Predstavljena prevzemalna pravila uveljavljamo za lastna imena in neprevedene občne besede z območja mednarodno priznanih meja Republike Malte, kjer je malteščina eden od dveh uradnih jezikov.

Malteška različica latinične pisave ima 24 črk osnovnega latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s tremi črkami z ločevalnim znamenjem, tj. ⟨ċ⟩, ⟨ġ⟩, ⟨ż⟩, posebno črko ⟨ħ⟩ in dvočrkjema ⟨għ⟩ in ⟨ie⟩.

Malteška abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨ċ Ċ⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E⟩, ⟨f F⟩, ⟨ġ Ġ⟩, ⟨g G⟩, ⟨għ Għ⟩, ⟨h H⟩, ⟨ħ Ħ⟩, ⟨i I⟩, ⟨ie Ie⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨ż Ż⟩, ⟨z Z⟩.

V malteški pisavi se za označevanje glasov [č], [dž] in [z] uporablja ločevalno znamenje pika ⟨˙⟩ nad črkami ⟨ċ⟩, ⟨ġ⟩ in ⟨ż⟩, ki ga pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo.

V imenih, prevzetih iz malteščine, se uporabljajo tudi druga znamenja, ki jih pri prevzemanju ohranjamo:

• vezaj ⟨-⟩ se zapisuje med členom ali zlitim predlogom s členom in besedo, ki ji sledi, npr. San Pawl il-Baħar [sán páu̯l il-báhar];
• opuščaj ⟨ʼ⟩ lahko stoji namesto končnega ⟨għ⟩ in vedno pri predlogu taʼ (namesto tagħ), npr. Taʼ Qali [ta káli].

Posebno črko ⟨ħ Ħ⟩ pri prevzemanju v slovenščino ohranjamo.

Naglasno mesto v izvorno malteških besedah je na predzadnjem zlogu (npr. Għajnsielem [ajnsílem], Valletta [valéta], Birkirkara [birkirkára]), na zadnjem zlogu pa, kadar se ta konča na

• dva soglasnika (lahko tudi podvojena), npr. Marsamxett [marsamšét], San Lawrenz [sán lau̯rénc],
• dolgi samoglasnik in soglasnik, npr. Ħamrun [hamrún] (malt. [ħamrú:n]).

Pri prevzemanju naglasno mesto praviloma ohranjamo.

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Samoglasnik, zapisan z dvočrkjem ⟨ie⟩, ki se v sodobni malteščini izgovarja kot dolgi sprednji nezaokroženi samoglasnik [ɪ:], narečno in nekoliko starejše pa tudi kot [iǝ], prevzemamo v slovenščino kot [i], npr. Sliema [slíma], Siġġiewi [sidžívi].

Zaradi neizgovarjanja nemega soglasnika, zapisanega s črko ⟨h⟩, lahko v položaju med raznovrstnima samoglasnikoma nastaja zev. V sklopu i in samoglasnika ⟨iV⟩ ga pri prevzemanju v slovenščino v izgovoru zapiramo z j. Taka lastna imena so redka.

Podvojene samoglasnike, ki nastanejo zaradi neizgovarjanja nemega soglasnika, zapisanega s črko ⟨h⟩, izgovarjamo kot en glas, npr. Bir id-Deheb [bír id-déb-]. Tako jih izgovarjajo tudi v malteščini.

Vzglasne sklope zvočnika in nezvočnika pri prevzemanju v slovenščino izgovarjamo z vzglasnim polglasnikom, npr. Mtarfa [ǝmtárfa].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨l⟩, ⟨m⟩, ⟨n⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩ in ⟨v⟩, izgovarjamo po slovensko.

Dvočrkje ⟨għ⟩ je nemo in se v sodobni malteščini praviloma ne izgovarja, npr. Għarb [árb-], Xagħra [šára].

Malteške podvojene soglasnike izgovarjamo kot en glas, npr. Siġġiewi [sidžívi], Marsamxett [marsamšét], Żurrieq [zurík], Mellieħa [melíha], Naxxar [nášar].

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali črkovnim sklopom) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz malteščine so v slovenščini redka, večinoma so pisno nepodomačena, npr. fenkata [fenkáta] ‘vrsta obare’, ftira [ftíra] ‘ploščat kruh’, għana [ána] ‘ljudska glasba’, pastizz [pastíc] ‘vrsta peciva’.

Lastna imena večinoma ohranjamo zapisana tako, kot so v malteščini: Valletta [valéta], Mgarr [ǝmgár].

Malteška rojstna imena so v uradni obliki večinoma zapisana po angleško (npr. Joseph), čeprav imajo tudi domačo različico, npr. Ġużè [džuzé], Ġużepp [džuzép].

Malteški priimki so lahko izvorno italijanski (in so tako tudi zapisani in izgovorjeni, npr. Schembri [skémbri], Camilleri [kamilêri]), hkrati pa se tudi izvorno malteški priimki lahko ravnajo po italijanskem pravopisu, npr. Scicluna [šiklúna] (namesto Xikluna), Agius [adžús] (namesto Għaġuż). Nekateri priimki so v uradni obliki zapisani s črkami brez ločevalnih znamenj: Borg [bórdž-] (ki bi moral biti zapisan kot Borġ), Buttigieg [butidžídž-] (ki bi moral biti zapisan kot Buttiġieġ).

Za redke malteške zemljepisne danosti so se uveljavila slovenska imena (eksonimi), npr. Malteški preliv [maltéški prelív-] (malt. Il-Fliegu ta' Malta).

Pri podomačevanju zemljepisnih in stvarnih imen sledimo pravopisnim pravilom in prevajamo le občnoimenske sestavine zemljepisnih in stvarnih imena, npr. Malteška narodna knjižnica (malt. Bibljoteka Nazzjonali ta’ Malta).

Enobesedna krajevna zemljepisna imena imajo v malteščini pogosto določni člen il, ki ga pri prevzemanju izpuščamo: Gżira [gzíra] (malt. Il-Gżira), Mosta [mósta] (malt. Il-Mosta), Naxxar [nášar] (malt. In-Naxxar). Izpuščamo tudi s členom zlite predloge in sestavino Ħal: Sliema [slíma] (malt. Tas-Sliema), Qormi [kórmi] (malt. Ħal Qrrgormi), Luqa [lúka] (malt. Ħal Luqa), Żabbar [zabár] (malt. Ħaż-Żabbar).

S pregibanjem malteških prevzetih imen ni večjih težav, saj sledimo izgovoru v slovenščini in jih uvrščamo v slovenske sklanjatvene vzorce.

Redka imena ženskega spola, ki se ne končajo na -a, se uvrščajo v 3. žensko sklanjatev in jih pregibamo z ničto končnico, npr. Marì [marí], rod. Marì [marí].

Imena moškega spola, ki se končajo na govorjeni nenaglašeni -a, se v slovenščini uvrščajo v 2. moško sklanjatev.

Osnovo pisno in govorno daljšajo z j samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na samoglasnike é, i in u ter na soglasnik r:

• Ġużè [džuzé], rod. Ġużèja [džuzêja];
• Indri [índri], rod. Indrija [índrija];
• Ġakbu [džágbu], rod. Ġakbuja [džágbuja];
• Rużar [rúzar], rod. Rużarja [rúzarja].

Preglas samoglasnika o v e se pojavlja, če se govorjena osnova konča na c, j, č, š in dž, ki so v malteščini zapisani na različne načine. Pri govorjeni osnovi na končni c se preglas uresničuje v govoru in ob pisni dvojnici. Pri tvorbi svojilnega pridevnika iz imen na končni c pride v govoru (ob pisni dvojnici) tudi do premene c v č:

• Lawrenz [lau̯rénc], or. z Lawrenzom/Lawrenzem [z‿lau̯réncem]; svoj. prid. Lawrenzov/Lawrenzev [lau̯rénčev-];
• Feliċ [félič], or. s Feliċem [s‿féličem]; svoj. prid. Feliċev [féličev-];
• Ta’ Xbiex [ta žbíš], or. s Ta’ Xbiexem [s‿ta žbíšem];
• Ġorġ [džórč], or. z Ġorġem [z‿džórdžem]; svoj. prid. Ġorġev [džórdžev-].

Preglas se uveljavlja tudi pri lastnih imenih moškega spola, ki se sklanjajo z daljšanjem osnove z j:

• Ġużè [džuzé], or. z Ġużèjem [z‿džuzêjem]; svoj. prid. Ġużèjev [džuzêjev-];
• Siġġiewi [sidžívi], or. s Siġġiewijem [s‿sidžívijem];
• Ċensu [čénsu], or. s Ċensujem [s‿čénsujem]; svoj. prid. Ċensujev [čénsujev-];
• Naxxar [nášar], or. z Naxxarjem [z‿nášarjem].

Večbesedna zemljepisna lastna imena pregibamo tako, da sklanjamo samo zadnjo sestavino:

• Ta’ Xbiex [ta žbíš], mest. v Ta’ Xbiexu [u̯‿ta žbíšu];
• Bir id-Deheb [bír id-dép], mest. v Bir id-Dehebu [u̯‿bír id-débu];
• San Pawl il-Baħar [sán páu̯l il-báhar], mest. v San Pawl il-Baħarju [u̯‿sán páu̯l il-báharju].