Pravopis 8.0

Splošno

V poglavju o glasovno-črkovnih premenah pri pregibanju ter tvorbi oblik in besed so predstavljene spremembe osnove in podstave, ki se pojavljajo ob stiku morfemov. V poglavju so obravnavani neobstojni samoglasniki, neme črke in črkovni sklopi v prevzetih imenih, daljšanje osnove ter preglas.

Pri besedah, ki jih pregibamo (samostalniki, pridevniki, glagoli, zaimki, večina števnikov, nekateri prislovi), je osnova del besede pred končnico.

Meja med osnovo in končnico ter podstavo in obrazilom je označena s pokončnico ⟨|⟩. Ničta oz. glasovno neizražena končnica je označena z ⟨ø⟩.

Osnova pri sklanjanju samostalnika in pridevnika (ter nekaterih zaimkov in števnikov) je najpogosteje nespremenjena (cepin|ø [cepín], rod. cepin|a [cepína]; lep|ø [lép], rod. lep|ega [lépega]). Zaradi izgovorljivosti soglasniških sklopov in lažjega pregibanja osnovo tudi spreminjamo.

  1. Osnova je skrajšana, če iz nje ob pregibanju izpadajo neobstojni samoglasniki, npr. muren|ø [múrǝn], rod. murn|a [múrna]; blagor|ø [blágor], rod. blagr|a [blágra].
  2. V osnovo se v rodilniku dvojine in množine neobstojni samoglasniki tudi vrivajo, npr. tabl|a [tábla], rod. dv./mn. tabel|ø [tábəl]; ladj|a [ládja], rod. dv./mn. ladij|ø [ládij]; tl|a [tlá], rod. dv./mn. tal|ø [táu̯ in tál].
  3. Osnova je podaljšana, kadar ji dodajamo soglasnike j, t, n, v needninskih sklonih tudi -ov in -ev (npr. netopir|ø [netopír], rod. netopirj|a [netopírja]; kanu|ø [kanú], rod. kanuj|a [kanúja]; oče|ø [ôče], rod. očet|a [očéta]; sin|ø [sín], im. mn. sinov|i [sinôvi]). Na glasovno-črkovne premene vpliva le daljšanje osnove z j.

Več o spremembah osnove zaradi neobstojnih samoglasnikov in o daljšanju osnove v poglavjih »Neobstojni samoglasniki« in »Daljšanje osnove« (Glasovno-črkovne premene).

Podstava je neobrazilni del tvorjenke (miz|ica; škorenj|ček; ladij|ski). Podstavi pri tvorbi novih besed dodajamo obrazila, tj. predponska (pred|soba), priponska (šolar|ka) in medponska (zob|o|zdravnik).

Končnica je lahko del priponskega obrazila: miz|ica, šolar|ka.

Z izrazom končaj v poglavju označujemo končni zapisani del besede, ki lahko vključuje končni del osnove, pripone in končnice (škorenj, škorenjček, malenkosten).

Glej poglavje »Glasovne premene v besedotvorju« (Besedotvorje).

Izglasje je zadnji glas (ali tudi soglasniški sklop) besede ali njenega dela. Izglasje osnove samostalnika v imenovalniku (naj bo samoglasniško ali soglasniško) je lahko enako izglasju besede (jezik, Prešeren, veter, apartma, Stele, SAZU, perut, krst) ali pa je enako samoglasniški končnici, ki sledi osnovi (Samo, finale, kocka, mesto, Mojca, Brinje).

O izrazih izglasje in vzglasje glej tudi poglavje »Uvod« (Slovnični oris za pravopis).

Nekatera izglasja osnove in podstave vplivajo na premene končajev, torej končnic in obrazil. Če se osnova ali podstava končuje na glasove c, j, č, ž, š in dž, ti povzročajo preglas, tj. premeno samoglasnika o v e, npr. pevec [pévǝc], or. s pevcem [s‿péu̯cem], prid. pevčev [péu̯čev-]; zmaj [zmáj], or. z zmajem [z‿zmájem], prid. zmajev [zmájev-]; mož [móš], or. z možem [z‿móžem], prid. možev [móžev‑]. Preglašuje se tudi osnova, podaljšana z j: kanu [kanú], or. s kanujem [s‿kanújem], prid. kanujev [kanújev-]; zidar [zidár], or. z zidarjem [z‿zidárjem], prid. zidarjev [zidárjev-].

Glej poglavji »Preglas« in »Daljšanje osnove« (Glasovno‑črkovne premene).

Pri prevzetih besedah

Pisno nepodomačene prevzete besede in prevzeta imena se v govoru vedejo enako kot slovenske besede, pisne spremembe osnove in podstave, ki se pojavljajo ob stiku morfemov, pa urejajo pravopisna pravila v skladu s tradicijo in uveljavljeno rabo. Npr. osnova je v imenih s končnim nemim e skrajšana le pisno, če črka ⟨e⟩ ne spreminja glasovne vrednosti predhodnega soglasnika, npr. joule [džúl], rod. joula [džúla]; fr. Pierre [pjêr], rod. Pierra [pjêra], toda decoupage [dekupáš], rod. decoupagea [dekupáža]; breakdance [brêjgdêns], rod. breakdancea [brêjgdênsa].

O pisnem krajšanju osnove glej poglavje »Neme črke in črkovni sklopi« (Glasovno-črkovne premene).