prevzeta z [aj] in [oj], v poklasičnem pa se obe izgovorita kot [e], npr. Caesar [kájsar] nasproti [cézar], Cloelia [klójlija] nasproti [klélija].

Soglasniki

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

Posebnosti

  1. Soglasnik, zapisan s črko ⟨c⟩, je pred zadnjimi samoglasniki [a], [o] in [u] ter soglasniki in v izglasju izgovorjen kot [k], npr. Kupido [kupído] (lat. Cupido [kupído]), Krisp [krísp] (lat. Crispus [kríspus]), pred prednjima samoglasnikoma [e] in [i] pa kot [c], npr. Cezij [cézij] (lat. Caesius [cézius]), Ciprijan [cipriján] (lat. Cyprianus [cipriánus]).
  2. Soglasnik, zapisan s črko ⟨h⟩, večinoma ohranjamo, npr. Hanibal [hánibal] (lat. Hannibal [hánnibal]), izpuščamo ga le v črkovnih sklopih ⟨rh⟩ in ⟨th⟩, v latinščino prevzetih iz grščine, npr. Rea [réa] (lat. Rhea [réa]), Talija [tálija in talíja] (lat. Thalia [tália]).
  3. Soglasnik, zapisan s črko ⟨s⟩, se med samoglasnikoma in v sklopih ⟨ls⟩, ⟨ns⟩ in ⟨rs⟩ izgovarja kot [z], npr. Sizena [sizéna] (lat. Sisenna [sizéna]), Avzonij [au̯zónij] (lat. Ausonius [au̯zónius]); okrajšavo vs. (lat. versus) izgovarjamo [vêrzus].
  4. Soglasnik, zapisan s črko ⟨t⟩, je v črkovnem sklopu ⟨ti⟩ izgovorjen kot [c], npr. Terencij [teréncij] (lat. Terentius [teréncius]).

S črko ⟨c⟩ so Rimljani sprva zapisovali tudi glas [g], npr. lat. Caius [gájus] (tudi lat. Gaius, poslovenjeno Gaj).

Nekatere soglasnike v klasični latinščini izgovarjamo drugače kot v poklasični, npr.:

  • soglasnik, zapisan s črko ⟨c⟩, je vedno [k], npr. Cicero [kíkero], Caesar [kájsar];
  • soglasnik, zapisan s črko ⟨s⟩, je [s], npr. Sisenna [siséna];
  • soglasnik, zapisan s  črko ⟨t⟩, izgovorimo [t], tudi v položaju pred samoglasnikom i, npr. Terentius [teréntius].

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Zapis Položaj Izgovor Zgled
ae e Cezena [cezéna] (lat. Caesena), Lelij [lélij] (lat. Laelius), Egida [égida] (lat. Aegida; danes Koper)
c
k Kapua [kápua] (lat. Capua), Kaligula [kalígula] (lat. Caligula), Seneka [séneka] (lat. Seneca), Lukul [lukúl] (lat. Lucullus); Krisp [krísp] (lat. Crispus)
c pred [e] in [i] c Cenzor [cénzor] (lat. Censor), Cikuta [cikúta] (lat. Cicuta)
ch h Evstahij [eu̯stáhij] (lat. Eustachius), Grakh [grákh] (lat. Gracchus)
ë v sklopih ⟨aë⟩ in ⟨oë⟩ e Aecij [aécij] (lat. Aëtius), Boetij [boétij] (lat. Boëthius)
h v sklopih ⟨rh⟩ in ⟨th⟩ Rea Silvija [réa sílvija] (lat. Rhea Silvia), Boetij [boétij] (lat. Boëthius)
i
i Cina [cína] (lat. Cinna)
i v vzglasju j Jupiter [júpitər] (lat. Iuppiter), Jul [júl] (lat. Iulus), Junij [júnij] (lat. Iunius)
i med samoglasnikoma (ViV) j Sejan [seján] (lat. Seianus), Trajan [traján] (lat. Traianus), Akvileja [akvilêja] (lat. Aquileia; danes Oglej)
oe e Klelija [klélija] (lat. Cloelia), Petoviona [petovijóna] (lat. Poetovio; danes Ptuj)
ph prevzete besede f Filip [fílip] (lat. Philippus)
q k Kvintilijan [kvintiliján] (lat. Quintilianus)
s s Scipion [scípijon] (lat. Scipio), Saturnin Spurij [saturnín spúrij] (lat. Saturninus Spurius), Stilihon [stílihon] (lat. Stilicho)
s med samoglasnikoma z Sizena [sizéna] (lat. Sisenna), Avzonij [au̯zónij] (lat. Ausonius), Hortenzija [horténzija] (lat. Hortensia), Perzij Flak [pêrzij flák] (lat. Persius Flaccus)
s v ⟨ls⟩, ⟨ns⟩, ⟨rs⟩ sredi besede z Celz [célz-] (lat. Celsus), Anzelm [anzélm/anzéləm] (lat. Anselmus), Prorza [prórza] (lat. Prorsa)
t v sklopu ⟨ti⟩, razen za [s] c Akcij [ákcij] (lat. Actium), Terencij [teréncij] (lat. Terentius), Lukrecij [lukrécij] (lat. Lucretius), Poncij Pilat [póncij pilát] (lat. Pontius Pilatus)
t v sklopu ⟨ti⟩ za [s] t Justinijan [justiniján] (lat. Iustinianus), Salustij [salústij] (lat. Salustius), Sekstij [sékstij] (lat. Sextius)
u u Saturnin [saturnín] (lat. Saturninus)
u v ⟨au⟩ pred soglasnikom ⟨v⟩ Avrelij [au̯rélij] (lat. Aureius), Avzonij [au̯zónij] (lat. Ausonius), Avgusta [au̯gústa] (lat. Augusta)
u v sklopu ⟨qu⟩ v Kvint [kvínt] (lat. Quintus), Kvirinal [kvirinál] (lat. mons Quirinalis), Kvirin [kvirín] (lat. Quirinus)
u v sklopu ⟨su⟩ pred samoglasnikom v Svesa Avrunka [svésa au̯rúnka] (lat. Suessa Aurunca), Svetonij [svetónij] (lat. Suetonius)
x ks Sekst [sékst] (lat. Sextus), Pertinax [pêrtinaks] (lat. Pertinax)
y i Lilibej [lilibêj] (lat. Lilybaeum)

Prevzemanje latinskih besed in besednih zvez

Občna poimenovanja iz latinščine prevajamo. Neprevedena večinoma pisno podomačujemo in zapisujemo po poklasičnem izgovoru: cenzor [cénzor] (lat. censor), gladij [gládij] (lat. gladius ‘kratek meč rimskega vojaka’), haruspeks [harúspeks] (lat. haruspex ‘svečenik’), lapidarij [lapidárij] (lat. lapidarium ‘prostor v muzeju z zbirko kamnitih spomenikov’), kurija [kúrija] (lat. curia ‘senat’), kvadriga [kvadríga] (lat. quadrigae ‘voz s štirimi konji’), kvestor [kvéstor] (lat. quaestor ‘državni uradnik’).

Posebnost

V citatnih besednih zvezah se uveljavlja poklasični izgovor, npr. conditio sine qua non [kondícijo síne kvá nón], in extenso [in eksténzo], Ecce homo [ékce hómo].

Lastna imena večinoma pisno podomačujemo in zapisujemo po poklasičnem izgovoru.

Zlasti v klasični filologiji in sorodnih vedah ter v literarnih prevodih se za starejša in manj pogosta imena uporabljajo tudi poslovenjene oblike, ki izhajajo iz pravil klasičnega izgovora: Najvij [nájvij] (sicer Nevij [névij], lat. Naevius), Menajhmi [menájhmi] (sicer Menehmi [menéhmi], lat. Menaechmi).

Podomačevanje zapisa

Latinske besede v zapisu podomačujemo tako, da

  • črko ⟨u⟩ podomačujemo z ⟨u⟩ in ⟨v⟩;
  • črkovni sklop ⟨qu⟩ podomačujemo s ⟨kv⟩;
  • črko ⟨x⟩ podomačujemo s črkovnim sklopom ⟨ks⟩;
  • črko ⟨y⟩ podomačujemo z ⟨i⟩;
  • dvočrkji ⟨ae⟩ in ⟨oe⟩ podomačujemo z ⟨e⟩;
  • dvočrkji ⟨ch⟩ in ⟨ph⟩ podomačujemo s ⟨h⟩ in ⟨f⟩;
  • črko ⟨h⟩ v črkovnih sklopih ⟨rh⟩ in ⟨th⟩ opuščamo;
  • podvojene črke za soglasnike prevzemamo z eno črko, npr. Agripa [agrípa] (lat. Agrippa).

Podomačevanje končajev

Latinske končaje pri prevzemanju v slovenščino izpuščamo ali zamenjujemo, redkeje ohranjamo. Podomačena oblika imenovalnika temelji na latinski rodilniški osnovi, npr. Kvint [kvínt] (lat. Quintus, rod. Quinti), Neron [nêron] (lat. Nero, rod. Neronis), Nepot [nepót] (lat. Nepos, rod. Nepotis).

Posebnost

V posameznih primerih so se v slovenščini skozi celotno zgodovino uporabljale tudi na latinskem imenovalniku temelječe oblike, npr. Cicero [cícero] (lat. Cicero, rod. Ciceronis), Ceres [cêres] (lat. Ceres, rod. Cereris), Dido [didó] (lat. Dido, rod. Didonis), Juno [júno] (lat. Iuno, rod. Iunonis). Danes soobstajajo kot dvojnice k sistemskim oblikam iz latinskega rodilnika, npr. Ciceron [cíceron]. V imenih ženskega spola imajo imena, temelječa na latinski rodilniški osnovi, dodano končnico -a, npr. Cerera [cerêra], Didona [didóna], Junona [junóna].

O pregibanju teh imen glej poglavje »Spremembe slovničnih kategorij in pregibanje«. 

Končaji v občnih poimenovanjih

V mnogih občnih poimenovanjih sta končaja -⟨um⟩ in -⟨us⟩ ohranjena, npr. individuum [indivíduum], maksimum [máksimum], kontinuum [kontínuum], memorandum [memorándum], unikum [únikum], univerzum [univêrzum], vakuum [vákuum]; habitus [hábitus], nukleus [núkleus]; pri drugih so se pojavile tudi kratke oblike (alpinet [alpinét], arboret [arborét]), a so se povsem umaknile dolgim: alpinetum [alpinétum], arboretum [arborétum]. Le izjemoma je tudi drugače, npr. spekter [spéktər] nasproti le še zelo redko rabljeni obliki spektrum [spéktrum].

Danes so nekateri pari še vedno dvojnice (cikel [cíkəl] ciklus [cíklus]), druge se deloma tudi pomensko specializirajo (npr. celulit [celulít] |videz kože| – celulitis [celulítis] |vnetje; nestrok. videz kože|), med tretjimi se nekdaj vzpostavljeno normativno razmerje izgublja (npr. vizum [vízum] pog. viza [víza]).

V samostalnikih ženskega spola končaj -⟨ea⟩ prevzemamo tudi brez vrivanja j, npr. v nekaterih medicinskih izrazih (navzea [náu̯zea], urea [úrea]), ali pa dopuščamo dvojnico, npr. poleg alineja [alinêja/alíneja] (lat. alinea) tudi alinea [alínea].

O prevzemanju latinskih lastnih imen glej zgoraj.

Končaji v imenih moškega spola

Preglednica ponazarja razmerje med latinskim in slovenskim imenovalnikom.

Latinski končaj Položaj v imenu Končaj pri prevzemanju Latinski imenovalnik (in rodilnik)
Slovenski imenovalnik
-um v večzložnih imenih za soglasnikom (razen zvočnikom) (‑Cum) opuščamo Saguntum, Noricum Sagunt [sagúnt], Norik [nórik]
-um v dvozložnih imenih ohranjamo Ad Pirum
Ad Pirum [at pírum] (danes Hrušica)
-eum za sklopom soglasnika in samoglasnika (‑CVum) nadomeščamo z -ej Herculaneum, Lilybaeum (st.gr. Lilýbaion) Herkulanej [herkulánej], Lilibej [lilibêj]
-ium za soglasnikom (‑Cium) nadomeščamo z -ij Carnium Karnij [kárnij] (danes Kranj)
-tium nadomeščamo s -cij Latium, Actium Lacij [lácij], Akcij [ákcij]
-es v večzložnih za soglasnikom opuščamo Segestes Segest [segést]
-es v dvozložnih imenih ohranjamo Cales Kales [káles]
-is opuščamo Iuvenalis, Martialis Juvenal [juvenál], Marcial [marcijál]
-us za soglasnikom (‑Cus), večinoma tudi v dvozložnih imenih opuščamo Brutus, Tacitus, Donatus, Faunus, Saturnus, Romulus; Crispus, Titus Brut [brút], Tacit [tácit], Donat [donát], Favn [fáu̯n], Saturn [satúrn/satúrən], Romul [rómul]; Krisp [krísp], Tit [tít]
-us v sklopu nezvočnik in zvočnik (‑NZvZvus) opuščamo in vrivamo ⟨e⟩, izgovorjen kot [ə] Aulus Avel [ávəl], rod. Avla [áu̯la]
-ius za soglasnikom (‑Cius) nadomeščamo z -ij Marcus Aurelius, Appius, Salustius, Livius, Flavius, Vitruvius, Petronius, Plinius, Tiberius Mark Avrelij [márk avrélij], Apij [ápij], Salustij [salústij], Livij [lívij], Flavij [flávij], Vitruvij [vitrúvij], Petronij [petrónij], Plinij [plínij], Tiberij [tibêrij]
-ius za sklopom soglasnik in samoglasnik (‑CVius) nadomeščamo z -j Pompeius, Gaius, Maius Pompej [pompêj], Gaj [gáj], Maj [máj]
-tius razen za [s] nadomeščamo s -cij Lucretius, Horatius, Terentius Lukrecij [lukrécij], Horacij [horácij], Terencij [teréncij]
-tius za [s] nadomeščamo s -tij Sextius Sekstij [sékstij]
-o nadomeščamo z -on iz latinske rodilniške osnove, pri kateri opuščamo končnico -is Cato, rod. Catonis; Scipio, rod. Scipionis; Trimalchio, rod. Trimalchionis Katon [káton], Scipion [scípijon], Trimalhion [trimálhijon]
-s za samoglasnikoma [a] in [o] nadomeščamo s -t iz latinske rodilniške osnove, pri kateri opuščamo končnico -is Maecenas, rod. Maecenatis; Nepos, rod. Nepotis Mecenat [mecenát], Nepot [nepót]
-s za soglasnikom ohranjamo Valens Valens [válens]

Posebnosti

1. Po nemškem vzorcu so se v preteklosti iz imen na -⟨ius⟩ in -⟨tius⟩ uveljavile krajše oblike, npr. Ovid [ovíd-]Vergil [vergíl], Horac [horác]. Danes so to neprednostne in starinske dvojnice ob sistemskih Ovidij [ovídij] (lat. Ovidius), Vergilij [vergílij] (lat. Vergilius), Horacij [horácij] (lat. Horatius).

Izjemoma je prevzeta le krajša oblika, tj. brez -⟨ij⟩, npr. Merkur [merkúr] (namesto *Merkurij, lat. Mercurius).

2. Rimska imena zemljepisnih danosti na slovenskem narodnostnem ozemlju zapisujemo z izvirnimi latinskimi oblikami, tj. nepodomačeno:

  • Neviodunum [nevijodúnum] tudi Neviodun [nevijodún] (danes Drnovo);
  • Longaticum [longátikum] tudi Longatik [longátik] (danes Logatec);
  • Nauportus [nau̯pórtus] tudi Navport [nau̯pórt] (danes Vrhnika).

Izjemoma so se uveljavila tudi samo latinska, npr. Piranum [piránum] (lat. Pyrrhanum, danes Piran).

3. V imenih na -⟨brum⟩ in -⟨mnus⟩ se je uveljavila izvirna oblika, npr. Velabrum [velábrum] (lat. Velabrum) pred podomačeno Velaber [velábər], rod. Velabra [velábra]; podobno Vertumnus [vertúmnus] (lat. Vertumnus) nasproti Vertumen [vertúmən], rod. Vertumna [vertúmna].

4. V dvozložnih imenih končaj -⟨us⟩ – sicer redko – ohranjamo, npr. Janus [jánus] (lat. Ianus). Ohranjanje se je uveljavilo pri srednjeveških latinskih imenih, in sicer tudi pri pregibanju, npr. Nostradamus [nostradámus], rod. Nostradamusa; tako še: Paracelsus [paracélzus], Cartesius [kartézijus]. Če sta uveljavljeni obe imenovalniški možnosti (Pegius in Pegij), je mogoče sklanjanje z ohranitvijo končaja ali brez njega, npr. Martin Pegius [martín/mártin pégijus], rod. Martina Pegiusa [martína/mártina pégijusa] in Martin Pegij [martín/mártin pégij], rod. Martina Pegija [martína/mártina pégija] – a le pri imenu, ki je srednjeveško (torej ne *Martinusa). 

Poslovenjena oblika grških lastnih imen, ki so bila v antiki prevzeta v latinščino, lahko izhaja iz latinske in ne iz grške oblike, npr. Tarent [tarént] (lat. Tarentum, gr. Táras), Fenicija [fenícija] (lat. Phoenicia, gr. Phoiníke), Ciper [cipər] (lat. Cyprus, gr. Kýpros), ali je dvojnična, npr. Herkul [hêrkul] (lat. Hercules) poleg Herakles [hêrakles] (gr. Heraklês).

Sodobna znanstvena latinska in polatinjena imena živali in rastlin končaje ohranjajo (Muscardinus avellanarius – podlesek), sklanjamo jih redko.

Končajih v imenih ženskega spola

Preglednica ponazarja razmerje med latinskim in slovenskim imenovalnikom.

Latinski končaj Položaj v imenu Končaj pri prevzemanju Latinski imenovalnik (in rodilnik) Slovenski imenovalnik
-ae latinska končnica v množini nadomeščamo z -e Bovillae, Apiolae Bovile [bovíle] ž mn., Apiole [apijóle] ž mn.
-ea nadomeščamo z -eja Caesaerea Cezareja [cezarêja]
-ia nadomeščamo z -ija Ulpia Traiana Ulpija Trajana [úlpija trajána]
-ia za samoglasnikom nadomeščamo z -ja Celeia Celeja [celêja] (danes Celje)
-o opuščamo končnico -⟨is⟩ iz latinske rodilniške osnove in jo nadomeščamo z -⟨a⟩ Iuno, rod. Iunonis; Taraco, rod. Tarraconis; Poetovio, rod. Poetovionis Junona [junóna], Tarakona [tarakóna], Petoviona [petovijóna] (danes Ptuj)
-es, -is, -us opuščamo končnico -⟨is⟩ iz latinske rodilniške osnove in jo nadomeščamo z -⟨a⟩ Ceres, rod. Cereris; Aeneis, rod. Aeneidis; Venus, rod. Veneris Cerera [cêrera] in Ceres [cêres]; Eneida [eneída] in [enêida]; Venera [vénera]

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Spremembe slovničnih kategorij in pregibanje

Pri prevzemanju samostalnikov se ravnamo po značilnih slovenskih končajih ter večinoma ohranjamo izvirni kategoriji spola in števila, npr. kalende [kalénde] ž mn. (lat. Kalendae/calendae), cerealije [cereálije] ž mn. (lat. cerealia ‘žita, žitarice’), Pompeji [pompêji] m mn. (lat. Pompeii).

V redkih primerih število ohranjamo, spol pa spreminjamo, npr. ide [íde] ž mn. (lat. Idus m mn.), Tarentum [taréntum] m ed. (lat. Tarentum s ed.).

Posebnosti

  1. Latinski samostalniki srednjega spola na -⟨um⟩ v ednini v slovenščini preidejo v moški spol (maskulinum [máskulinum], nevtrum [néu̯trum]) in obliko ohranjajo tudi v množini (maskulinumi [máskulinumi], nevtrumi [néu̯trumi]). Poznavalci klasičnih jezikov v množini pogosto ohranjajo izvirni srednji spol množine: maskulina [máskulina], nevtra [néu̯tra] ipd.
  2. Pogosto rabljeni množinski samostalniki srednjega spola lahko preidejo v ženski spol ednine: skripta [skrípta], rod. ed. skripte [skrípte]; Carmina Burana [kármina burána], rod. ed. Carmine Burane [kármine buráne]. Poznavalci klasičnih jezikov v teh primerih dosledno ohranjajo izvirni srednji spol množine.
  3. V knjižni slovenščini občno besedo karitas (lat. caritas) prevzemamo v ženskem spolu (pregibamo jo po tretji ženski sklanjatvi: s slovensko karitas). Zlasti lastno ime Karitas (kratka oblika imena Slovenska karitas) se v rabi pojavlja tudi v moškem spolu in se pregiba po prvi moški sklanjatvi.

S pregibanjem latinskih imen ni večjih težav. Samostalnike sklanjamo po slovensko, to pomeni, da jih po prevzeti imenovalniški obliki glede na spol in število uvrščamo v slovenske sklanjatve:

  • Petoviona [petovijóna] ž, rod. Petovione [petovijóne];
  • Seneka [séneka] m, rod. Seneke/Seneka [séneke/séneka].

Posebnost

Pri sklanjanju izhajamo iz imenovalniške oblike, npr. bodisi Cicero [cícero], rod. Cicera [cícera] bodisi Ciceron [cíceron], rod. Cicerona [cícerona]. Poznavalci klasičnih jezikov pa se zlasti v strokovnih besedilih prilagajajo osnovi izhodiščnega jezika in bodo v imenovalniku uporabili krajšo obliko, v odvisnih sklonih pa podaljšano, npr. Cicero [cícero], rod. Cicerona [ciceróna]; Juno [júno] ž, rod. Junone [junóne]; Dido [didó] ž, rod. Didone [didóne]; Ceres [cêres] ž, rod. Cerere [cerêre].

Različne stopnje prevzemanja in sklanjanja latinskih imen so lahko slogovno različno učinkovite, hkrati pa z njimi pri naslovnikih dosegamo različne učinke (npr. poudarjamo svojo izobrazbo, se prilagajamo izobrazbi naslovnikov, rešujemo metrično podobo umetniškega besedila in podobno). Tudi zato se različice pri prevzemanju in sklanjanju latinskih imen ohranjajo skozi čas.

Krajšanje osnove

Pri izgovoru latinskih moških imen, ki jih podomačimo tako, da jim odvzamemo končaje (npr. -us, -um), se soglasniški sklopi v izglasju izgovarjajo s polglasnikom, ki je zapisan (Avel [ávəl], Velaber [velábər]) ali ne (Saturn [satúrn/satúrən]). Pri pregibanju ta polglasnik izpuščamo in osnovo krajšamo v govoru in zapisu, če je zapisan (Avel [ávəl], rod. Avla [áu̯la]; Velaber [velábər], rod. Velabra [velábra]), ali samo v govoru, če ni: Saturn [satúrn/satúrən], rod. Saturna [satúrna].

Podstava svojilnega pridevnika je enaka skrajšani (rodilniški) osnovi imena, npr. Avlov [áu̯lov-], Saturnov [satúrnov-].

Daljšanje osnove

Osnovo podaljšujejo z j tisti samostalniki moškega spola, ki se sklanjajo po prvi moški sklanjatvi in pri katerih se govorjena osnova konča na soglasnik r, npr. Cenzor [cénzor], rod. Cenzorja [cénzorja].

Podstava svojilnega pridevnika je enaka podaljšani osnovi imena, npr. Cenzorjev [cénzorjev-].

Preglas

Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini uveljavlja v orodniku ednine in svojilnem pridevniku, in sicer pri lastnih imenih moškega spola

  1. katerih osnova se konča na govorjeni j, npr.:
    • Horacij [horácij], or. s Horacijem [shorácijem]; svoj. prid. Horacijev [horácijev-];
  2. na končni govorjeni soglasnik r, ki osnovo podaljšujejo z j, npr.:
    • Cenzor [cénzor], or. s Cenzorjem [scénzorjem]; svoj. prid. Cenzorjev [cénzorjev-].

Pregibanje večbesednih imen

Izvirnega predloga v lastnih imenih ne pregibamo: Ad Pirum [at pírum], rod. Ad Piruma [at píruma].

Sklanjamo vse sestavine večbesednih imen: Ulpija Trajana [úlpija trajána], rod. Ulpije Trajane [úlpije trajáne]; Perzij Flak [pêrzij flák], rod. Perzija Flaka [pêrzija fláka].