Pravopis 8.0

Vzhodna armenščina

Jezik

Predstavljena prevzemalna pravila uveljavljamo za lastna imena in neprevedene občne besede z območja mednarodno priznanih meja Republike Armenije, kjer je vzhodna armenščina tudi edini uradni jezik, glede na starejše stopnje armenskega jezika pa tudi za lastna imena in neprevedene občne besede, ki nastopajo v klasičnoarmenskih besedilih.

Ker klasično armenščino tradicionalno izgovarjamo v skladu s poklasično izreko, tj. enako kot sodobno vzhodno armenščino, lahko klasičnoarmenska imena kljub morebitno odstopajoči pisni podobi brez večjih zapletov domačimo po prevzemalnih pravilih, ki veljajo za sodobno vzhodno armenščino.

Pisava

Vzhodnoarmenska pisava obsega 38 črk, eno dvočrkje ⟨ու Ու⟩ in eno standardno ligaturo ⟨և⟩.

Vzhodnoarmenska abeceda (alfabet): ⟨ա Ա⟩, ⟨բ Բ⟩, ⟨գ Գ⟩, ⟨դ Դ⟩, ⟨ե Ե⟩, ⟨զ Զ⟩, ⟨է Է⟩, ⟨ը Ը⟩, ⟨թ Թ⟩, ⟨ժ Ժ⟩, ⟨ի Ի⟩, ⟨լ Լ⟩, ⟨խ Խ⟩, ⟨ծ Ծ⟩, ⟨կ Կ⟩, ⟨հ Հ⟩, ⟨ձ Ձ⟩, ⟨ղ Ղ⟩, ⟨ճ Ճ⟩, ⟨մ Մ⟩, ⟨յ Յ⟩, ⟨ն Ն⟩, ⟨շ Շ⟩, ⟨ո Ո⟩, ⟨չ Չ⟩, ⟨պ Պ⟩, ⟨ջ Ջ⟩, ⟨ռ Ռ⟩, ⟨ս Ս⟩, ⟨վ Վ⟩, ⟨տ Տ⟩, ⟨ր Ր⟩, ⟨ց Ց⟩, ⟨ւ Ւ⟩, ⟨ու Ու⟩, ⟨փ Փ⟩, ⟨ք Ք⟩, ⟨օ Օ⟩, ⟨ֆ Ֆ⟩, ⟨և Եվ⟩.

POSEBNOST

Najpogosteje rabljene, a neobvezne ligature, ki imajo tako kot ⟨և⟩ samo malo tiskano obliko, so: ⟨ﬓ⟩ [mn] iz ⟨մ⟩ [m] in ⟨ն⟩ [n]; ⟨ﬔ⟩ [me] iz ⟨մ⟩ [m] in ⟨ե⟩ [e]; ⟨ﬕ⟩ [mi] iz ⟨մ⟩ [m] in ⟨ի⟩ [i]; ⟨ﬖ⟩ [vn] iz ⟨վ⟩ [v] in ⟨ն⟩ [n]; ⟨ﬗ⟩ [mx] iz ⟨մ⟩ [m] in ⟨խ⟩ [x] idr. Ligatur se v prečrkovanem zapisu ne poustvarja.

Armenski alfabet je v začetku 5. stol. po Kr. (tradicionalno leta 405) posebej za zapisovanje armenskega jezika zasnoval armenski učenjak Mesrop Maštoc. Razvoj pisave, primerne za zapisovanje armenskega jezika, je bil predpogoj za nastanek klasičnoarmenske književnosti, na začetku katere stoji prevod Svetega pisma. V prvih stoletjih po nastanku alfabeta so bile v rabi samo velike črke (arm. erkatʼagir ‘železna pisava’) od ⟨Ա⟩ do ⟨Ք⟩. V času od 10. do 13. stoletja se je postopoma uveljavljala ležeča pisava (arm. bolorgir ‘kurziva’), ki je poleg velikih vsebovala tudi male črke. V 13. stol. sta bili abecedi dodani še črki ⟨օ Օ⟩ in ⟨ֆ Ֆ⟩. Po pravopisni reformi leta 1922, s katero je bil prenovljen vzhodnoarmenski pravopis, sta status črke pridobila tudi dvočrkje ⟨ու Ու⟩ in mala tiskana ligatura ⟨և⟩, ki se pri zapisu z velikimi tiskanimi črkami razveže v ⟨Եվ⟩. Reforma ni zajela zahodne armenščine, ki je vse do danes ohranila klasičnoarmenski pravopis.

Zapis v latinici

Zapisovanje armenske pisave z latinično se imenuje latinizacija (tudi romanizacija) ali transliteracija armenščine. Pri prečrkovanju armenske pisave v latinico vsaki armenski črki ustreza ena latinična črka, v podomačenem zapisu pa ena latinična črka ali črkovni sklop. Prečrkovane oblike lastnih imen uporabljamo v bibliografskih zapisih ter strokovnih in znanstvenih besedilih. V splošni rabi uporabljamo podomačeni zapis, pri katerem skušamo armensko besedje čim bolj prilagoditi slovenskemu glasovnemu sistemu. Kot osnovo za podomačeni zapis uporabljamo sistem ISO 9985 (dalje ISO ARM).

V sodobni znanstveni rabi (jezikoslovju in orientalistiki) se pri prečrkovanju najpogosteje uporabljata sistem ISO 9985 in Hübschmann-Meilletov sistem. Oba omogočata nedvoumen povratni prepis v izvirno obliko. Ob teh poznamo še druge sisteme za latinizacijo armenščine:

  • standard ALA-LC ameriške Kongresne knjižnice, ki je v široki rabi na angleškem govornem območju;
  • standard skupine izvedencev Združenih narodov za zemljepisna imena UNGEGN, ki je za zapisovanje zemljepisnih imen v rabi v mednarodnem prostoru;
  • standard MRZ Mednarodne organizacije civilnega letalstva (ICAO 2012–2016), ki je v rabi v mednarodnih osebnih dokumentih in potnih listinah itd.

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (v pokončnem in ležečem tisku), njenim prečrkovanjem in črko slovenske latinice (slovenice). V stolpcu »Prečrkovanje« so primerjalno prikazane razlike med latinizacijskim sistemom ISO 9985, Hübschmann-Meilletovim sistemom in latiničnimi zapisi v drugih sistemih, kadar se razlikujejo od prvih dveh.

Armenska črka Prečrkovanje Podomačeni zapis
(slovenica)
Mala in velika črka Mala in velika črka
v ležečem tisku 		ISO 9985 Hübschmann-Meilletov
sistem 		Drugi sistemi
ա Ա ա Ա a A a A a A
բ Բ բ Բ b B b B b B
գ Գ գ Գ g G g G g G
դ Դ դ Դ d D d D d D
ե Ե ե Ե e E
 		e E e E
v vzglasju je Je
զ Զ զ Զ z Z z Z z Z
է Է է Է ē Ē ê Ê e E
ը Ը ը Ը ë Ë ə Ə izpuščamo
թ Թ թ Թ tʼ Tʼ t̔ T̔ t T
ժ Ժ ժ Ժ ž Ž ž Ž zh Zh ž Ž
ի Ի ի Ի i I i I i I
լ Լ լ Լ l L l L l L
խ Խ խ Խ x X x X kh Kh h H
ծ Ծ ծ Ծ ç Ç c C ts Ts c C
կ Կ կ Կ k K k K k K
հ Հ հ Հ h H h H h H
ձ Ձ ձ Ձ j J j J dz Dz dz Dz
ղ Ղ ղ Ղ ġ Ġ ł Ł gh Gh g G
ճ Ճ ճ Ճ č̣ Č̣ č Č ch Ch č Č
մ Մ մ Մ m M m M m M
յ Յ յ Յ y Y y Y j J
ն Ն ն Ն n N n N n N
շ Շ շ Շ š Š š Š sh Sh š Š
ո Ո ո Ո o O o O o O
v vzglasju vo Vo 		o O
v vzglasju vo Vo
չ Չ չ Չ č Č č̔ Č̔ chʼ Chʼ
ch Ch 		č Č
պ Պ պ Պ p P p P p P
ջ Ջ ջ Ջ ǰ J̌ ǰ J̌ j J dž Dž
ռ Ռ ռ Ռ ṙ Ṙ r̄ R̄ rr Rr r R
ս Ս ս Ս s S s S s S
վ Վ վ Վ v V v V v V
տ Տ տ Տ t T t T t T
ր Ր ր Ր r R r R r R
ց Ց ց Ց cʼ Cʼ c̔ C̔ tsʼ Tsʼ
ts Ts 		c C
ւ Ւ ւ Ւ w W w W v V (samo v
dvočrkju ⟨ow Ow⟩)
փ Փ փ Փ pʼ Pʼ p̔ P̔ p P
ք Ք ք Ք kʼ Kʼ k̔ K̔ q Q k K
օ Օ օ Օ ò Ò ô Ô o O o O
ֆ Ֆ ֆ Ֆ f F f F f F
ու ՈՒ (Ու) ու ՈՒ (Ու) ow Ow u U u U
և/եւ Եւ և Եւ ew Ew ev Ev ev Ev

Razlike med prečrkovanimi in podomačenimi oblikami

Pri prečrkovanju se poleg navadne črke ⟨e E⟩, ki ustreza armenskemu ⟨ե Ե⟩, v vzglasju pojavlja še ⟨ē Ē⟩ s črtico (makronom), ki ustreza armenskemu ⟨է Է⟩. Vzglasni ⟨e E⟩ podomačujemo z ⟨je Je⟩ (pridobi protetični j), vzglasni ⟨ē Ē⟩ pa z ⟨e E⟩: arm. Եղեգնաձոր → ISO ARM Eġegnajor → Jegegnadzor [jegegnadzór]; arm. Էրեբունի  → ISO ARM Ērebowni → Erebuni [erebuní].

Črka ⟨ը Ը⟩, prečrkovano ⟨ë Ë⟩, se uporablja za zapis polglasnika. V prečrkovani obliki se z dvojno piko (tremajem) loči od črke ⟨e E⟩. Polglasnik se v lastnih imenih in občnih sestavinah, relevantnih za prevzem, ne pojavlja.

Pri prečrkovanju se v latinici poleg navadne črke ⟨o O⟩, ki ustreza armenskemu ⟨ո Ո⟩, v vzglasju pojavlja še ⟨ò Ò⟩, ki ustreza armenskemu ⟨օ Օ⟩. Vzglasni ⟨օ Օ⟩ podomačujemo z ⟨vօ Vo⟩ (pridobi protetični v), vzglasni ⟨ò Ò⟩ pa z ⟨o O⟩: arm. Ոսկանյան  → ISO ARM Oskanyan → Voskanjan [voskanján]; arm. Օշական → ISO ARM Òšakan → Ošakan [ošakán].

Dvočrkje ⟨ու ՈՒ Ու⟩ – ⟨ow Ow⟩ se uporablja za zapis samoglasnika [u]. V položaju, ki zahteva veliko začetnico, se v prečrkovani obliki z veliko začetnico piše samo prva enota črkovnega sklopa. Sklop podomačujemo z latiničnim ⟨u U⟩: arm. ՈՒզունյան ali Ուզունյան → ISO ARM Owzownyan → Uzunjan [uzunján].

Črka ⟨ւ Ւ⟩ se v modernem vzhodnoarmenskem standardu uporablja zgolj v dvočrkju ⟨ու ՈՒ Ու⟩, ki ga prečrkujemo kot ⟨ow Ow⟩.

Črka ⟨յ Յ⟩ – ⟨y Y⟩ se uporablja za zapis drsnika j. V podomačenem zapisu zanjo uporabljamo črko ⟨j J⟩: arm. Ալեքսանյան → ISO ARM Alekʼsanyan → Aleksanjan [aleksanján], arm. Սյունիք → ISO ARM Syownikʼ →  Sjunik [sjuník].

Črke ⟨փ Փ⟩, ⟨թ Թ⟩, ⟨ք Ք⟩ – ⟨pʼ Pʼ⟩, ⟨tʼ Tʼ⟩, ⟨kʼ Kʼ⟩, ki se uporabljajo za zapisovanje nezvenečih pridihnjenih zapornikov [ph], [th] in [kh], imajo v prečrkovani obliki opuščaj. Črke ⟨պ Պ⟩, ⟨տ Տ⟩, ⟨կ Կ⟩ – ⟨p P⟩, ⟨t T⟩, ⟨k K⟩, ki označujejo nepridihnjene [p], [t] in [k], opuščaja nimajo. V podomačenem zapisu za obe zaporniški vrsti uporabljamo črke ⟨p P⟩, ⟨t T⟩ in ⟨k K⟩: arm. Փարպի → ISO ARM Pʼarpi → Parpi [parpí], arm. Տաթև → ISO ARM Tatʼew → Tatev [tatév-], arm. Քարակերտ → ISO ARM Kʼarakert → Karakert [karakêrt].

Črke ⟨բ Բ⟩, ⟨դ Դ⟩, ⟨գ Գ⟩ – ⟨b B⟩, ⟨d D⟩, ⟨g G⟩ se uporabljajo za zapisovanje zvenečih zapornikov [b], [d] in [g], ki imajo glede na glasovno okolje v armenščini tudi alofonske različice [ph], [th] in [kh]. Pri sodobnem prevzemanju armenskih besed alofonskih različic soglasnikov ne upoštevamo, temveč besede prevzemamo po črki: arm. Մարգարա → ISO ARM Margara [markhará] → Margara [margára] namesto Markara, arm. Թագուհի → ISO ARM Tʼagowhi [thakhuhí] → Taguhi [taguhí] namesto Takuhi.

Črka ⟨ց Ց⟩ – ⟨cʼ Cʼ⟩, ki se uporablja za zapisovanje nezvenečega pridihnjenega dlesničnega zlitnika [ch], ima v prečrkovani obliki opuščaj, njen nepridihnjeni zlitniški par [c], zapisan s črko ⟨ծ Ծ⟩ – ⟨ç Ç⟩, pa kaveljček (sedij). V podomačenem zapisu za oba uporabljamo črko ⟨c C⟩: arm. Արագած → ISO ARM Aragaç → Aragac [aragác], arm. Զվարթնոց → ISO ARM Zvartʼnocʼ → Zvartnoc [zvartnóc].

Črka ⟨չ Չ⟩ – ⟨č Č⟩ se uporablja za zapisovanje nezvenečega pridihnjenega zadlesničnega zlitnika [čh]. Od svojega nepridihnjenega zlitniškega para [č], zapisanega s črko ⟨ճ Ճ⟩ – ⟨č̣ Č̣⟩, se v prečrkovani obliki razlikuje zaradi odsotnosti podpisane pike. V podomačenem zapisu za oba uporabljamo črko ⟨č Č⟩: arm. Լճաշեն → ISO ARM Lč̣ašen → Lčašen [əlčašén], arm. Չարենցավան → ISO ARM Čarencʼavan → Čarencavan [čarencaván].

Črka ⟨ջ Ջ⟩ – ⟨ǰ J̌⟩, ki se uporablja za zapisovanje zvenečega zadlesničnega zlitnika [dž], ima v prečrkovani obliki kljukico (haček) nad črko, dlesnični zlitnik [dz], zapisan s črko ⟨ձ Ձ⟩ – ⟨j J⟩, pa ne. Razlikujemo ju tudi v podomačenem zapisu, in sicer tako, da ⟨ǰ J̌⟩ podomačimo s črkovnim sklopom ⟨dž Dž⟩, ⟨j J⟩ pa s črkovnim sklopom ⟨dz Dz⟩: arm. Դիլիջան → ISO ARM Diliǰan → Dilidžan [dilidžán], arm. Խնձորեսկ → ISO ARM Xnjoresk → Hndzoresk [həndzorésk]. To sta edini črki armenske abecede, ki ju pri podomačevanju zapisujemo s črkovnim sklopom.

Črka ⟨ղ Ղ⟩ – ⟨ġ Ġ⟩, ki se uporablja za zapisovanje zvenečega uvularnega (jezičkovega) pripornika [ʁ], ima v prečrkovani obliki nadpisano piko, zveneči mehkonebni zapornik [g], zapisan z ⟨գ Գ⟩ – ⟨g G⟩, pa ne. V podomačenem zapisu za oba uporabljamo črko ⟨g G⟩: arm. Ղազարյան → ISO ARM Ġazaryan → Gazarjan [gazarján], arm. Մեղրի → ISO ARM Meġri → Megri [megrí].

Črka ⟨ռ Ռ⟩ – ⟨ṙ Ṙ⟩ se uporablja za zapisovanje podaljšanega [r]. Od črke ⟨ր Ր⟩ – ⟨r R⟩, ki se uporablja za zapisovanje navadnega [r], jo v prečrkovani obliki loči nadpisana pika. V podomačenem zapisu za oba glasova uporabljamo črko ⟨r R⟩: arm. Ջրառատ → ISO ARM J̌raṙat → Džrarat [džrarát].

Črka ⟨խ Խ⟩ – ⟨x X⟩ se uporablja za zapisovanje nezvenečega uvularnega (jezičkovega) pripornika [χ], črka ⟨հ Հ⟩ – ⟨h H⟩ pa za zapisovanje nezvenečega grlnega pripornika [h]. V podomačenem zapisu za oba uporabljamo črko ⟨h H⟩: arm. Հրազդան → ISO ARM Hrazdan → Hrazdan [hrazdán], arm. Խնձորեսկ → ISO ARM Xnjoresk → Hndzoresk [həndzorésk].

Izgovor

Naglasno mesto

Knjižna vzhodna armenščina pozna jakostni naglas, ki je ustaljen na zadnjem besednem zlogu, vendar se ga pisno ne označuje.

Pri podomačevanju izvirni naglas praviloma ohranjamo: Garni [garní] (arm. Գառնի, ISO ARM Gaṙni), Zvartnoc [zvartnóc] (arm. Զվարթնոց, ISO ARM Zvartʼnocʼ), Vanadzor [vanadzór] (arm. Վանաձոր, ISO ARM Vanajor), Nikol [nikól] (arm. Նիկոլ, ISO ARM Nikol), Mesrop [mesróp] (arm. Մեսրոպ, ISO ARM Mesrop), Armine [arminé] (arm. Արմինե, ISO ARM Armine), Pašinjan [pašinján] (arm. Փաշինյան, ISO ARM Pʼašinyan), Barsegjan [barsegján] (arm. Բարսեղյան, ISO ARM Barseġyan).

POSEBNOSTI

  1. Pri nekaterih v preteklosti podomačenih imenih se je uveljavilo naglasno mesto na nezadnjem zlogu, npr. Erevan [êrevan] (arm. Երևան, ISO ARM Erewan), Sajat-Nova [sájat nôva] (arm. Սայաթ-Նովա, ISO ARM Sayatʼ-Nova).
  2. Pri naglaševanju ženskih imen na končni -a se naglas umakne na predzadnji zlog, da lahko ime sklanjamo po prvi ženski sklanjatvi: Seda [séda], rod. Sede [séde] (arm. Սեդա, ISO ARM Seda); Sona [sóna], rod. Sone [sóne] (arm. Սոնա, ISO ARM Sona); Margara [margára], rod. Margare [margáre] (arm. Մարգարա, ISO ARM Margara).

Razmerja med črkami in glasovi

Samoglasniki

Samoglasnike, ki jih podomačeno zapisujemo s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

V soglasniške sklope se zaradi lažjega izgovora vriva polglasnik, in sicer

  • v izglasnem sklopu, ki ohranja naglas na predhodnem zlogu, npr. Aragacotn [aragacótən] (arm. Արագածոտն, ISO ARM Aragaçotn),
  • v vzglasju ali sredi besede: Mhčjan [məhčján] (arm. Մխչյան, ISO ARM Mxčyan), Bžškjan [bəžəškján] (arm. Բժշկյան, ISO ARM Bžškyan), Lčašen [əlčašén] (arm. Լճաշեն, ISO ARM Lč̣ašen).

Dvoglasnike, ki jih podomačeno zapisujemo kot ⟨aj⟩, ⟨uj⟩, ⟨ja⟩, ⟨jo⟩ in ⟨ju⟩, izgovarjamo po slovensko: Kajk [kájk] (arm. Կայք, ISO ARM Kaykʼ), Aršalujs [aršalújs] (arm. Արշալույս, ISO ARM Aršalowys), Vardanjan [vardanján] (arm. Վարդանյան, ISO ARM Vardanyan), Vajoc Dzor [vajódz dzór] (arm. Վայոց ձոր, ISO ARM Vayocʼ jor), Katnagbjur [katnagbjúr] (arm. Կաթնաղբյուր, ISO ARM Katʼnaġbyowr).

V sklopu i in samoglasnika, tj. ⟨iV⟩, se pojavlja zev, ki ga v govoru in zapisu zapiramo z j: Zakarija [zakaríja] (arm. Զաքարիա, ISO ARM Zakʼaria), Amasija [amasíja] (arm. Ամասիա, ISO ARM Amasia).

Soglasniki

Soglasnike, ki jih podomačeno zapisujemo s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨č⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩, ⟨z⟩ in ⟨ž⟩ ter z dvočrkjema ⟨dz⟩ in ⟨dž⟩, izgovarjamo po slovensko.

Preglednica zapis – izgovor v slovenščini

Preglednica ponazarja razmerje med latinično črko po prečrkovalnem sistemu ISO 9985 in ustrezno črko v slovenski latinici ter njenim izgovorom v slovenščini.

Latinica ISO 9985    Slovenica    Položaj       Izgovor v slovenščini      Zgled
e E e E e Karakert [karakêrt] (arm. Քարակերտ, ISO ARM Kʼarakert), Vače [vačé] (arm. Վաչե, ISO ARM Vače)
je Je v vzglasju je Jegegnadzor [jegegnadzór] (arm. Եղեգնաձոր, ISO ARM Eġegnajor)
ē Ē e E v vzglasju e Erebuni [erebuní] (arm. Էրեբունի, ISO ARM Ērebowni), Elibekjan [elibekján] (arm. Էլիբեկյան, ISO ARM Ēlibekyan)
o O o O o Komitas [komitás] (arm. Կոմիտաս, ISO ARM Komitas), Noravank [noravánk] (arm. Նորավանք, ISO ARM Noravankʼ)
vo Vo v vzglasju vo Voskanjan [voskanján] (arm. Ոսկանյան, ISO ARM Oskanyan)
ò Ò o O v vzglasju o Ošakan [ošakán] (arm. Օշական, ISO ARM Òšakan), Odzun [odzún] (arm. Օձուն, ISO ARM Òjown)
ow Ow u U u Uzunjan [uzunján] (arm. ՈՒզունյան ali Ուզունյան, ISO ARM Owzownyan), Siranuš [siranúš] (arm. Սիրանուշ, ISO ARM Siranowš)
ç Ç c C c Covazard [covazárd-] (arm. Ծովազարդ, ISO ARM Çovazard), Mecamor [mecamór] (arm. Մեծամոր, ISO ARM Meçamor), Aragac [aragác] (arm. Արագած, ISO ARM Aragaç)
j J dz Dz dz Vajoc Dzor [vajódz dzór] (arm. Վայոց ձոր, ISO ARM Vayocʼ jor), Gladzor [gladzór] (arm. Գլաձոր, ISO ARM Glajor)
ġ Ġ g G g Gegard [gegárd-] (arm. Գեղարդ, ISO ARM Geġard), Hagpat [hakpát] (arm. Հաղպատ, ISO ARM Haġpat)
č̣ Č̣ č Č č Čambarak [čambarák] (arm. Ճամբարակ, ISO ARM Č̣ambarak), Lčašen [əlčašén] (arm. Լճաշեն, ISO ARM Lč̣ašen)
y Y j J j Aršalujs [aršalújs] (arm. Արշալույս, ISO ARM Aršalowys)
č Č č Č č Čarenc [čarénc] (arm. Չարենց, ISO ARM Čarencʼ), Hačaturjan [hačaturján] (arm. Խաչատուրյան, ISO ARM Xačatowryan)
ǰ J̌ dž Dž dž Džermuk [džermúk] (arm. Ջերմուկ, ISO ARM J̌ermowk), Karahundž [karahúndž-] (arm. Քարահունջ, ISO ARM Kʼarahownǰ)
r R r Garni [garní] (arm. Գառնի, ISO ARM Gaṙni), Kečaris [kečarís] (arm. Կեչառիս, ISO ARM Kečaṙis)
cʼ Cʼ c C c Camakasar [camakasár] (arm. Ցամաքասար, ISO ARM Cʼamakasar), Zvartnoc [zvartnóc] (arm. Զվարթնոց, ISO ARM Zvartʼnocʼ)
pʼ Pʼ p P p Arpi [arpí] (arm. Արփի, ISO ARM Arpʼi), Lčap [əlčáp] (arm. Լճափ, ISO ARM Lč̣apʼ)
kʼ Kʼ k K k Karahundž [karahúnč] (arm. Քարահունջ, ISO ARM Kʼarahownǰ), Kajk [kájk] (arm. Կայք, ISO ARM Kaykʼ)
ew Ew ev Ev ev Sevak [sevák] (arm. Սևակ, ISO ARM Sewak), Tatev [tatév-] (arm. Տաթև, ISO ARM Tatʼew)

POSEBNOST

Pri redkih imenih, ki so bila podomačena že v preteklosti, so se uveljavila odstopanja od pravil, predstavljenih v preglednici, npr. Erevan [êrevan] bi danes prevzeli kot Jerevan [jereván] (arm. Երևան, ISO ARM Erewan), Ečmiadzin [ečmijadzín] pa bi danes prevzeli kot Edžmiacin [edžmijacín] (arm. Էջմիածին, ISO ARM Ēǰmiacin).

Podomačevanje armenskih besed in besednih zvez

Občna poimenovanja

Občna poimenovanja iz armenščine večinoma prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede in besedne zveze pisno podomačene, npr. hačkar [hačkár] ‘križni kamen’ (arm. խաչքար, ISO ARM xačkʼar), gavit [gavít] ‘del cerkve’ (arm. գավիթ, ISO ARM gavitʼ), vardapet [vardapét] ‘visokoizobraženi menih-duhovnik, doktor teologije’ (arm. Վարդապետ, ISO ARM Vardapet), berd [bêrd-] ‘ples’ (arm. բերդ, ISO ARM berd), kočari [kočarí] ‘ples’ (arm. քոչարի, ISO ARM kʼočari), duduk [dudúk] ‘glasbilo’ (arm. դուդուկ, ISO ARM dowdowk), horovac [horovác] ‘način priprave hrane, žar’ (arm. խորոված, ISO ARM xorovaç), haš [háš] ‘enolončnica’ (arm. խաշ, ISO ARM xaš), lavaš [laváš] ‘kruh iz nekvašenega testa’ (arm. լավաշ, ISO ARM lavaš), išhan [išhán] ‘endemska postrv iz Sevanskega jezera (salmo ischchan), tudi kot specialiteta’ (arm. իշխան, ISO ARM išxan).

Lastna imena

Lastna imena iz armenščine pisno podomačujemo. Pri prevzemanju se skušamo kar se da približati izvirnim oblikam po pravilih, navedenih v »Preglednici zapis – izgovor v slovenščini«, sledimo pa tudi pravilom za prevzemanje lastnih imen.

Osebna imena

Imena armenskih zgodovinskih osebnosti podomačimo po zgoraj podanih pravilih, npr. Mesrop Maštoc [mesróp maštóc] |izumitelj armenske abecede| (arm. Մեսրոպ Մաշտոց, ISO ARM Mesrop Maštocʼ).

POSEBNOSTI

  1. Redka imena zgodovinskih osebnosti, vključena v leksikone in druga dela o Armeniji, imajo preveden stalni pridevek, npr. Gregor Razsvetitelj [grêgor ras̄vetítelʼ] |prvi vodja Armenske apostolske cerkve| (arm. Գրիգոր Լուսավորիչ, ISO ARM Grigor Lowsavorič), Izak Part [ízak párt] |vodja Armenske apostolske cerkve| (arm. Սահակ Պարթև, ISO ARM Sahak Partʼew), Trdat Veliki [tərdát véliki] |vladar| (arm. Տրդատ մեծ, ISO ARM Trdat meç), Tigran Veliki [tigrán véliki] |vladar| (arm. Տիգրան մեծ, ISO ARM Tigran meç).
  2. Nekatere zgodovinske osebnosti imajo tudi svetopisemska imena, ki jih zapišemo tako, kot so podomačena v slovenskem Svetem pismu, npr. Izak [ízak] (arm. Սահակ, ISO ARM Sahak), Mojzes [mójzes] (arm. Մովսես, ISO ARM Movses), Lazar [lázar] (arm. Ղազար, ISO ARM Ġazar), Pavel [pávəl] (arm. Պողոս, ISO ARM Poġos). To ne velja, če gre za nosilce teh imen izven biblijskega ali zgodovinskega konteksta, npr. Sahak Karapetjan [sahák karapetján] |politik| (arm. Սահակ Կարապետյան, ISO ARM Sahak Karapetyan), ne Izak Karapetjan.
  3. Priimke s pripono -aci/-eci (arm. -ացի/-եցի, ISO ARM -acʼi/-ecʼi), ki zlasti pri zgodovinskih osebnostih označujejo poreklo, v slovenščino praviloma prevajamo s stalnim pridevkom v pridevniški ali predložni obliki, npr. Mojzes iz Horena [mójzes is horéna] |staroarmenski zgodovinopisec| (arm. Մովսես Խորենացի, ISO ARM Movses Xorenacʼi), Lazar iz Parpija [lázar is parpíja] |staroarmenski zgodovinopisec| (arm. Ղազար Փարպեցի, ISO ARM Ġazar Pʼarpecʼi), Gregor iz Nareka [grêgor iz naréka] |srednjeveški armenski pesnik| (arm. Գրիգոր Նարեկացի, ISO ARM Grigor Narekacʼi), David iz Sasuna [dávid- is sasúna] ali David Sasunski [dávid- sasúnski] |armenski narodni junak| (arm. Սասունցի Դավիթ, ISO ARM Sasowncʼi Davitʼ).

Podomačitev priimka na -aci/-eci s stalnim pridevkom iz imena kraja je mogoča zgolj, če natančno poznamo besedotvorno podstavo, tj. rojstni kraj ali kraj delovanja zgodovinske osebe. V nekaterih primerih je ohranjena samo izpeljana oblika, točna glasovna podoba zemljepisnega imena pa ni znana. V takšnih primerih priimka na -aci/-eci ne prevajamo, npr. Zakarija Gnuneci [zakaríja gnunecí] |pesnik| (arm. Զաքարիա Գնունեցի, ISO ARM Zakʼaria Gnownecʼi).

Sodobni armenski priimki

Sodobni armenski priimki imajo različne pripone, ki kažejo na izpeljavo iz osebnih imen, poklicev ali zemljepisnih imen, npr.

  • priimki s pripono -jan, starinsko tudi -janc, so izpeljani iz osebnih imen ali iz poimenovanja za poklice: Abrahamjan [abrahamján] (arm. Աբրահամյան, ISO ARM Abrahamyan), Hačaturjan [hačaturján] (arm. Խաչատուրյան, ISO ARM Xačatowryan), Sogomonjan [sogomonján] (arm. Սողոմոնյան, ISO ARM Soġomonyan), Muradjan [muradján] (arm. Մուրադյան, ISO ARM Mowradyan); Grigorjanc [grigorjánc] (arm. Գրիգորյանց, ISO ARM Grigoryancʼ); Darbinjan [darbinján] ‘potomec kovača’ (arm. Դարբինյան, ISO ARM Darbinyan), Vardapetjan [vardapetján] ‘potomec vardapeta’ (arm. Վարդապետյան, ISO ARM Vardapetyan), Bžškjan [bəžəškján] ‘potomec zdravnika’ (arm. Բժշկյան, ISO ARM Bžškyan);
  • priimki na -ljan so izpeljani iz zemljepisnega lastnega imena, pogosti so med potomci Zahodnih Armencev, npr. Vanljan [vanlján] (arm. Վանլյան, ISO ARM Vanlyan) – Van |jezero, mesto|, Mušljan [mušlján] (arm. Մուշլյան, ISO ARM Mowšlyan) – Muš |mesto|.

Armenski priimek lahko vsebuje tudi sestavino Ter, ki izvorno pomeni ‘gospod‘ in se uporablja zlasti kot častni naziv duhovnikov v armenski apostolski cerkvi. Sestavina Ter je od priimka na -jan ločena z vezajem, ki ga ohranjamo tudi v podomačenem zapisu:

  • Ter-Petrosjan [têr-petrosján] (arm. Տեր-Պետրոսյան, ISO ARM Ter-Petrosyan),
  • Ter-Mkrtčjan [têr-məkərtčján] (arm. Տեր-Մկրտչյան, ISO ARM Ter-Mkrtčyan).

Sestavni del vsakega armenskega polnega imena je tudi patronimik (očetovo ime), ki se konča na -i (armensko rodilniško sklonilo), npr. Levon Hakobi Ter-Petrosjan [levón hakobí têr-petrosján] (arm. Լևոն Հակոբի Տեր-Պետրոսյան, ISO ARM Lewon Hakobi Ter-Petrosyan), Arcvik Boriki Harutjunjan [arcvík borikí harutjunján] (arm. Արծվիկ Բորիկի Հարությունյան, ISO ARM Arçvik Boriki Harowtʼyownyan). Pri prevzemanju v slovenščino se patronimik praviloma izpušča.

Pri dvodelnih imenih in vzdevkih, ki se v armenščini zapisujejo z vezajem, tega ohranjamo tudi v podomačenem zapisu, npr. Sajat-Nova [sájat-nóva] (arm. Սայաթ-Նովա, ISO ARM Sayatʼ-Nova).

Zemljepisna imena

Armenska zemljepisna imena so v slovenskih besedilih redka, npr.

  • imena naselij: Sevan [seván] (arm. Սևան, ISO ARM Sewan), Vagaršapat [vagaršapát] (arm. Վաղարշապատ, ISO ARM Vaġaršapat), Gjumri [gjumrí] (arm. Գյումրի, ISO ARM Gyowmri), Margara [margára] (arm. Մարգարա, ISO ARM Margara);
  • imena vodotokov: Araks [aráks] (arm. Արաքս, ISO ARM Arakʼs), Hrazdan [hrazdán] (arm. Հրազդան, ISO ARM Hrazdan), Azat [azát] (arm. Ազատ, ISO ARM Azat);
  • imena vzpetin: Aragac [aragác] (arm. Արագած, ISO ARM Aragaç), Kaputdžug [kapudžúg-] (arm. Կապուտջուղ, ISO ARM Kapowtǰowġ), Aždahak [aždahák] (arm. Աժդահակ, ISO ARM Aždahak) idr.

POSEBNOST

Za nekatere zemljepisne danosti v Republiki Armeniji in v pokrajini Arcah (Gorski Karabah) v Azerbajdžanu uporabljamo slovenska imena (eksonime), npr. Sevansko jezero [sevánsko jézero] (arm. Սևանա լիճ, ISO ARM Sewana lič̣), Gorski Karabah [gôrski kárabah] (arm. Լեռնային Ղարաբաղ, ISO ARM Leṙnayin Ġarabaġ).

Eksonim Armenija [arménija] ustreza endonimu arm. Հայաստան, ISO ARM Hayastan (tega bi prevzeli kot Hajastan). Tudi tvorjenke armenski [arménski], Armenec [arménec], Armenka [arménka] in armenščina [arménščina] so z vidika armenščine tuja poimenovanja.

Ime Gorski Karabah [gôrski kárabah] je prevzeto prek rus. Нагорный Карабах (armensko in rusko ime izhajata iz azerskega Dağliq Qarabağ, glej preglednici za prevzemanje iz azerščine in ruščine), Armenci pa za pokrajino največkrat uporabljajo starejše ime Arcah [arcáh] (arm. Արցախ, ISO ARM Arcʼax).

Armenska zemljepisna imena zunaj Republike Armenije

Imena v azerbajdžanski eksklavi Naxçıvan in v pokrajini Arcah (Gorski Karabah) imajo tudi različice v azerščini, od koder jih navadno tudi prevzemamo. Navajamo lahko obe imeni ali pa le eno od njiju, npr.:

  • Šuši [šuší] (arm. Շուշի, ISO ARM Šowši) – Šuša [šúša] (azer. Şuşa),
  • Nahidževan [nahidževán] (arm. Նախիջեվան, ISO ARM Naxiǰevan) – Naxçıvan [náhčivan],
  • Stepanakert [stepanakért] (arm. Ստեփանակերտ, ISO ARM Stepʼanakert) – Xankəndi [hankándi],
  • Berdzor [berdzór] (arm. Բերձոր, ISO ARM Berjor) – Laçın [láčin], od tod tudi Lačinski koridor [láčinski koridór] (azer. Laçın yolu ali Laçın dəhlizi, arm. Բերձորի միջացք, ISO ARM Berjori miǰancʼkʼ).

O azerščini glej preglednico za prevzemanje iz azerščine.

Imena z ozemelj, ki so bila pred armenskim genocidom (1915–1917) večinsko armenska, danes pa se nahajajo na območju Turčije in imajo turška ali poturčena imena, v nevtralnih kontekstih prevzemamo v turški obliki, razen če gre za pomembnejši kraj iz armenske zgodovine, npr. Agtamar [aktamár] (arm. Աղթամար, ISO ARM Aġtʼamar, tur. Akdamar), Tigranakert [tigranakêrt] (arm. Տիգրանակերտ, ISO ARM Tigranakert) tudi Tigranokerta [tigranókerta] (iz stgr. Τιγρανόκερτα, ISO ARM Tigranókerta).

Glej preglednici za prevzemanje iz turščine in stare grščine.

Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik

Splošno

Armenščina nima slovničnega spola. Samostalnike prevzemamo po obliki. Tiste, ki se končujejo na soglasnik ter na samoglasnike e, i, o in u, prevzemamo kot samostalnike moškega spola, npr. gavit [gavít] m ‘del cerkve’ (arm. գավիթ, ISO ARM gavitʼ), kočari [kočarí] m ‘ples’ (arm. քոչարի, ISO ARM kʼočari). Samostalnike, ki se končujejo na samoglasnik a, prevzemamo z naglasnim umikom kot samostalnike ženskega spola, npr. gata [gáta] ž ‘jed’ (arm. գաթա, ISO ARM gatʼa).

Pri imenih oseb se ravnamo po naravnem spolu, sklanjatev je odvisna od govornega končaja. Sklanjamo jih po:

  1. prvi moški sklanjatvi
    • Sevan [seván] m, rod. Sevana [sevána] (arm. Սևան, ISO ARM Sewan)
    • Garni [garní] m, rod. Garnija [garníja] (arm. Գարնի, ISO ARM Garni)
    • Ašot [ašót] m, rod. Ašota [ašóta] (arm. Աշոտ, ISO ARM Ašot)
    • Ara [ará] m, rod. Araja [arája] (arm. Արա, ISO ARM Ara)
  2. drugi moški sklanjatvi (imena s končnico -a)
    • Zakarija [zakaríja] m, rod. Zakarije [zakaríje] ali Zakarija [zakaríja] (arm. Զաքարիա, ISO ARM Zakʼaria)
  3. tretji (ničti) ženski sklanjatvi (če nimajo končnice -a)
    • Azniv [aznív-] ž (arm. Ազնիվ, ISO ARM Azniv)
    • Hasmik [hasmík] ž (arm. Հասմիկ, ISO ARM Hasmik)
    • Nare [naré] ž (arm. Նարե, ISO ARM Nare)
    • Hajkanuš [hajkanúš] ž (arm. Հայկանուշ, ISO ARM Haykanowš)
    • Armenuhi [armenuhí] ž (arm. Արմենուհի, ISO ARM Armenowhi)

Krajšanje osnove

Govorno krajšanje osnove uveljavljamo pri imenih s pisnim soglasniškim sklopom in neobstojnim polglasnikom v končaju, npr. Vahagn [vahágən], rod. Vahagna [vahágna] (arm. Վահագն, ISO ARM Vahagn), Nor Hačn [nór háčən], rod. Nor Hačna [nór háčna] (arm. Նոր Հաճն, ISO ARM Nor Hač̣n).

Podstava svojilnega pridevnika je enaka skrajšani (rodilniški) osnovi imena: Vahagnov [vahágnov-]. Podstava pridevniških in samostalniških izpeljank s pripono -ski pa je enaka imenovalniški osnovi: norhačnski [norháčənski].

Daljšanje osnove

Daljšanje osnove z j uveljavljamo pri samostalnikih moškega spola, katerih osnova se konča na:

  1. naglašeni samoglasnik, npr. Ara [ará], rod. Araja [arája] (arm. Արա, ISO ARM Ara), Vahe [vahé], rod. Vaheja [vahêja] (arm. Վահե, ISO ARM Vahe), Gjumri [gjumrí], rod. Gjumrija [gjumríja] (arm. Գյումրի, ISO ARM Gyowmri), lahmadžo [lahmadžó], rod. lahmadžoja [lahmadžója] ‘jed’ (arm. լահմաջո, ISO ARM lahmaǰo), kočari [kočarí], rod. kočarija [kočaríja] ‘ples’ (arm. քոչարի, ISO ARM kʼočari);
  2. soglasnik r, npr. Mecamor [mecamór], rod. Mecamorja [mecamórja] (arm. Մեծամոր, ISO ARM Mecamor); Armavir [armavír], rod. Armavirja [armavírja] (arm. Արմավիր, ISO ARM Armavir); Astvacatur [astvacatúr], rod. Astvacaturja [astvacatúrja] (arm. Աստվածատուր, ISO ARM Astvacatowr); Edgar [edgár], rod. Edgarja [edgárja] (arm. Էդգար, ISO ARM Ēdgar).

Podstava svojilnega pridevnika je enaka rodilniški osnovi imena, npr. Edgarjev [edgárjev-], Astvacaturjev [astvacatúrjev-]. Podstava pridevniških in samostalniških izpeljank s pripono -ski pa je enaka imenovalniški osnovi, npr. mecamorski [mecamórski]. Podstava svojilnega pridevnika nesklonljivih ženskih imen na samoglasnika e in i se končuje na j, npr. Narejin [narêjin], Armenuhijin [armenuhíjin].

POSEBNOST

Nekatera nam bolj znana in večinoma svetopisemska imena oseb moškega spola, ki se končujejo na samoglasnik a, sklanjamo brez daljšanja osnove po drugi moški sklanjatvi, pri čemer se zaradi lažjega pregibanja naglas z zadnjega izjemoma umakne na predzadnji zlog, npr. Zakarija [zakaríja], rod. Zakarije [zakaríje] ali Zakarija [zakaríja] (arm. Զաքարիա, ISO ARM Zakʼaria).

Preglas

Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini pojavlja, kadar se govorjena osnova ali podstava tvorjenke konča na c, č, ž, š in dž. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride tudi do premene c v č.

  • ⟨c⟩: Aragac [aragác], or. z Aragacem [z‿aragácem] (arm. Արագած, ISO ARM Aragaç); Čarenc [čarénc], or. s Čarencem [s‿čarencém], svoj. prid. Čarenčev [čarénčev-] (arm. Չարենց, ISO ARM Čarencʼ)
  • ⟨č⟩: Harič [haríč], or. s Haričem [s‿haríčem], svoj. prid. Haričev [haríčev-] (arm. Հառիճ, ISO ARM Haṙič̣); Mkrtič [məkərtíč], or. z Mkrtičem [z‿məkərtíčem], svoj. prid. Mkrtičev [məkərtíčev-] (arm. Մկրտիչ, ISO ARM Mkrtič)
  • ⟨ž⟩: Siraž [siráš], or. s Siražem [s‿sirážem], svoj. prid. Siražev [sirážev-] (arm. Սիրաժ, ISO ARM Siraž)
  • ⟨š⟩: Armaš [armáš], or. z Armašem [z‿armášem] (arm. Արմաշ, ISO ARM Armaš)
  • ⟨dž⟩: Arindž [arínč], or. z Arindžem [z‿aríndžem] (arm. Առինջ, ISO ARM Aṙinǰ)

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na samoglasnik ali na soglasnik r in se sklanjajo z daljšanjem osnove:

  • Ara [ará], or. z Arajem [z‿arájem], svoj. prid. Arajev [arájev-] (arm. Արա, ISO ARM Ara),
  • Vahe [vahé], or. z Vahejem [z‿vahêjem], svoj. prid. Vahejev [vahêjev-] (arm. Վահե, ISO ARM Vahe),
  • Astvacatur [astvacatúr], or. z Astvacaturjem [z‿astvacatúrjem], svoj. prid. Astvacaturjev [astvacatúrjev-] (arm. Աստվածատուր, ISO ARM Astvacatowr).

Pregibanje večbesednih imen

Večbesedna imena sklanjamo le v zadnji sestavini, npr.:

  • Hor Virap [hór viráp], rod. Hor Virapa [hór virápa] (arm. Խոր Վիրապ, ISO ARM Xor Virap);
  • Nor Hačn [nór háčən], rod. Nor Hačna [nór háčna] (arm. Նոր Հաճն, ISO ARM Nor Hač̣n);
  • Vajoc Dzor [vajódz dzór], rod. Vajoc Dzora [vajóc dzóra] (arm. Վայոց ձոր, ISO ARM Vayocʼ jor);
  • Sajat-Nova [sájat-nôva], rod. Sajat-Nove [sájat-nôve] (arm. Սայաթ-Նովա, ISO ARM Sayatʼ-Nova).

Dvodelne priimke, pisane z vezajem, sklanjamo samo v zadnji sestavini, npr. Ter-Petrosjan [têr-petrosján], rod. Ter-Petrosjana [têr-petrosjána] (arm. Տեր-Պետրոսյան, ISO ARM Ter-Petrosyan).