Samostalniki moškega spola se sklanjajo po štirih osnovnih sklanjatvah: prvi, drugi, tretji (ničti) in četrti (pridevniški). Razlikujejo se glede na rodilniško končnico.

V prvo sklanjatev spadajo tisti samostalniki moškega spola, ki imajo v rodilniku ednine končnico -a (korak, polž) in se ne sklanjajo po nobeni drugi sklanjatvi; med njimi so tudi kratice (DDV, TEŠ), če se ne sklanjajo po tretji (ničti) sklanjatvi, in veliko lastnih imen.

Množinski samostalniki (možgani, žganci) se ne razlikujejo od drugih samostalnikov v množini: v imenovalniku množine imajo končnico -i in v rodilniku končnico -ov (ali -ev).

Nekateri enozložni samostalniki (pogosto tisti, ki daljšajo osnovo z -ov) imajo ob končnici -a tudi naglašeno rodilniško končnico ‑ú (glas, grad, jez, lan, led, mah, mir, most, plaz, sad, strah, zid …), samostalnik dan pa -é (ob obliki dneva s podaljšano osnovo). Končnica -u je lahko prednostna (glas, grad, mir, most, plaz, prah, zid) ali enakovredna možnost (jez, slap), pri redkih tudi zaznamovana kot starinska, npr. rod. sina [sína], star. sinu [sinú].

Največ prevzetih samostalnikov moškega spola se uvršča v prvo moško sklanjatev: android [androíd-], brexit [bréksit], quiche/kiš [kíš]; it. Alfieri [alfjêri], nem. Bach [báh], it. Bergoglio [bergóljo], angl. George [džórdž-], nem. Jörg [jêrg-]. Zaradi za slovenščino nenavadnih zapisov končajev se pri njih pojavljajo razlike med pisno in govorno podobo pri sklanjanju.

V drugo moško sklanjatev spadajo samostalniki moškega spola na končni -a (oproda), ki imajo v rodilniku ednine končnico -e (rod. oprode) – sklanjatveni vzorec je enak prvi ženski sklanjatvi, sklanjamo pa jih lahko tudi po prvi moški sklanjatvi (rod. oproda).

Vsi samostalniki druge moške sklanjatve označujejo bitja. Med njimi so časovno zaznamovani samostalniki (oproda, sluga, starešina, vojvoda), samostalnik vodja (tudi v zloženkah: računovodja, vojskovodja, zborovodja ...), izposojenke iz turščine in arabščine prek južnoslovanskih jezikov (aga, harambaša, kadija, paša, spahija), osebna imena (Jaka, Miha), priimki ob moških imenih (Kozina, Vega) in enobesedni vzdevki oseb moškega spola (Petruška, Roza).

Pri redkih samostalnikih druge moške sklanjatve, ki se ob ničti končnici končujejo na nezvočniško-zvočniške soglasniške sklope, se v rodilniku dvojine in množine med soglasnika vriva neobstojni samoglasnik, in sicer polglasnik (tesla [têsla/tésla], rod. mn./dv. tesel [têsəl/tésəl]), ali samoglasnik i, če se samostalnik v imenovalniku ednine konča na -⟨ja⟩: vodja, rod. mn./dv. vodij [vódij].

Med prevzetimi imeni, ki jih sklanjamo po drugi moški sklanjatvi, so večinoma priimki (hr. Krleža, polj. Wojtyła, it. Gonzaga, srb. Koštunica) ter vzdevki in imena zgodovinskih oseb (Atahualpa, Atila, Kaligula, Mahatma, Pitagora, Zaratustra). Prednostne sklanjatvene možnosti so prikazane v slovarju.

V tretjo moško sklanjatev spadajo samostalniki, ki imajo tudi v rodilniku ednine ničto končnico, tj. simboli (EUR, km, Na, XL) in kratice, kadar se ne sklanjajo po prvi moški sklanjatvi (mednarodno sodelovanje slovenskega IJS), imena črk (mali a, veliki A ...), sklopi (nebodigatreba, nebodijihtreba), samostalniki, ki so nastali npr. iz medmetov (zbogom, adijo, zdravo, srečno, tudi prevzetih: ave, vivat) in prislovov (tik pred zdajci, biti prepričan v svoj prav).

V četrto moško sklanjatev spadajo izpridevniški samostalniki, ki imajo v rodilniku ednine končnico -ega (dežurni, pišoči, predsedujoči, žvečilni; Svetokriški, (Ulrik) Celjski).

Izpridevniški priimki moških oseb iz slovanskih jezikov imajo različne končaje. Po pridevniški sklanjatvi sklanjamo zlasti tiste, pri katerih prepoznamo pridevniški izvor, četudi v pisnem končaju niso povsem vzporedni s slovenskimi pridevniki, npr. -ski, -ški, -čki, -cki, -ki, -ni: rus. Černiševski, rod. Černiševskega; polj. Mościcki [moščícki], rod. Mościckega [moščíckega]; rus. Gorki, rod. Gorkega; rus. Navalni, rod. Navalnega.

Posebnosti pri sklanjanju samostalnikov prve moške sklanjatve se nanašajo na

• premene celotne paradigme od rodilnika dalje, tj. premene osnove (daljšanje osnove z j, t, n in v needninskih sklonih z -ov (-ev); krajšanje osnove zaradi neobstojnih samoglasnikov in nemega e), in
• premene pri posameznih sklonih, tj. premene končnic (npr. upoštevanje podspola živosti in preglas).

Pri sklanjanju samostalnika človek uporabljamo v rodilniku in mestniku dvojine ter v množini nadomestno osnovo: rod. dveh ljudi, mest. pri dveh ljudeh – trije ljudje ...

Pri samostalnikih s soglasniškimi sklopi, ki v izglasju ne bi bili izgovorljivi, se v zadnjem zlogu pojavljajo neobstojni samoglasniki, ki pri sklanjanju izpadajo. Osnovo krajšamo od rodilnika dalje v vseh sklonih (razen v tožilniku pri neživih samostalnikih) najpogosteje zaradi neobstojnega polglasnika (dvojček [dvójčǝk], rod. dvojčka [dvójčka]; Pavel [pávəl], rod. Pavla [páu̯la]), redkeje zaradi neobstojnih a in o (dan [dán], rod. dne [dné]; blagor [blágor], rod. blagra [blágra]).

Pri pregibanju PREVZETIH IMEN je krajšanje osnove odvisno od jezika:

• v imenih iz slovanskih jezikov osnovo krajšamo zaradi glasu e, ki ga prevzemamo kot polglasnik (polj. Mrożek [mróžǝk], rod. Mrożka [mróžka]), kot tudi zaradi neobstojnega a iz južnoslovanskih jezikov (hr. Zadar [zádar], rod. Zadra [zádra]);
• v imenih iz neslovanskih jezikov osnovo najpogosteje krajšamo pri imenih z govorjenimi končaji -el, -en in -er (nem. Diesel [dízəl], rod.Diesla [dízla]; Dresden [drézdǝn], rod.Dresdna [drézdna]; angl. Manchester [mênčestər],rod. Manchestra [mênčestra]).

Samo govorno krajšanje osnove se pojavlja

1. če polglasnik ni zapisan s črko ⟨e⟩, in sicer
   • pri nekaterih prevzetih samostalnikih in priimkih: žanr [žánǝr], rod. žanra [žánra]; film [fílm/fílǝm], rod. filma [fílma]; Kmecl [kmécǝl], rod. Kmecla [kmécla];
   • pri tujih lastnih imenih: nem. Haydn [hájdən], rod. Haydna [hájdna]; polj. Przemyśl [pšémišǝl], rod. Przemyśla [pšémišla]; nem. Köln [kéln/kélǝn], rod. Kölna [kélna]; angl. Hubble [hábəl], rod. Hubbla [hábla]; angl. Newcastle [njúkasəl], rod. Newcastla [njúkasla];
2. pri redkih angleških imenih, če je polglasnik zapisan z dvočrkjem ⟨ae⟩, se ta v zapisu ohranja, v govoru pa ga opuščamo: angl. Michael [májkəl], rod. Michaela [májkla].

Pri sklanjanju francoskih in angleških imen ter pisno nepodomačenih občnih besed s končnim nemim e osnovo krajšamo (nemi e opuščamo): angl. Wilde [vájlt], rod. Wilda [vájlda]; remake [rimêjk], rod. remaka [rimêjka]; fr. Marseille [marsêj], rod. Marseilla [marsêja].

Osnovo daljšamo z j

1. pri samostalnikih prve moške sklanjatve, katerih osnova se končuje na naglašene samoglasnike ter nenaglašene e, i in u (abonma [abonmá], rod. abonmaja [abonmája]; meni [mení], rod. menija [meníja]; skiro [skiró], rod. skiroja [skirója]; kanu [kanú], rod. kanuja [kanúja]; Kette [kéte], rod. Ketteja [kéteja]; Tivoli [tívoli], rod. Tivolija [tívolija]);
2. pri črkovalno branih kraticah na naglašeni polglasnik ali drug naglašeni samoglasnik, kadar jih ne sklanjamo po ničti sklanjatvi (FDV [fə̀dəvə̀], rod. FDV-ja [fə̀dəvə̀ja]; EKG [ékagé], rod. EKG-ja [ékagêja]; STA [èstẹá], rod. STA-ja [èstẹája]);
3. pri nekaterih samostalnikih na končni r (profesor [profésor], rod. profesorja [profésorja]; januar [jánuar], rod. januarja [jánuarja]); tudi pri priimkih Požar, Sever, Prostor, katerih občnoimenske enakozvočnice osnove ne daljšajo (Sever [séver], rod. Severja [séverja] – sever [séver], rod. severa [sévera]).

Pri PREVZETIH IMENIH osnovo daljšamo:

• pisno in govorno, npr. nem. Kotzebue [kócebu], rod. Kotzebueja [kócebuja];
• samo govorno, če se ime konča na govorjeni samoglasnik, npr. angl. Raleigh [róli], rod. Raleigha [rólija]; angl. Matthew [mêtju], rod. Matthewa [mêtjuja]; fr. Manet [mané], rod. Maneta [manêja].

Pri nekaterih imenih na govorjeni končni r je daljšanje ena od možnosti, ki je prednostna: fr. Flaubert [flobêr], rod. Flauberta [flobêrja/flobêra].

Osnovo daljšamo s t pri slovenskih samostalnikih, ki se končujejo na naglašeni ali nenaglašeni samoglasnik e, npr.

• Anže [anžè], rod. Anžeta [anžéta]
• počasne [počasnè], rod. počasneta [počasnéta]
• oče [ôče], rod. očeta [očéta]
• Jože [jóže], rod. Jožeta [jóžeta]

S t daljšajo osnovo tudi PREVZETA IMENA iz slovanskih jezikov na končni nenaglašeni -e, ki so po nastanku okrajšane ali klicne oblike daljših imen, npr. Mile [míle], rod. Mileta [míleta]; Frane [fráne], rod. Franeta [fráneta]; Rade [ráde], rod. Radeta [rádeta].

Daljšanje osnove z n je v knjižnem jeziku redko. Pojavlja se v preteklosti prevzetih samostalnikih, ki se končujejo na -elj [-ǝl’], npr. buhtelj, datelj, mandelj, nagelj ... Pri teh je prednostno sklanjanje s krajšanjem osnove (izjema je nagelj):

• datelj [dátəl’], rod. datlja [dátlja] in dateljna [dátəl’na]
• nagelj [nágəl’], rod. nageljna [nágəl’na] tudi naglja [náglja]

Osnovo daljšamo z ov pri sklanjanju enozložnih samostalnikov, kot so bog, breg, dom, duh, gozd, grad, jez, most, plaz, sin, tat, tok, volk, vrh, vrt, zid, žleb …, v ednini in množini.

V dvojini daljšanje ni vedno uresničeno (gozd) ali pa je ena od možnosti (bog, most). V množini so dvojnice redke, npr. pri samostalnikih gozd, žleb. 

• grad [grát], im. dv. gradova [gradôva], im. mn. gradovi [gradôvi]
• bog [bók], im. dv. bogova [bogôva] / boga [bogá], im. mn. bogovi [bogôvi]
• most [móst], im. dv. mosta [mósta] / mostova [mostôva], im. mn. mostovi [mostôvi]
• gozd [góst], im. dv. gozda [gózda], im. mn. gozdovi [gozdôvi] / gozdi [gózdi]
• volk [vou̯k], im. dv. volkova [vou̯kôva], im. mn. volkovi [vou̯kôvi]
• žleb [žlép], im. dv. žlebova [žlébôva] / žleba [žléba], im. mn. žlebovi [žlebôvi] / žlebi [žlébi]

Od pričakovanih končnic prve moške sklanjatve se v imenovalniku ednine razlikujejo:

• končnica -a pri samostalnikih, ki jih ni mogoče sklanjati po drugi moški sklanjatvi (očka, kuža);
• končnica -e pri prevzetih samostalnikih (bienale, finale, gvakamole, konklave, faksimile) in redkih lastnih imenih (Čile);
• končnica -o pri prevzetih (avto, kino, radio) in v slovenščini tvorjenih samostalnikih (dečko, sinko); pri tujih zemljepisnih imenih (Kairo, Tokio) ter kraticah (EMŠO, ARSO, UNESCO) in iz njih nastalih besedah (emšo, Arso, Unesco);
• latinsko-grške končnice ‑as, ‑es, ‑is, -os, -us, -um in -o pri nekaterih imenih (Aristoteles, Menelaos, Tacitus, Cicero); v splošni rabi se opuščajo (Aristotel, Menelaj, Tacit, Ciceron).

Izkazovanje podspola živosti je razvidno iz končnice -a v tožilniku ednine pri samostalnikih, ki poimenujejo bitja, npr. mož, otrok, slon; Prešeren, Peter, Karel Veliki).

Kot slovnično živi se vedejo tudi nekateri samostalniki, ki sicer označujejo ali poimenujejo neživo, in sicer

• zaradi podobnosti s samostalniki, ki označujejo živo, na izrazni ravni (enakozvočnice), npr. janževec, haložan ‘vino’, ribničan ‘fižol’, tolminec ‘sir’, velenjčan ‘premog’, francoz ‘orodje’, rak ‘bolezen’, oskar, kresnik ‘nagrada’, metuljček, delfin ‘način plavanja’, konjiček ‘hobi’, polžek ‘pecivo’); imena športnih klubov (Kladivar, Železničar, Fužinar);
• zaradi siceršnje podobnosti z živimi nosilci (poosebitev neživega, ki se nanaša na človeka), npr. pajac, robot, model, fotomodel, mrlič, mrtvec, tudi duh v pomenu ‘duševnost’ (Imeti bistrega duha);
• druge skupine samostalnikov, npr. igralne karte (as, pik; pagat, škis, mond); nekatera vozila ali naprave (golf, viličar; samsung);
• izpeljanke iz števnikov, ki zaznamujejo bankovce (petdesetak, stotak, petstotak) ali goro oz. njeno višino (tisočak, osemtisočak);
• imena bitij, ki so spremenila denotat in (po pomenskem prenosu) označujejo stvaritev, literarno delo ipd. (brati Prešerna ‘Prešernove pesmi’, občudovati Michelangela ‘Michelangelovo delo’).

Preglašena končnica -em se namesto -om pojavlja pri vseh samostalnikih, katerih osnova se konča na govorjene c, j, č, ž, š in dž (stric [stríc], polž [pôu̯ž-], Ramovš [ramôu̯š], bridž [brídž-]), tudi če jim sledi končnica -a ali -o (Škufca [škúfca], Matija [matíja], pončo [pónčo]) ali če je j posledica daljšanja osnove (ataše [atašé], car [cár], intervju [intervjú], meni [mení], NVO [nə̀vəó]).

Preglašene so tudi končnice v rodilniku in dajalniku dvojine in množine ter orodniku dvojine.

Pri TUJIH IMENIH in PISNO NEPODOMAČENIH OBČNIH BESEDAH so soglasniki c, j, č, ž, š in dž lahko zapisani z drugimi črkami in črkovnimi sklopi kot v slovenščini, npr. fr. Marseille [marsêj], or. z Marseillem [z‿marsêjem]; nem. Bosch [bóš], or. z Boschem [z‿bóšem]; polj. Bydgoszcz [bídgošč], or. z Bydgoszczem [z‿bídgoščem].

Končnica -je (ob končnici -i) je izražena pri skupini samostalnikov, ki (navadno) označujejo žive osebe, npr. fant – fantje, gost – gostje ... Razmerje med končnicama -i in -je je z vidika uveljavljenosti različno:

• končnica -je je edina ali pogostejša izbira pri samostalnikih brat (bratje redko brati), fant (fantje redko fanti), kmet (kmetje redko kmeti), oče (očetje redko očeti); gost (gostje tudi gosti), sosed (sosedje tudi sosedi), svat (svatje tudi svati), škof (škofje tudi škofi); Jud (Judje tudi Judi);
• končnica -i se pojavlja kot enakovredna dvojnica pri škrat (škrati in škratje) in kot prednostna dvojnica pri Hrvat (Hrvati tudi Hrvatje), ud (udi tudi udje).

Naglašena končnica -je [jé] je edina možnost pri samostalnikih mož, zob, las in človek – ljudje; ti samostalniki imajo v orodniku množine končnico -mi [mí] in ne ‑i: mož [móš], im. mn. možje [možjé], or. z možmi [z‿možmí]; človek [člôvek], im. mn. ljudje [ljudjé], or. z ljudmi [z‿ljudmí].