Hrvaščina
Pisava
Hrvaška različica latinične pisave ima 23 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjujejo štiri črke z ločevalnimi znamenji, tj. ⟨č⟩, ⟨ć⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩, posebna črka ⟨đ⟩ ter dvočrkja ⟨dž⟩, ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩.
Hrvaška abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨č Č⟩, ⟨ć Ć⟩, ⟨d D⟩, ⟨dž Dž⟩, ⟨đ Đ⟩, ⟨e E ⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨lj Lj⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨nj Nj⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨š Š⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨z Z⟩, ⟨ž Ž⟩.
Posebnost
Črkovna sklopa ⟨je⟩ in ⟨ije⟩ imata zgodovinski značaj in nista del hrvaške abecede.
O vključevanju hrvaških posebnih črk v slovensko abecedo glej poglavje »Slovenska abeceda« (Pisna znamenja).
V hrvaški pisavi sta uporabljeni dve ločevalni znamenji, ki ju pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:
- ostrivec ⟨´⟩ na črki ⟨ć⟩ za označevanje mehkosti;
- kljukica ⟨ˇ⟩ na črkah ⟨č⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩ za označevanje šumevcev.
Izgovor
Naglasno mesto
Hrvaščina ima prosti naglas. Naglas je lahko na katerem koli zlogu, razen na zadnjem, npr. Zagreb
POSEBNOSTI
-
V slovenščini se je pri nekaterih pogosteje rabljenih imenih že v preteklosti ustalilo naglaševanje, ki se razlikuje od hrvaškega, npr. Slavonski Brod
[slavónski bród-] namesto[slávonski bród-] , Opatija [opatíja] namesto [opátija], Buzet [buzét] namesto [búzet]. - V knjižni hrvaščini se naglas pri pregibanju tudi premika, a te naglasne premičnosti ne prevzemamo, navadno prevzamemo imenovalniški naglas (npr. Lošinj [lóšin’/lóšin], Lopar [lópar], Tribunj [tríbun’/tríbun], Vrsar [və̀rsar]), redko rodilniškega, npr. Rovinj [rovín’/rovín], rod. Rovinja [rovínja] (hrv. [ròvīnj], rod. [rovínja]). Nekatera imena pod vplivom preteklih kodifikacij izgovarjamo na dva načina, npr. Trogir [trógir/trogír], Labin [lábin/labín], Hajduk [hájduk/hajdúk] (športni klub iz Splita).
Hrvaško naglaševanje je tonemsko, vendar tonemov ne prevzemamo.
Razmerja med črkami in glasovi
Samoglasniki
Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.
POSEBNOST
Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨e⟩ in ⟨o⟩, v slovenščino prevzemamo praviloma kot ozka, npr. Ščedro [ščédro], Drvenik [dərvénik], Osijek [ósijek], Ploće [plóče], kot široka pa, kadar e stoji pred [r] ali [j] oz. kadar o stoji pred [v] ali [u̯], npr. Beram [bêram], Novalja [nôvalja], Ovčara [ôu̯čara]).
V sklopu i in samoglasnika (črkovni sklop ⟨iV⟩) se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z j, npr. Biokovo [bijókovo], Biograd
Nekatera imena so v knjižni hrvaščini pisana z zaprtim zevom, npr. hrv. Brijuni (slov. Brioni [brijóni]).
Soglasniki
Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨č⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩, ⟨z⟩ in ⟨ž⟩, ter dvočrkja ⟨dž⟩, ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ izgovarjamo po slovensko.
POSEBNOSTI
- Soglasnik, zapisan s črko ⟨ć⟩, v slovenščino prevzemamo kot [č]: Jelačić [jélačič], Jurić [júrič].
- Soglasnik, zapisan s črko ⟨đ⟩ ali (redko tudi) dvočrkjema ⟨gj⟩ in ⟨dj⟩, v slovenščino prevzemamo kot [dž]: Đurđa [džúrdža], Đakovo [džákovo]; Gjalski [džálski], Kalogjera [kalódžera]; Djurdjević [džúrdževič], Mundjer [múndžer].
Hrvaščina pozna zlogotvorni soglasnik ⟨r⟩, ki ga izgovarjamo kot sklop polglasnika in [r]: Krk [kə̀rk], Srna [sə̀rna], Zrmanja [zə̀rmanja].
V preglednici zvenečnostne premene niso posebej obravnavane, v zapisu izgovora pa so upoštevane, če je obravnavan kak drug pojav. Glej preglednico za slovenščino.
Preglednica zapis – izgovor v slovenščini
Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.
Zapis | Položaj | Izgovor v slovenščini | Zgled |
ć | č | Ćiril [číril], Zaprešić [záprešič], Peruća [pêruča] | |
đ | dž | Đuro [džúro], Đurđevac [džúrdževac], Kaluđerovac [kaludžêrovac], Tuđman [túdžman] | |
dj | dž | Djurdjević [džúrdževič], Mundjer [múndžer] | |
gj | dž | Gjalski [džálski], Kalogjera [kalódžera]; Gjurin [džurín], Gjurgjan [džúrdžan] |
Podomačevanje hrvaških besed in besednih zvez
Občna poimenovanja
Občna poimenovanja iz hrvaščine večinoma prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede in besedne zveze večinoma pisno podomačene, npr. bečarac [bečárac] (hrv. bećarac) ‘pesem’, slivovica [slívovica] (hrv. šljivovica) ‘žganje iz sliv’, buzara [búzara] ‘vrsta jedi’, galeb
Lastna imena
Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v hrvaščini, npr. Belišće [belíšče], Bjelovar [bjélovar], Donji Miholjac [dónji mihóljac], Hrvatska Kostajnica [hə̀rvatska kostájnica], Župa dubrovačka [žúpa dúbrovačka] (hrvaška občina), Ivanić-Grad
Osebna imena
Imena zgodovinskih oseb sicer podomačujemo, a se slovenska pisna oblika pogosto ne razlikuje od hrvaške, npr. Grgur Ninski [gə̀rgur nínski], Ljudevit Posavski [ljudevít posáu̯ski].
Nekatera imena osebnosti, pri katerih so stalni pridevki izpeljani iz zemljepisnih imen, so v slovenščini drugačna kot v hrvaščini, ker se razlikujejo tudi podstavna zemljepisna imena, npr. slov. Andrej III. Benečan [andrêj trétji benečán] – hrv. Andrija III. Mlečanin, slov. Ladislav Neapeljski [ládislau̯ neápəl’ski/neápəlski] – hrv. Ladislav Napuljski.
Pri prevajanju imen zgodovinskih osebnosti je treba biti pozoren tudi na morebitna neskladja med slovenskimi in hrvaškimi zgodovinskimi imeni, npr.
Zemljepisna imena
Za nekatere zemljepisne danosti na Hrvaškem se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim). Med enobesednimi eksonimi so redka imena krajev, npr. Pulj [púl’/púl] (hrv. Pula), Reka [réka] (hrv. Rijeka), nekaj je tudi nekrajevnih imen, npr. otočje Brioni [brijóni] (hrv. Brijuni), pokrajina Medžimurje [medžimúrje/médžimurje] (hrv. Međimurje), gorovje Čičarija [čičaríja] (hrv. Ćićarija).
Za obmejna območja, na katerih živijo tudi Slovenci, so uveljavljena slovenska imena, npr. Karlovec [kárlovəc] (hrv. Karlovac), Brod na Kolpi
Nekaterih hrvaških imen ne prevajamo, temveč uporabljamo slovenska imena, npr. Trdinov vrh [tərdínou̯ və̀rh] in Sveta Jera [svéta jéra] (hrv. Sveta Gera), Gorjanci [gorjánci] (hrv. Žumberak) ipd.
Pri večbesednih eksonimih se je uveljavilo, da občnoimenske sestavine imena prevedemo, lastnoimenske pa morfemsko prilagodimo slovenščini, npr. Zlati rt [zláti ə̀rt] (hrv. Zlatni rat), Kvarnerski zaliv
Nekatere občne besede so kulturno specifične in zanje v slovenščini nimamo izraza, zato jih ohranjamo v izvirni obliki, npr. Kopaški rit [kópaški rít] (hrv. Kopački rit, mokrišče pri Osijeku).
Stvarna imena
Pri podomačevanju stvarnih imen sledimo pravopisnim pravilom, večinoma jih prevajamo, npr. Baščanska plošča [baščánska plôšča] (hrv. Bašćanska ploča), Vodnjak življenja [vodnják življênja] (hrv. Zdenac života).
Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik
Spremembe slovničnih kategorij
Slovničnih kategorij besed – spola, števila – pri prevzemanju iz hrvaščine načeloma ne spreminjamo.
Izjemoma se je (najpogosteje zaradi nepoznavanja izvirnega imena) pri posameznih imenih, ki so v hrvaščini množinska, v slovenščini uveljavila tudi ednina, npr.
- Brela [bréla] ž, mest. v Breli [u̯‿bréli] in Brela [bréla] ž mn., mest. v Brelah [u̯‿brélah];
- Sali [sáli] m, mest. v Saliju [u̯‿sáliju] in Sali [sáli] m mn., mest. v Salih [u̯‿sálih].
Krajšanje osnove
Hrvaški neobstojni a v izglasnih morfemskih sklopih
Pri imenih s končajema
Pri prevzemanju imen s končajema
-
neobstojni a opuščamo, če je soglasniški sklop izgovorljiv:
- Susak [súsak], rod. Suska [súska];
- Paljetak [paljétak], rod. Paljetka [paljétka];
-
samoglasnik a ohranjamo, če je soglasniški sklop neizgovorljiv:
- Cavtat [cáu̯tat], rod. Cavtata [cáu̯tata].
Neobstojni polglasnik, zapisan s črko e v končaju
- Čakovec [čákovəc], rod. Čakovca [čákou̯ca];
- Međimurec [médžimurəc], rod. Međimurca [médžimurca];
- Sremec [sréməc], rod. Sremca [srémca];
- Dudek [dúdək], rod. Dudka [dútka];
-
Maček [máčək], rod. Mačka [máčka].
POSEBNOSTI
-
Pri imenih s končajem
-ar se po izpadu a v izpeljankah s soglasniškim sklopom nezvočnik + r na koncu osnove izgovarja polglasnik, npr. zadrski [zádərski], Zadrčan [zádərčan]. -
Izpuščanje neobstojnega samoglasnika je v nekaterih hrvaških imenih ustaljeno kot del imenskih zvez, npr. Janez iz Kastva
[jánez- is‿kástva] (Kastav[kástau̯] , rod. Kastva [kástva]), pridevniška tvorba na-ski pa zaradi nastalega zaporedja glasov v zlogu ne bi bila mogoča (*kastvski), zato kastavski [kástau̯ski]. - Namesto redkih hrvaških imen uporabljamo v slovenščini slovenske eksonime, pri katerih upoštevamo slovenska pravila neobstojnega polglasnika, npr. Sisek [sísək] (namesto hrv. Sisak), rod. Siska [síska]; prid. siški [síški], preb. i. Siščan [síščan]. Tako še Karlovec [kárlovəc] (namesto hrv. Karlovac).
-
Kadar bi izpad polglasnika povzročil nastanek težko izgovorljivega soglasniškega sklopa, govorimo o obstojnem polglasniku, ki se v končajih
-ec in-ek pri pregibanju ohranja ali premenjuje s samoglasnikom e, npr. Polančec [polánčəc], rod. Polančeca [polánčəca/polánčeca]; svoj. prid. Polančečev[polánčəčev-/polánčečev-] .
Podstava svojilnega pridevnika je enaka skrajšani (rodilniški) osnovi, npr. Gotovčev
Izpad samoglasnika iz osnove v slovenščini sistemsko uveljavljamo tudi v podstavi vseh tvorjenk: Susak [súsak], rod. Suska [súska]; prid. suški [súški], preb. i. Suščan [súščan]. V hrvaščini se neobstojni a v pridevniških izpeljankah ohranja: hrv. Susak, rod. Suska; prid. susački, preb. i. Suščan.
Daljšanje osnove
Redka moška imena na končni
- Šime [šíme], rod. Šimeta [šímeta];
-
Ive [íve], rod. Iveta [íveta].
Pri prevzemanju hrvaških imen na končni
Pri nekaterih imenih na končni nenaglašeni
Osnovo podaljšuje z j večina imen (le redka ne, npr. Hvar [hvár]), ki se končajo na
- Damir [dámir], rod. Damirja [dámirja];
- Nazor [názor], rod. Nazorja [názorja];
-
Vrsar [və̀rsar], rod. Vrsarja [və̀rsarja];
- Bjelovar [bjélovar], rod. Bjelovarja [bjélovarja];
- Sanader [sanáder], rod. Sanaderja [sanáderja].
Podstava svojilnega pridevnika je enaka podaljšani (rodilniški) osnovi, npr. Damirjev
V preteklosti je bilo daljšanje osnove pri imenih na končni sklop
Preglas
Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini pojavlja, kadar se osnova imena konča na govorjene glasove c, j, č, ž, š ali dž, ki so v hrvaščini zapisani s črkami ⟨c⟩, ⟨ć⟩, ⟨č⟩, ⟨j⟩, ⟨š⟩, ⟨ž⟩ in ⟨đ⟩ ter dvočrkji ⟨dž⟩, ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride do premene c v č.
⟨c⟩ |
Jasenovac [jasénovac], or. z Jasenovcem [z‿jasénou̯cem] Petrica [pétrica], or. s Petricem [s‿pétricem], pogosteje po drugi moški sklanjatvi s Petrico [s‿pétrico]; svoj. prid. Petričev |
⟨ć⟩ |
Roić [róič], or. z Roićem [z‿róičem]; svoj. prid. Roićev |
⟨č⟩ | Poreč [póreč], or. s Porečem [s‿pórečem] |
⟨đ⟩ |
Rađa [rádža], or. z Rađem [z‿rádžem], pogosteje po drugi moški sklanjatvi z Rađo [z‿rádžo]; svoj. prid. Rađev |
⟨š⟩ |
Drniš [də̀rniš], or. z Drnišem [z‿də̀rnišem] Glavaš [glávaš], or. z Glavašem [z‿glávašem]; svoj. prid. Glavašev |
⟨ž⟩ | Iž [íš], or. z Ižem [z‿ížem]; prid. iški [íški] |
⟨dž⟩ |
Šimundža [šímundža], or. s Šimundžem [s‿šímundžem], pogosteje po drugi moški sklanjatvi s Šimundžo [s‿šímundžo]; svoj. prid. Šimundžev |
⟨lj⟩ |
Trilj [trílʼ/tríl/], or. s Triljem [s‿tríljem] Hrelja [hrélja], or. s Hreljem [s‿hréljem]; svoj. prid. Hreljev |
⟨nj⟩ | Slunj [slún’/slún], or. s Slunjem [s‿slúnjem] |
Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na soglasnik r, če se ime sklanja z daljšanjem osnove, npr. Sesar [sésar], or. s Sesarjem [s‿sésarjem]; svoj. prid. Sesarjev
Tvorba svojilnih pridevnikov
V slovenščini tvorimo svojilne pridevnike iz samostalnikov moškega spola na
-
Šenoa [šénoa], svoj. prid. Šenoov
[šénoov-]; -
Krleža [kə̀rleža], svoj. prid. Krležev
[kə̀rležev-]; -
Letica [lética], svoj. prid. Letičev
[létičev-]; -
Budiša [búdiša], svoj. prid. Budišev
[búdišev-] .