Baskovska različica latinične pisave ima 26 črk latiničnega črkopisa, ki ga dopolnjuje s posebno črko z ločevalnim znamenjem ⟨ñ⟩ in sedmimi dvočrkji ⟨dd⟩, ⟨ll⟩, ⟨rr⟩, ⟨ts⟩, ⟨tt⟩, ⟨tx⟩ ter ⟨tz⟩.

Baskovska abeceda: ⟨a A⟩, ⟨b B⟩, ⟨c C⟩, ⟨d D⟩, ⟨e E ⟩, ⟨f F⟩, ⟨g G⟩, ⟨h H⟩, ⟨i I⟩, ⟨j J⟩, ⟨k K⟩, ⟨l L⟩, ⟨m M⟩, ⟨n N⟩, ⟨ñ Ñ⟩, ⟨o O⟩, ⟨p P⟩, ⟨q Q⟩, ⟨r R⟩, ⟨s S⟩, ⟨t T⟩, ⟨u U⟩, ⟨v V⟩, ⟨w W⟩, ⟨x X⟩, ⟨y Y⟩, ⟨z Z⟩.

V baskovski pisavi je uporabljeno eno ločevalno znamenje, ki ga pri prevzemanju lastnih imen ohranjamo: vijuga ali tilda ⟨˜⟩ na črki ⟨ñ⟩.

Baskovske besede so naglašene vedno na drugem zlogu. Ob prevzemanju v slovenščino naglasno mesto ohranjamo, npr. Gipuzkoa [gipúskoa], Zarautz [saráu̯c], Getxo [gečó].

Daljše besede in zložena imena so dvonaglasnice, tako jih tudi prevzemamo, npr. Urdangarin [urdángarín].

Samoglasnike, zapisane s črkami ⟨a⟩, ⟨e⟩, ⟨i⟩, ⟨o⟩ in ⟨u⟩, izgovarjamo po slovensko.

Zev v sklopu samoglasnika i in poljubnega drugega samoglasnika zapiramo z [j]: Erandio [erándijo], Sarrionandia [saríjonándija], Errenteria [erénterija].

Baskovščina ima pet dvoglasnikov, in sicer ⟨ai⟩, ⟨ei⟩, ⟨oi⟩ ter ⟨au⟩ in ⟨eu⟩, v katerih črko ⟨i⟩ izgovarjamo kot [j] (Maite [majté]), črko ⟨u⟩ pa kot dvoustnični [u̯] (Laurentzi [lau̯rénci]). Pri ostalih samoglasniških sklopih se izgovarja vsak samoglasnik posebej: Leioa [lejóa], Urumea [urúmea].

Soglasnike, zapisane s črkami ⟨b⟩, ⟨d⟩, ⟨f⟩, ⟨g⟩, ⟨j⟩, ⟨k⟩, ⟨m⟩, ⟨p⟩, ⟨r⟩, ⟨s⟩, ⟨t⟩, izgovarjamo po slovensko.

Baskovščina pozna več soglasniških dvočrkij. Pri prevzemanju v slovenščino jih izgovarjamo

• ⟨dd⟩ kot [dj]: Anddoni [andjóni];
• ⟨ll⟩ kot [lj]: Mallabia [maljábija];
• ⟨rr⟩ kot [r]: Errenteria [erénterija];
• ⟨tt⟩ kot [tj]: Ttipi-Ttapa [tjipí-tjapá], Mattin [matjín];
• ⟨tz⟩ in ⟨ts⟩ kot [c]: Izurtza [isúrca], Itsasondo [icásondo];
• ⟨tx⟩ kot [č]: Getxo [gečó].

Preglednica ponazarja razmerje med izvirno črko (ali dvo- ali veččrkjem) in ustreznim glasom (ali glasovi) v slovenščini.

Občna poimenovanja iz baskovščine so v slovenščini redka, običajno so pisno nepodomačena, npr. txoko [čokó] ‘gastronomsko društvo’, txakoli [čakóli] ‘sorta vina’. V slovenščini je pogosto rabljen izraz euskara [eu̯skára] ‘baskovski jezik’.

Pri prevzemanju v slovenščino so se v preteklosti uveljavile bodisi španske bodisi francoske imenske oblike, ki jih kot ustaljene ohranjamo. Če pa je baskovsko ime danes edino uradno ime – osebe ali kraja –, ga prevzemamo v tej obliki: Atxaga [ačága], Zuloaga [sulóaga].

Baski v Španiji imajo uradno dvojne priimke (prvi je očetov, drugi materin, priimka si sledita brez vmesnega veznika), v Franciji pa enojne (očetov priimek). V slovenščini navadno uporabljamo priimke v skrajšani obliki: Gabriel Aresti [gabríjel arésti] (namesto Gabriel Aresti Segurola).

Ob uveljavljenih španskih in francoskih imenih se postopoma uveljavljajo tudi baskovske imenske različice: Gernika [gerníka] (ob šp. Guernica [gerníka]).

Imena manjših krajev v baskovski avtonomni pokrajini, ki jo najpogosteje imenujemo z zgodovinskim imenom Baskija [báskija] (izvirno pa se imenuje Euskadi [eu̯skádi]), so zapisana v baskovščini. To ime je danes tudi edino uradno ime, pri prevzemanju jih ohranjamo v izvirni obliki: Lekeitio [lekêjtijo] (šp. Lequeitio), Oiartzun [ojárcun] (šp. Oyarzun), Hondarribia [ondáribija] (šp. Fuenterrabia).

Pri prevzemanju baskovskih imen v slovenščino se ravnamo po besednih končajih:

• imena moškega spola najpogosteje sklanjamo po prvi moški sklanjatvi: Aitor [ajtór], Arrate [aráte], Iñigo [injígo], Koldo [koldó], Lekeitio [lekêjtijo], Oñati [onjáti], Sarrionandia [saríjonandija];
• zemljepisna imena na končni nenaglašeni -a so ženskega spola (Orexa [oréša]), če niso končniško naglašena;
• imena oseb ženskega spola sklanjamo po prvi ženski sklanjatvi, če imajo v imenovalniku končnico -a (Urumea [urúmea], rod. Urumee [urúmee]) ali končnico -e (Oihane [ojáne], rod. Oihane [ojáne], daj. Oihani [ojáni] ...); slednja je mogoče sklanjati tudi po tretji ženski sklanjatvi (Oihane [ojáne], rod. Oihane [ojáne], daj. Oihane [ojáne] ...), po kateri sicer sklanjamo večinoma ženska imena, ki se končajo na soglasnik (Miren [mirén], Maialen [majálen]).

Osnovo podaljšujejo z j tisti samostalniki moškega spola, pri katerih se govorjena osnova konča na naglašene samoglasnike in nenaglašene i, e in u, če slednja nista končnica:

• [e] – Arrate [aráte], rod. Arrateja [aráteja];
• [i] – Oñati [onjáti], rod. Oñatija [onjátija];
• [ó] – Getxo [gečó], rod. Getxoja [gečója];
• [u] – Arantzazu [aráncasu], rod. Arantzazuja [aráncasuja].

Osnovo podaljšujejo z j tudi samostalniki na izglasni r:

• Eibar [ejbár], rod. Eibarja [ejbárja];
• Xabier [šabíjer], rod. Xabierja [šabíjerja].

Preglas o v e se uveljavlja pri sklanjanju in svojilnem pridevniku iz samostalnikov, katerih osnova (podstava pri pridevnikih) se konča na govorjeni c (Zarautz [saráu̯c], rod. Zarautza [saráu̯ca], or. z/s Zarautzom/Zarautzem [s‿saráu̯cem]), in pri tistih, ki daljšajo osnovo z j.