Raba velike in male začetnice je odvisna od položaja besede v povedi (prva beseda v povedi) in od značaja besede ali besedne zveze.

Z veliko začetnico pišemo lastna imena, tj. imena bitij (Ana, Ivana Orleanska, Luka Mihelič, Slovenec, Snežna kraljica, Švrk, Vlah) ter imena zemljepisnih (Bohinjsko jezero, Nova Gorica, Sava, Slovenija, Šmarje pri Jelšah, Triglav) in stvarnih danosti (Dnevnik, Hlapci, Osnovna šola Tržič, Slovenska slovnica, Zveza prijateljev mladine). Nekatera imena lahko ohranijo lastnoimenski status tudi skrajšana (Združeni narodi za Organizacija združenih narodov). Status lastnega imena pridobijo tudi nekatera nadomestna imena (Gospa za Marija, Prerok za Mohamed; Otok za Velika Britanija). Z veliko začetnico pišemo tudi svojilne pridevnike iz lastnih imen (Prešernov dan) ter neobvezno izraze posebnega razmerja in spoštovanja (Pišem Vam ..., Ekscelenca).

Z malo začetnico pišemo občna (tj. splošna vrstna) poimenovanja, ki zaznamujejo vrsto (dalmatinec), različne poklicne, vljudnostne in druge nazive oseb (doktorica, gospa, pater, baronica) ter poimenovanja posameznikov po jezikovni skupini in veri (kajkavec, katoličan) ali družbeni pripadnosti skupinam, nazorom, gibanjem (byronist, ekologist, nobelovec, uršulinka, wikipedistka). V nasprotju z veliko drugimi jeziki pišemo v slovenščini z malo začetnico tudi poimenovanja praznikov (razen lastnoimenskih sestavin v njih) ter poimenovanja posebnih dnevov, dnevov v tednu in mesecev (božič, dan Zemlje, pust, svečnica; četrtek, sobota; december, mali traven), zgodovinskih dogodkov (prva svetovna vojna, soška fronta, vatikanski koncil), iger (monopoli, tarok), umetnostnih in nazorskih smeri (impresionizem, protestantizem) ter nagrad, častnih nazivov in priznanj (ambasador znanosti, bafta, kresnik).