Slovaška različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s 17 črkami z ločevalnimi znamenji in tremi dvočrkji – ⟨dz⟩, ⟨dž⟩ in ⟨ch⟩.

Slovaška abeceda: ⟨a A⟩, ⟨á Á⟩, ⟨ä Ä⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨č Č⟩, ⟨d D⟩, ⟨ď Ď⟩, ⟨dz Dz⟩, ⟨dž Dž⟩, ⟨e E⟩, ⟨é É⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨ch Ch⟩, ⟨i I⟩, ⟨í Í⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨ĺ Ĺ⟩, ⟨ľ Ľ⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨ň Ň⟩, ⟨o O⟩, ⟨ó Ó⟩, ⟨ô Ô⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨ŕ Ŕ⟩, ⟨s S⟩, ⟨š Š⟩, ⟨t T⟩, ⟨ť Ť⟩, ⟨u U⟩, ⟨ú Ú⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨ý Ý⟩, ⟨z Z⟩, ⟨ž Ž⟩.

V slovaški pisavi je uporabljenih pet ločevalnih znamenj, ki jih pri prevzemanju ohranjamo:

• mehčaj ⟨’⟩ ob črkah ⟨ď⟩, ⟨ľ⟩, ⟨ť⟩ in ⟨Ľ⟩ za označevanje mehkih soglasnikov;
• kljukica ⟨ˇ⟩ nad črkami ⟨č⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩ za označevanje šumevcev;
• kljukica ⟨ˇ⟩ nad črkami ⟨ň⟩, ⟨Ď⟩ in ⟨Ť⟩ za označevanje mehkih soglasnikov;
• ostrivec ⟨´⟩ nad črkami ⟨á⟩, ⟨é⟩, ⟨í⟩, ⟨ó⟩, ⟨ú⟩ in ⟨ý⟩ za označevanje dolgih samoglasnikov;
• ostrivec ⟨´⟩ nad črkama ⟨ĺ⟩ in ⟨ŕ⟩ za označevanje dolgih zlogotvornih zvočnikov;
• strešica ⟨ˆ⟩ nad črko ⟨ô⟩ za označevanje dvoglasnika [u̯o];
• dvojna pika ⟨¨⟩ nad črko ⟨ä⟩ za označevanje kratkega širokega e‑jevskega fonema.

Slovaške besede so naglašene na prvem zlogu, npr. Beňačková [bénjačkova], Kováč [kôvač]. Pri prevzemanju imen iz slovaščine naglasno mesto praviloma ohranjamo.

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko, ⟨i⟩ glede na položaj tudi kot [j].

Slovaščina pozna dvoglasniški fonem /uo/, ki je zapisan s črko ⟨ô⟩. Prevzemamo ga kot [u̯o], npr. Konôpka [kónu̯opka], Orechová Potôň [órehova pótu̯on’/pótu̯on], Hôrka [hu̯órka].

V črkovnem sklopu ⟨iV⟩ se ⟨i⟩ izgovarja kot [j], npr. Mária [márja], Spišské Podhradie [spíšske pôthradje], Beniak [bénjak], Hostie [hóstje], Sliač [sljáč], Želiezovce [žéljezou̯ce], Július [júljus], Kvietik [kvjétik], Piešťany [pjéštjani].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨č⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩, ⟨z⟩ in ⟨ž⟩ ter dvočrkjema ⟨dz⟩ in ⟨dž⟩, izgovarjamo po slovensko.

Dvočrkje ⟨ch⟩ prevzemamo v slovenščino kot [h], npr. Michal [míhal], Púchov [púhov‑], Krompachy [krómpahi].

Slovaščina pozna mehke soglasnike, ki so v pisavi označeni s črkami ⟨ď Ď⟩, ⟨ň⟩, ⟨ľ⟩ in ⟨ť Ť⟩. Pri prevzemanju mehčanje nakazujemo z j: Beňačková [bénjačkova], Ďurišin [djúrišin], Ťažký [tjáški], Fiľakovo [fíljakovo].

Slovaške podvojene soglasnike v slovenščini izgovarjamo kot en glas, npr. Humenné [húmene], Havrilla [háu̯rila], Vojtaššák [vójtašak], Kollár [kólar].

Slovaščina pozna zlogotvorne soglasnike. Kratka zlogotvorna zvočnika, zapisana s črkama ⟨l⟩ in ⟨r⟩, izgovarjamo po slovensko, torej s polglasnikom, npr. v imenu Trnava [tə̀rnava], Vlhová [və̀lhova]. Dolga zlogotvorna zvočnika, zapisana s črkama ⟨ĺ⟩ in ⟨ŕ⟩, se v slovenščini izenačita s kratkima, npr. Mĺkva [mə̀lkva], Tŕnik [tə̀rnik].

Občna poimenovanja iz slovaščine prevajamo. Pri tistih, ki jih ne (to so večinoma kulturno specifični izrazi), sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so te prevzete besede in besedne zveze

1. pisno podomačene: korbačiki [kórbačiki] (slš. korbačiky) ‘prekajeni rezanci iz ovčjega sira’; borovička [bórovička] ‘brinovo žganje’;
2. pisno nepodomačene: bryndza [bríndza] ‘mehki ovčji sir’, bryndzové halušky [bríndzove háluški] ‘krompirjevi cmoki z ovčjim sirom’.

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v slovaščini: Devín [dévin], Liptovský Mikuláš [líptou̯ski míkulaš], Spišské Podhradie [spíšske pôthradje] in Spišská Nová Ves [spíšska nôva vés]. Nekatera lastna imena so poslovenjena zaradi zgodovinskih okoliščin, izročila in dogovora.

Priimki oseb ženskega spola se razlikujejo od moških priimkov in se končujejo s pridevniškim obrazilom ‑ová, npr. Nováková (m Novák); obrazilo se ne preglašuje, četudi se podstava moškega priimka konča na govorjene c, j, č, š, tj. Kováčová (m Kováč).

Če je izhodiščni priimek moškega spola pridevniški, se obrazilo prilagodi ženskemu spolu, npr. Jesenská (m Jesenský); Ponická (m Ponický).

Slovenski eksonimi za slovaške zemljepisne danosti so redki. Večinoma gre za pisno podomačena večbesedna imena s prevedeno občnoimensko sestavino, npr. imena nekaterih gora in pogorij: Nizke Tatre (slš. Nízke Tatry), Visoke Tatre (slš. Vysoké Tatry), Mala Fatra (slš. Malá Fatra), Velika Fatra (slš. Veľká Fatra), Beli Karpati (slš. Biele Karpaty), Lomniški ščit (slš. Lomnický štít), Slovaško rudogorje (slš. Slovenské rudohorie).

Nekatera obrazila zemljepisnih imen in izpeljank iz zemljepisnih imen oblikoslovno prilagajamo slovenskemu jezikovnemu sistemu in jih nadomeščamo s slovenskima ‑ski in ‑ški: Košiški okraj (slš. Košický kraj; Košice) in Spiški grad (slš. Spišský hrad; Spiš) ter Dobšinska ledena jama (slš. Dobšinská ľadová jaskyňa).

Za nekatera imena uporabljamo samo podomačeno obliko, npr. za označevanje države Slovaška namesto slš. Slovensko.

Nekatera imena se v slovaščini sklanjajo po drugi ženski sklanjatvi, v slovenščini pa jih kot imena moškega spola uvrščamo v prvo moško sklanjatev, npr. Sereď [sêret], rod. Sereďa [sêredja] (slš. Sereď ž); Debraď [débrat], rod. Debraďa [débradja] (slš. Debraď ž).

Pridevniška lastna imena sklanjamo po pridevniški, tj. četrti sklanjatvi:

1. imena moškega spola: Lehotský [léhotski], rod. Lehotskega [léhotskega], or. z Lehotskim [z‿léhotskim];
2. imena ženskega spola Ponická [pónicka], rod. Ponicke [pónicke], or. s Ponicko [s‿ponicko].

Črko ⟨e⟩ v nekaterih obrazilih (‑⟨ec⟩, ‑⟨ek⟩, ‑⟨er⟩ ...) v slovaščini izgovarjamo kot samoglasnik e, v slovenščini pa polglasniško. Pri prevzemanju tudi pri slovaških imenih sledimo načelu izpada polglasnika, npr. Jablonec [jáblonəc], rod. Jablonca [jáblonca].

Osnovo podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, ki se sklanjajo po 1. moški sklanjatvi in pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u, kar je v slovaščini redko, saj so imena naglašena na začetnem zlogu, imena z izglasnim i so večinoma pridevniška in jih pregibamo po 4. sklanjatvi. Daljšanje se pojavlja večinoma pri imenih na samoglasnik i, in sicer je pisno in glasovno: Kubani [kúbani], rod. Kubanija [kúbanija]; Fándly [fándli], rod. Fandlyja [fándlija]. Enako velja za nekatera imena na končni govorjeni r, npr. Vladimir [vládimir], rod. Vladimirja [vládimirja] (toda: Štúr [štúr], rod. Štúra [štúra]).

Preglas samoglasnika o v e se pojavlja pri sklanjanju moških imen, če se govorjena osnova ali podstava tvorjenke konča na c, j, č, š. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do palatalizacijske premene c v č.

Preglašujemo tudi imena

1. na končni soglasnik r in samoglasnik i (zapisan kot ⟨i⟩, ⟨y⟩), ki osnovo podaljšujejo z j (Bednár [bédnar], rod. Bednárja [bédnarja], or. z Bednárjem [z‿bédnarjem]; svoj. prid. Bednárjev [bédnarjev‑]);
2. z osnovo/podstavo na končne mehke ⟨ď⟩, ⟨ň⟩, ⟨ľ⟩, ⟨ť⟩, pri katerih mehčanost zaznamujemo z zvočnikom j:
   • Sereď [sêret], rod. Sereďa [sêredja], or. s Sereďem [s‿sêredjem]
   • Kráľ [král’/král], rod. Kráľa [králja], or. s Kraľem [s‿králjem]; svoj. prid. Kraľev [králjev‑]
   • Suchoň [súhon’/súhon], rod. Suchoňa [súhonja], or. s Suchoňem [s‿súhonjem]; svoj. prid. Suchoňev [súhonjev‑]
   • Kmeť [kmét], rod. Kmeťa [kmétja], or. s Kmeťem [s‿kmétjem]; svoj. prid. Kmeťev [kmétjev‑]