Pravopis 8.0

Neobstojni samoglasniki v prevzetih besedah

Neobstojni polglasnik v prevzetih besedah

Polglasnik v govoru in zapisu

V prevzetih imenih se neobstojni polglasnik pojavlja v izglasnih soglasniških sklopih pri samostalnikih moškega spola v imenovalniški (in enaki tožilniški) obliki v govoru in zapisu:

  • v končajih -ec in -ek (pri slovanskih imenih, npr. polj. Mrożek [mróžǝk]) in
  • v soglasniških sklopih nezvočnika ali zvočnika z zvočniki n, l in r (npr. nem. Diesel [dízəl]).

V pridevniških in samostalniških izpeljankah iz imen z neobstojnim polglasnikom (nem. Diesel; it. Etna; Niger) se polglasnik pojavlja, če se priponsko obrazilo začne na soglasnik, in sicer

  • v pridevnikih z obrazilom -ski (dieselski/dizelski [dízəlski], etenski [étənski]; nigrski [nígərski]);
  • v prebivalskih imenih z obrazilom -(č)an ali -c (Etenčan [étənčan]; Nigrc [nígərc]).

V pridevnikih, tvorjenih s priponskim obrazilom na samoglasnik (-in, -ov/-ev), vrivanja polglasnika v osnovo ni (Dieslov; Etnin).

Neobstojni polglasnik se zlasti v slovanskih prevzetih lastnih imenih in pisno nepodomačenih občnih besedah (z nekaj izjemami) pojavlja po enakih pravilih kot v slovenščini. Izpadanje in vrivanje polglasnika v slovenščini ni odvisno od izpadanja pisno-govornega e v izvornih jezikih.

DOLOČANJE SPOLA IN ŠTEVILA PRI PREVZETIH IMENIH

Pri prevzemanju lastnih imen je lahko težavno uvrščanje v sklanjatvene vzorce; pri tem upoštevamo naslednja načela:

  1. slovnični spol osebnih imen se ravna po naravnem spolu njihovih nosilcev (Franz Kafka [káfka] m; Niccolo Machiavelli [makjavéli] m; Marie Curie [kirí] ž; nimfa Tetis [tétis] ž; Nike [níke] ž; Sapfo [sápfo] ž);
  2. slovnični spol zemljepisnih in stvarnih imen se ravna po govorjenem končaju: edninska imena na nenaglašeni samoglasnik -a so ženskega spola (Etna [étna], Ottawa [ótava]; Škoda [škóda] – kot znamka), vsa druga pa moškega;
  3. pri prevzemanju imen srednjega spola iz slovanskih jezikov se izvirni spol ohranja, če je končaj -e ali -o, npr. hrv. Biokovo [bijókovo]; srb. Valjevo [váljevo]; slš. Nádvorie [nádvorje]; polj. Opole [opóle];
  4. slovnično število zemljepisnih imen se ravna po številu, ki ga ima v zunajjezikovni predmetnosti (reka Tennessee [ténesi/tênesi] m; gorovje Tatre [tátre] ž mn.; otok Stromboli [strómboli] m).

Pri nekaterih imenih krajev se je že v preteklosti ustalila oblika, ki lahko sledi slovničnim lastnostim imena v izvornem jeziku (mesto Atene [aténe] ž mn.; mesto Helsinki [hélsinki] m mn.) ali slovenskemu sistemu (Dodekanez [dodekanéz-] m – skupina dvanajstih otokov).

Polglasnik v slovanskih imenih s končajema -ec in -ek

V prevzetih imenih iz slovanskih jezikov se neobstojni polglasnik pojavlja v imenih s končajema -ec in -ek, če temu ne nasprotuje izgovorljivost. Pri pregibanju v slovenščini in drugih jezikih navadno izpada po podobnih pravilih, četudi črke ⟨e⟩ izvorno ne izgovarjajo polglasniško. Tudi podstava pridevnikov z obrazili -ov in -ev je enaka rodilniški (tj. skrajšani) osnovi.

  • češ. Čapek [čápǝk], rod. Čapka [čápka]; svoj. prid. Čapkov [čápkov-];
  • češ. Třinec [tšínǝc], rod. Třinca [tšínca];
  • hrv. Šišinec [šíšinǝc], rod. Šišinca [šíšinca];
  • rus. Starobinec [starobínəc], rod. Starobinca [starobínca]; svoj. prid. Starobinčev [starobínčev-];
  • slš. Ďuríček [djúričək], rod. Ďuríčka [djúrička]; svoj. prid. Ďuríčkov [djúričkov-];
  • polj. Mrożek [mróžǝk], rod. Mrożka [mróška]; svoj. prid. Mrożkov [mróškov-].

O posebnostih sklanjanja zaradi neizgovorljivosti glej pravila za sklanjanje slovenskih občnih besed: »Samostalniki moškega spola s končaji -ec in -ek ter ‑elj in ‑enj« (Glasovno-črkovne premene).

POSEBNOSTI

  1. Pri nekaterih v preteklosti prevzetih imenih na -ek se izpadanje polglasnika pojavi šele po daljšem času in pod vplivom občnih besed. Taka imena sklanjamo enako kot občne besede, npr. po zgledu slov. lolek [lólək/lôlək], rod. lolka [lólka/lôlka] in lolek [lólek/lôlek], rod. loleka [lóleka/lôleka] tudi polj. Lolek in Bolek [lôlək in bôlək], rod. Lolka in Bolka [lôlka in bôlka] ali Lolek in Bolek [lôlek in bôlek], rod. Loleka in Boleka [lôleka in bôleka].
  2. V imenih, prevzetih iz poljščine, se črka ⟨e⟩ v končajih ‑ec in ‑ek ne izgovarja polglasniško, kadar sledi črkovnemu sklopu soglasnik + i, v katerem ima črka i pred samoglasnikom mehčalno vlogo. Osnova tako tudi pri pregibanju ostane nespremenjena:
    • Sosnowiec [sosnôu̯jec], rod. Sosnowieca [sosnôu̯jeca] (polj. rod. Sosnowca);
    • Maciek [máček], rod. Macieka [máčeka] (polj. rod. Maćka);
    • Tyniec [tínjec], rod. Tynieca [tínjeca] (polj. rod. Tyńca).
  3. V imenih, prevzetih iz hrvaščine, črka ⟨e⟩ v zadnjem zlogu zaradi neizgovorljivosti soglasniškega sklopa ⟨rlc⟩ ne označuje polglasnika, npr. hrv. Orlec [órlec], rod. Orleca [órleca].

O posebnostih sklanjanja z neobstojnim polglasnikom glej pravila za prevzemanje pri slovanskih jezikih, poglavja »Češčina«, »Poljščina«, »Slovaščina« … (O prevzemanju iz posameznih jezikov).

V IMENIH IZ NESLOVANSKIH JEZIKOV sta govorjena končaja ‑ec in ‑ek  zapisana z različnimi črkovnimi sklopi, npr. -⟨etz⟩, -⟨eck⟩, -⟨ec⟩ (za [ek]) ipd. Črke ⟨e⟩ ne izgovarjamo polglasniško in ob pregibanju ne izpade. Podstava izpeljank je enaka neokrajšani osnovi.

  • nem. Eiletz [ájlec], rod. Eiletza [ájleca]; svoj. prid. Eiletzev/Eiletzov [ájlečev-]
  • angl. Steinbeck [stájnbek], rod. Steinbecka [stájnbeka]; svoj. prid. Steinbeckov [stájnbekov-]
  • šp. Pachacútec [pačakútek], rod. Pachacúteca [pačakúteka]; svoj. prid. Pachacútecov [pačakútekov-]

Tako še: nem. Lübeck [líbek], nem. Woyzeck [vójcek], tur. Kısakürek [kisákirek] ipd.

Namesto izvornega polglasnika se je v slovenščini pri prevzemanju imen iz neslovanskih jezikov pogosto uveljavil izgovor po črki, zato osnove ne krajšamo. Npr. namesto Norfolk [angl. nófək] ali (Eli) Wallach [angl. vólǝk] v slovenščini [o] ali [a]: angl. Norfolk [nórfolk], rod. Norfolka [nórfolka]; angl. Wallach [vólak], rod. Wallacha [vólaka].

Polglasnik v imenih z izglasnim soglasniškim sklopom

Osnova na končni -l ali -n

V tujih imenih z neobstojnim polglasnikom sta v izglasju osnove najpogosteje zvočnika l in n oziroma pisna končaja -⟨el⟩ ali -⟨en⟩ (Oslo – Osla, oselski;  Dresden – Dresdna, dresdenski). Polglasnik se pojavlja v govoru in zapisu pri:

  • imenih moškega spola z ničto končnico v imenovalniški (in enaki tožilniški) obliki;
  • imenih srednjega in ženskega, redkeje moškega spola z ničto končnico v rodilniku dvojine in množine;
  • pridevniških izpeljankah z obrazili na soglasnik (-ski, -ni …);
  • samostalniških izpeljankah z obrazili na soglasnik (-ce, -(č)an, -ček ...).
Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
IMENA MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
nem. Diesel [dízǝl] Diesla [dízla] dieselski [dízǝlski] Dieslov [dízlov-] 
nor. Axel [áksǝl] Axla [áksla] Axlov [ákslov-]
češ. Havel [hávǝl] Havla [háu̯la] Havlov [háu̯lov-]
nem. Dresden [drézdǝn] Dresdna [drézdna] dresdenski [drézdǝnski]
Dresdenčan [drézdǝnčan] 
nem. Essen [ésǝn] Essna [ésna] essenski [ésǝnski]
Essenčan [ésǝnčan]
angl. Owen [ôvǝn] Owna [ôu̯na] Ownov [ôu̯nov-]

Tako še: nem. Hegel [hégǝl], polj. Paweł [pávǝl], nem. Hagen [hágǝn], nem. Bremen [brémǝn], nem. Schaffhausen [šafháu̯zǝn], nem. Beethoven [betôvǝn] itd.

Pri ugotavljanju prisotnosti neobstojnega polglasnika v izpeljankah iz imen s končnim samoglasnikom si pomagamo s potencialno rodilniško dvojinsko ali množinsko obliko, saj se pri imenih, ki se končajo na samoglasnik (najpogosteje a ali o), ki je v vlogi končnice, polglasnik vriva v osnovo rodilnika dvojine in množine. Podstava je enaka tej osnovi, npr.

  • it. Etna [étna] ž, rod. dv./mn. Eten [étǝn]; prid. etenski [étǝnski];
  • bos. Tuzla [túzla] ž, rod. dv./mn. Tuzel [túzǝl]; prid. tuzelski [túzǝlski].
Neobstojni polglasnik v rodilniku dvojine in množine ter izpeljankah
IMENA MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
nor. Oslo [óslo] oselski [ósǝlski]
Oselčan [ósǝlčan]
IMENA SREDNJEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
polj. Leszno [léšno]  leszenski [léšǝnski]
bos. Livno [líu̯no] livenski [lívǝnski]
Livenčan [lívǝnčan]
IMENA ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
bos. Tuzla [túzla] tuzelski [túzǝlski]
Tuzelčan [túzǝlčan]
isl. Hekla [hékla] hekelski [hékǝlski] Heklin [héklin]
it. Etna [étna] etenski [étǝnski] Etnin [étnin]

Pri prevzetih imenih krajšanje osnove navadno povezujemo s pogostejšo rabo in z večjo stopnjo podomačenosti imena, tudi rabo v manj formalnih oblikah sporazumevanja. Pravila ni mogoče opreti na besedne končaje, saj so se v rabi pogosto ustalili različni načini tudi pri imenih z enakim besednim končajem, npr. -gen:

  • Wengen [véngǝn], rod. Wengna [véngna];
  • Volkswagen [fólksvagǝn], rod. Volkswagna [fólksvagna];

toda

  • Tübingen [tíbingen], rod. Tübingena [tíbingena];
  • Göttingen [gétingen], rod. Göttingena [gétingena].

Le v redkih primerih se pojavljata dve možnosti pregibanja istega imena, npr. ob formalni Schengen zem. i. [šéngen], rod. Schengena [šéngena] in schengensko območje, tudi manj formalno šengen [šéngən], rod. šengna [šéngna] kot evropsko območje prostega gibanja.

POSEBNOST

Pri IMENIH IZ NESLOVANSKIH JEZIKOV, zlasti angleščine (npr. s končaji ‑an, ‑man, ‑on, ‑ton) in skandinavskih jezikov (s končaji ‑sen in ‑son), ne prevzamemo tudi polglasniškega izgovora, temveč črki ⟨a⟩ in ⟨e⟩ izgovorimo kot [e], črki ⟨o⟩ in ⟨u⟩ pa tako, kot sta zapisani. Taki [e], [o] in [u] so obstojni in pri pregibanju ne izpadajo. Tudi podstava izpeljank je enaka imenovalniški osnovi. 

  • ○ angl. Michigan [míšigen], rod. Michigana [míšigena]
  • ○ angl. Chapman [čêpmen], rod. Chapmana [čêpmena]; svoj. prid. Chapmanov [čêpmenov-]
  • ○ angl. Edison [édison], rod. Edisona [édisona]; svoj. prid. Edisonov [édisonov-]
  • ○ dan. Andersen [ándersẹn], rod. Andersena [ándersẹna]; svoj. prid. Andersenov [ándersẹnov-]
  • ○ angl. Milton [mílton], rod. Miltona [míltona]; svoj. prid. Miltonov [míltonov-]

Tako še: angl. Bacon [bêjkon], angl. Byron [bájron], angl. Eton [íton], šved. Ericsson [êriksọn], nor. Nansen [nánsen], šved. Skansen [skánsen], angl. Washington [vášinktọn] ipd.

Polglasniški izgovor se pojavlja le izjemoma (npr. angl. Manhattan [mǝnhêtǝn], rod. Manhattna [mǝnhêtna], prid. manhattanski [mǝnhêtǝnski]), tudi pod vplivom občnoimenskih enakozvočnic (npr. angl. Newton [njútən]) ali starejših priročnikov (nor. Ibsen [ípsen/ípsən]):

  • ○ angl. Newton [njútən], rod. Newtona [njútna], toda: svoj. prid. Newtonov [njútnov‑ tudi njútonov-] (prim. newton in njuten [njútən]);
  • ○ nor. Ibsen [ípsen/ípsən], rod. Ibsena [ípsena] (tudi Ibsna [ípsna]), svoj. prid. Ibsenov [ípsenov-] (tudi Ibsnov [ípsnov-]).

O prevzemanju izvorno polglasniškega izgovora z drugimi samoglasniki glej pravila za prevzemanje pri posameznih jezikih, npr. poglavja »Angleščina«, »Danščina«, »Švedščina«, »Norveščina« … (O prevzemanju iz posameznih jezikov).

Osnova na končni -v

Sklop nezvočnika in zvočnika v v potencialnem rodilniku množine izgovorimo s polglasnikom (Moskva [móskva], rod. dv./mn. Moskev [móskǝu̯]). Podstavi pri izpeljankah z obrazili -ski in -(č)an pa zaradi lažjega izgovora dodamo nekončno pripono, in sicer:

  1. pripono -ov- (moskovski [móskou̯ski], Moskovčan [móskou̯čan]; Nikaragva [nikarágva] – nikaragovski [nikarágou̯ski], Nikaragovčan [nikarágou̯čan]) ali tudi
  2. pripono -an- (Litva [lítva] – litovski [lítou̯ski] ali litvanski [litvánski], Litovec [lítovəc] ali Litvanec [litvánəc]).
Osnova na končni -r

Pri imenih s končnim govorjenim soglasnikom, najpogosteje pisnim končajem soglasnik + -er, polglasnik med soglasnikoma ob pregibanju izpade (Dover [dôvǝr], rod. Dovra [dôu̯ra]). V izpeljankah iz teh imen pa se pojavlja v govoru (ne tudi v zapisu), če jih tvorimo z obrazili na soglasnik (-ski, -(č)an in ‑c), npr. dovrski [dôvǝrski], Dovrčan [dôvǝrčan].

Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
angl. Ulster [álstǝr] Ulstra [álstra] ulstrski [álstǝrski]
Ulstrc [álstǝrc]
ukr. Dnester
[dnéstǝr] 		Dnestra
[dnéstra] 		dnestrski
[dnéstǝrski] 		Dnestrov
[dnéstrov-]
nem. Hannover [hanôvǝr] Hannovra [hanôu̯ra] hannovrski [hanôvǝrski] 
Hannovrčan [hanôvǝrčan] 

Tako še: Niger [nígǝr] – nigrski [nígǝrski], angl. Manchester [mênčestǝr] – manchestrski [mênčestǝrski], nem. Prater [prátǝr] – pratrski [prátǝrski], angl. Worcester [vústǝr] – worcestrski [vústǝrski] ipd.

Neobstojni polglasnik v rodilniku dvojine in množine ter izpeljankah
IMENA MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
šp. Ebro [ébro] ebrski [ébǝrski]
šp. Saavedra [savédra] Saavedrov [savédrov-]
IMENA ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
češ. Tatre [tátre]  Tater [tátǝr]  tatrski [tátǝrski]
šp. Alhambra
[alámbra] 		alhambrski
[alámbǝrski] 		Alhambrin
[alámbrin]
port. Coimbra [koímbra] coimbrski [koímbǝrski]
Coimbrčan [koímbǝrčan]

Tako še: pol. Odra [ódra] – odrski [ódərski], Biafra [bijáfra] – biafrski [bijáfərski], arab. Basra [básra] – basrski [básərski] ipd.

POSEBNOST

Pri nekaterih imenih z izglasnim ‑er (Heidegger, Hofer, Xaver, Viber) sta se uveljavila dva načina pregibanja, in sicer črko ⟨e⟩ izgovorimo bodisi kot samoglasnik e (in osnovo daljšamo z j) bodisi kot polglasnik in osnovo krajšamo. Podstava svojilnega pridevnika je enaka rodilniški osnovi. 

  • ○ nem. Heidegger [hájdeger], rod. Heideggerja [hájdegerja]; svoj. prid. Heideggerjev [hájdegerjev-] tudi Heidegger [hájdegər], rod. Heideggra [hájdegra]; svoj. prid. Heideggrov [hájdegrov-];
  • ○ nem. Hofer [hófer], rod. Hoferja [hóferja]; svoj. prid. Hoferjev [hóferjev-] tudi Hofer [hófər], rod. Hofra [hófra]; svoj. prid. Hofrov [hófrov-];
  • ○ nem. Xaver [ksáver], rod. Xaverja [ksáverja]; svoj. prid. Xaverjev [ksáverjev-] tudi Xaver [ksávər], rod. Xavra [ksáu̯ra]; svoj. prid. Xavrov [ksáu̯rov-].

O posebnostih pri neizpadanju (helikopterski, gangsterski) glej poglavje »Izpeljanke iz osnove na končni -r«.

Nezapisani polglasnik in govorno krajšanje osnove

Nezapisani polglasnik, ki ga pri pregibanju opuščamo (osnovo krajšamo), se pojavlja v prevzetih imenih, in sicer:

  1. v imenih z izvornimi zlogotovornimi izglasnimi zvočniki, ki jih v slovenščino vedno prevzemamo s polglasnikom (nem. Haydn [hájdən], nem. Lidl [lídǝl], češ. Petr [pétǝr]);
  2. v angleških in francoskih imenih z nemo črko ⟨e⟩ za soglasniškim sklopom (soglasnik + zvočnik l ali r), v katerega se vriva polglasnik (angl. Hubble [hábəl]; fr. Grenoble [grenóbəl]; fr. Sartre [sártər]);
  3. v francoskih imenih z nemim črkovnim sklopom ⟨es⟩ za soglasniškim sklopom (fr. Langres [lángər]).
Prevzeta imena z izvornim zlogotvornim zvočnikom v izglasju

Neobstojni polglasnik se pojavlja v imenovalniku (in enakem tožilniku) ter v govorni podstavi izpeljank z obrazili -ski in -(č)an med izglasnimi soglasniki, in sicer med

  • nezvočnikom in zvočniki l, n in r (češ. Lendl [léndəl]) ter
  • zvočnikom m in zvočnikoma l in n (nem. Krimml [krímǝl]).
Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
nem. Haydn [hájdǝn] Haydna [hájdna] Haydnov [hájdnov-]
šp. Popocatépetl [pọpokatépetǝl] Popocatépetla [pọpokatépetla] popokatépetlski [pọpokatépetǝlski]  Popokatépetlov [pọpokatépetlov-] 
polj. Przemyśl [pšémišǝl] Przemyśla [pšémišla] przemyślski [pšémišǝlski] 
češ. Deml [démǝl] Demla [démla] Demlov [démlov-] 
šved. Sandhamn [sánthamǝn] Sandhamna [sánthamna] sandhamnski [sánthamǝnski]
Sandhamnčan [sánthamǝnčan]  

Tako še: češ. Kajkl [kájkǝl], češ. Ruml [rúmǝl], češ. Semargl [sémargǝl], isl. Mývatn [mívahtǝn] ipd. 

POSEBNOST

Izgovor polglasnika med zvočnikoma ⟨lm⟩, ⟨ln⟩, ⟨rl⟩, ⟨rm⟩ in ⟨rn⟩ v izglasju je le ena od izgovornih možnosti, ki sledi slovenskemu dvojničnemu izgovoru besed (alarm [alárm/alárəm]), pogosto v manj formalnem govoru, npr. nem. Köln [kéln/kélǝn], rod. Kölna [kélna], prid. kölnski [kélnski/kélǝnski].

Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah z dvojnicami v izgovoru
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
nem. Ulm [úlm/úlǝm] Ulma [úlma] ulmski [úlmski/úlǝmski]
rus. Perm [pêrm/pêrǝm] Perma [pêrma] permski [pêrmski/ pêrǝmski]
angl. Hepburn
[hêbərn/hêbərən] 		Hepburna
[hêbərna] 		Hepburnov
[hêbərnov-]
nem. Luzern
[lucêrn/lucêrǝn] 		Luzerna
[lucêrna] 		luzernski
[lucêrnski/lucêrǝnski]

Tako še: nor. Holm [hólm/hólǝm], angl. Searle [sə̀rl/sə̀rəl], nem. Bayern [bájern/bájerǝn] ipd.

Glej poglavji »Pisno odsotni polglasnik« (Glasoslovni oris) in »Govorno krajšanje osnove«.

Neobstojni polglasnik v francoskih in angleških imenih z nemimi končaji

Neobstojni polglasnik v imenih s končnim nemim e ni zapisan. Pojavlja se v imenovalniku (in enakem tožilniku) ter pri izpeljankah z obraziloma -ski in -(č)an, če je pred končajema -⟨le⟩ in -⟨re⟩ soglasnik, in sicer

  1. v angleških in francoskih imenih s pisnim končajem -⟨le⟩ (angl. Newcastle [njúkasǝl], rod. Newcastla [njúkasla]); v izpeljankah se polglasnik zapisuje s črko ⟨e⟩ (newcastelski [njúkasǝlski], Newcastelčan [njúkasǝlčan]);
  2. v francoskih imenih s končajem -⟨re⟩ (Le Havre [lǝ ávǝr], rod. Le Havra [lǝ áu̯ra]); v izpeljankah se govorjeni polglasnik ob ⟨r⟩ ne zapisuje (lehavrski [lǝávǝrski], Lehavrčan [lǝávǝrčan]).
Nemi e v angleškem in francoskem končaju -le
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
angl. Beagle [bígǝl] Beagla [bígla] beagelski [bígǝlski] Beaglov [bíglov-]
angl. Seattle [sijêtǝl] Seattla [sijêtla] seattelski [sijêtǝlski]
Seattelčan [sijêtǝlčan]
fr. Grenoble [grenóbǝl] Grenobla [grenóbla] grenobelski [grenóbǝlski]
Grenobelčan [grenóbǝlčan]

Tako še: angl. Hubble [hábəl], angl. Gable [gêjbǝl], angl. Riddle [rídǝl], angl. Google [gúgǝl], angl. Apple [êpǝl], angl. Doolittle [dúlitǝl] itd.

Nemi e v francoskem končaju -re
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
Louvre [lúvǝr] Louvra [lúvra] louvrski [lúvǝrski] Louvrov [lúvrov-]
Montmartre [monmártǝr] Montmartra [monmártra] montmartrski [monmártǝrski]
Montmartrčan [monmártǝrčan] 
Sartre [sártǝr] Sartra [sártra] Sartrov [sártrov-] 

Tako še: Alexandre [aleksándǝr], Lemaître [lemêtǝr/ləmêtǝr], Lefèvre [lefévǝr/ləfévǝr], Le Havre [lǝ ávǝr] itd.

POSEBNOST

Izjema pri zapisu pridevnika je dvobesedno ime Notre-Dame [nọtrə-dám/nọtər-dám], ob katerem se je že uveljavil pridevnik notredamski [nọtrədámski/nọtərdámski] (npr. Notredamski zvonar), zato sicer sistemskega zapisa *notrdamski ne uveljavljamo.

Če zvočniški sklop ⟨vr⟩ sledi samoglasniku u (Louvre [lúvər]), v stranskih sklonih polglasnik med zvočnikoma sicer izpade, črke ⟨v⟩ pa ne izgovarjamo u-jevsko oz. dvoustnično, temveč kot zobnoustnični v: rod. Louvra [lúvra]. (Podobno tudi Vancouver [vankúvər], rod. Vancouvra [vankúvra].)

V francoskih imenih z nemim končajem -⟨es⟩ je pojavljanje neobstojnega polglasnika odvisno od soglasniškega sklopa pred končajem. Pri zapisu obeh tipov izpeljank iz teh imen – tako pridevniških z obrazilom -ski kot samostalniških z obrazilom -(č)an – pa se ravnamo po pisni rodilniški osnovi (Sèvres [sévǝr], rod. Sèvresa [séu̯ra]), zato se pridevniška oblika in prebivalsko ime v zapisu ne razlikujeta: sèvreski [sévǝrski]; Sèvresčan [sévǝrčan].

Pridevniška oblika je v nekaterih besednih zvezah tudi pisno povsem podomačena (sevrski mir [sévǝrski mír]), v tem primeru se tudi v zapisu ravnamo po imenovalniški govorni osnovi, ki ji dodamo obrazilo -ski.

Nemi es v francoskem končaju -res
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik
 		obrazilo na samoglasnik
Chartres [šártǝr] Chartresa [šártra] chartreski [šártǝrski]
Ingres [êngǝr] Ingresa [êngra] Ingresov [êngrov-]
Langres [lángǝr] Langresa [lángra] langreski [lángǝrski] 
Langresčan [lángǝrčan]
Ypres [ípǝr] Ypresa [ípra] ypreski [ípǝrski] 
Ypresčan [ípǝrčan]

V pravopisnih priročnikih 20. stoletja se je zapis pridevnika, tvorjenega z obrazilom -ski iz francoskih imen z nemim izglasnim -es, spreminjal: podstava je bila enaka imenovalniški osnovi (Chartres [šártər] – chartreski [šártǝrski]) ali pa je bila v končaju fonetično podomačena in s tem prilagojena morfemskemu stiku s slovenskim priponskim obrazilom (chartrski [šártǝrski]). Podomačevanje izglasja ni bilo nikoli kodificirano pri prebivalskih imenih (Chartresčan [šártərčan]).

V Pravopisu 8.0 se oba tipa izpeljank – pridevniška in samostalniška – izenačujeta, saj se mnogi zgolj sistemsko tvorjeni izlastnoimenski pridevniki omejujejo le na prostorsko denotiranje in ne izkazujejo vrstnega pomena. Le pri vrstnih pridevniških izpeljankah, ki nastopajo v stalnih besednih zvezah z vrstnim pomenom, je podana tudi možnost za nadaljnje pisno podomačevanje.

O tvorbi pridevnikov z obrazilom -ski in prebivalskih imen iz imen z neobstojnim polglasnikom glej poglavji »Tvorba pridevnikov z obrazilom -ski« in »Tvorba prebivalskih imen« (Besedotvorni oris).

O krajšanju osnove pri imenih z nemim -e in nemim -es v končaju glej poglavje »Neme črke in črkovni sklopi v tujih imenih« (Glasovno-črkovne premene).

Neobstojni a v prevzetih besedah

Neobstojni a se pojavlja v imenovalniku (in enakem tožilniku) imen, prevzetih iz nekaterih južnoslovanskih jezikov. Podstava izpeljank je enaka rodilniški osnovi.

Zapisani a v imenovalniku izgovorimo po črki, pri pregibanju pa ga opuščamo v imenih s končajema -ac (hrv. Pelješac, srb. Šabac) in -ar (hrv. Zadar), v katerih osnove ne podaljšujemo z j. Podstava izpeljank je enaka rodilniški osnovi. 

  • hrv. Pelješac [pélješac], rod. Pelješca [pélješca], vrst. prid. pelješki [pélješki]; preb. Pelješčan [pélješčan]
  • srb. Šabac [šábac], rod. Šabca [šápca], vrst. prid. šabski [šápski]; preb. Šabčan [šápčan]
  • hrv. Zadar [zádar], rod. Zadra [zádra], vrst. prid. zadrski [zádərski]; preb. Zadrčan [zádərčan]

Tako še: hrv. Gotovac [gótovac], hrv. Jasenovac [jasénovac], hrv. Obrovac [obróvac], srb. Kragujevac [kragújevac], hrv. Zagorac [zágorac]; hrv. Bakar [bákar] itd.

Pri prevzemanju imen s končajema -ak in -at upoštevamo izgovorljivost soglasniškega sklopa, nastalega po izpadu a, in sicer

  1. neobstojni a opuščamo, če je soglasniški sklop izgovorljiv:
    • hrv. Susak [súsak], rod. Suska [súska], vrst. prid. suški [súški], preb. Suščan [súščan];
    • hrv. Paljetak [páljetak], rod. Paljetka [páljetka], svoj. prid. Paljetkov [páljetkov-];
    • čg. Tivat [tívat], rod. Tivta [tíu̯ta], vrst. prid. tivtski [tíu̯tski]; preb. Tivtčan [tíu̯tčan].
  2. samoglasnik a ohranjamo, če je soglasniški sklop težje izgovorljiv:
    • hrv. Cavtat [cáu̯tat], rod. Cavtata [cáu̯tata], vrst. prid. cavtatski [cáu̯tatski]; preb. Cavtatčan [cáu̯tatčan];
    • srb. Sandžak [sándžak], rod. Sandžaka [sándžaka]; vrst. prid. sandžaški [sándžaški]; preb. Sandžačan [sándžačan].

Imena, ki imajo slovensko domačo vzporednico (eksonim) in pri katerih je južnoslovanski a zamenjan s slovenskim e, vedno sklanjamo s krajšanjem osnove, ne glede na to, ali je ime zapisano v izvirni ali podomačeni obliki, npr.

  • Skader [skádər] / mak. Skadar [skádar], rod. Skadra [skádra];
  • Karlovec [kárlovəc] / hrv. Karlovac [kárlovac], rod. Karlovca [kárlou̯ca].

Na hrvaškem kajkavskem območju so imena tvorjena tudi z obrazilom -ec, npr. hrv. Čakovec [čákovəc], rod. Čakovca [čákou̯ca]; hrv. Sisek [sísək], rod. Siska [síska]. 

Neobstojni i v prevzetih besedah

Samoglasnik i se pri slovanskih zemljepisnih imenih s končajem -⟨Cje⟩ vriva pred zvočnik j, kadar iz teh imen tvorimo vrstne pridevnike z obrazilom -ski, npr. slš. Hostie [hóstje], prid. hostijski [hóstijski].

Neobstojni o v prevzetih besedah

Kot neobstojni samoglasnik se pojavlja tudi zapisani (izvorno polglasniški) o, in sicer v končaju imen iz zahodnoslovanskih jezikov. Pri pregibanju se lahko tudi ohranja, kar vpliva na različne pisne in glasovne uresničitve oblik. Podstava tvorjenk je enaka rodilniški osnovi. 

  • slš. Dudok [dúdok], rod. Dudka [dútka], svoj. prid. Dudkov [dútkov-] tudi Dudok [dúdok], rod. Dudoka [dúdoka], svoj. prid. Dudokov [dúdokov-];
  • slš. Pavol [pávol], rod. Pavla [páu̯la], svoj. prid. Pavlov [páu̯lov-] tudi Pavol [pávol], rod. Pavola [pávola], svoj. prid. Pavolov [pávolov-].

Tako še: slš. Sivok [sívok], rod. Sivka [síu̯ka] tudi Sivoka [sívoka]; slš. Pezinok [pézinok], rod. Pezinka [pézinka] tudi Pezinoka [pézinoka]; slš. Ružomberok [rúžomberok], rod. Ružomberka [rúžomberka] tudi Ružomberoka [rúžomberoka] itd.