Samostalniki ženskega spola se sklanjajo po štirih osnovnih sklanjatvah: prvi, drugi, ničti (tretji) in pridevniški (četrti), ki se razlikujejo v rodilniški končnici.

V prvo žensko sklanjatev spadajo samostalniki, ki imajo v rodilniku ednine končnico -e (lipa, Petra), v rodilniku dvojine in množine pa ničto končnico. Mednje uvrščamo tudi nečrkovalne kratice s končajem -A (ki je tudi končnica) in iz njih nastale samostalnike (MRSA – mrsa, NASA – Nasa). Po osnovnem sklanjatvenem vzorcu sklanjamo tudi ženski priimki (če jih sklanjamo), ki se končajo na -a, npr. Ivana Kobilca, rod. Ivane Kobilce (sicer pa po ničti (tretji) sklanjatvi).

Množinski samostalniki (vile, hlače) se ne razlikujejo od drugih samostalnikov v množini: v imenovalniku množine imajo končnico -e in v rodilniku ničto končnico.

Sklanjatveni vzorec prve ženske sklanjatve ima dva podtipa, in sicer

1. samostalnike, ki se končujejo na [-әu̯] (bukev, breskev, cerkev), ter samostalnika mati in hči, ki daljšata osnovo z r;
2. samostalnik gospa, pri katerem se odkloni od osnovne paradigme pojavljajo v vseh treh številih.

Pri samostalnikih prve ženske sklanjatve, katerih osnova se končuje na soglasniške sklope, ki bi bili ob ničti končnici težko izgovorljivi, se v rodilniku dvojine in množine med soglasnika vrivajo neobstojni samoglasniki, in sicer

• polglasnik: kamra [kámra], rod. mn./dv. kamer [kámər],
• samoglasnik i, če se samostalnik konča na -ja: ladja, rod. mn./dv. ladij [ládij],
• redko samoglasnik a: ovca [ôu̯ca], rod. mn./dv. ovác [ovác] (ob pogostejši obliki ovc [ôu̯c]).

Pri prevzetih in do različnih stopenj podomačenih imenih ali občnih besedah se osnova lahko konča na samoglasnik in s končnico -a ustvarja samoglasniški stik, npr. Danaa, Pangea, Tea, Pia, boa, oboa, Samoa; Perpetua, Papua, statua. V rodilniku dvojine in množine se pri teh samostalnikih namesto ničte končnice kot izgovorna olajšava pojavlja soglasnik j: Pia [píja], rod. mn./dv. Pij [píj]; Tea [têa], rod. mn./dv. Tej [têj]; boa [bóa], rod. mn./dv. boj [bój]; statua [státua], rod. mn./dv. statuj [státuj].

Vsa prevzeta zemljepisna in stvarna imena, ki se končujejo na nenaglašeni govorjeni -a, sklanjamo po prvi ženski sklanjatvi: it. Bevilacqua [beviláku̯a], rod. Bevilacque [beviláku̯e]; polj. Białka [bjálka], rod. Białke [bjálke].

Pri prevzemanju iz drugih jezikov je največ odstopanj od slovenskih sklanjatvenih vzorcev pri imenih ženskih oseb, ki se ne končajo na pisni in govorjeni nenaglašeni -a, ampak imajo ničto končnico ali druge končaje, zaradi česar jih uvrščamo v ničto sklanjatev, npr. niz. Beatrix [beatríks], rod. Beatrix [beatríks], fr. Beatrice [beatrís], rod. Beatrice [beatrís]; angl. Kate [kêjt], rod. Kate [kêjt]; angl. Alice [êlis], rod. Alice [êlis]; fr. Dalida [dalidá], rod. Dalida [dalidá]; angl. Britney [brítni], rod. Britney [brítni]; dan. Bergitte [bêrgite], rod. Bergitte [bêrgite]; angl. Prue [prú], rod. Prue [prú].

Pri nekaterih skupinah imen iz antike, svetopisemskih in drugih starejših besedil pa so se zaradi prevajanja že v preteklosti uveljavile podomačene oblike imen.

1. Pri prevodih iz stare grščine in latinščine antična, zlasti bajeslovna ženska imena osnovo od rodilnika naprej lahko ali daljšajo z n (Juno, rod. Junone; Dido, rod. Didone) ali pa se prvotni končaj s premenjuje z d (Artemis, rod. Artemide) ali n (Salamis, rod. Salamine) ali r (Ceres, rod. Cerere). Pri podomačevanju se je v imenovalniku ednine sčasoma uveljavila osnova iz rodilnika, tj. Junona (< Juno), Didona (< Dido), Artemida (< Artemis), Cerera (< Ceres). Prilagoditve so bile izjemoma uveljavljene tudi pri redkih zemljepisnih imenih, npr. Avlida (< Avlis), Salamina (< Salamis).

Enako velja za starogrško-latinska imena na končni e, ki so v imenovalniku ednine podomačena s končnico -a, zato se sklanjajo po prvi ženski sklanjatvi, npr. Dafna (< Dafne), rod. Dafne [dáfne], daj. Dafni [dáfni] ... Tako še: Dika (< Dike), Melpomena (< Melpomene), Nioba (< Niobe), Psiha (< Psihe). Če imena ohranjajo izvirni končaj, jih sklanjamo po ničti sklanjatvi, npr. Dafne, rod. Dafne [dáfne], daj. Dafne [dáfne] ...

2. Svetopisemska, izvorno hebrejska imena, latinizirana kot Sarah, Chanah/Hannah, so v svetopisemskih prevodih uveljavljena kot podomačena – s končnico -a: Sara, Hana/Ana.

3. Pri prevzemanju imen na govorjeni -a s pisnim končajem na nemi h iz angleščine (angl. Deborah [debóra], Mariah [marája]) ohranjamo izvirni zapis in jih sklanjamo po ničti sklanjatvi.

V drugo žensko sklanjatev spadajo samostalniki, ki imajo v rodilniku ednine končnico ‑i (perut, stvar, kri). Lastna imena v tej skupini so redka – npr. Jedrt (še to se pogosto sklanja po ničti (tretji) sklanjatvi).

Množinski samostalniki (prsi, duri, jasli, binkošti) se ne razlikujejo od drugih samostalnikov te sklanjatve v množini: v imenovalniku in rodilniku množine imajo končnico ‑i.

Sklanjatveni vzorec druge ženske sklanjatve ima dva podtipa.

1. Tip misel

Če se osnova v rodilniku ednine končuje na sklop nezvočnik + zvočnik, med katerima je v imenovalniku in tožilniku polglasnik, zapisan z ⟨e⟩ (bolezen [bolézən], pesem [pésəm], misel [mísəl]), imajo ti samostalniki namesto končnic -jo (orodnik ednine), -ma (dajalnik in orodnik dvojine) in -mi (orodnik množine) končnice ‑ijo, ‑ima, ‑imi: z mislijo, mislima, z mislimi.

Po tem tipu se sklanjajo tudi množinski samostalniki gosli, jasli, svisli.

2. Tip stvar

Če je končnica v rodilniku ednine naglašena, imajo ti samostalniki namesto končnic -ih (mestnik dvojine in množine), -ma (dajalnik dvojine), -ima (orodnik dvojine), -im (dajalnik množine) in -imi (orodnik množine) naglašene končnice ‑eh, ‑ema, ‑em, -mi: stvareh [stvaréh], s stvarema [s‿stvaréma], stvarem [stvarém], s stvarmi [s‿stvarmí].

Po tem tipu se sklanja večina enozložnih samostalnikov (stvar, jed, kri, kost, mast, sol in kad) in sestavljenk iz njih (prasnov, predjed); od večzložnih samostalnikov pa ravan, reber, tesen, nozdrv, če je naglas v rodilniku na končnici.

V tretjo žensko sklanjatev spadajo samostalniki, ki imajo v rodilniku ednine ničto končnico in so na izrazni ravni nespremenljivi (mami, rod. mami). V to skupino se uvrščajo ženska imena in priimki, ki v imenovalniku nimajo končnice -a (Karmen, Nives, Mimi; Kveder, Srebotnjak, Tkačev), kratice, ki ohranjajo ženski spol podstavne zveze in se ne končujejo na nenaglašeni -a (SAZU, ljubljanska FF), sklopi (nebodijetreba, kamenkost) ter nekatera druga poimenovanja, zlasti manjšalnice s končnim -i (babi, mami, punči).

Tuja imena ženskih oseb (angl. Mariah [marája], fr. Marie [marí], nem. Heidi [hájdi], angl. Mary [mêri], angl. Claire [klêr], angl. Koo [kó], fr. Lilou [lilú], fr. Dominique [dominík]) z različnimi pisnimi in govornimi končaji sklanjamo po ničtem sklanjatvenem vzorcu po zgledu slovenskih, npr. po zgledu Karmen tudi angl. Claire [klêr], or. s Claire [s klêr].

Po ničti sklanjatvi sklanjamo tudi različne nepodomačene nazive za ženske osebe, npr. angl. lady [lêjdi], miss [mís] in druga, pogosto pogovorna ali slengovska poimenovanja, npr. baby [bêjbi].

V žensko sklanjatev spadajo izpridevniški samostalniki; prepoznamo jih po končnici ‑ih v rodilniku dvojine in množine ter končnici -a v ednini (dežurna, centralna, Betajnova). Po pridevniški sklanjatvi sklanjamo tudi vse ženske priimke, pogosto iz slovanskih jezikov (Izmajlova), stalne pridevke k imenom plemkinj in zgodovinskih oseb (Barbara Celjska, Ema Krška), tudi podomačene, npr. Ivana Orleanska, rod. Ivane Orleanske; vojvodinja Cambriška, rod. vojvodinje Cambriške.

Pridevniški priimki ženskih oseb iz slovanskih jezikov imajo različne končaje. Po pridevniški sklanjatvi sklanjamo tiste, pri katerih prepoznamo pridevniški izvor, četudi v končaju niso povsem vzporedni s slovenskimi pridevniki, npr. -ska, -ova/-eva, pa tudi -cka (rus. Trubecka), -na (polj. Świderkówna [šviderkôu̯na]; češ. Novotná [nôvotna]), -ina (rus. Puškina).