Predstavljena prevzemalna pravila uveljavljamo za lastna imena in neprevedene občne besede z območja mednarodno priznanih meja držav in njihovih odvisnih ozemelj, kjer je uradni jezik indonezijščina oz. malajščina. Prevzemalna pravila, predstavljena v nadaljevanju, veljajo za oba jezika, zaradi kratkosti pa bo v nadaljevanju navajana le indonezijščina.

Indonezijska različica latinične pisave ima 26 črk osnovnega latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s štirimi dvočrkji, ki niso del abecede: ⟨ng⟩ in ⟨ny⟩ ter ⟨sy⟩ in ⟨kh⟩. Slednji sta značilni za prevzeto besedje, zlasti za izposojenke iz sanskrta, arabščine in evropskih jezikov.

Indonezijska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

Indonezijske besede so večinoma naglašene na predzadnjem zlogu: Bali [báli], Medan [médan], Palembang [palémbang-].

Pri dvozložnih besedah, ki imajo v indonezijskem izgovoru v predzadnjem zlogu polglasnik, se naglas premakne na zadnji zlog: Seram [serám] (ind. [səˈram]). Pri večzložnih besedah s polglasnikom v predzadnjem zlogu se naglas v indonezijščini umakne na predpredzadnji zlog, prim. Tangerang [tángerang-] (ind. [ˈt̪aŋəɾaŋ]).

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko, ⟨i⟩ in ⟨u⟩ položajno tudi kot [j] in [u̯].

V črkovnem sklopu i in samoglasnika se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z j, tj. [ijV]: Riau [ríjav-], Timotius [timotíjus].

Indonezijske dvoglasnike, zapisane ⟨ai⟩, ⟨au⟩ in ⟨oi⟩, ki se pojavljajo le v odprtih zlogih, prevzemamo kot [aj], [au̯] in [oj]: Khairul [hájrul]. V položajih, ko taki kombinaciji glasov sledi soglasnik (gre torej za zaprti zlog), glasova izgovarjamo ločeno in dvozložno: Laut [láut], Syaikh Hisyam [šáih híšam], Uwais [uváis]. Tudi sicer se kombinacije samoglasnikov, ki niso dvoglasniki v odprtih zlogih, izgovarjajo samostojno: Kabaena [kabaéna], Laiwui [lajvúi].

V sklopih podvojenih samoglasnikov izgovarjamo vsak glas samostojno, npr. Raas [ráas].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩, ⟨v⟩ in ⟨z⟩, izgovarjamo po slovensko.

Indonezijščina pozna štiri dvočrkja:

• dvočrkje, zapisano kot ⟨ny⟩, označuje zveneči nebni nosnik [ɲ], ki ga v slovenščino prevzemamo kot [nj]: Bunyu [búnju];
• dvočrkje, zapisano kot ⟨ng⟩, označuje zveneči mehkonebni nosnik [ŋ], ki ga v slovenščino prevzemamo kot soglasniški sklop [ng]: Sangjang [sángdžang-]; v sklopih ⟨ngg⟩ in ⟨ngk⟩ dvočrkje ⟨ng⟩ prevzemamo kot [n]: Banggai [bángaj], Bangka [bánka];
• dvočrkje, zapisano kot ⟨sy⟩, označuje šumevec [š], ki ga prevzemamo kot [š]: Rasyid [rášid-];
• dvočrkje, zapisano kot ⟨kh⟩, označuje mehkonebni pripornik [χ], ki ga prevzemamo kot [h]: Syaikh Hisyam [šáih híšam].

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (oz. dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz indonezijščine so v slovenščini redka, večinoma so pisno podomačena: gong [gông-/góng-] ‘glasbilo’, orangutan [orangútan] ‘vrsta opice’, sarong [sárong-] ‘oblačilo’ (ind. sarung), silat [sílat] ‘borilna veščina’.

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v indonezijščini: Joko Widodo [džóko vidódo], Yogyakarta [jọgjakárta], Sumbawa [sumbáva].

Indonezijska (in malezijska) osebna imena so večinoma enodelna, sestavlja jih le rojstno ime. Lahko so enobesedna (Suharto [suhárto], Sukarno [sukárno], Hasan [hásan]) ali večbesedna (Muhammad Hasan [muhámad- hásan]). K rojstnemu imenu je lahko dodano očetovo ime, npr. Hasan Musa [hásan músa] (‘Hasan, sin Muse’). V malezijski uradni pisni rabi je v takem primeru obvezno dodati iz arabščine prevzeti predimek bin ‘sin’ oz. binti ‘hči’, npr. Hasan bin Musa [hásan bin músa]. V Indoneziji je k očetovemu imenu lahko dodan končaj ‑putra ‘sin’ oz. -putri ‘hči’, npr. Megawati Sukarnoputri [megaváti sukarnopútri].

Za nekatere indonezijske zemljepisne danosti uporabljamo v slovenščini pisno podomačena in (pri občnih sestavinah) prevedena slovenska imena (eksonime), npr. Džakarta [džakárta] (ind. Jakarta), Java [jáva] (ind. Jawa), Sulavezi [sulavézi] (ind. Sulawesi), Surabaja [surabája] (ind. Surabaya), Sundski otoki [súntski otóki] (ind. Kepulauan Sunda), Moluki [molúki] (ind. Kepulauan Maluku).

S pregibanjem indonezijskih prevzetih imen ni večjih težav, saj sledimo izgovoru v slovenščini in jih uvrščamo v slovenske sklanjatvene vzorce.

Redka imena ženskega spola, ki se ne končajo na -a, se uvrščajo v 3. žensko sklanjatev in jih pregibamo z ničto končnico, npr. Yuni [júni], rod. Yuni [júni]; svojilni pridevnik tvorimo z j pred pripono -in: svoj. prid. Yunijin [júnijin].

Kadar v moških imenih črko ⟨e⟩ v izglasnem morfemskem sklopu ‑en izgovarjamo kot polglasnik, ta v odvisnih sklonih pri pregibanju in tvorbi svojilnega pridevnika v izgovorljivih soglasniških sklopih izpada:

• Banten [bántən], rod. Bantna [bántna];
• Deden [dédən], rod. Dedna [dédna].

Osnovo pisno in govorno podaljšujejo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnika i in u ter na soglasnik r:

• Bekasi [bekási], rod. Bekasija [bekásija];
• Bunyu [búnju], rod. Bunyuja [búnjuja];
• Anwar [ánvar], rod. Anwarja [ánvarja].

Preglas samoglasnika o v e se pojavlja, če se govorjena osnova konča na j. Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se sklanjajo z daljšanjem osnove z j:

• Banggai [bángaj], or. z Banggaiem [z‿bángajem];
• Agni [ágni], or. z Agnijem [z‿agnijem]; svoj. prid. Agnijev [ágnijev-];
• Anwar [ánvar], or. z Anwarjem [z‿ánvarjem]; svoj. prid. Anwarjev [ánvarjev-].