Pravopis 8.0

Določanje spola in števila pri prevzetih samostalnikih

Prevzete pisno nepodomačene besede razvrščamo po spolu in številu po zgledu slovenskih besed glede na govorni končaj, in sicer so najpogosteje moškega spola ednine (country [kántri], ferragosto [feragósto], haiku [hajkú] tudi [hájku], halloween [hêlou̯in], house [háu̯s]), ženskega pa, če se končajo na nenaglašeni -a (ciabatta [čabáta], paella [paélja]). Od tega pravila odstopajo poimenovanja oseb, osebna imena ter nekatera zemljepisna in stvarna lastna imena.

Z izrazom končaj označujemo končni zapisani del besede, ki lahko vključuje končni del osnove, končnice in obrazila (škorenj, škorenjček, malenkosten).

Osebna imena in poimenovanja oseb

Spol samostalnika, ki označuje osebo ali poklic, določa nosilec, npr. au pair [ọpêr] – novi/nova au pair m/ž.

Pri osebnih lastnih imenih se spol ravna po naravnem spolu njihovih nosilcev:

  • Andrea Bocelli [andrêa] m; Franz Kafka [káfka] m; Niccolò Machiavelli [makjavéli] m; Giuseppe [džuzépe] m;
  • Andrea Wulf [andrêa] ž; Marie Curie [kirí] ž; nimfa Tetis [tétis] ž; Nike [níke] ž; Sapfo [sápfo] ž.

Zemljepisna lastna imena

Spol in število prevzetih zemljepisnih imen določa poleg govornega končaja tudi to, ali je izvorni jezik slovanski ali ne in kateri zemljepisni pojav ime označuje.

Endonim je zemljepisno ime nekega pojava v enem od jezikov, ki se govorijo na ozemlju tega pojava, eksonim pa zemljepisno ime nekega pojava v enem od jezikov, ki se ne govorijo na ozemlju tega pojava (če se razlikuje od endonima tega pojava). Med najstarejšimi slovenskimi eksonimi so npr. Dunaj za Wien, Benetke za Venezia, Praga za Praha.

Preglednica prikazuje prevzemanje pisno neprilagojenih zemljepisnih imen glede na govorni končaj in odstopanja po podskupinah.

Imena glede na govorni končaj Podskupina Prevzemamo kot Primeri
soglasnik m polj. Chorzów [hóžov-], hr. Đurđevac [džúrdževac], fr. Camargue [kamárg-], češ. Havířov [háviržov-]
nenaglašeni -a ž angl. Cumbria [kámbrija], nem. Gotha [góta], slš. Trnava [tə̀rnava]
naglašeni samoglasniki m fr. Courbevoiue [kurbevu̯á], nem. Lisieux [lizjé], port. Piauí [pjaví], fr. Crau [kró], port. Iguaçu [igvasú]
nenaglašeni -e m it. Zannone [dzanóne], šp. Tenerife [tenerífe]
slovanska imena s končaji -ce, -ne, -le ž mn. polj. Gliwice [glivíce], bos. Pale [pále], polj. Zakopane [zakopáne], češ. Ďáblice [djáblice]
imena antičnih naselbin ž mn. gr. Ajge (< Aîgai), it. Apiole (< Apiolae) [apíjole], lat. Bovile (< Bovilae) [bovíle], it. Fiesole [fjezóle]
slovanska imena s končaji -je, -de, -če s slš. Nádvorie [nádvorje], bos. Goražde [góražde], hrv. Belišće [bélišče]
nenaglašeni -o m it. Orvieto [orvjéto], šved. Örebro [êrebrọ]
slovanska imena s končaji -vo, -no, -sko, -čko s hrv. Biokovo [bijókovo], srb. Valjevo [váljevo], polj. Leszno [léšno], rus. Voznesensko [voznesénsko], srb. Brčko [bə̀rčko]
nenaglašeni -i m angl. Kentucky [kentáki], rus. Toljati [toljáti] (Толья́тти), it. Chianti [kjánti], hrv. Sali [sáli], ukr. Sumi [súmi]
slovanska imena s končaji -ci, -či, -ki, -ni, -di m mn. ukr. Černivci [černíu̯ci] (Чернівці), ukr. Kamjanči [kamjánči] (Камянці), slš. Bodíky [bódiki], srb. Dečani [déčani] (Дечани), mak. Kočani [kóčani] (Кочани), češ. Vinohrady [vínohradi]

Posebnosti

  1. Med ženska imena na nenaglašeni -a uvrščamo tudi že deloma prilagojena imena bolj znanih mest, rek. Prilagoditve so naglasne, morfemske in pisne.
    • Pri naglasnem domačenju se naglas umakne s končnega -a, ki ga obravnavamo kot končnico, in ime pregibamo kot samostalnik ženskega spola, npr. v španščini pri znanih imenih, kot so Bogotá [bogotá] > Bogota [bógota] (enako Panama [pánama], Chichen Itza [čičén íca]); v ruščini: Москвa [maskvá] > Moskva [móskva].
    • Pri morfemskem domačenju zamenjamo končaj -e z -a, npr. pri imenih rek: v češčini Mže > Mža [mžá], Lužnice > Lužnica [lúžnica]; v francoščini Marne > Marna [márna].
    • Pri pisnem domačenju s končnice -a odstranimo ločevalno znamenje, npr. v islandščini pri imenih rek: Hvitá > Hvita [hvíta].
  2. Slovanska imena na končni -a prevzemamo na dva načina:
    • južnoslovanska imena Brela, Plevlja, Pučišča ... prevzemamo kot edninska imena ženskega spola: hr. Brela ž, mest. v Breli; čg. Plevlja ž, mest. v Plevlji; pod vplivom izvirnega jezika zlasti bolj znana imena sklanjamo kot slovensko ime Brda, npr. Brela s mn., mest. v Brelih; Plevlja s mn., mest. v Plevljih;
    • ukrajinska imena s podvojenim soglasnikom pred končajem -ja ⟨-я⟩ morfemsko podomačimo, in sicer ohranimo en soglasnik in končaj -ja zamenjamo z -je, npr. Biloberežje [biloberéžje] (ukr. Білобережжя), Prikarpatje [prikarpátje] (ukr. Прикарпаття).
  3. Pri prevzemanju slovanskih imen na končni -e se ravnamo po vzorcih slovenskih imen; ti niso enotni, zato sta skupini heterogeni, predstavljeni pa so najbolj značilni končaji.
    • Imen, ki jih uvrščamo v srednji spol ednine, je malo. Značilni govorjeni končaji so -je, redkeje tudi -če ali -de (slš. Hostie [hóstje], hrv. Belišće [bélišče], bos. Goražde).
    • V ženski spol množine uvrščamo imena z značilnimi govornimi končaji -ce in -ne, redkeje tudi -le (polj. Gliwice [glívice], srb. Užice, polj. Zakopane, bos. Pale).
  4. Slovanska imena s končaji -ci, -či, -ki in -ni so množinska, vsa druga imena na končni -i (Sali, Sumi) pa prevzemamo kot edninska moškega spola, tj. končni -i ni končnica, temveč del osnove (hrv. Sali m, mest. v Saliju, prid. salijski; ukr. Sumi m, mest. v Sumiju, prid. sumijski).

Med ženska množinska imena s končnim -e se uvrščajo v preteklosti pisno podomačena imena (eksonimi), kot so npr. Marke, Benetke; Atene, Mikene, Dardanele; Bariloče, nekatera tudi zaradi množinskega nanosnika, npr. gorstva Kordilijere, Tatre, Ture.

Nekatera francoska imena zaradi vzorcev prevzemanja iz preteklosti (fr. Champagne, Rhône > slov. Šampanja, Rona) in pogoste rabe v zvezah z občnim jedrom (reka, pokrajina) dojemamo kot ženskospolska, čeprav se glede na govorni končaj uvrščajo med samostalnike moškega spola: Compiègne [kompjên'], Auvergne [ovêrn’/ovêrən’], Aude [ód-]. Na rabo v ženskem spolu lahko vplivamo tudi z dodajanjem občnega jedra, npr. reka Aude, pokrajina Auvergne, morfemsko podomačeni obliki *Auda ali *Overnja pa se do sedaj nista uveljavili.

Pri ugotavljanju spola pri imenih z neznačilnimi končaji (npr. Tenerife) si pomagamo s pridevnikom, npr. španski Tenerife m, mest. na Tenerifu.

Stvarna lastna imena

Stvarna lastna imena uvrščamo po spolu in številu glede na govorni končaj, in sicer

  • vsa imena, ki se končajo na nenaglašeni -a, ob prevzemu postanejo ženskega spola, tudi če so izvorno priimki oseb moškega spola: Mazda, Škoda, Tesla, Barilla, Prada, Panda;
  • imena na druge končaje prevzemamo kot edninske samostalnike moškega spola: angl. Apple [êpəl], fr. Renault [renó], it. Versace [versáče].

Posebnost

Iz imen znamk na -a so pogosto tvorjena tudi enakozvočna poimenovanja izdelkov, ki so tudi ženskega spola, pišemo pa jih navadno z malo začetnico: Honda m |priimek| – Honda ž |znamka| – voziti hondo ž |avtomobil|.

O izpeljankah iz teh imen (Tesla – Teslov in Teslin) glej poglavje »Tvorjenje svojilnih pridevnikov« (Besedotvorni oris).

Iz angleščine prevzeta imena z množinskim končajem -s v slovenščino prevzemamo kot samostalnike moškega spola ednine: Teams [tíms] |računalniški program|, Windows [víndou̯s] |računalniški operacijski sistem|.

V manj formalnih oblikah sporazumevanja se upošteva, da je končni s v angleščini množinski morfem: slovenski Windows so ... Taki osnovi se pogosto doda še slovenski množinski morfem: Windowsi [víndou̯si], Teamsi [tímsi]. Še zlasti pri imenih glasbenih, športnih skupin, ki imajo množinski denotat, je dvojno kodiranje množine (z vidika jezika dajalca) zelo razširjeno: Rangersi [rêjndžersi], Lakersi [lêjkersi].

O posebnostih pri prevzemanju za konkretne jezike glej poglavje »O prevzemanju iz posameznih jezikov«.