Predstavljena prevzemalna pravila uveljavljamo za lastna imena in neprevedene občne besede z območja mednarodno priznanih meja Republike Latvije, kjer je latvijščina edini uradni jezik.

Latvijska različica latinične pisave ima 22 črk osnovnega latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje z 11 črkami z ločevalnimi znamenji: ⟨ā⟩, ⟨ē⟩, ⟨ī⟩, ⟨ū⟩, ⟨ģ⟩, ⟨ķ⟩, ⟨ļ⟩, ⟨ņ⟩, ⟨č⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩.

Latvijska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨ā Ā⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨č Č⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨ē Ē⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨ģ Ģ⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨ī Ī⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨ķ Ķ⟩, ⟨l L⟩, ⟨ļ Ļ⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨ņ Ņ⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨š Š⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨ū Ū⟩, ⟨v V⟩, ⟨z Z⟩, ⟨ž Ž⟩.

V latvijski pisavi se uporabljajo tri ločevalna znamenja, ki jih pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:

• črtica (makron) ⟨¯⟩ nad črkami ⟨ā⟩, ⟨ē⟩, ⟨ī⟩ in ⟨ū⟩ za označevanje dolžine samoglasnikov;
• vejica ⟨,⟩ pod črkami ⟨k̦⟩, ⟨l̦⟩ in ⟨n̦⟩ ter nad črko ⟨g̒⟩ za označevanje trdonebnih glasov;
• kljukica ⟨ˇ⟩ nad črkami ⟨č⟩, ⟨š⟩ in ⟨ž⟩ za označevanje šumevcev.

Naglasno mesto je v latvijskih besedah vedno na prvem zlogu, npr. Daugavpils [dáu̯gau̯pils], Jelgava [jélgava], Andrejs Pumpurs [ándrejs púmpurs], Rainis [rájnis].

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Latvijščina pozna dvoglasnike, zapisane kot ⟨ie⟩, ⟨ai⟩, ⟨au⟩, ⟨ei⟩ in ⟨ui⟩, ki jih v slovenščino prevzemamo kot [je], [aj], [au̯], [ej] in [uj]: Liepāja [ljépaja], Valmiera [válmjera], Olaine [ólajne], Gauja [gáu̯ja], Reinis [rêjnis].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨c⟩, ⟨č⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨š⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩, ⟨z⟩ in ⟨ž⟩, izgovarjamo po slovensko.

Podvojeni soglasniki se v latvijščini izgovarjajo kot dolgi soglasniki, v slovenščini jih izgovarjamo enojno: Anna [ána], Markuss [márkus].

Končna črkovna sklopa -⟨šs⟩ in -⟨čs⟩ se v latvijščini izgovarjata kot dolga [š:] in [č:], v slovenščino pa ju prevzemamo kot navadna [š] in [č]: Pelšs [pélš], Rinkēvičs [rínkevič].

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali črkovnim sklopom) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz latvijščine so v slovenščini redka, večinoma so pisno nepodomačena, npr. daina [dájna] ʻljudska pesemʼ, saeima [sáejma] ‘latvijski parlament’.

Lastna imena v zapisu ohranjamo nespremenjena: Kuldīga [kúldiga], Edgars Rinkēvičs [édgars rínkevič].

Latvijska rojstna imena so enako kot navadni samostalniki uvrščena v različne sklanjatve. V latvijsko 1. moško sklanjatev so uvrščena imena s končajem -s (Edgars [édgars], Ivars [ívars], Vladimirs [vládimirs], Dzintars [dzíntars], Andrejs [ándrejs], Valērijs [válerijs]). Pri prevzemanju v slovenščino imena s tem končajem sklanjamo po slovenski prvi moški sklanjatvi: Vladimirs [vládimirs], rod. Vladimirsa [vládimirsa].

Latvijski priimki se glede na spol in končaj uvrščajo v različne sklanjatve. Priimki za osebe moškega spola imajo v imenovalniku končaja -s/-š in -is, za osebe ženskega spola pa -a in -e. Pare priimkov za oba spola v slovenščino prevzemamo v izvirni obliki, npr. Ulmanis m [úlmanis] in Ulmane ž [úlmane], Jansons m [jánsons] in Jansone ž [jánsone], Petrusēvičs m [pétrusevič] in Petrusēviča ž [pétruseviča], Bērziņš m [bêrzinʼš] in Bērziņa ž [bêrzinja], Eglītis m [églitis] in Eglīte ž [églite].

Za nekatere latvijske zemljepisne danosti uporabljamo v slovenščini uveljavljena slovenska imena (eksonime), npr. Riga [ríga] (latv. Rīga), Riški zaliv [ríški zalív-] (latv. Rīgas jūŗas līcis).

Pri podomačevanju stvarnih imen sledimo pravopisnim pravilom: prevajamo redka stvarna imena, npr. Latvijska narodna knjižnica [látvijska národna knjížnica] (latv. Latvijas Nacionālā bibliotēka).

S pregibanjem latvijskih prevzetih imen ni večjih težav, saj sledimo izgovoru v slovenščini in jih uvrščamo v slovenske sklanjatvene vzorce.

Ženska imena, ki se ne končajo na -a, se v slovenščini uvrščajo v 3. žensko sklanjatev in jih pregibamo z ničto končnico: Saule [sáu̯le], rod. Saule [sáu̯le]; Ziedīte [zjédite], rod. Ziedīte [zjédite]. Svojilni pridevnik iz teh imen je tvorjen iz podstave, ki nima končnega -e: Saulin [sáu̯lin], Ziedītin [zjéditin].

Nekatera zemljepisna imena na -i so v latvijščini moškega spola množine. V slovenščino jih prevzemamo kot edninske samostalnike in jih sklanjamo po prvi moški sklanjatvi, npr. Preiļi [prêjlji], Viļāni [víljani].

Zemljepisna imena na -e so v latvijščini ženskega spola. V slovenščino jih prevzemamo kot samostalnike moškega spola in jih sklanjamo po prvi moški sklanjatvi, npr. Rēzekne [rézekne], Dobele [dóbele], Sabile [sábile].

Osnovo pisno in govorno podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnik e ali i, npr. Sabile [sábile], rod. Sabileja [sábileja]; Preiļi [prêjlji], rod. Preiļija [prêjljija]; Līvāni [lívani], rod. Līvānija [lívanija].

Preglas samoglasnika o v e se pojavlja, če se govorjena osnova konča na č ali š:

• Mārtiņš [mártinʼš], or. z Mārtiņšem [z‿mártinʼšem]; svoj. prid. Mārtiņšev [mártinʼšev-]
• Pelšs [pélš], or. s Pelšsem [s‿pélšem]; svoj. prid. Pelšsev [pélšev-]
• Rinkēvičs [rínkevič], or. z Rinkēvičsem [z‿rínkevičem]; svoj. prid. Rinkēvičsev [rínkevičev-]

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se sklanjajo z daljšanjem osnove z j:

• Viļāni [víljani], or. z Viļānijem [z‿víljanijem]
• Dobele [dóbele], or. z Dobelejem [z‿dóbelejem]