Novogrški črkopis obsega 24 črk in osem dvočrkij: ⟨αι⟩ – [e], ⟨ει⟩ – [i], ⟨οι⟩ – [i], ⟨ου⟩ – [u], ⟨υι⟩ – [i], ⟨γκ⟩ – [g], ⟨ντ⟩ – [d] in ⟨μπ⟩ – [b].

Novogrška abeceda (alfabet): ⟨α А⟩, ⟨β Β⟩, ⟨γ Γ⟩, ⟨δ Δ⟩, ⟨ε Ε⟩, ⟨ζ Ζ⟩, ⟨η Η⟩, ⟨θ Θ⟩, ⟨ι Ι⟩, ⟨κ Κ⟩, ⟨λ Λ⟩, ⟨μ Μ⟩, ⟨ν Ν⟩, ⟨ξ Ξ⟩, ⟨ο Ο⟩, ⟨π Π⟩, ⟨ρ Ρ⟩, ⟨σ/ς Σ⟩, ⟨τ Τ⟩, ⟨υ Υ⟩, ⟨φ Φ⟩, ⟨χ Χ⟩, ⟨ψ Ψ⟩, ⟨ω Ω⟩.

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (v pokončnem in ležečem tisku), njenim prečrkovanjem in črko slovenske latinice oz. slovenice (podomačevanje).

V novogrški pisavi se uporabljata dve ločevalni znamenji, ki sta v grščini obvezni sestavini zapisa in se uporabljata na malih tiskanih črkah in na veliki začetnici:

• ostrivec ⟨´⟩ označuje naglašeni zlog in tonem ter ga pri prečrkovanju ohranjamo,
• dvojna pika ⟨¨⟩ označuje dvozložni izgovor zaporednih samoglasnikov in jo pri prečrkovanju lahko opuščamo.

V pisno podomačenih oblikah ločevalnih znamenj ne zapisujemo.

Pri prevzemanju imen iz grščine naglasno mesto praviloma ohranjamo. Pomagamo si z akutom (ostrivcem), ki v novogrški pisavi označuje naglasno mesto in se zapisuje na vseh večzložnih besedah: Petros [pétros] (gr. Πέτρος, prečrk. Pétros). Naglasno znamenje ohranjamo v prečrkovanih oblikah, medtem ko ga v podomačenih oblikah opuščamo.

Novogrški naglas stoji znotraj zadnjih treh zlogov, odvisen je tudi od besede in besedne oblike. Beseda je torej lahko naglašena na zadnjem, predzadnjem ali predpredzadnjem zlogu, pri čemer mesto naglasa znotraj teh zlogov ni v celoti napovedljivo:

1. naglas na zadnjem zlogu: Karamanlis [karamanlís] (gr. Καραμανλής, prečrk. Karamanlés);
2. naglas na predzadnjem zlogu: sirtaki [sirtáki] (gr. συρτάκι, prečrk. syrtáki);
3. naglas na predpredzadnjem zlogu: Aleksandros [aléksandros] (gr. Aλέξανδρος, prečrk. Aléxandros).

Izjemoma se je v slovenščini uveljavil drugačen naglas kot v novi grščini. To velja zlasti za osebna imena, ki so bila prevzeta prek drugih jezikov, npr. (Nana) Mouskouri [nána muskúri] (gr. Νάνα Μούσχουρη [múshuri], prečrk. Nána Moúschoure), in za nekatere toponime.

Nova grščina ima pet samoglasnikov (a, e, i, o in u), ki se zapisujejo s črkami in dvočrkji. Novogrške samoglasnike, zapisane s črkami ⟨α⟩ – ⟨a⟩, ⟨ε⟩ – ⟨e⟩, ⟨ι⟩ – ⟨i⟩ in ⟨ο⟩ ter ⟨ω⟩ – ⟨o⟩, izgovarjamo po slovensko. Samoglasnika, ki se zapisujeta s črkama ⟨η⟩ in ⟨υ⟩, se oba izgovarjata kot [i], prečrkujeta pa kot ⟨e⟩ oz. ⟨y⟩.

Dvočrkje ⟨ου⟩ označuje samoglasnik u; prevzemamo ga kot ⟨u⟩.

Zev med samoglasnikom i in drugim samoglasnikom zapiramo z j le v izgovoru, v pisavi pa ne: Maria [maríja] (gr. Μαρία, prečrk. María), Aleksia [aleksíja] (gr. Αλεξία, prečrk. Alexía), Iraklio [iráklijo] (gr. Hράκλειο, prečrk. Erákleio).

Novogrški soglasniki in soglasniški sklopi, ki se zapisujejo s črkami ⟨γ⟩, ⟨δ⟩, ⟨ζ⟩, ⟨κ⟩, ⟨λ⟩, ⟨μ⟩, ⟨ν⟩, ⟨π⟩, ⟨ρ⟩, ⟨σ⟩, ⟨τ⟩ in ⟨ψ⟩ ter prečrkujejo kot ⟨g⟩, ⟨d⟩, ⟨z⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩ in ⟨ps⟩, se izgovarjajo po slovensko.

Soglasniške sklope, zapisane kot ⟨μπ⟩, ⟨ντ⟩ in ⟨γκ⟩, v slovenščini podomačujemo različno, in sicer

• ⟨μπ⟩ sredi besede kot ⟨mb⟩, na začetku besede pa kot ⟨b⟩: Kalambaka [kalambáka] (gr. Καλαμπάκα, prečrk. Kalampáka), Basis [básis] (gr. Μπάσης, prečrk. Mpáses);
• ⟨ντ⟩ sredi besede kot ⟨nd⟩, na začetku besede pa kot ⟨d⟩: Finikunda [finikúnda] (gr. Φοινοικούντα, prečrk. Phoinikoúnta), Demis [démis] (gr. Ντέμης, prečrk. Ntémes);
• ⟨γκ⟩ sredi besede kot ⟨ng⟩, na začetku besede pa kot ⟨g⟩: Angistri [angístri] (gr. Αγκίστρι, prečrk. Ankístri), Grevena [grevéna] (gr. Γκρεβενά, prečrk. Gkrebená).

Tako kot jih zapišemo v pisno podomačenih oblikah, jih tudi izgovorimo.

Enako kot sklop ⟨γκ⟩ se podomači sklop ⟨γγ⟩, ki se pojavlja zgolj na sredini besed. Ostale podvojene soglasnike v pisavi praviloma ohranjamo tako v prečrkovanih kot v podomačenih oblikah, v izgovoru pa jih poenostavljamo v enojne, npr. Jannis [jánis] (gr. Γιάννης, prečrk. Jánnis). Izjema so že uveljavljene oblike, npr. Parnas [parnás] (gr. Παρνασσός, prečrk. Parnassós).

Preglednica prikazuje pogostejše primere podomačevanja dvočrkij in črk.

Občna poimenovanja iz nove grščine prevajamo. Pri tistih, ki jih ne, sledimo izgovoru v slovenščini, in sicer so besede pisno podomačene v skladu z zgornjima preglednicama: giros [gíros] (gr. γύρος, prečrk. gýros) |jed|, suvlaki [suvláki] (gr. σουβλάκι, prečrk. soubláki) |jed|, sirtaki [sirtáki] (gr. συρτάκι, prečrk. syrtáki) |ples|, katarevusa [katarevúsa] (gr. καθαρεύουσα, prečrk. kathareúousa) |nekdaj uradni jezik|, uzo [úzo] (gr. ούζο, prečrk. oúzo) |alkoholna pijača|, retsina [retsína] (gr. ρετσίνα, prečrk. retsína) |alkoholna pijača|.

Lastna imena pisno večinoma podomačujemo po enakih načelih kot občna: Atos [átos] (gr. Άθος, prečrk. Áthos), Aleksis [aléksis] (gr. Aλέξης, prečrk. Aléxes), Volos [vólos] (gr. Βόλος, prečrk. Bólos), Jorgos [jórgos] (gr. Γιώργος, prečrk. Giórgos), Iraklio [iráklijo] (gr. Ηράκλειο, prečrk. Erákleio), Kostas [kóstas] (gr. Κώστας, prečrk. Kóstas), Kapodistrias [kapodístrijas] (gr. Καποδίστριας, prečrk. Kapodístrias), Kavafis [kaváfis] (gr. Καβάφης, prečrk. Kabáphes), Burusis [burúsis] (gr. Μπουρούσης, prečrk. Mpouroúses), Mikonos [míkonos] (gr. Μύκονος, prečrk. Mýkonos), Demis [démis] (gr. Ντέμης, prečrk. Ntémes), Hatzidakis [hadzidákis] (gr. Χατζιδάκης, prečrk. Chatzidákes).

Številna zemljepisna imena se uporabljajo v oblikah, ki so se v slovenščini v preteklosti uveljavila po pravilih za prevzemanje antičnih imen. To so eksonimi in jih ohranjamo nespremenjene, pri večbesednih eksonimih izlastnoimenske sestavine zgolj morfemsko podomačimo, občnoimenske pa prevedemo. To so

• ime države: Grčija [gə̀rčija] (gr. Ελλάδα, prečrk. Elláda), Osrednja Grčija [osrédnja gə̀rčija] (gr. Στερεά Ελλάδα, prečrk. Stereá Elláda);
• imena mest: Atene [aténe] (gr. Αθήνα, prečrk. Athéna), Tebe [tébe] (gr. Θήβα, prečrk. Théba), Korint [korínt] (gr. Κόρινθος, prečrk. Kórinthos), Patras [pátras] (gr. Πάτρα, prečrk. Pátra), Šparta [špárta] (gr. Σπάρτη, prečrk. Spárte), Solun [solún] (gr. Θεσσαλονίκη, prečrk. Thessaloníke); prav tako Carigrad [cárigrad-] (novogrško Κωνσταντινούπολη, prečrk. Konstantinópole), ki se lahko uporablja namesto toponimov Konstantinopel [konstantinópəl] in Istanbul [ístanbul];
• imena pokrajin in otokov: Bojotija [bojótija] (gr. Βοιωτία, prečrk. Boiotía), Ηalkidika [halkídika] (gr. Χαλκιδική, prečrk. Chalkidiké), Epir [epír] (gr. Ήπειρος, prečrk. Épeiros), Kreta [kréta] (gr. Κρήτη, prečrk. Kréte), Ciper [cípər] (gr. Kύπρος, prečrk. Kýpros), Lezbos [lézbos] (gr. Λέσβος, prečrk. Lésbos), Krf [kə̀rf] (gr. Κέρκυρα, prečrk. Kérkyra);
• imena voda: Egejsko morje [egêjsko mórje] (gr. Αιγαίο πέλαγος, prečrk. Aigaío pélagos), Jonsko morje [jónsko mórje] (gr. Iόνιοπέλαγος, prečrk. Iónio pélagos), Saronski zaliv [sarónski zalív-] (gr. Σαρωνικόςκόλπος, prečrk. Saronikós kólpos);
• imena gora: Olimp [olímp] (gr. Όλυμπος, prečrk. Ólympos).

Prevzete besede uvrstimo v ustrezni sklanjatveni vzorec glede na njihovo obliko, npr.

• suvlaki [suvláki] m, rod. suvlakija [suvlákija] (gr. σουβλάκι, prečrk. soubláki);
• uzo [úzo] m, rod. uza [úza] (gr. ούζo, prečrk. oúzo).

Pri novogrških lastnih imenih (v primerjavi s starogrškimi) končajev ne opuščamo, tudi pri pregibanju ne, npr. -⟨os⟩ (gr. -⟨ος⟩) in -⟨is⟩ (gr. -⟨ης⟩):

• Ksarhakos [ksarhákos], rod. Ksarhakosa [ksarhákosa] (gr. Ξαρχάκος, prečrk. Xarchákos);
• Korais [korajís], rod. Koraisa [korajísa] (gr. Κοραής, prečrk. Koraés).

Nekatere besede pri prevzemanju spremenijo spol in/ali število, in sicer

1. grški samostalniki srednjega spola na -i ali -o postanejo v slovenščini moškega spola, npr.
   • suvlaki [suvláki] m, rod. suvlakija [suvlákija] (gr. σουβλάκι, prečrk. soubláki s);
   • Iraklio [iráklijo] m, rod. Iraklia [iráklija] (gr. Ηράκλειο, prečrk. Erákleio s).
2. grška zemljepisna imena ženskega spola na -i (gr. -⟨η⟩) prevzemamo v slovenščino na dva načina, in sicer
   • postanejo moškega spola, npr.:
     • Santorini [santoríni] m, rod. Santorinija [santorínija] (gr. Σαντορίνη, prečrk. Santoríne ž);
     • Simi [sími] m, rod. Simija [símija] (gr. Σύμη, prečrk. Sýme ž);
   • ohranijo ženski spol in spremenijo končnico v -a, npr. Ηalkidika [halkídika] ž, rod. Halkidike (gr. Χαλκιδική, prečrk. Chalkidiké ž);
3. grška zemljepisna imena na -⟨os⟩ ženskega spola so v slovenščini moškega spola, npr.  Mikonos [míkonos] m, rod. Mikonosa [míkonosa] (gr. Mύκονος, prečrk. Mýkonos ž);
4. grška imena srednjega spola na -⟨ma⟩ postanejo v slovenščini ženskega spola, npr.  Sintagma [síntagma] ž, rod. Sintagme [síntagme] (gr. Σύνταγμα, prečrk. Sýntagma s);
5. grška zemljepisna imena na -a, ki so v novi grščini množinski samostalniki srednjega spola, so v slovenščini edninski samostalniki ženskega spola, npr. Joannina [joánina] ž ed., rod. Joannine [joánine] (gr. Ιωάννινα, prečrk. Ioánnina s mn.); naglas se z zadnjega zloga zaradi lažjega pregibanja prenese na osnovo, npr. Hania [hánija] ž ed., rod. Hanie [hánije] (gr. Χανιά, prečrk. Chaniá s mn.).