Finščina
Pisava
Finska različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s tremi črkami z ločevalnimi znamenji (⟨å⟩, ⟨ä⟩, ⟨ö⟩).
Finska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩, ⟨å Å⟩, ⟨ä Ä⟩, ⟨ö Ö⟩.
Posebnosti
- Črki ⟨b⟩ in ⟨f⟩ se uporabljata le za zapis (novejših) prevzetih besed, črke ⟨c⟩, ⟨q⟩, ⟨w⟩, ⟨x⟩, ⟨z⟩, ⟨å⟩ pa za citatni zapis prevzetih besed in tujih lastnih imen.
- Črki ⟨š⟩ in ⟨ž⟩ nista del finske abecede, uporabljata se le v novejših prevzetih besedah in lastnih imenih, lahko sta zamenjani z dvočrkjema ⟨sh⟩ in ⟨zh⟩.
- Skoraj vse črke so lahko zapisane podvojeno, s čimer se v finščini označuje (fonemsko) dolžino samoglasnikov in soglasnikov.
O vključevanju finskih črk z ločevalnimi znamenji v slovensko abecedo glej poglavje »Slovenska abeceda« (Pisna znamenja).
V finski pisavi se uporabljata dve ločevalni znamenji, ki ju pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo:
- dvojna pika ⟨¨⟩ nad črkama ⟨ä⟩ in ⟨ö⟩;
- krožec ⟨˚⟩ nad črko ⟨å⟩ se uporablja pri finskih lastnih imenih švedskega izvora.
Izgovor
Naglasno mesto
Naglasno mesto finskih besed praviloma ohranjamo. V finščini je stalni naglas na prvem zlogu besede, npr. Helsinki [hélsinki], Tampere [támpere]. Kadar si v prvem zlogu sledita dva samoglasnika, je naglas vedno na prvem samoglasniku, npr. Niemi [níjemi].
Posebnost
Pri nekaterih v preteklosti prevzetih imenih se je v slovenščini uveljavilo drugačno naglasno mesto: Kalevala [kalevála] (fin. [kálevala]).
Finščina pri daljših besedah poleg glavnega pozna tudi stranski naglas. V slovenščini tako naglašene besede pogosto izgovorimo z dvema naglasoma, npr. Lappeenranta [lápenránta].
Razmerja med črkami in glasovi
Samoglasniki
Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko; ⟨i⟩ in ⟨u⟩ glede na položaj tudi kot [j] in [u̯].
Posebnosti
- Samoglasnik, zapisan s črko ⟨ä⟩, prevzemamo kot [ê] in [e]: Häkkinen [hêkinen], Pyhäjärvi [píhejervi].
- Samoglasnik, zapisan s črko ⟨ö⟩, prevzemamo kot [e]: Rötkö [rétke], Ylöjärvi [ílejervi].
- Samoglasnik, zapisan s črko ⟨y⟩, prevzemamo kot [i]: Nykänen [níkenen], Jyväskylä [jíveskile].
Naglašeni samoglasnik, ki je zapisan s črko ⟨e⟩ in ki se izgovarja kot sredinski [e], prevzemamo z ozkim [é] (čeprav je ta ožji (višji) od finskega), npr. Espoo [éspo], Lehtinen [léhtinen].
Naglašeni samoglasnik, ki je zapisan z ⟨ä⟩, ki se izgovarja kot zelo širok (nizek) [æ], prevzemamo s širokim [ê] (čeprav ta ni tako širok kot finski), npr. Mäkäräinen [mêkerejnen] (fin. mækæræjnen]).
Razlikovanje
Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨ö⟩ in ⟨y⟩, se izgovarjata kot zaokrožena sprednja [ø] in [y], v slovenščino ju prevzemamo kot [e] in [i].
Samoglasnika, zapisana s črkama ⟨e⟩ in ⟨o⟩, prevzemamo praviloma kot ozka, kot široka pa, kadar e stoji pred glasom j ali r, npr. Leino [lêjno], oz. kadar o stoji pred glasom [u̯], npr. Poutiainen [pôu̯tijajnen].
Za več informacij o prevzemanju e in o glej poglavje »Samoglasniki v prevzetih imenih« (Glasoslovni oris).
V črkovnem sklopu ⟨iV⟩ se pojavlja zev, ki ga v izgovoru zapiramo z [j], npr. Nokia [nókija], Poutiainen [pôu̯tijajnen].
Finščina pozna 18 dvoglasnikov. V dvoglasniških sklopih ⟨Vu⟩ ali ⟨Vy⟩ se ⟨u⟩ in ⟨y⟩ izgovarjata kot [u̯], npr. Oulu [ôu̯lu], Kaurismäki [káu̯rismeki], Häyry [hêu̯ri]; v sklopih ⟨Vi⟩ se ⟨i⟩ izgovarja kot [j], npr. Hailuoto [hájluoto]. Pri ostalih finskih dvoglasnikih (⟨uo⟩, ⟨ie⟩, ⟨yö⟩) ali zvezah samoglasnikov polno izgovarjamo oba samoglasnika: Kuopio [kúopijo], Ylivieska [ílivijeska], Kyösti [kíjesti]; Lapua [lápua], Joensuu [jóensu].
Finščina dolžino samoglasnikov označuje s podvojenim zapisom črke. Te dolžine pri prevzemanju v slovenščino ne upoštevamo, npr. Ahtisaari [áhtisari], Hämeenlinna [hêmenlína], Paasilinna [pásilina].
Soglasniki
Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨h⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩ in ⟨v⟩, izgovarjamo po slovensko.
Kot samoglasniki so tudi soglasniki lahko dolgi ali kratki; dolgi se v finščini zapisujejo podvojeno. Te dolžine v slovenščini ne izgovarjamo: Matti [máti], Jukka [júka].
Posebnosti
- Črka ⟨n⟩ se v črkovnem sklopu ⟨np⟩ izgovarja [m]: Sillanpää [sílampe].
- Črka ⟨w⟩ se je v preteklosti uporabljala namesto črke ⟨v⟩. Danes je ohranjena v zapisu posameznih priimkov: Mika Waltari [míka váltari], Tapio Wirkkala [tápijo vírkala].
V preglednici zvenečnostne premene niso posebej obravnavane, v zapisu izgovora pri ponazarjanju drugih pojavov pa so upoštevane. Glej preglednico za slovenščino.
Preglednica zapis – izgovor v slovenščini
| Zapis | Položaj | Izgovor v slovenščini | Zgled |
| ä | kot naglašeni | ê | Ähtäri [êhteri], Päätalo [pêtalo], Häyry [hêu̯ri] |
| ä | kot nenaglašeni | e | Pyhäjärvi [píhejervi] |
| i | kot samostojni glas | i | Helsinki [hélsinki], Ylivieska [ílivijeska] |
| i | v dvoglasniku – ⟨Vi⟩ | j | Leino [lêjno], Huittinen [hújtinen], Saimaa [sájma] |
| n | razen pred ⟨p⟩ | n | Helsinki [hélsinki] |
| n | pred ⟨p⟩ | m | Sillanpää [sílampe], Järvenpää [jêrvempe] |
| ö | e | Möttölä [métele] | |
| u | kot samostojni glas | u | Turku [túrku], Hailuoto [hájluoto], Ruohonen [rúohonen] |
| u | v dvoglasniku – ⟨Vu⟩ | u̯ | Oulu [ôu̯lu], Varkaus [várkau̯s], Keuruu [kéu̯ru] |
| w | v | Wirkkala [vírkala] | |
| y | kot samostojni glas | i | Jyväskylä [jíveskile], Kyösti [kíjesti] |
| y | v dvoglasniku – ⟨Vy⟩ | u̯ | Äyräpää [êu̯repe], Häyry [hêu̯ri] |
Podomačevanje finskih besed in besednih zvez
Občna poimenovanja
Občna poimenovanja iz finščine so v slovenščini redka, običajno so pisno podomačena, npr. savna [sáu̯na] (fin. sauna).
Lastna imena
Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v finščini: Tapiovaara [tápijovára], Hämeenlinna [hêmenlína], Aalto [álto].
Osebna imena
Priimki v finščini
Finsko osebno ime je sestavljeno iz enega ali več (rojstnih)
imen in priimka. Danes se več kot tretjina finskih priimkov
konča na
Zemljepisna imena
Pisno podomačene in prevedene so nekatere skupine lastnih imen, med zemljepisnimi so redki slovenski eksonimi za mesta (le glavno mesto Helsinki), sicer pa Inari [ínari] (za jezero fin. Inarijärvi). Raba nekaterih eksonimov je v slovenščini obvezna oz. priporočljiva, npr. Finska (fin. Suomi).
Posebnost
Finska zemljepisna imena imajo večkrat tudi švedsko ustreznico, v slovenščini je uveljavljeno finsko ime, npr. Helsinki (šved. Helsingfors), Turku (šved. Åbo). Zemljepisna imena na Ålandskih otokih, ki so avtonomno območje v okviru Finske s samo švedskim uradnim jezikom, so le švedska, npr. Mariehamn (fin. Maarianhamina).
V večbesednih imenih se izlastnoimenske sestavine prilagodijo
slovenščini, občnoimenske pa prevedemo, npr. Finski zaliv
O skupinah lastnih imen, ki so podomačene ali nepodomačene, glej poglavje »Prevzete besede in besedne zveze«.
O položajih, ko namesto finskih uporabimo slovenska imena, glej poglavji »Krajevna zemljepisna imena« in »Nekrajevna zemljepisna imena« (Prevzete besede in besedne zveze).
Posebnosti ter premene pri pregibanju in tvorbi oblik
Spremembe slovničnih kategorij
Finščina nima slovničnega spola. Besede, ki se končajo na
Samostalniki, ki se v finščini končujejo na dolgi samoglasnik, zapisan s podvojeno črko (npr. Saimaa [sájma], Espoo [éspo], se uvrščajo v slovenske sklanjatve glede na naravni spol ali glede na končni glas. Od rodilnika dalje imajo ustrezne slovenske končnice, npr. Saimaa [sájma] ž, rod. Saime [sájme]; Espoo [éspo] m, rod. Espa [éspa].
Daljšanje osnove
Pri imenih, ki se končujejo na dolgi samoglasnik, zapisan s podvojeno črko ⟨ä⟩ (Sillanpää, Järvenpää), ali na končna govorjena i ali u (npr. Ahtisaari, Hannu), se osnova podaljšuje z j, npr.:
- Sillanpää [sílampe], rod. Sillanpääja [sílampeja]
- Järvenpää [jêrvempe], rod. Järvenpääja [jêrvempeja]
- Ahtisaari [áhtisari], rod. Ahtisaarija [áhtisarija]
- Hannu [hánu], rod. Hannuja [hánuja]
Podstava
svojilnega pridevnika izhaja iz podaljšane osnove imena,
npr. Sillanpääjev
Preglas
Preglas se pri finskih imenih uveljavlja pri imenih moškega
spola, ki osnovo podaljšujejo z j, npr. Matti [máti], or. z Mattijem [z‿mátijem];