Hrvaška različica latinične pisave ima 23 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjujejo štiri črke z ločevalnimi znamenji, tj. ⟨č⟩, ⟨ć⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩, posebna črka ⟨đ⟩ ter dvočrkja ⟨dž⟩, ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩.

Hrvaška abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨č Č⟩, ⟨ć Ć⟩, ⟨d D⟩, ⟨dž Dž⟩, ⟨đ Đ⟩, ⟨e E ⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨lj Lj⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨nj Nj⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨š Š⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨z Z⟩, ⟨ž Ž⟩.

V hrvaški pisavi sta uporabljeni dve ločevalni znamenji, ki ju pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• ostrivec ⟨´⟩ na črki ⟨ć⟩ za označevanje mehkosti;
• kljukica ⟨ˇ⟩ na črkah ⟨č⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩ za označevanje šumevcev.

Hrvaščina ima prosti naglas. Naglas je lahko na katerem koli zlogu, razen na zadnjem, npr. Zagreb [zágreb-], Virovitica [virovítica]. Naglasno mesto hrvaških besed praviloma ohranjamo.

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

V sklopu i in samoglasnika (črkovni sklop ⟨iV⟩) se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z j, npr. Biokovo [bijókovo], Biograd [bíjograd-], Ciriak [círijak].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨č⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩, ⟨z⟩ in ⟨ž⟩, ter dvočrkja ⟨dž⟩, ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ izgovarjamo po slovensko.

Hrvaščina pozna zlogotvorni soglasnik ⟨r⟩, ki ga izgovarjamo kot sklop polglasnika in [r]: Krk [kə̀rk], Srna [sə̀rna], Zrmanja [zə̀rmanja].

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz hrvaščine večinoma prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede in besedne zveze večinoma pisno podomačene, npr. bečarac [bečárac] (hrv. bećarac) ‘pesem’, slivovica [slívovica] (hrv. šljivovica) ‘žganje iz sliv’, buzara [búzara] ‘vrsta jedi’, galeb [galéb-] ‘vrsta ptiča’, pašticada [paštícada] ‘vrsta jedi’, plavac [plávac] ‘vrsta vina’, škripavac [škrípavac] ‘vrsta sira’, rožata [rožáta] ‘vrsta peciva’.

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v hrvaščini, npr. Belišće [belíšče], Bjelovar [bjélovar], Donji Miholjac [dónji mihóljac], Hrvatska Kostajnica [hə̀rvatska kostájnica], Župa dubrovačka [žúpa dúbrovačka] (hrvaška občina), Ivanić-Grad [ívanidž-grád‑]; Dragojević [dragójevič/drágojevič], Mažuranič [mažúranič].

Imena zgodovinskih oseb sicer podomačujemo, a se slovenska pisna oblika pogosto ne razlikuje od hrvaške, npr. Grgur Ninski [gə̀rgur nínski], Ljudevit Posavski [ljudevít posáu̯ski].

Za nekatere zemljepisne danosti na Hrvaškem se je že v preteklosti uveljavilo slovensko ime (eksonim). Med enobesednimi eksonimi so redka imena krajev, npr. Pulj [púl’/púl] (hrv. Pula), Reka [réka] (hrv. Rijeka), nekaj je tudi nekrajevnih imen, npr. otočje Brioni [brijóni] (hrv. Brijuni), pokrajina Medžimurje [medžimúrje/médžimurje] (hrv. Međimurje), gorovje Čičarija [čičaríja] (hrv. Ćićarija).

Za obmejna območja, na katerih živijo tudi Slovenci, so uveljavljena slovenska imena, npr. Karlovec [kárlovəc] (hrv. Karlovac), Brod na Kolpi [bród- na kólpi] (hrv. Brod na Kupi), Trstje [tə̀rstje] (hrv. Tršće), Kolpa [kólpa] (hrv. Kupa), Sotla [sótla] (hrv. Sutla).

Pri večbesednih eksonimih se je uveljavilo, da občnoimenske sestavine imena prevedemo, lastnoimenske pa morfemsko prilagodimo slovenščini, npr. Zlati rt [zláti ə̀rt] (hrv. Zlatni rat), Kvarnerski zaliv [kvarnêrski zalív-] (hrv. Kvarnerski zaljev), Zmajeva jama/špilja [zmájeva jáma/špílja] (hrv. Drakonova špilja). Hrvaško pridevniško obrazilo -čki (Plitvička jezera, Karlovačka kotlina, Riječki zaljev) nadomestimo s slovenskim -ski oz. -ški (Plitviška jezera [plítviška jézera], Karlovška kotlina [kárlou̯ška kotlína], Reški zaliv [réški zalív-]).

Pri podomačevanju stvarnih imen sledimo pravopisnim pravilom, večinoma jih prevajamo, npr. Baščanska plošča [baščánska plôšča] (hrv. Bašćanska ploča), Vodnjak življenja [vodnják življênja] (hrv. Zdenac života).

Slovničnih kategorij besed – spola, števila – pri prevzemanju iz hrvaščine načeloma ne spreminjamo.

Hrvaški neobstojni a v izglasnih morfemskih sklopih -ac, -ak, -ar itd. pogosto obravnavamo kot neobstojni samoglasnik tudi v slovenščini.

Pri imenih s končajema -ac (Pelješac [pélješac], Obrovac [óbrovac]) in -ar (Zadar [zádar]), v katerih osnove ne podaljšujemo z j, zapisani a v imenovalniku izgovorimo po črki: 

• Pelješac [pélješac], rod. Pelješca [pélješca];
• Gotovac [gótovac], rod. Gotovca [gótou̯ca];
• Cerovac [cêrovac], rod. Cerovca [cêrou̯ca];
• Zadar [zádar], rod. Zadra [zádra];
• Bakar [bákar], rod. Bakra [bákra].
  

Pri prevzemanju imen s končajema -ak (Susak) in -at (Cavtat) upoštevamo izgovorljivost nastalega soglasniškega sklopa; in sicer

1. neobstojni a opuščamo, če je soglasniški sklop izgovorljiv:
   • Susak [súsak], rod. Suska [súska];
   • Paljetak [paljétak], rod. Paljetka [paljétka];
2. samoglasnik a ohranjamo, če je soglasniški sklop neizgovorljiv:
   • Cavtat [cáu̯tat], rod. Cavtata [cáu̯tata].

Neobstojni polglasnik, zapisan s črko e v končaju -ec ali -ek, se pojavlja v redkih imenih zlasti s kajkavskega območja, npr.:

• Čakovec [čákovəc], rod. Čakovca [čákou̯ca];
• Međimurec [médžimurəc], rod. Međimurca [médžimurca];
• Sremec [sréməc], rod. Sremca [srémca];
• Dudek [dúdək], rod. Dudka [dútka];
• Maček [máčək], rod. Mačka [máčka].
  

Redka moška imena na končni -e sklanjamo z daljšanjem osnove s t:

• Šime [šíme], rod. Šimeta [šímeta];
• Ive [íve], rod. Iveta [íveta].
  

Osnovo podaljšuje z j večina imen (le redka ne, npr. Hvar [hvár]), ki se končajo na -r (v izvirnem jeziku daljšanja ni), npr.:

• Damir [dámir], rod. Damirja [dámirja];
• Nazor [názor], rod. Nazorja [názorja];
• Vrsar [və̀rsar], rod. Vrsarja [və̀rsarja];
  
• Bjelovar [bjélovar], rod. Bjelovarja [bjélovarja];
• Sanader [sanáder], rod. Sanaderja [sanáderja].

Preglas samoglasnika o v e se v slovenščini pojavlja, kadar se osnova imena konča na govorjene glasove c, j, č, ž, š ali dž, ki so v hrvaščini zapisani s črkami ⟨c⟩, ⟨ć⟩, ⟨č⟩, ⟨j⟩, ⟨š⟩, ⟨ž⟩ in ⟨đ⟩ ter dvočrkji ⟨dž⟩, ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride do premene c v č.

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se končajo na soglasnik r, če se ime sklanja z daljšanjem osnove, npr. Sesar [sésar], or. s Sesarjem [s‿sésarjem]; svoj. prid. Sesarjev [sésarjev-].

V slovenščini tvorimo svojilne pridevnike iz samostalnikov moškega spola na -a s priponskim obrazilom -ov oz. -ev, kadar je pred končnico osnova na govorjeni c, j, č, ž, š ali dž:

• Šenoa [šénoa], svoj. prid. Šenoov [šénoov-];
• Krleža [kə̀rleža], svoj. prid. Krležev [kə̀rležev-];
• Letica [lética], svoj. prid. Letičev [létičev-]; 
• Budiša [búdiša], svoj. prid. Budišev [búdišev-].