Pravopis 8.0

Samostalniki moškega spola s končaji -ec in -ek ter -elj in -enj

Pri samostalnikih moškega spola s končaji -ec in ‑ek ter ‑elj in ‑enj se neobstojni polglasnik pojavlja v govoru in zapisu v imenovalniku (in enakem tožilniku):

  • Kekec [kékəc], rod. Kekca [kékca], svoj. prid. Kekčev [kékčev-];
  • Bovec [bôvəc], rod. Bovca [bôu̯ca], prid. bovški [bôu̯ški];
  • dvojček [dvójčǝk], rod. dvojčka [dvójčka], svoj. prid. dvojčkov [dvójčkov-];
  • špargelj [špárgəl’/špárgəl], rod. šparglja [špárglja], prid. špargljev [špárgljev-];
  • škorenj [škórən’/škórən], rod. škornja [škórnja], prid. škornjev [škórnjev-].

Če se osnova samostalnika moškega spola konča na polglasnik in zvočnik (tudi na polglasnik in dvočrkje ⟨lj⟩ ali ⟨nj⟩), npr. koder [kódər], veter [vétər], čevelj [čévəl’/čévəl], škorenj [škórən’/škórən], v izpeljankah namesto pripone -ec uporabljamo -c in polglasnika ne vrivamo, saj se pojavlja že v zlogu pred zvočnikom: čeveljc [čévəl’c/čévəlc], kodrc [kódərc], priželjc [prížəl’c/prížəlc], škorenjc [škórən’c/škórənc], vetrc [vétərc].

POSEBNOSTI

  1. O obstojnem polglasniku govorimo, kadar ta v zadnjem zlogu ne izpada, temveč se pri pregibanju ohranja ali premenjuje s samoglasnikom e, in sicer:
    • pri samostalnikih na ‑ec in ‑ek, kadar bi izpad polglasnika povzročil nastanek težko izgovorljivega soglasniškega sklopa, npr. v pisnih končajih ‑⟨čec⟩, in ‑⟨kek⟩:
      • Maučec [máu̯čəc], rod. Maučeca [máu̯čəca/máu̯čeca], prid. Maučečev [máu̯čəčev-/ máu̯čečev-];
      • Jurčec [júrčəc], rod. Jurčeca [júrčəca/júrčeca], prid. Jurčečev [júrčəčev-/júrčečev-];
      • Rakek [rákək], rod. Rakeka [rákəka/rákeka];
    • pri samostalnikih na ‑ec, kadar bi ob izpadu polglasnika nastal zaradi prilikovanja preveč spremenjen nezvočniški sklop, npr. v besedah jazbec, jezdec, bizgec, veščec:
      • jazbec [jázbəc], rod. jazbeca [jázbəca/jázbeca] (in ne *jazbca [jáspca]), prid. jazbečev [jázbəčev-/jázbečev-] (in ne *jazbčev [jáspčev-]);
      • jezdec [jézdəc], rod. jezdeca [jézdeca/jézdəca] (in ne *jezdca [jésca]), prid. jezdečev [jézdečev-/jézdəčev-] (in ne *jezdčev [jéščev-]);
    • pri prevzetih samostalnikih na ‑elj (ki niso izglagolski), če osnovo podaljšujejo z n, npr. datelj, karželj, šarkelj:
      • datelj [dátəl’/dátəl], rod. datlja [dátlja] in dateljna [dátəl’na/dátəlna] tudi [dátel’na/dátelna].
  2. Polglasnik pri samostalnikih na ‑ec in ‑ek se v knjižnem jeziku pred glasovno končnico ali obrazilom ohranja ali premenjuje s samoglasnikom e, če je pred obrazilom nezvočniško-zvočniški sklop ter bi izpad polglasnika povzročil nastanek sklopa nezvočnik-zvočnik-nezvočnik, ki bi bil izgovorljiv samo z vrivanjem polglasnika (npr. v besedah mislec, mrtvec, modrec, tekmec; luštrek, mačjek, domislek, Ortnek, Duplek):
    • mislec [mísləc], rod. misleca [mísləca/mísleca] (in ne *mislca [mísəlca]), prid. mislečev [mísləčev-/míslečev-] (in ne *mislčev [mísəlčev-]);
    • mrtvec [mə̀rtvəc], rod. mrtveca [mə̀rtvəca/mə̀rtveca] (in ne *mrtvca [mə̀rtuca/ mə̀rtəu̯ca]), prid. mrtvečev [mə̀rtvəčev-/mə̀rtvečev-] (in ne *mrtvčev [mə̀rtučev-/mə̀rtəu̯čev-]);
    • Duplek [dúplək], rod. Dupleka [dúpləka/dúpleka] (in ne *Duplka [dúpəlka]), prid. dupleški [dúpləški/dúpleški] (in ne *duplški [dúpəlški]).
  3. Pri nekaterih v preteklosti prevzetih in pisno podomačenih samostalnikih na -ek (npr. v besedah kolek, lolek; prošek; biftek, ramstek; avstralopitek) se je izpadanje polglasnika pojavilo šele po daljšem času rabe – po analogiji s slovenskimi besedami. Sklanjamo jih na dva načina:
    • prošek [próšək], rod. proška [próška] in prošek [próšek], rod. prošeka [próšeka];
    • biftek [bíftək], rod. biftka [bíftka] in biftek [bíftek], rod. bifteka [bífteka].

Če imajo občne besede zaradi neobstojnega polglasnika dvojnične oblike (mesec [mésəc], rod. meseca [méseca] tudi mesca [mésca]; prid. mesečev [mésečev-] tudi meščev [méščev-]), to navadno velja tudi za enakozvočna lastna imena, vendar dvojnici nista nujno v istem razmerju: Mesec, rod. Mesca tudi Meseca; prim. tudi Mesečev zaliv.

Imena tipa Štuhec (podobno Kerec, Matjašec) pregibamo večinsko kot Štuhec [štúhəc], rod. Štuhca [štúhca]; prid. Štuhčev [štúhčev-]. Nosilci priimka z vzhodnoslovenskega jezikovnega območja ime naglašujejo na zadnjem zlogu; v tem primeru naglašeni ozki e v zadnjem zlogu pri pregibanju ne izpade: Štuhec [štuhéc], rod. Štuheca [štuhéca]; prid. Štuhečev [štuhéčev-]. Zaradi ustreznega naslavljanja konkretnih oseb se zlasti v besedilih, namenjenih govornemu uresničevanju, nepolglasniški izgovor neobvezno označuje z ostrivcem na e: Štuhéca.