Pravopis 8.0

Neobstojni polglasnik

Splošno

Neobstojni polglasnik se pojavlja

  1. v končajih -ec in -ek, ‑elj in ‑enj pri nekaterih samostalnikih moškega spola v imenovalniku (in pri neživih in tudi v enakem tožilniku) ednine;
  2. v končajih -en in -ek ter -er pri nekaterih pridevnikih v obliki moškega spola v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine;
  3. med dvema izglasnima soglasnikoma, in sicer vedno med (a) nezvočnikom in zvočnikom, lahko pa tudi med (b) dvema zvočnikoma ali (c) dvema nezvočnikoma:
    • pri samostalnikih prve moške (a – boben, b – sejem, c – hrbet) in druge ženske sklanjatve (a – pesem, c – laket) v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ali pri samostalnikih druge moške (a – tesla), prve ženske (a – tabla, b – himna) in prve srednje (a – okno, b – gumno) sklanjatve v rodilniku dvojine in množine;
    • pri pridevnikih moškega spola v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine (a – piker, b – širen, c – lahek);
    • pri števnikih osem in sedem v imenovalniku (in enakem tožilniku);
    • pri enozložnicah s polglasniškim jedrom – samostalnikih pes in sel, pridevniku zel (ž. sp. zla), zaimku ves – v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine;
    • pri nekaterih deležnikih na ‑l moškega spola ednine (padel).

Polglasnik ohranjamo tudi v podstavi izpeljank med soglasnikoma v nezvočniško‑zvočniških in zvočniških sklopih (ogenjček [ogən’čək/ôgənčək], murenček [múrənčək]).

Samostalniki moškega spola s končaji -ec in -ek ter -elj in -enj

Pri samostalnikih moškega spola s končaji -ec in ‑ek ter ‑elj in ‑enj se neobstojni polglasnik pojavlja v govoru in zapisu v imenovalniku (in enakem tožilniku):

  • Kekec [kékəc], rod. Kekca [kékca], svoj. prid. Kekčev [kékčev-];
  • Bovec [bôvəc], rod. Bovca [bôu̯ca], prid. bovški [bôu̯ški];
  • dvojček [dvójčǝk], rod. dvojčka [dvójčka], svoj. prid. dvojčkov [dvójčkov-];
  • špargelj [špárgəl’/špárgəl], rod. šparglja [špárglja], prid. špargljev [špárgljev-];
  • škorenj [škórən’/škórən], rod. škornja [škórnja], prid. škornjev [škórnjev-].

Če se osnova samostalnika moškega spola konča na polglasnik in zvočnik (tudi na polglasnik in dvočrkje ⟨lj⟩ ali ⟨nj⟩), npr. koder [kódər], veter [vétər], čevelj [čévəl’/čévəl], škorenj [škórən’/škórən], v izpeljankah namesto pripone -ec uporabljamo -c in polglasnika ne vrivamo, saj se pojavlja že v zlogu pred zvočnikom: čeveljc [čévəl’c/čévəlc], kodrc [kódərc], priželjc [prížəl’c/prížəlc], škorenjc [škórən’c/škórənc], vetrc [vétərc].

POSEBNOSTI

  1. O obstojnem polglasniku govorimo, kadar ta v zadnjem zlogu ne izpada, temveč se pri pregibanju ohranja ali premenjuje s samoglasnikom e, in sicer:
    • pri samostalnikih na ‑ec in ‑ek, kadar bi izpad polglasnika povzročil nastanek težko izgovorljivega soglasniškega sklopa, npr. v pisnih končajih ‑⟨čec⟩, in ‑⟨kek⟩:
      • Maučec [máu̯čəc], rod. Maučeca [máu̯čəca/máu̯čeca], prid. Maučečev [máu̯čəčev-/ máu̯čečev-];
      • Jurčec [júrčəc], rod. Jurčeca [júrčəca/júrčeca], prid. Jurčečev [júrčəčev-/júrčečev-];
      • Rakek [rákək], rod. Rakeka [rákəka/rákeka];
    • pri samostalnikih na ‑ec, kadar bi ob izpadu polglasnika nastal zaradi prilikovanja preveč spremenjen nezvočniški sklop, npr. v besedah jazbec, jezdec, bizgec, veščec:
      • jazbec [jázbəc], rod. jazbeca [jázbəca/jázbeca] (in ne *jazbca [jáspca]), prid. jazbečev [jázbəčev-/jázbečev-] (in ne *jazbčev [jáspčev-]);
      • jezdec [jézdəc], rod. jezdeca [jézdeca/jézdəca] (in ne *jezdca [jésca]), prid. jezdečev [jézdečev-/jézdəčev-] (in ne *jezdčev [jéščev-]);
    • pri prevzetih samostalnikih na ‑elj (ki niso izglagolski), če osnovo podaljšujejo z n, npr. datelj, karželj, šarkelj:
      • datelj [dátəl’/dátəl], rod. datlja [dátlja] in dateljna [dátəl’na/dátəlna] tudi [dátel’na/dátelna].
  2. Polglasnik pri samostalnikih na ‑ec in ‑ek se v knjižnem jeziku pred glasovno končnico ali obrazilom ohranja ali premenjuje s samoglasnikom e, če je pred obrazilom nezvočniško-zvočniški sklop ter bi izpad polglasnika povzročil nastanek sklopa nezvočnik-zvočnik-nezvočnik, ki bi bil izgovorljiv samo z vrivanjem polglasnika (npr. v besedah mislec, mrtvec, modrec, tekmec; luštrek, mačjek, domislek, Ortnek, Duplek):
    • mislec [mísləc], rod. misleca [mísləca/mísleca] (in ne *mislca [mísəlca]), prid. mislečev [mísləčev-/míslečev-] (in ne *mislčev [mísəlčev-]);
    • mrtvec [mə̀rtvəc], rod. mrtveca [mə̀rtvəca/mə̀rtveca] (in ne *mrtvca [mə̀rtuca/ mə̀rtəu̯ca]), prid. mrtvečev [mə̀rtvəčev-/mə̀rtvečev-] (in ne *mrtvčev [mə̀rtučev-/mə̀rtəu̯čev-]);
    • Duplek [dúplək], rod. Dupleka [dúpləka/dúpleka] (in ne *Duplka [dúpəlka]), prid. dupleški [dúpləški/dúpleški] (in ne *duplški [dúpəlški]).
  3. Pri nekaterih v preteklosti prevzetih in pisno podomačenih samostalnikih na -ek (npr. v besedah kolek, lolek; prošek; biftek, ramstek; avstralopitek) se je izpadanje polglasnika pojavilo šele po daljšem času rabe – po analogiji s slovenskimi besedami. Sklanjamo jih na dva načina:
    • prošek [próšək], rod. proška [próška] in prošek [próšek], rod. prošeka [próšeka];
    • biftek [bíftək], rod. biftka [bíftka] in biftek [bíftek], rod. bifteka [bífteka].

Če imajo občne besede zaradi neobstojnega polglasnika dvojnične oblike (mesec [mésəc], rod. meseca [méseca] tudi mesca [mésca]; prid. mesečev [mésečev-] tudi meščev [méščev-]), to navadno velja tudi za enakozvočna lastna imena, vendar dvojnici nista nujno v istem razmerju: Mesec, rod. Mesca tudi Meseca; prim. tudi Mesečev zaliv.

Imena tipa Štuhec (podobno Kerec, Matjašec) pregibamo večinsko kot Štuhec [štúhəc], rod. Štuhca [štúhca]; prid. Štuhčev [štúhčev-]. Nosilci priimka z vzhodnoslovenskega jezikovnega območja ime naglašujejo na zadnjem zlogu; v tem primeru naglašeni ozki e v zadnjem zlogu pri pregibanju ne izpade: Štuhec [štuhéc], rod. Štuheca [štuhéca]; prid. Štuhečev [štuhéčev-]. Zaradi ustreznega naslavljanja konkretnih oseb se zlasti v besedilih, namenjenih govornemu uresničevanju, nepolglasniški izgovor neobvezno označuje z ostrivcem na e: Štuhéca.

Pridevniki s končaji -en, -ek in -er

Pri pridevnikih s končaji ‑en, ‑ek in -er (smešen, gladek, dober) se neobstojni polglasnik pojavlja v pisavi in govoru:

  • smešen [sméšən], rod. smešnega [sméšnega]; ž. sp. smešna [sméšna];
  • pogumen [pogúmən], rod. pogumnega [pogúmnega]; ž. sp. pogumna [pogúmna];
  • gladek [gládək], rod. gladkega [glátkega]; ž. sp. gladka [glátka];
  • tanek [tánək], rod. tankega [tánkega]; ž. sp. tanka [tánka];
  • dober [dóbər], rod. dobrega [dôbrega]; ž. sp. dobra [dôbra].

Posebnost

Pri redkih pridevnikih (npr. pismen) bi izpust polglasnika povzročil nastanek težko izgovorljivega soglasniškega sklopa ⟨smn⟩, zato je polglasnik tu ali obstojen ali pa se pri pregibanju premenjuje z e, npr. pismen [písmən], rod. pismenega [písmənega/písmenega], ž. sp. pismena [písməna/písmena].

Neobstojni samoglasnik se pojavlja tudi v pridevniških pisno-govornih dvojnicah, v katerih pred končajema ‑en in ‑ek izgovarjamo bodisi polglasnik (zapisan z ⟨e⟩) bodisi a – v naglašenih končajih -an in -ak:

  • droben [drôbǝn] in droban [drobán], rod. drobnega [drôbnega]; ž. sp. drobna [drôbna];
  • močen [môčǝn] in močan [močán], rod. močnega [môčnega]; ž. sp. močna [môčna];
  • krepek [krêpǝk] in krepak [krepák], rod. krepkega [krêpkega]; ž. sp. krepka [krêpka].

Tako še: mehek/mehak, grenek/grenak, težek/težak ipd.

Več o oblikah z neobstojnim a in njihovi stilni vrednosti glej v poglavju »Neobstojni a«.

Posebnosti

1. Če se pridevnik konča na pisni sklop ⟨rn⟩ ali ⟨ln⟩, je vrivanje polglasnika v zvočniški sklop (in krajšanje osnove v neosnovnih oblikah) le izgovorna možnost, npr.

  • ○ smotrn [smótərn/smótərən]; tako še: jadrn, klavrn, nečimrn, rebrn, srebrn, vetrn;
  • ○ smiseln [smísəln/smísələn]; tako še: domiseln, miseln, ničeln, ogeln, stebeln.

Enako velja, če izgovarjamo ⟨lj⟩ nemehčano, npr. grabeljn [grábəln/grábələn]; tako še: sabeljn, trirogeljn.

2. Pridevniki na ‑en, ki so tvorjeni iz glagolov in so tudi deležniki na -n, npr. raztresti – raztresen, pogladiti – poglajen, natlačiti – natlačen, pri pregibanju ne krajšajo osnove:

  • ○ raztresen [rastrésen], rod. raztresenega [rastrésenega]; ž. sp. raztresena [rastrésena];
  • ○ poglajen [poglájen tudi poglajèn], rod. poglajenega [poglájenega tudi poglajênega]; ž. sp. poglajena [poglájena tudi poglajêna];
  • ○ natlačen [natláčen], rod. natlačenega [natláčenega]; ž. sp. natlačena [natláčena].

Priimke Raztresen, Poglajen, Natlačen, ki so enaki deležnikom na -n, sklanjamo kot samostalnike, in sicer je osnova navadno nespremenjena (Raztresen [rastrésen], rod. Raztresena [rastrésena]; Poglajen [poglájen], rod. Poglajena [poglájena]; Natlačen [natláčen], rod. Natlačena [natláčena]) v sodobni rabi pa tudi skrajšana (Raztresen [rastrésən], rod. Raztresna [rastrésna]; Poglajen [poglájən], rod. Poglajna [poglájna]; Natlačen [natláčən], rod. Natlačna [natláčna]).

O posebnostih izgovora izglasnih zvočniških sklopov glej Poglavji »Zapis polglasnika« (Glasoslovni oris) in »Izglasni zvočniški sklopi« (Glasoslovni oris).

Neobstojni polglasnik med nezvočnikom in zvočnikom

Neobstojni polglasnik se pojavlja v zadnjem zlogu osnove med nezvočnikom in zvočnikom pri:

  • samostalnikih moškega in ženskega spola v imenovalniški (in enaki tožilniški) obliki;
  • samostalnikih ženskega in srednjega spola v rodilniku dvojine in množine;
  • pridevniških izpeljankah z obrazili na soglasnik (npr. -ski, -ni);
  • samostalniških izpeljankah z obrazili na soglasnik (npr. -ce, -(č)an, -ček);
  • pridevnikih tipa desen [désən], viden [vídən] v moški imenovalniški (in enaki tožilniški) edninski obliki;
  • nekaterih števnikih (osem [ósəm], sedem [sédəm]) zaimkih in deležnikih na ‑l v moškem spolu ednine (šel [šə̀u̯], tresel [trésǝu̯]).
Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
ogenj [ôgən’/ôgən] ognja [ôgnja] ogenjček [ôgən’čək/ôgənčək] ognjen [ognjén]
česen [čêsən] česna [čêsna] česenček [čêsənčək] česnov [čêsnov-]
Videm [vídəm] Vidma [vídma] videmski [vídəmski]
Videmčan [vídəmčan]
vozel [vôzǝu̯] vozla [vôzla] vozelček [vôzǝu̯čək] vozlič [vozlíč]
SAMOSTALNIKI ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
pesem [pésǝm] pesmi [pésmi] pesemski [pésǝmski] pesmica [pésmica]
pesmar [pesmár]
kazen [kázǝn] kazni [kázni] kazenski [kázǝnski] kazniv [kaznív-]
Neobstojni polglasnik v rodilniku dvojine in množine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
tabla [tábla] tabel [tábǝl] tabelni [tábǝlni] tablica [táblica]
orgle [órgle] orgel [órgǝl] orgelski [órgǝlski] orglar [órglar/orglár]
tekma [tékma] tekem [tékǝm] tekemski [tékǝmski] tekmica [tékmica]
stopnja [stôpnja] stopenj [stôpǝn’/stôpǝn] stopenjski [stôpǝn’ski/stôpǝnski] stopnjast [stôpnjast]
metla [mêtla] metel [mêtǝl] metelni [mêtǝlni] metlica [mêtlica]
metlar [metlár/mêtlar]
spužva [spúžva] spužev [spúžǝu̯] spužvast [spúžvast]
Rakitna [rakítna] Rakiten [rakítǝn] rakitenski [rakítǝnski]
Sotla [sótla] Sotel [sótǝl] sotelski [sótǝlski] Sotlin [sótlin]
SAMOSTALNIKI SREDNJEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
dejstvo [dêjstvo] dejstev [dêjstǝu̯] dejstevce [dêjstǝu̯ce] dejstven [dêjstven]
okno [ôkno] oken [ôkǝn/ókǝn] okenski [ôkǝnski/ókǝnski]
okence [ôkǝnce/ókǝnce] 		oknica [ôknica/óknica]
geslo [gêslo] gesel [gêsǝl] geselski [gêsǝlski]

PosebnostI

  1. Pri nekaterih priimkih se neobstojni govorjeni polglasnik ne zapisuje, npr. Kmecl [kmécəl], rod. Kmecla [kmécla]; Pregl [prégəl], rod. Pregla [prégla].
  2. Naglašeni polglasnik izpada pri nekaterih enozložnih besedah:
    • ves [və̀s] zaim., rod. vsega [u̯sèga];
    • sel [sə̀l in sə̀u̯] m., rod. sla [slà];
    • zel [zə̀u̯] prid., rod. zlega [zlêga].

Neobstojni polglasnik med nezvočnikom in r

Izpeljanke z obrazili na soglasnik izpeljujemo iz podstave z govorjenim polglasnikom med nezvočnikom in končnim r. Polglasnik je v izpeljankah zapisan s črko ⟨r⟩, ki v medsoglasniškem položaju označuje glasovni sklop [ǝr].

Glej poglavje »Izpeljanke iz osnove na končni -r«.

Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
baker [bákǝr] bakra [bákra] bakrni [bákǝrni] bakren [bakrén]
bakrast [bákrast]
september [septêmbǝr] septembra [septêmbra] septembrski [septêmbǝrski]
SAMOSTALNIKI ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
reber [rébǝr] rebri [rébri/rebrí] rebrni [rébǝrni] rebrača [rebráča]
Neobstojni polglasnik v rodilniku dvojine in množine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
citre [cítre] citer [cítǝr] citrski [cítǝrski] citrar [cítrar]
SAMOSTALNIKI SREDNJEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
sidro [sídro] sider [sídǝr] sidrni [sídǝrni]
sidrce [sídǝrce] 		sidranje [sídranje]
jetra [jétra] jeter [jétǝr] jetrni [jétǝrni]

Posebnosti

  1. Izjemoma je neobstojen tudi naglašeni polglasnik, in sicer pri samostalnikih končniškega naglasnega tipa, ki imajo navadno dvojnico z naglasom na osnovi, npr.
    • steber [stǝbə̀r] m, rod. stebra [stǝbrà] in steber [stə̀bər] m, rod. stebra [stə̀bra];
    • deber [dǝbə̀r] ž, rod. debri [dǝbrí] in deber [débər] ž, rod. debri [débri].
  2. Pri nekaterih prevzetih besedah z izglasnim črkovnim sklopom ‑⟨er⟩ (bager, poker, seter, sfinkter ...) sta se v preteklosti uveljavila dva načina pregibanja, in sicer črko ⟨e⟩ izgovorimo kot samoglasnik e (in osnovo daljšamo z j) ali kot polglasnik (in osnovo krajšamo). Slednji način je večinoma bolj uveljavljen. Ne glede na način pregibanja pa uporabniki pogosteje uporabljajo pridevniške izpeljanke na -ski iz podaljšane osnove (prid. bagerski [bágerski], pokerski [pókerski]). Primeri:
    • bager [bágər], rod. bagra [bágra] – prid. bagrski [bágərski] tudi bager [báger], rod. bagerja [bágerja] – prid. bagerski [bágerski];
    • poker [pókər], rod. pokra [pókra] – prid. pokrski [pókərski] tudi poker [póker], rod. pokerja [pókerja] – prid. pokerski [pókerski].

Neobstojni polglasnik med zvočnikoma

Neobstojni polglasnik se pojavlja v govoru in zapisu v zadnjem zlogu osnove med dvema zvočnikoma ter med zvočnikom in zvočniškima sklopoma ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩, in sicer v:

  1. samostalnikih moškega spola v imenovalniški (in enaki tožilniški) obliki;
  2. pridevnikih moškega spola v imenovalniški (in enaki tožilniški) obliki;
  3. samostalnikih ženskega spola v rodilniku dvojine in množine;
  4. nekaterih izpeljankah iz samostalnikov obeh skupin;
  5. samostalniških izpeljankah iz pridevnikov.
Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨jem⟩ sejem [sêjǝm] sejma [sêjma] sejemski [sêjǝmski] sejmar [sejmár/ sêjmar]
⟨len⟩ Jalen [jálǝn] Jalna [jálna] Jalnov [jálnov-]
⟨melj⟩ Plemelj [plémǝl’/plémǝI] Plemlja [plémlja] Plemljev [plémljev-]
⟨men⟩ kamen [kámǝn] kamna [kámna] kamenček [kámǝnčək] kamnit [kamnít]
⟨ren⟩ muren [múrǝn] murna [múrna] murenček [múrǝnčək] murnov [múrnov-]
⟨renj⟩ škorenj
[škórǝn’/škórǝn] 		škornja [škórnja] škorenjc
[škórǝn’c/škórǝnc] 		škornjev [škórnjev-]
⟨vel⟩ Pavel [pávǝl] Pavla [páu̯la] Pavelček [pávǝlčək] Pavlov [páu̯lov-]
⟨velj⟩ čevelj [čévǝl’/čévǝl] čevlja [čéu̯lja] čeveljček 
[čévǝl’čək/čévǝlčək] 		čevljar [čeu̯ljár]
⟨ven⟩ oven [ôvǝn] ovna [ôu̯na] ovenček [ôvǝnčək] ovnar [ôu̯nar/ou̯nár]
PRIDEVNIKI IZPELJANKE
moški spol ženski spol obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨jen⟩ nujen [nújǝn] nujna [nújna] nujnost [nújnost]
⟨len⟩ stalen [stálǝn] stalna [stálna] stalnost [stálnost]
stalnica [stálnica]
⟨men⟩ skromen [skrômǝn] skromna [skrômna] skromnost [skrômnost]
⟨ren⟩ miren [mírǝn] mirna [mírna] mirnost [mírnost]
⟨ven⟩ javen [jávǝn] javna [jáu̯na] javnost [jáu̯nost]
Neobstojni polglasnik v rodilniku dvojine in množine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨melj⟩ Dramlje [drámlje] Dramelj [drámǝl’/drámǝI] drameljski 
[drámǝl’ski/drámǝlski]
Želimlje [želímlje] Želimelj
[želímǝl’/želímǝl] 		želimeljski
[želímǝl’ski/želímǝlski]
⟨men⟩ kolumna [kolúmna] kolumen [kolúmǝn] kolumenski [kolúmǝnski] kolumnist [kolumníst]
⟨renj⟩ marnje
[márnje] 		marenj
[márǝn’/márǝn] 		marnjati
[márnjati]
⟨velj⟩ mravlja [mráu̯lja] mravelj [mrávǝI’/mrávǝI] mravljica [mráu̯ljica]
mravljišče [mrau̯ljíšče]
Nevlje [néu̯lje] Nevelj
[névǝl’/névǝl] 		neveljski
[névǝl’ski/névǝlski]
Neveljčan
[névǝl’čan/névǝlčan]
Sečovlje [sečôu̯lje] Sečovelj [sečôvǝl’/sečôvǝl] sečoveljski [sečôvǝl’ski/sečôvǝlski] Sečovljan [sečou̯lján]

Posebnosti

  1. Soglasnik, zapisan s črko ⟨v⟩, v izglasnih zvočniških sklopih ⟨vl⟩, ⟨vm⟩ in ⟨vn⟩ izgovorimo na dva načina, in sicer
    1. kot [u̯], kar je pogosteje uresničeno pri pisno podomačenih občnih besedah, npr.:
      • avla [áu̯la] ž, rod. mn. avl [áu̯l];
      • revma [réu̯ma] ž, rod. mn. revm [réu̯m];
      • pozavna [pozáu̯na] ž, rod. mn. pozavn [pozáu̯n];
      • travma [tráu̯ma] ž, rod. mn. travm [tráu̯m];
      • bovla [bôu̯la] ž, rod. mn. bovl [bôu̯l];
      • klovn [klôu̯n] m;
    2. kot [v], ko se v zvočniški sklop vriva polglasnik, ki mora biti zapisan s črko e, kar je uresničeno zlasti pri lastnih imenih, npr.:
      • Pavla [páu̯la] ž, rod. mn. Pavel [pávəl];
      • Ravne [ráu̯ne] ž, rod. mn. Raven [rávən], prid. ravenski [rávənski], preb. Ravenčan [rávənčan].
  2. Če je v izglasju deležnika pisni zvočniški sklop ⟨rl⟩, črko ⟨l⟩ izgovorimo bodisi kot [u̯] (kot zvenečo dvoustnično varianto fonema /v/) bodisi kot samoglasnik [u], npr. trl [tə̀ru/tə̀ru̯]; ž. sp. trla [tə̀rla]; umrl [umə̀ru/umə̀ru̯] – ž. sp. umrla [umə̀rla].
  3. Posebnost je izpeljanka na -ski iz samostalnika jarem [járəm] (rod. jarma [járma]), torej pridevnik jarmski [jármski/járəmski], ki se je uveljavil kot nesistemska možnost. Pridevnik z neokrajšano osnovo (*jaremski) se ni uveljavil.
  4. Neobstojni polglasnik se pojavlja kot izgovorna možnost v zaporedju zvočnikov ⟨lm⟩, ⟨ln⟩, ⟨rl⟩, ⟨rm⟩, in ⟨rn⟩. Ti polglasniki so le izjemoma zapisani s črko ⟨e⟩ (Karel, muren). V izpeljankah je zaradi drugačne glasovne soseščine izgovor pogosteje uresničen brez polglasnika.
Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨lm⟩ film [fílm/fílǝm] filma [fílma] filmski [fílmski/fílǝmski] filmar [fílmar]
⟨ln⟩ Mikeln [míkeln/míkelǝn] Mikelna [míkelna] Mikelnov [míkelnov‑]
⟨rl⟩ Premrl [premə̀ru̯/premə̀rəl] Premrla [premə̀rla]
Premrlov [premə̀rlov-]
⟨rn⟩ Murn [múrn/múrǝn] Murna [múrna] Murnov [múrnov-]
⟨rm⟩ alarm [alárm/alárǝm] alarma [alárma] alarmni [alármni] alarmov [alármov-]
grm [gə̀rm/gə̀rǝm] grma [gə̀rma] grmje [gə̀rmje] grmovje [gərmôvje]
PRIDEVNIKI IZPELJANKE
moški spol ženski spol obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨rn⟩ črn [čə̀rn/čə̀rǝn] črna [čə̀rna] črnski [čə̀rnski/čə̀rǝnski] črnec [čə̀rnəc]
⟨rm⟩ strm [stə̀rm/stə̀rǝm] strma [stə̀rma] strmost [stə̀rmost]
Neobstojni polglasnik v rodilniku dvojine in množine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI ŽENSKEGA, SREDNJEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨lm⟩ palma [pálma] palm [pálm/pálǝm] palmski [pálmski/pálǝmski] palmov [pálmov-]
⟨ln⟩ gostilna [gostílna] gostiln [gostíln/gostílǝn] gostilnica [gostílnica]
⟨rm⟩ farma [fárma] farm [fárm/fárǝm] farmski [fármski/fárǝmski] farmar [fármar]
⟨rn⟩ zrno [zə̀rno] zrn [zə̀rn/zə̀rǝn] zrnce [zə̀rnce/zə̀rǝnce] zrnat [zə̀rnat]
⟨rl⟩ grlo [gə̀rlo] grl [gə̀rl/gə̀rǝl] grlni [gə̀rlni/gə̀rǝlni] grlen [gərlén]

O različnih uresničitvah izglasnih zvočnikov l in v glej poglavji »Izglasni zvočniški sklopi« (Glasoslovni oris) in »Zapis polglasnika« (Glasoslovni oris).

O zvočniških sklopih glej poglavje »Zvočniški sklopi« (Glasoslovni oris).

Neobstojni polglasnik med zvočnikom in r

Izpeljanke z obrazili na soglasnik izpeljemo iz podstave z govorjenim polglasnikom med zvočnikom in končnim r (cimer [címǝr] m – cimrski [címǝrski]; kamra [kámra] ž, rod. dv./mn. kamer [kámǝr] – kamrni [kámərni]). Polglasnik je v izpeljankah zapisan s črko ⟨r⟩, ki v medsoglasniškem položaju označuje glasovni sklop [ǝr].

Glej poglavje »Izpeljanke iz osnove na končni -r«.

Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨mer⟩ cimer [címǝr] cimra [címra] cimrski [címǝrski] cimrov [címrov-]
⟨ver⟩ kentaver
[kentávǝr] 		kentavra
[kentáu̯ra] 		kentavrski
[kentávǝrski] 		kentavrov
[kentáu̯rov-]
Neobstojni polglasnik v rodilniku dvojine in množine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨mer⟩ kamra
[kámra] 		kamer
[kámǝr] 		kamrni
[kámǝrni] 		kamrica
[kámrica]
⟨ver⟩ smrdokavra [smərdokáu̯ra] smrdokaver [smərdokávǝr] smrdokavrin [smərdokáu̯rin]

Neobstojni polglasnik med nezvočnikoma

Neobstojni polglasnik se najpogosteje pojavlja v nezvočniških sklopih dveh netrajnikov, tj. zapornikov (p – b, t – d, k – g) ali zlitnikov (c – dz, č – dž). Ponazorjeno z zapornikom t:

  • valpet [válpǝt] m, rod. valpta [válpta];
  • hrbet [hə̀rbǝt/hərbə̀t] m, rod. hrbta [hə̀rpta/hərptà];
  • ocet [ócət] m, rod. octa [ócta];
  • laket [lákət] m, rod. lakta [lákta];
  • laket [lákət] ž, rod. lakti [laktí].

V izpeljankah z obrazili na soglasnik (npr. ‑ski, ‑ček, -ni) iz samostalnikov z nezvočniško-nezvočniškimi izglasnimi sklopi je izpadanje neobstojnih polglasnikov odvisno od izgovorljivosti soglasniškega sklopa, ki nastane po izpadu, npr. ocetni [ócətni], valpetski [válpǝtski], toda laktni [láktni], hrbtni [hə̀rptni].

V enozložnem samostalniku pes izpada tudi naglašeni polglasnik, ki je hkrati edino zlogovno jedro: pes [pə̀s] m, rod. psa [psà] (v nasprotju s kes [kə̀s] m, rod. kesa [kə̀sa/kəsà]).

Posebnost

Med nezvočnikoma ni polglasnika, če je izglasno zaporedje nezvočnikov (v rodilniku dvojine ali množine) táko, da je najmanj zvočen nezvočnik v izglasju, npr. Šiška [šíška] ž, rod. dv./mn. Šišk [šíšk]. Polglasnik v izpeljankah, tj. v vrstnem pridevniku šišenski [šíšənski] in prebivalskem imenu Šišenc [šíšənc] (ob bolj običajnem Šiškar), se pojavlja zaradi tvorbe s pridevniškim obrazilom -en.

O polglasniku v soglasniških sklopih glej poglavje »Zapis polglasnika« (Glasoslovni oris) in »Izglasni soglasniški sklopi« (Glasoslovni oris).

O zaporedju glasov v zlogu glede na zvočnost glej poglavje »Samoglasniki kot nosilci zloga in lestvica zvočnosti« (Glasoslovni oris).