Pravopis 8.0

Mešanje sklanjatev

Nekatere samostalnike lahko sklanjamo po različnih sklanjatvah; pri tem so posamezne oblike uresničene pogosteje, druge pa redko ali skoraj nikoli.

Zemljepisna imena pokrajin in držav na -ska/-ška in -sko/-ško

Nekatera zemljepisna imena ženskega spola na -ska/-ška (Koroška), ki imajo vzporednico srednjega spola na -sko/-ško (Koroško), nimajo enotne sklanjatve:

  • v imenovalniku in orodniku je navadno uporabljena ženska oblika (Koroška, s Koroško);
  • v tožilniku (pri odgovoru na vprašanje Kam?) in mestniku (Kje?) dajemo prednost srednjespolski obliki, kar prepoznamo predvsem po predložni rabi (namesto v Koroško raje na Koroško; namesto v Koroški raje na Koroškem);
  • v rodilniku (pri odgovoru na vprašanje Od kod?) in dajalniku se pojavljata obliki obeh spolov, izjemoma se (zaradi mešanja oblik) uveljavlja tudi predlog z/s ob samostalniku ženskega spola (s/iz Koroške ali s Koroškega; proti Koroški ali Koroškemu).
Ženski spol Srednji spol
IM Koroška Koroško
ROD (iz/s) Koroške (s) Koroškega
DAJ Koroški Koroškemu
TOŽ (v) Koroško (na) Koroško
MEST v Koroški na Koroškem
OR s Koroško s Koroškim

Ob uveljavljanju oblik ženskega spola (Bavarska, Irska) so srednjespolske (Bavarsko, Irsko) čedalje bolj stilno zaznamovane. Če take vzporednice ni, je srednjespolska oblika nevtralna: Laško, Koprsko, Tolminsko. Take oblike se porajajo v sodobni rabi tudi na novo v sodobni rabi in obsegajo območja občin, ali okolico večjih krajev, npr. na Idrijskem, na Kamniškem ...

Zemljepisna imena srednjega ali ženskega spola

Zemljepisna imena s končajem -je se pojavljajo tako v srednjem spolu ednine kot v ženskem spolu množine – slednja raba je danes prevladujoča:

  • Pleterje – mest. v Pleterjah ž mn., tudi v Pleterju s
  • Teharje – na Teharjah ž mn., tudi na Teharju s
  • Želimlje – v Želimljah ž mn., tudi v Želimlju s

Izjemoma se pojavljajo dvojnice v posameznih sklonih, npr. v mestniku: Vižmarje, mest. v Vižmarjah ali v Vižmarjih.

Lokalna raba nekaterih sicer enakozvočnih imen se lahko razlikuje, npr. Šmarje – mest. v Šmarju (Sevnica), v Šmarjah (Ajdovščina); Brezje – mest. v Brezjah (Radovljica), v Brezju (Slovenska Bistrica).

O ustaljeni rabi se poučimo v leksikonih krajevnih imen.

Pri izbiri predloga v mestniku (na vprašanje Kje?) ob zemljepisnem imenu upoštevamo lokalno rabo (v, na, za, pri). Vzporedno se na vprašanje Od kod? uporabljajo rodilniški predlogi (iz, z/s, izza, od) in na vprašanje Kam? tožilniški (v, na, za) in dajalniški (k):

  • Ljubljana, mest. v Ljubljani, rod. iz Ljubljane, tož. v Ljubljano
  • Ptuj, mest. na Ptuju, rod. s Ptuja, tož. na Ptuj
  • Dobrovo, mest. na Dobrovem, rod. z Dobrovega, tož. na Dobrovo
  • Jesenice, mest. na Jesenicah, rod. z Jesenic, tož. na Jesenice
  • Bežigrad, mest. za Bežigradom, rod. izza Bežigrada, tož. za Bežigrad
  • Fara, mest. pri Fari, rod. od Fare, mest. k Fari

Pri otoških in polotoških zemljepisnih (in tudi upravnih) enotah ter pri naseljih ali zaselkih ter gradovih na vzpetinah se praviloma uporabljata predloga na – z/s (Turjak, mest. na Turjaku). Podrobneje opisujejo predložno rabo pravopisni slovar in leksikoni krajevnih imen.

Zemljepisna imena pridevniške ali samostalniške sklanjatve

Nekatera izpridevniška imena imajo dve sklanjatveni možnosti – pridevniško ali samostalniško, npr.

  • imena na -je: Grosuplje, rod. Grosuplja ali Grosupljega, Trebnje, rod. Trebnjega ali Trebnja
  • imena na -no: Tezno, rod. Tezna ali Teznega, Sostro, rod. Sostra ali Sostrega; tako še Praprotno, Šmartno ...

Izjeme pri pregibanju slovenskih krajevnih imen

Pri nekaterih množinskih imenih se v imenovalniku namesto končnice -i za moški spol pojavlja končnica -e za ženski spol (Vrhe, Žlebe) ali obratno: za ženskospolsko ime pričakujemo množinsko končnico -e (Žiri), sklanjatev pa je mešana – nekatere oblike sledijo moškemu (podaljšave z -ov), druge ženskemu spolu (končnica -e), tretje pa so glede na izhodiščno ime nepričakovane, npr.

  • Vrhe [vərhé] ž mn., rod. Vrhov [vərhôu̯], daj. Vrhem [vərhém], tož. Vrhe [vərhé], mest. na Vrheh [na vərhéh], or. z Vrhovi [z‿vərhôvi]
  • Žiri [žirí] ž mn., rod. Žirov [žirôu̯], daj. Žirem [žirém], tož. Žiri [žirí], mest. v Žireh [u̯‿žiréh], or. z Žirmi [z‿žirmí]