Islandska različica latinične pisave ima 22 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s sedmimi črkami z ločevalnimi znamenji – ⟨á⟩, ⟨é⟩, ⟨í⟩, ⟨ó⟩, ⟨ú⟩, ⟨ý⟩ in ⟨ö⟩, posebnima črkama ⟨ð Ð⟩ in ⟨þ Þ⟩ ter združeno črko ⟨æ Æ⟩.

Islandska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨á Á⟩, ⟨b B⟩, ⟨d D⟩, ⟨ð Ð⟩, ⟨e E⟩, ⟨é É⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨í Í⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨ó Ó⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨ú Ú⟩, ⟨v V⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨ý Ý⟩, ⟨þ Þ⟩, ⟨æ Æ⟩, ⟨ö Ö⟩.

V islandski pisavi se uporabljata ločevalni znamenji, ki ju pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• dvojna pika ⟨¨⟩ nad črko ⟨ö⟩;
• ostrivec ⟨´⟩ na črkah za samoglasnike, ki se v islandščini izgovarjajo drugače kot črke brez tega ločevalnega znamenja.

Posebni črki ⟨ð Ð⟩ in ⟨þ Þ⟩ ter združeno črko ⟨æ Æ⟩ pri prevzemanju v slovenščino ohranjamo.

Islandske besede so naglašene na prvem zlogu: Grindavík [kríntavik]. Ob prevzemanju v slovenščino naglasno mesto ohranjamo.

Pri daljših besedah islandščina pozna poleg glavnega tudi stranski naglas, v slovenščino pa jih pogosto prevzemamo kot dvonaglasnice (Hafnarfjörður [hápnarfjêrdir]) ali pa ožji izgovor nenaglašenih o in e v njih označimo s spodnjo piko: Hvolsvöllur [hvólsvẹtlir].

Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨i⟩ in ⟨o⟩, izgovarjamo po slovensko.

Črkovne sklope ⟨ei⟩, ⟨ey⟩ in ⟨au⟩ prevzemamo v slovenščino kot [ej]: Ásgeir [áu̯skejr], Drangey [tráu̯nkej], Trausti [trêjsti].

Zev v sklopu samoglasnika i in poljubnega drugega samoglasnika, tj. [iV], zapiramo z [j]: Blönduós [pléntijou̯s].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨j⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩ in ⟨v⟩, izgovarjamo po slovensko.

Podvojene črke za soglasnike, razen v primerih ⟨ll⟩, ⟨nn⟩, ⟨kk⟩, ⟨pp⟩ in ⟨tt⟩, izgovarjamo enojno: Selfoss [sélfos], Snorri [stnóri].

Črkovne sklope ⟨sl⟩, ⟨sn⟩, ⟨rl⟩ in ⟨rn⟩ izgovarjamo kot [stl], [stn], [rtl] in [rtn] (Gísli [kístli], Snorri Sturluson [stnóri stírtlison], Arnór [ártnou̯r]), položajno pa tudi s polglasnikom kot [stǝl], [stǝn], [rtǝl] in [rtǝn].

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz islandščine so v slovenščini redka, običajno jih prevajamo. Pri tistih, ki smo jih prevzeli neprevedene, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede

1. pisno podomačene, zlasti tiste, ki so izvorno islandske, vendar so v slovenščino prišle prek zahodnoevropskih jezikov: saga [sága] (isl. ʻpripovedʼ), gejzir [gejzír];
2. pisno nepodomačene: skyr [skír] ʻvrsta jogurtaʼ, jökulhlaup [jékilejp] ʻledeniška poplavaʼ.

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v islandščini: Reykjavík [rêjkjavik], Vatnajökull [váhtnajékitǝl].

Islandsko osebno ime je sestavljeno iz enega ali dveh (rojstnih) imen in patronimika ali matronimika, npr. Einar Már Guðmundsson [êjnar máu̯r kvídmintson] (očetu je ime Guðmundur).

Za redke islandske zemljepisne danosti se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim), npr. Islandija [islándija] (isl. Ísland [ístlant]). Med podomačena zemljepisna imena spadajo tudi tista, ki se v slovenščini izgovarjajo tako, kakor se pišejo, izgovor v izvirnem jeziku pa je lahko drugačen, npr. Katla [kátla] (isl. [ká^htla]) in Hekla [hékla] (isl. [hé^hkla]). Pri večbesednih imenih je občnoimenska sestavina večkrat prevedena, izlastnoimenska pa morfemsko prilagojena slovenščini, npr. Vestmanski otoki [véstmanski otóki] (isl. Vestmannaeyjar).

S pregibanjem islandskih prevzetih imen ni večjih težav, saj sledimo izgovoru v slovenščini in jih uvrščamo v slovenske sklanjatvene vzorce.

Pri izgovoru islandskih moških imenih s končaji ⟨fn⟩, ⟨tn⟩, ⟨tl⟩, ⟨ll⟩, ⟨rl⟩, ⟨rn⟩ ipd. v slovenščini med izglasna soglasnika vrivamo polglasnik, ki ga pri sklanjanju izpuščamo (in s tem krajšamo osnovo).

Osnovo podaljšujejo z j tisti samostalniki moškega spola, ki se sklanjajo po prvi moški sklanjatvi in pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnik i ali na soglasnik r:

• Snorri [stnóri], rod. Snorrija [stnórija];
• Ýmir [ímir], rod. Ýmirja [ímirja];
• Kári [káu̯ri], rod. Kárija [káu̯rija];
• Vopnafjörður [vóhpnafjêrdir], rod. Vopnafjörðurja [vóhpnafjêrdirja].

Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini uveljavlja v orodniku ednine in svojilnem pridevniku, in sicer pri lastnih imenih moškega spola

1. s pisnim končajem -⟨y⟩, katerih osnova se konča na govorjeni j, npr. Drangey [tráu̯nkej], or. s/z Drangeyem [s‿tráu̯nkejem];
2. na končni govorjeni soglasnik r ali samoglasnik i, ki osnovo podaljšujejo z j, npr.
   • Kári [káu̯ri], or. s Kárijem [s‿káu̯rijem]; svoj. prid. Kárijev [káu̯rijev-];
   • Vopnafjörður [vóhpnafjêrdir], or. z Vopnafjörðurjem [z‿vóhpnafjêrdirjem].