Glasovno-črkovne premene

Splošno

V poglavju o glasovno-črkovnih premenah pri pregibanju ter tvorbi oblik in besed so predstavljene spremembe osnove in podstave, ki se pojavljajo ob stiku morfemov. V poglavju so obravnavani neobstojni samoglasniki, neme črke in črkovni sklopi v prevzetih imenih, daljšanje osnove ter preglas.

Pri besedah, ki jih pregibamo (samostalniki, pridevniki, glagoli, zaimki, večina števnikov, nekateri prislovi), je osnova del besede pred končnico.

Meja med osnovo in končnico ter podstavo in obrazilom je označena s pokončnico ⟨|⟩. Ničta oz. glasovno neizražena končnica je označena z ⟨ø⟩.

Osnova pri sklanjanju samostalnika in pridevnika (ter nekaterih zaimkov in števnikov) je najpogosteje nespremenjena (cepin|ø [cepín], rod. cepin|a [cepína]; lep|ø [lép], rod. lep|ega [lépega]). Zaradi izgovorljivosti soglasniških sklopov in lažjega pregibanja osnovo tudi spreminjamo.

  1. Osnova je skrajšana, če iz nje ob pregibanju izpadajo neobstojni samoglasniki, npr. muren|ø [múrǝn], rod. murn|a [múrna]; blagor|ø [blágor], rod. blagr|a [blágra].
  2. V osnovo se v rodilniku dvojine in množine neobstojni samoglasniki tudi vrivajo, npr. tabl|a [tábla], rod. dv./mn. tabel|ø [tábəl]; ladj|a [ládja], rod. dv./mn. ladij|ø [ládij]; tl|a [tlá], rod. dv./mn. tal|ø [tá in tál].
  3. Osnova je podaljšana, kadar ji dodajamo soglasnike j, t, n, v needninskih sklonih tudi -ov in -ev (npr. netopir|ø [netopír], rod. netopirj|a [netopírja]; kanu|ø [kanú], rod. kanuj|a [kanúja]; oče|ø [ôče], rod. očet|a [očéta]; sin|ø [sín], im. mn. sinov|[sinôvi]). Na glasovno-črkovne premene vpliva le daljšanje osnove z j.

Več o spremembah osnove zaradi neobstojnih samoglasnikov in o daljšanju osnove v poglavjih »Neobstojni samoglasniki« in »Daljšanje osnove« (Glasovno-črkovne premene).

Podstava je neobrazilni del tvorjenke (miz|ica; škorenj|ček; ladij|ski). Podstavi pri tvorbi novih besed dodajamo obrazila, tj. predpone (pred|soba), pripone (šolar|ka) in medpone (zob|o|zdravnik).

Končnica je lahko del pripone: miz|ica, šolar|ka.

Z izrazom končaj v poglavju označujemo končni zapisani del besede, ki lahko vključuje končni del osnove, končnice in obrazila (škorenj, škorenjček, malenkosten).

Glej poglavje »Glasovne premene v besedotvorju« (Besedotvorje).

Izglasje je zadnji glas (ali tudi soglasniški sklop) besede ali njenega dela. Izglasje osnove samostalnika v imenovalniku (naj bo samoglasniško ali soglasniško) je lahko enako izglasju besede (jezik, Prešeren, veter, apartma, Stele, SAZU, perut, krst) ali pa je enako samoglasniški končnici, ki sledi osnovi (Samo, finale, kocka, mesto, Mojca, Brinje).

O izrazih izglasje in vzglasje glej tudi poglavje »Uvod« (Slovnični oris za pravopis).

Nekatera izglasja osnove in podstave vplivajo na premene končajev, torej končnic in obrazil. Če se osnova ali podstava končuje na glasove c, j, č, ž, š in , ti povzročajo preglas, tj. premeno samoglasnika o v e, npr. pevec [pévǝc], or. s pevcem [spéu̯cem], prid. pevčev [péu̯čev-]; zmaj [zmáj], or. z zmajem [zzmájem], prid. zmajev [zmájev-]; mož [móš], or. z možem [zmóžem], prid. možev [móžev‑]. Preglašuje se tudi osnova, podaljšana z j: kanu [kanú], or. s kanujem [skanújem], prid. kanujev [kanújev-]; zidar [zidár], or. z zidarjem [zzidárjem], prid. zidarjev [zidárjev-].

Glej poglavji »Preglas« in »Daljšanje osnove« (Glasovno‑črkovne premene).

Pri prevzetih besedah

Pisno nepodomačene prevzete besede in prevzeta imena se v govoru vedejo enako kot slovenske besede, pisne spremembe osnove in podstave, ki se pojavljajo ob stiku morfemov, pa urejajo pravopisna pravila v skladu s tradicijo in uveljavljeno rabo. Npr. osnova je v imenih s končnim nemim e skrajšana le pisno, če črka ⟨e⟩ ne spreminja glasovne vrednosti predhodnega soglasnika, npr. joule [džúl], rod. joula [džúla]; fr. Pierre [pjêr], rod. Pierra [pjêra], toda decoupage [dekupáš], rod. decoupagea [dekupáža]; breakdance [brêjgdêns], rod. breakdancea [brêjgdênsa].

O pisnem krajšanju osnove glej poglavje »Neme črke in črkovni sklopi« (Glasovno-črkovne premene).

Neobstojni samoglasniki in spreminjanje osnove

Splošno

Neobstojni samoglasniki pri pregibanju ali tvorjenju novih besed izpadajo ali se pojavljajo sredi izglasnega soglasniškega sklopa. Neobstojni samoglasnik ima vlogo začasnega zlogovnega jedra, s čimer omogoča, da se soglasniški sklop (v izglasju, pri tvorjenkah pa tudi pred soglasnikom) lažje izgovori.

Zaporedje glasov v zlogu načeloma sledi lestvici zvočnosti: nezvočnik – zvočnik – samoglasnik – zvočnik – nezvočnik.

O lestvici zvočnosti in zvočnosti (zvonkosti, sonornosti) glej poglavje »Samoglasniki kot nosilci zloga in lestvica zvočnosti« (Glasoslovni oris).

Neobstojni samoglasniki so samoglasniki a, i in o, najpogosteje pa polglasnik, zapisan s črko ⟨e⟩. Če ta polglasnik ni zapisan, se njegova neobstojnost odraža le v govoru.

Zaradi gospodarnosti je zlasti v knjižnih različicah slovarjev in podobnih priročnikov krajšanje osnove glede na imenovalnik pogosto nakazano z navedbo prve stranske slovarske oblike, v kateri neobstojnega glasu ni – pri samostalnikih z rodilnikom (boben ‑bna, blagor ‑gra), pri pridevnikih z žensko obliko (majhen ‑hna; bolan ‑lna).

Glej poglavja »Neobstojni polglasnik«, »Neobstojni a«, »Neobstojni i«, »Neobstojni o« (Glasovno-črkovne premene).

Prikaz razmerja med osnovo in podstavo

Izpadanje samoglasnikov pri pregibanju imenujemo tudi krajšanje osnove. Krajšanje osnove je:

  • pisno in govorno (dvojček [dvójčǝk], rod. dvojčka [dvójčka]; muren [múrǝn], rod. murna [múrna]; pesem [pésǝm], rod. pesmi [pésmi]; dober [dóbǝr], rod. dobrega [dôbrega];
  • samo govorno, ko polglasnika v zvočniških sklopih ne pišemo, ga pa v imenovalniku (in enakem tožilniku) izgovarjamo (žanr [žánǝr], rod. žanra [žánra]).

Osnova se spreminja tudi zaradi vrivanja samoglasnikov v osnovo: metla [mêtla], rod. dv./mn. metel [mêtǝl]; ladja [ládja], rod. dv./mn. ladij [ládij].

Krajšanje osnove pri samostalniku opisujemo glede na imenovalnik (in enak tožilnik ednine), vrivanje samoglasnikov v osnovo pa glede na rodilnik neednine.

Krajšanje osnove pri pridevniku in števniku opisujemo glede na imenovalnik (in enak tožilnik ednine) moškega spola. Osnova je skrajšana tako pri neimenovalniških (in enakih tožilniških) kot tudi pridevniških in števniških oblikah ženskega in srednjega spola. 

Samostalniške in pridevniške izpeljanke iz samostalnikov z neobstojnimi polglasniki v osnovi izpeljujemo na dva načina – iz podstave, ki je enaka neskrajšani osnovi, ali iz podstave, ki je enaka skrajšani osnovi, kar je odvisno od priponskega obrazila.

I. Podstava je enaka neskrajšani osnovi

Če se obrazilo začne na soglasnik (npr. ‑ce, ‑(č)an, ‑ček, ‑ka; ji,ni,ski), izpeljanka v podstavi ohranja polglasnik iz osnove, ki ji sledi ničta končnica (boben|ø [bóbən] – bobenček, bobenskirod. dv./mn. tabel|ø [tábǝl] – tabelni).

II. Podstava je enaka skrajšani osnovi

Če se obrazilo začne na samoglasnik (npr. ar, ‑ec, -ica, -ič, en, ov/‑ev, ‑in), izpeljanka v podstavi polglasnika nima in je enaka osnovi, ki ji sledi glasovna končnica (rod. bobna [bóbna]  bobnar, bobnič; tabla [tábla] tablica).

Vzorec pregibanja I
Obrazilo na soglasnik
II
Obrazilo na samoglasnik
Samostalnik z ničto končnico v imenovalniku ednine
imenovalnik rodilnik ednine -ček, -ski … -ov, -ev, -, -ica …
boben [bóbən] bobna [bóbna] bobenček [bóbǝnčǝk]
bobenski [bóbǝnski]
bobnar [bóbnar]
bobn [bóbnič]
pesem [pésǝm] pesmi [pésmi] pesemski [pésǝmski] pesmica [pésmica]
raven [rávǝn] ravnega [ráu̯nega] ravenski [rávǝnski] ravnica [rau̯níca]
Samostalnik z ničto končnico v rodilniku dvojine/množine
imenovalnik rodilnik dvojine/množine -ski, -ni, -ji … -ar, -ica, -ov …
tabla [tábla] tabel [tábǝl] tabelni [tábǝlni] tablica [táblica]
pismo [písmo] pisem [písǝm] pisemce [písǝmce]
pisemski [písǝmski]
pismen [písmen]

Izpeljanke iz osnove na končni -r

Če osnovo s končnim r pri sklanjanju zaradi izpadanja neobstojnih samoglasnikov krajšamo (veter [vétər], rod. vetra [vétra]), je podstava izpeljanke enaka pisno skrajšani osnovi, izgovor pa je odvisen od priponskega obrazila:

  • če se obrazilo začne na soglasnik (npr. ‑ce, ‑(č)an, ‑ček, ‑ka; ji,ni,ski), ima izpeljanka v podstavi polglasnik, ki ni zapisan s črko ⟨e⟩, saj črka ⟨r⟩ v medsoglasniškem položaju že označuje glasovni sklop [ǝr] (manjš. vetrček [vétərčək], prid. vetrni [vétərni]);
  • če se obrazilo začne na samoglasnik (npr. ‑ar, ec, -ica, -ič, en, ov/‑ev, ‑in), izpeljanka v podstavi polglasnika nima (manjš. vetrič [vétrič]).
Vzorec pregibanja I
Obrazilo na soglasnik
II
Obrazilo na samoglasnik
Samostalniki z ničto končnico v imenovalniku
imenovalnik rodilnik ednine -ček, -ski, -ni -ov, -ica, -ič ...
veter [vétǝr] vetra [vétra] vetrček [vétərčək]
vetrni [vét
ərni]
vetrc [vét
ərc]
vetr [vétrič]
meter [métǝr] metra [métra] metrček [métǝrčǝk]
metrski [mét
ǝrski]
metraža [metráža]
mojster [mójstǝr] mojstra [mójstra] mojstrski [mójstǝrski] mojstrov [mójstrov-]
december [decêmbǝr] decembra [decêmbra] decembrski
[decêmbǝrski]
decembrovanje
[decembrovánje]
Koper [kópǝr] Kopra [kópra] koprski [kópǝrski]
Koprčan [kóp
ǝrčan]

blagor [blágor] blagra [blágra] blagrski [blágǝrski] blagrov [blágrov-]
Samostalniki z ničto končnico v rodilniku dvojine/množine
imenovalnik rodilnik dvojine/množine -ski, -ni, -ji -ar, -ica, -ov
iskra [ískra] isker [ískǝr] iskrni [ískǝrni] iskrica [ískrica]
cedra [cédra] ceder [cédǝr] cedrski [cédǝrski] cedrov [cédrov-]
cedrovec [cédrovǝc]
jedro [jêdro] jeder [jêdǝr] jedrni [jêdǝrni]
jedrski [jêd
ǝrski]
jedrar [jêdrar]
Istra [ístra] Ister [ístǝr] istrski [ístǝrski] Istran [istrán]
Pekre [pékre] Peker [pékǝr] pekrski [pékǝrski]
Pekrčan [pék
ǝrčan]

V končaju er je zlasti pri nekaterih prevzetih besedah črka ⟨e⟩ izgovorjena kot [e] in ne kot polglasnik, zato pri pregibanju ne izpada: helikopter [helikópter], rod. helikopterja [helikópterja], vrst. prid. helikopterski [helikópterski]; gangster [gángster], rod. gangsterja [gángsterja], vrst. prid. gangsterski [gángsterski].

Neobstojni polglasnik

Splošno

Neobstojni polglasnik se pojavlja

  1. v končajih -ec in -ek, elj in enj pri nekaterih samostalnikih moškega spola v imenovalniku (in pri neživih in tudi v enakem tožilniku) ednine;
  2. v končajih -en in -ek ter -er pri nekaterih pridevnikih v obliki moškega spola v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine;
  3. med dvema izglasnima soglasnikoma, in sicer vedno med (a) nezvočnikom in zvočnikom, lahko pa tudi med (b) dvema zvočnikoma ali (c) dvema nezvočnikoma:
    • pri samostalnikih prve moške (a – boben, b – sejem, c – hrbet) in druge ženske sklanjatve (a – pesem, c – laket) v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ali pri samostalnikih druge moške (a – tesla), prve ženske (a – tabla, b – himna) in prve srednje (a – okno, b – gumno) sklanjatve v rodilniku dvojine in množine;
    • pri pridevnikih moškega spola v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine (a – piker, b – širen, c – lahek);
    • pri števnikih osem in sedem v imenovalniku (in enakem tožilniku);
    • pri enozložnicah s polglasniškim jedrom – samostalnikih pes in sel, pridevniku zel (ž. sp. zla), zaimku ves – v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine;
    • pri nekaterih deležnikih na l moškega spola ednine (padel).

Polglasnik ohranjamo tudi v podstavi izpeljank med soglasnikoma v nezvočniško‑zvočniških in zvočniških sklopih (ogenjček [ogən’čək/ôgənčək], murenček [múrənčək]).

Samostalniki moškega spola s končaji -ec in -ek ter -elj in -enj

Pri samostalnikih moškega spola s končaji -ec in ek ter elj in enj se neobstojni polglasnik pojavlja v govoru in zapisu v imenovalniku (in enakem tožilniku):

  • Kekec [kékəc], rod. Kekca [kékca], svoj. prid. Kekčev [kékčev-];
  • Bovec [bôvəc], rod. Bovca [bôu̯ca], prid. bovški [bôu̯ški];
  • dvojček [dvójčǝk], rod. dvojčka [dvójčka], svoj. prid. dvojčkov [dvójčkov-];
  • špargelj [špárgəl’/špárgəl], rod. šparglja [špárglja], prid. špargljev [špárgljev-];
  • škorenj [škórən’/škórən], rod. škornja [škórnja], prid. škornjev [škórnjev-].

Če se osnova samostalnika moškega spola konča na polglasnik in zvočnik (tudi na polglasnik in dvočrkje ⟨lj⟩ ali ⟨nj⟩), npr. koder [kódər], veter [vétər], čevelj [čévəl’/čévəl], škorenj [škórən’/škórən], v izpeljankah namesto pripone -ec uporabljamo -c in polglasnika ne vrivamo, saj se pojavlja že v zlogu pred zvočnikom: čeveljc [čévəl’c/čévəlc], kodrc [kódərc], priželjc [prížəl’c/prížəlc], škorenjc [škórən’c/škórənc], vetrc [vétərc].

POSEBNOSTI

  1. O obstojnem polglasniku govorimo, kadar ta v zadnjem zlogu ne izpada, temveč se pri pregibanju ohranja ali premenjuje s samoglasnikom e, in sicer:
    • pri samostalnikih na ec in ek, kadar bi izpad polglasnika povzročil nastanek težko izgovorljivega soglasniškega sklopa, npr. v pisnih končajih ‑⟨čec⟩, in ‑⟨kek⟩:
      • Maučec [máu̯čəc], rod. Maučeca [máu̯čəca/máu̯čeca], prid. Maučečev [máu̯čəčev-/ máu̯čečev-];
      • Jurčec [júrčəc], rod. Jurčeca [júrčəca/júrčeca], prid. Jurčečev [júrčəčev-/júrčečev-];
      • Rakek [rákək], rod. Rakeka [rákəka/rákeka];
    • pri samostalnikih na ec, kadar bi ob izpadu polglasnika nastal zaradi prilikovanja preveč spremenjen nezvočniški sklop, npr. v besedah jazbec, jezdec, bizgecveščec:
      • jazbec [jázbəc], rod. jazbeca [jázbəca/jázbeca] (in ne *jazbca [jáspca]), prid. jazbečev [jázbəčev-/jázbečev-] (in ne *jazbčev [jáspčev-]);
      • jezdec [jézdəc], rod. jezdeca [jézdeca/jézdəca] (in ne *jezdca [jésca]), prid. jezdečev [jézdečev-/jézdəčev-] (in ne *jezdčev [jéščev-]);
    • pri prevzetih samostalnikih na elj (ki niso izglagolski), če osnovo podaljšujejo z n, npr. datelj, karželj, šarkelj:
      • datelj [dátəl’/dátəl], rod. dateljna [dátəl’na/dátəlna tudi dátel’na/dátelna].
  2. Polglasnik pri samostalnikih na ec in ek se v knjižnem jeziku pred glasovno končnico ali obrazilom ohranja ali premenjuje s samoglasnikom e, če je pred obrazilom nezvočniško-zvočniški sklop ter bi izpad polglasnika povzročil nastanek sklopa nezvočnik-zvočnik-nezvočnik, ki bi bil izgovorljiv samo z vrivanjem polglasnika (npr. v besedah mislec, mrtvec, modrec, tekmec; luštrek, mačjek, domislek, Ortnek, Duplek):
    • mislec [mísləc], rod. misleca [mísləca/mísleca] (in ne *mislca [mísəlca]), prid. mislečev [mísləčev-/míslečev-] (in ne *mislčev [mísəlčev-]);
    • mrtvec [mə̀rtvəc], rod. mrtveca [mə̀rtvəca/mə̀rtveca] (in ne *mrtvca [mə̀rtuca/ mə̀rtəu̯ca]), prid. mrtvečev [mə̀rtvəčev-/mə̀rtvečev-] (in ne *mrtvčev [mə̀rtučev-/mə̀rtəu̯čev-]);
    • Duplek [dúplək], rod. Dupleka [dúpləka/dúpleka] (in ne *Duplka [dúpəlka]), prid. dupleški [dúpləški/dúpleški] (in ne *duplški [dúpəlški]).
  3. Pri nekaterih v preteklosti prevzetih in pisno podomačenih samostalnikih na -ek (npr. v besedah kolek, lolek; prošek; biftek, ramstek; avstralopitek) se je izpadanje polglasnika pojavilo šele po daljšem času rabe – po analogiji s slovenskimi besedami. Sklanjamo jih na dva načina:
    • prošek [próšək], rod. proška [próška] in prošek [próšek], rod. prošeka [próšeka];
    • biftek [bíftək], rod. biftka [bíftka] in biftek [bíftek], rod. bifteka [bífteka].

Če imajo občne besede zaradi neobstojnega polglasnika dvojnične oblike (mesec [mésəc], rod. meseca [méseca] tudi mesca [mésca]; prid. mesečev [mésečev-] tudi meščev [méščev-]), to navadno velja tudi za enakozvočna lastna imena, vendar dvojnici nista nujno v istem razmerju: Mesec, rod. Mesca tudi Meseca; prim. tudi Mesečev zaliv.

Imena tipa Štuhec (podobno Kerec, Matjašec) pregibamo večinsko kot Štuhec [štúhəc], rod. Štuhca [štúhca]; prid. Štuhčev [štúhčev-]. Nosilci priimka z vzhodnoslovenskega jezikovnega območja ime naglašujejo na zadnjem zlogu; v tem primeru naglašeni ozki e v zadnjem zlogu pri pregibanju ne izpade: Štuhec [štuhéc], rod. Štuheca [štuhéca]; prid. Štuhečev [štuhéčev-]. Zaradi ustreznega naslavljanja konkretnih oseb se zlasti v besedilih, namenjenih govornemu uresničevanju, nepolglasniški izgovor neobvezno označuje z ostrivcem na e: Štuhéca.

Pridevniki s končaji -en, -ek in -er

Pri pridevnikih s končaji en, ek in -er (smešen, gladek, dober) se neobstojni polglasnik pojavlja v pisavi in govoru:

  • smešen [sméšən], rod. smešnega [sméšnega]; ž. sp. smešna [sméšna];
  • pogumen [pogúmən], rod. pogumnega [pogúmnega]; ž. sp. pogumna [pogúmna];
  • gladek [gládək], rod. gladkega [glátkega]; ž. sp. gladka [glátka];
  • tanek [tánək], rod. tankega [tánkega]; ž. sp. tanka [tánka];
  • dober [dóbər], rod. dobrega [dôbrega]; ž. sp. dobra [dôbra].

Posebnost

Pri redkih pridevnikih (npr. pismen) bi izpust polglasnika povzročil nastanek težko izgovorljivega soglasniškega sklopa ⟨smn⟩, zato je polglasnik tu ali obstojen ali pa se pri pregibanju premenjuje z e, npr. pismen [písmən], rod. pismenega [písmənega/písmenega], ž. sp. pismena [písməna/písmena].

Neobstojni samoglasnik se pojavlja tudi v pridevniških pisno-govornih dvojnicah, v katerih pred končajema en in ek izgovarjamo bodisi polglasnik (zapisan z ⟨e⟩) bodisi a – v naglašenih končajih -an in -ak:

  • droben [drôbǝn] in droban [drobán], rod. drobnega [drôbnega]; ž. sp. drobna [drôbna];
  • močen [môčǝn] in močan [močán], rod. močnega [môčnega]; ž. sp. močna [môčna];
  • krepek [krêpǝk] in krepak [krepák], rod. krepkega [krêpkega]; ž. sp. krepka [krêpka].

Tako še: mehek/mehak, grenek/grenak, težek/težak ipd.

Več o oblikah z neobstojnim a in njihovi stilni vrednosti glej v poglavju »Neobstojni a«.

Posebnosti

1. Če se pridevnik konča na pisni sklop ⟨rn⟩ ali ⟨ln⟩, je vrivanje polglasnika v zvočniški sklop (in krajšanje osnove v neosnovnih oblikah) le izgovorna možnost, npr.

  • smotrn [smótərn/smótərən]; tako še: jadrnklavrnnečimrnrebrnsrebrnvetrn;
  • smiseln [smísəln/smísələn]; tako še: domiselnmiselnničelnogelnstebeln.

Enako velja, če izgovarjamo ⟨lj⟩ nemehčano, npr. grabeljn [grábəln/grábələn]; tako še: sabeljntrirogeljn.

2. Pridevniki na en, ki so tvorjeni iz glagolov in so tudi deležniki na -n, npr. raztresti raztresen, pogladiti poglajen, natlačiti natlačen, pri pregibanju ne krajšajo osnove:

  • raztresen [rastrésen], rod. raztresenega [rastrésenega]; ž. sp. raztresena [rastrésena];
  • poglajen [poglájen tudi poglajèn], rod. poglajenega [poglájenega tudi poglajênega]; ž. sp. poglajena [poglájena tudi poglajêna];
  • natlačen [natláčen], rod. natlačenega [natláčenega]; ž. sp. natlačena [natláčena].

Priimke RaztresenPoglajenNatlačen, ki so enaki deležnikom na -n, sklanjamo kot samostalnike, in sicer je osnova navadno nespremenjena (Raztresen [rastrésen], rod. Raztresena [rastrésena]; Poglajen [poglájen], rod. Poglajena [poglájena]; Natlačen [natláčen], rod. Natlačena [natláčena]) v sodobni rabi pa tudi skrajšana (Raztresen [rastrésən], rod. Raztresna [rastrésna]; Poglajen [poglájən], rod. Poglajna [poglájna]; Natlačen [natláčən], rod. Natlačna [natláčna]).

O posebnostih izgovora izglasnih zvočniških sklopov glej Poglavji »Zapis polglasnika« (Glasoslovni oris) in »Izglasni zvočniški sklopi« (Glasoslovni oris).

Neobstojni polglasnik med nezvočnikom in zvočnikom

Neobstojni polglasnik se pojavlja v zadnjem zlogu osnove med nezvočnikom in zvočnikom pri:

  • samostalnikih moškega in ženskega spola v imenovalniški (in enaki tožilniški) obliki;
  • samostalnikih ženskega in srednjega spola v rodilniku dvojine in množine;
  • pridevniških izpeljankah z obrazili na soglasnik (npr. -ski, -ni);
  • samostalniških izpeljankah z obrazili na soglasnik (npr. -ce, -(č)an, -ček);
  • pridevnikih tipa desen [désən], viden [vídən] v moški imenovalniški (in enaki tožilniški) edninski obliki;
  • nekaterih števnikih (osem [ósəm], sedem [sédəm]) zaimkih in deležnikih na l v moškem spolu ednine (šel [šə̀u̯], tresel [trésǝu̯]).
Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
ogenj [ôgən’/ôgən] ognja [ôgnja] ogenjček [ôgən’čək/ôgənčək] ognjen [ognjén]
česen [čêsən] česna [čêsna] česenček [čêsənčək] česnov [čêsnov-]
Videm [vídəm] Vidma [vídma] videmski [vídəmski]
Videmčan [víd
əmčan]
vozel [vôzǝu̯] vozla [vôzla] vozelček [vôzǝu̯čək] vozl [vozlíč]
SAMOSTALNIKI ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
pesem [pésǝm] pesmi [pésmi] pesemski [pésǝmski] pesmica [pésmica]
pesmar [pesmár]
kazen [kázǝn] kazni [kázni] kazenski [kázǝnski] kazniv [kaznív-]
Neobstojni polglasnik v rodilniku dvojine in množine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
tabla [tábla] tabel [tábǝl] tabelni [tábǝlni] tablica [táblica]
orgle [órgle] orgel [órgǝl] orgelski [órgǝlski] orglar [órglar/orglár]
tekma [tékma] tekem [tékǝm] tekemski [tékǝmski] tekmica [tékmica]
stopnja [stôpnja] stopenj [stôpǝn’/stôpǝn] stopenjski [stôpǝn’ski/stôpǝnski] stopnjast [stôpnjast]
metla [mêtla] metel [mêtǝl] metelni [mêtǝlni] metlica [mêtlica]
metlar [metlár/mêtlar]
spužva [spúžva] spužev [spúžǝu̯] spužvast [spúžvast]
Rakitna [rakítna] Rakiten [rakítǝn] rakitenski [rakítǝnski]
Sotla [sótla] Sotel [sótǝl] sotelski [sótǝlski] Sotlin [sótlin]
SAMOSTALNIKI SREDNJEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
dejstvo [dêjstvo] dejstev [dêjstǝu̯] dejstevce [dêjstǝu̯ce] dejstven [dêjstven]
okno [ôkno] oken [ôkǝn/ókǝn] okenski [ôkǝnski/ókǝnski]
okence [ôkǝnce/ókǝnce]
oknica [ôknica/óknica]
geslo [gêslo] gesel [gêsǝl] geselski [gêsǝlski]

PosebnostI

  1. Pri nekaterih priimkih se neobstojni govorjeni polglasnik ne zapisuje, npr. Kmecl [kmécəl], rod. Kmecla [kmécla]; Pregl [prégəl], rod. Pregla [prégla].
  2. Naglašeni polglasnik izpada pri nekaterih enozložnih besedah:
    • ves [və̀s] zaim., rod. vsega [u̯sèga];
    • sel [sə̀l in sə̀u̯] m., rod. sla [slà];
    • zel [zə̀u̯] prid., rod. zlega [zlêga].
Neobstojni polglasnik med nezvočnikom in r

Izpeljanke z obrazili na soglasnik izpeljujemo iz podstave z govorjenim polglasnikom med nezvočnikom in končnim r. Polglasnik je v izpeljankah zapisan s črko ⟨r⟩, ki v medsoglasniškem položaju označuje glasovni sklop [ǝr].

Glej poglavje »Izpeljanke iz osnove na končni -r«.

Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
baker [bákǝr] bakra [bákra] bakrni [bákǝrni] bakren [bakrén]
bakrast [bákrast]
september [septêmbǝr] septembra [septêmbra] septembrski [septêmbǝrski]
SAMOSTALNIKI ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
reber [rébǝr] rebri [rébri/rebrí] rebrni [rébǝrni] rebrača [rebráča]
Neobstojni polglasnik v rodilniku dvojine in množine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
citre [cítre] citer [cítǝr] citrski [cítǝrski] citrar [cítrar]
SAMOSTALNIKI SREDNJEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
sidro [sídro] sider [sídǝr] sidrni [sídǝrni]
sidrce [sídǝrce]
sidranje [sídranje]
jetra [jétra] jeter [jétǝr] jetrni [jétǝrni]

Posebnosti

  1. Izjemoma je neobstojen tudi naglašeni polglasnik, in sicer pri samostalnikih končniškega naglasnega tipa, ki imajo navadno dvojnico z naglasom na osnovi, npr.
    • steber [stǝbə̀r] m, rod. stebra [stǝbrà] in steber [stə̀bər] m, rod. stebra [stə̀bra];
    • deber [dǝbə̀r] ž, rod. debri [dǝbrí] in deber [débər] m, rod. debri [débri].
  2. Pri nekaterih prevzetih besedah z izglasnim črkovnim sklopom ‑⟨er⟩ (bager, poker, seter, sfinkter ...) sta se v preteklosti uveljavila dva načina pregibanja, in sicer črko ⟨e⟩ izgovorimo kot samoglasnik e (in osnovo daljšamo z j) ali kot polglasnik (in osnovo krajšamo). Slednji način je večinoma bolj uveljavljen. Ne glede na način pregibanja pa uporabniki pogosteje uporabljajo pridevniške izpeljanke na -ski iz podaljšane osnove (prid. bagerski [bágerski], pokerski [pókerski]). Primeri:
    • bager [bágər], rod. bagra [bágra] – prid. bagrski [bágərski] tudi bager [báger], rod. bagerja [bágerja] – prid. bagerski [bágerski];
    • poker [pókər], rod. pokra [pókra] – prid. pokrski [pókərski] tudi poker [póker], rod. pokerja [pókerja] – prid. pokerski [pókerski].

Neobstojni polglasnik med zvočnikoma

Neobstojni polglasnik se pojavlja v govoru in zapisu v zadnjem zlogu osnove med dvema zvočnikoma ter med zvočnikom in zvočniškima sklopoma ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩, in sicer v:

  1. samostalnikih moškega spola v imenovalniški (in enaki tožilniški) obliki;
  2. pridevnikih moškega spola v imenovalniški (in enaki tožilniški) obliki;
  3. samostalnikih ženskega spola v rodilniku dvojine in množine;
  4. nekaterih izpeljankah iz samostalnikov obeh skupin;
  5. samostalniških izpeljankah iz pridevnikov.
Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨jem⟩ sejem [sêjǝm] sejma [sêjma] sejemski [sêjǝmski] sejmar [sejmár/ sêjmar]
⟨len⟩ Jalen [jálǝn] Jalna [jálna] Jalnov [jálnov-]
⟨melj⟩ Plemelj [plémǝl’/plémǝI] Plemlja [plémlja] Plemljev [plémljev-]
⟨men⟩ kamen [kámǝn] kamna [kámna] kamenček [kámǝnčək] kamnit [kamnít]
⟨ren⟩ muren [múrǝn] murna [múrna] murenček [múrǝnčək] murnov [múrnov-]
⟨renj⟩ škorenj
[škórǝn’/škórǝn]
škornja [škórnja] škorenjc
[škórǝn’c/škórǝnc]
škornjev [škórnjev-]
⟨vel⟩ Pavel [pávǝl] Pavla [páu̯la] Pavelček [pávǝlčək] Pavlov [páu̯lov-]
⟨velj⟩ čevelj [čévǝl’/čévǝl] čevlja [čéu̯lja] čeveljček 
[čévǝl’čək/čévǝlčək]
čevljar [čeu̯ljár]
⟨ven⟩ oven [ôvǝn] ovna [ôu̯na] ovenček [ôvǝnčək] ovnar [ôu̯nar/ou̯nár]
PRIDEVNIKI IZPELJANKE
moški spol ženski spol obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨jen⟩ nujen [nújǝn] nujna [nújna] nujnost [nújnost]
⟨len⟩ stalen [stálǝn] stalna [stálna] stalnost [stálnost]
stalnica [stálnica]
⟨men⟩ skromen [skrômǝn] skromna [skrômna] skromnost [skrômnost]
⟨ren⟩ miren [mírǝn] mirna [mírna] mirnost [mírnost]
⟨ven⟩ javen [jávǝn] javna [jáu̯na] javnost [jáu̯nost]
Neobstojni polglasnik v rodilniku dvojine in množine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨melj⟩ Dramlje [drámlje] Dramelj [drámǝl’/drámǝI] drameljski 
[drámǝl’ski/drámǝlski]
Želimlje [želímlje] Želimelj
[želímǝl’/želímǝl]
želimeljski
[želímǝl’ski/želímǝlski]
⟨men⟩ kolumna [kolúmna] kolumen [kolúmǝn] kolumenski [kolúmǝnski] kolumnist [kolumníst]
⟨renj⟩ marnje
[márnje]
marenj
[márǝn’/márǝn]
marnjati
[márnjati]
⟨velj⟩ mravlja [mráu̯lja] mravelj [mrávǝI’/mrávǝI] mravljica [mráu̯ljica]
mravljišče [mrau̯ljíšče]
Nevlje [néu̯lje] Nevelj
[névǝl’/névǝl]
neveljski
[névǝl’ski/névǝlski]
Neveljčan
[névǝl’čan/névǝlčan]
Sečovlje [sečôu̯lje] Sečovelj [sečôvǝl’/sečôvǝl] sečoveljski [sečôvǝl’ski/sečôvǝlski] Sečovljan [sečou̯lján]

Posebnosti

  1. Soglasnik, zapisan s črko ⟨v⟩, v izglasnih zvočniških sklopih ⟨vl⟩, ⟨vm⟩ in ⟨vn⟩ izgovorimo na dva načina, in sicer
    1. kot [u̯], kar je pogosteje uresničeno pri pisno podomačenih občnih besedah, npr.:
      • avla [áu̯la] žrod. mn. avl [áu̯l];
      • revma [réu̯ma] žrod. mn. revm [réu̯m];
      • pozavna [pozáu̯na] ž, rod. mn. pozavn [pozáu̯n];
      • travma [tráu̯ma] ž, rod. mn. travm [tráu̯m];
      • bovla [bôu̯la] ž, rod. mn. bovl [bôu̯l];
      • klovn [klôu̯n] m;
    2. kot [v], ko se v zvočniški sklop vriva polglasnik, ki mora biti zapisan s črko e, kar je uresničeno zlasti pri lastnih imenih, npr.:
      • Pavla [páu̯la] ž, rod. mn. Pavel [pávəl];
      • Ravne [ráu̯ne] ž, rod. mn. Raven [rávən], prid. ravenski [rávənski], preb. Ravenčan [rávənčan].
  2. Če je v izglasju deležnika pisni zvočniški sklop ⟨rl⟩, črko ⟨l⟩ izgovorimo bodisi kot [u̯] (kot zvenečo dvoustnično varianto fonema /v/) bodisi kot samoglasnik [u], npr. trl [tə̀ru/tə̀ru̯]; ž. sp. trla [tə̀rla]; umrl [umə̀ru/umə̀ru̯] – ž. sp. umrla [umə̀rla].
  3. Posebnost je izpeljanka na -ski iz samostalnika jarem [járəm] (rod. jarma [járma]), torej pridevnik jarmski [jármski/járəmski], ki se je uveljavil kot nesistemska možnost. Pridevnik z neokrajšano osnovo (*jaremski) se ni uveljavil.
  4. Neobstojni polglasnik se pojavlja kot izgovorna možnost v zaporedju zvočnikov ⟨lm⟩, ⟨ln⟩, ⟨rl⟩, ⟨rm⟩, in ⟨rn⟩. Ti polglasniki so le izjemoma zapisani s črko ⟨e⟩ (Karel, muren). V izpeljankah je zaradi drugačne glasovne soseščine izgovor pogosteje uresničen brez polglasnika.
Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨lm⟩ film [fílm/fílǝm] filma [fílma] filmski [fílmski/fílǝmski] filmar [fílmar]
⟨ln⟩ Mikeln [míkeln/míkelǝn] Mikelna [míkelna] Mikelnov [míkelnov‑]
⟨rl⟩ Premrl [premə̀ru̯/premə̀rəl] Premrla [premə̀rla]
Premrlov [premə̀rlov-]
⟨rn⟩ Murn [múrn/múrǝn] Murna [múrna] Murnov [múrnov-]
⟨rm⟩ alarm [alárm/alárǝm] alarma [alárma] alarmni [alármni] alarmov [alármov-]
grm [gə̀rm/gə̀rǝm] grma [gə̀rma] grmje [gə̀rmje] grmovje [gərmôvje]
PRIDEVNIKI IZPELJANKE
moški spol ženski spol obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨rn⟩ črn [čə̀rn/čə̀rǝn] črna [čə̀rna] črnski [čə̀rnski/čə̀rǝnski] črnec [čə̀rnəc]
⟨rm⟩ strm [stə̀rm/stə̀rǝm] strma [stə̀rma] strmost [stə̀rmost]
Neobstojni polglasnik v rodilniku dvojine in množine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI ŽENSKEGA, SREDNJEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨lm⟩ palma [pálma] palm [pálm/pálǝm] palmski [pálmski/pálǝmski] palmov [pálmov-]
⟨ln⟩ gostilna [gostílna] gostiln [gostíln/gostílǝn] gostilnica [gostílnica]
⟨rm⟩ farma [fárma] farm [fárm/fárǝm] farmski [fármski/fárǝmski] farmar [fármar]
⟨rn⟩ zrno [zə̀rno] zrn [zə̀rn/zə̀rǝn] zrnce [zə̀rnce/zə̀rǝnce] zrnat [zə̀rnat]
⟨rl⟩ grlo [gə̀rlo] grl [gə̀rl/gə̀rǝl] grlni [gə̀rlni/gə̀rǝlni] grlen [gərlén]

O različnih uresničitvah izglasnih zvočnikov l in v glej poglavji »Izglasni zvočniški sklopi« (Glasoslovni oris) in »Zapis polglasnika« (Glasoslovni oris).

O zvočniških sklopih glej poglavje »Zvočniški sklopi« (Glasoslovni oris).

Neobstojni polglasnik med zvočnikom in r

Izpeljanke z obrazili na soglasnik izpeljemo iz podstave z govorjenim polglasnikom med zvočnikom in končnim r (cimer [címǝr] m cimrski [címǝrski]; kamra [kámra] ž, rod. dv./mn. kamer [kámǝr] – kamrni [kámərni]). Polglasnik je v izpeljankah zapisan s črko ⟨r⟩, ki v medsoglasniškem položaju označuje glasovni sklop [ǝr].

Glej poglavje »Izpeljanke iz osnove na končni -r«.

Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨mer⟩ cimer [címǝr] cimra [címra] cimrski [címǝrski] cimrov [címrov-]
⟨ver⟩ kentaver
[kentávǝr]
kentavra
[kentáu̯ra]
kentavrski
[kentávǝrski]
kentavrov
[kentáu̯rov-]
Neobstojni polglasnik v rodilniku dvojine in množine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
⟨mer⟩ kamra
[kámra]
kamer
[kámǝr]
kamrni
[kámǝrni]
kamrica
[kámrica]
⟨ver⟩ smrdokavra [smərdokáu̯ra] smrdokaver [smərdokávǝr] smrdokavrin [smərdokáu̯rin]

Neobstojni polglasnik med nezvočnikoma

Neobstojni polglasnik se najpogosteje pojavlja v nezvočniških sklopih dveh netrajnikov, tj. zapornikov (p – b, t – d, k – g) ali zlitnikov (c – dz, č – dž). Ponazorjeno z zapornikom t:

  • valpet [válpǝt] m, rod. valpta [válpta];
  • hrbet [hə̀rbǝt/hərbə̀t] m, rod. hrbta [hə̀rpta/hərptà];
  • ocet [ócət] m, rod. octa [ócta];
  • laket [lákət] m, rod. lakta [lákta];
  • laket [lákət] ž, rod. lakti [laktí].

V izpeljankah z obrazili na soglasnik (npr. ski, ček, -ni) iz samostalnikov z nezvočniško-nezvočniškimi izglasnimi sklopi je izpadanje neobstojnih polglasnikov odvisno od izgovorljivosti soglasniškega sklopa, ki nastane po izpadu, npr. ocetni [ócətni], valpetski [válpǝtski], toda laktni [láktni], hrbtni [hə̀rptni].

V enozložnem samostalniku pes izpada tudi naglašeni polglasnik, ki je hkrati edino zlogovno jedro: pes [pə̀s] m, rod. psa [psà] (v nasprotju s kes [kə̀s] m, rod. kesa [kə̀sa/kəsà]).

Posebnost

Med nezvočnikoma ni polglasnika, če je izglasno zaporedje nezvočnikov (v rodilniku dvojine ali množine) táko, da je najmanj zvočen nezvočnik v izglasju, npr. Šiška [šíška] ž, rod. dv./mn. Šišk [šíšk]. Polglasnik v izpeljankah, tj. v vrstnem pridevniku šišenski [šíšənski] in prebivalskem imenu Šišenc [šíšənc] (ob bolj običajnem Šiškar), se pojavlja zaradi tvorbe s pridevniškim obrazilom -en.

O polglasniku v soglasniških sklopih glej poglavje »Zapis polglasnika« (Glasoslovni oris) in »Izglasni soglasniški sklopi« (Glasoslovni oris).

O zaporedju glasov v zlogu glede na zvočnost glej poglavje »Samoglasniki kot nosilci zloga in lestvica zvočnosti« (Glasoslovni oris).

Neobstojni a

V samostalnikih mešanega naglasnega tipa se neobstojni naglašeni a pojavlja v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine (dan [dn] m, rod. dne [dné]), pri samostalnikih končniškega naglasnega tipa pa v rodilniku množine (tla [tlá] s mn.rod. tal [tl/tu̯]).

Glej poglavje »Naglasni tipi« (Glasoslovni oris).

Neobstojni a se pojavi kot naglasna in pisna dvojnična možnost pri nekaterih pridevnikih s končajema n in k v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine:

  • droban [drobán] in droben [drôbǝn], rod. drobnega [drôbnega]; ž. sp. drobna [drôbna];
  • mehak [mehák] in mehek [mêhǝk], rod. mehkega [mêhkega]; ž. sp. mehka [mêhka];
  • težak [težák] in težek [têžǝk], rod. težkega [têškega]; ž. sp. težka [têška].

Veliko pridevniških različic z neobstojnim a je danes stilno zaznamovanih, npr. glasan [glasán], krasan [krasán], solzan [sou̯zán], teman [təmán]; sladak [sladák] (ob nevtralnih glasen [glásən], krasen [krásən], solzen [sôu̯zən], temen [tə̀mən], sladek [sládək]).

Neobstojni, vendar nenaglašeni a se pojavlja v lastnih imenih, prevzetih v preteklosti, npr. Jakac [jákac], rod. Jakca [jákca]; Gradac [grádac], rod. Gradca [grátca], ali podomačenih kulturno specifičnih izrazih iz južnoslovanskih jezikov, npr. plavac [plávac], rod. plavca [pláu̯ca].

Posebnost

Če se osnova imen konča z nezvočniško-zvočniškim sklopom ⟨sn⟩, se pri izpeljanki z obrazilom -ski v osnovo vrine neobstojni polglasnik, zapisan s črko ⟨e⟩, npr. Bosna [bósna], prid. bosenski [bósǝnski]. Zaradi opaznega vpliva južnoslovanskih jezikov se je v slovenskem knjižnem jeziku uveljavila tudi oblika z neobstojnim a, tj. bosanski [bosánski], ki se danes uporablja pogosteje.

V sodobni rabi velja sklanjanje besede ovca [ôu̯ca], rod. dv./mn. ovac [ovác] z neobstojnim a v izglasnem nezvočniško-zvočniškem sklopu za stilno zaznamovano in starinsko; navadnejše je nepremično naglaševanje na osnovi, tj. ovca [ôu̯ca], rod. dv./mn. ovc [ôu̯c].

Pri pregibanju samostalnika vogal [vogáu̯] naglašeni a ne izpada (rod. vogala [vogála]), pisno-naglasna dvojnica vogel [vógǝu̯] pa ima v imenovalniku neobstojni polglasnik (rod. vogla [vógla]).

Neobstojni i

Neobstojni i se vriva v osnovo v rodilniku dvojine in množine pri samostalnikih s končajema ⟨ja⟩ in ⟨je⟩, tj. ženskega (gostja, ladja) in srednjega spola (gorovje, okrožje) ter tudi moškega spola (vodja), kadar jih pregibamo po drugi moški sklanjatvi.

V sklop soglasnika in zvočnika j, ki ni del dvočrkij ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩, se v rodilniku dvojine ali množine v govoru in zapisu vriva samoglasnik i, in sicer

  • vedno v sklopu nezvočnik + j (ladja [ládja] ž, rod. dv./mn. ladij [ládij]);
  • pogosto v sklopu zvočnik + j (močvirje [močvírje] s, rod. dv./mn. močvirij [močvírij], vendar naselje [nasélje] s, rod. dv./mn. naselij [nasélij] tudi naselj [nasélj]).

Tako še: zarja [zárja], rod. dv./mn. zarij [zárij]; morje [mórje], rod. dv./mn. morij [mórij]; okrožje [okróžje], rod. dv./mn. okrožij [okróžij]; orodje [oródje], rod. dv./mn. orodij [oródij]; soglasje [soglásje], rod. dv./mn. soglasij [soglásij]; dvoumje [dvoúmje], rod. dv./mn. dvoumij [dvoúmij] itd.

Pri izpeljankah iz teh samostalnikov je podstava enaka rodilniški množinski osnovi, če se obrazilo začne na soglasnik; obrazila na samoglasnik sledijo imenovalniški osnovi, npr. ladijski [ládijski] nasproti ladjar [ladjár], ladjin [ládjin], toda naseljski [naséljski] tudi naselijski [nasélijski].

Pridevniške izpeljanke z obrazilom -ski iz samostalnikov s končajem -je so redke, navadno so tvorjene iz prvotne podstave besede, npr. o|zvezd|je zvezda zvezdni.

Posebnosti

1. V lastnih imenih na soglasnik + rje se v rodilniku množine pred j vriva i (Brje [bə̀rje], rod. dv./mn. Brij [bə̀rij]). Polglasnik se v nekaterih lastnih imenih izjemoma tudi piše (Sneberje [snébərje], rod. dv./mn. Sneberij [snébərij], vrst. prid. sneberski [snébərski]).

2. Med zvočnika v sklopih lj ali nj se v nekaterih primerih neobstojni samoglasnik i ne vriva, saj je sklop tudi tako izgovorljiv, npr. poljepolj, poveljepovelj, sanjesanj, enako ne pri glagolnikih na ‑(n)je: življenježivljenj, hrepenenjehrepenenj. Pri nekaterih samostalnikih (pročelje, podeželje, podolje, začelje ...) se je uveljavila dvojna možnost pregibanja, zato je vrivanje samoglasnika i pri sklanjanju neobvezno, v izpeljankah pa ga sploh ni, npr.

  •  okoljerod. dv./mn. okolij redko tudi okolj, toda vrst. prid. okoljski;
  •  vesolje, rod. dv./mn. vesolj redko tudi vesolij, vrst. prid. vesoljski.

3. Neobstojnega i ni v pridevniških izpeljankah (npr. posotelski), ki niso izpeljanke iz imen obrečnih območij (npr. Posotelje, Obsotelje), saj je pridevnik tvorjen iz imena reke z dodano predpono (po- ali ob-), npr. Sotlasotelski – posotelski, obsotelski.

Neobstojni i, ki je zamenjal prvotni neobstojni polglasnik, se pojavlja v priimkih Kastelic, Lajovic, Primic ipd. V sodobni rabi se ta i načeloma ohranja:

  • Kastelic [kastélic], rod. Kastelica [kastélica], prid. Kasteličev [kastéličev-], nekdaj samo Kastelic [kastélic], rod. Kastelca [kastélca], prid. Kastelčev [kastélčev-];
  • Lajovic [lájovic], rod. Lajovica [lájovica], prid. Lajovičev [lájovičev-] nekdaj samo Lajovic [lájovic], rod. Lajovca [lájou̯ca], prid. Lajovčev [lájou̯čev-].

Slovenski priimki imajo pogosto različne pisne podobe, npr. Primc in Primic, Lajovec in Lajovic, Kastelec in Kastelic, Sajovec in Sajovic.

Neobstojni o

V redkih slovenskih besedah je neobstojen tudi nenaglašeni samoglasnik o, ki ga najdemo v izglasnem nezvočniško‑zvočniškem sklopu besede blagor [blágor] (rod. blagra [blágra]) in zemljepisnega imena Repentabor [repǝntábor] (rod. Repentabra [repǝntábra]). Pojavlja pa se tudi v eni od starinskih pisnih različic imena Karel, in sicer Karol [károl], rod. Karola [károla] tudi Karla [kárla].

Neobstojni samoglasniki v prevzetih besedah

Neobstojni polglasnik v prevzetih besedah

Polglasnik v govoru in zapisu

V prevzetih imenih se neobstojni polglasnik pojavlja v izglasnih soglasniških sklopih pri samostalnikih moškega spola v imenovalniški (in enaki tožilniški) obliki v govoru in zapisu:

  • v končajih -ec in -ek (pri slovanskih imenih, npr. polj. Mrożek [mróžǝk]) in
  • v soglasniških sklopih nezvočnika ali zvočnika z zvočniki n, l in r (npr. nem. Diesel [dízəl]).

V pridevniških in samostalniških izpeljankah iz imen z neobstojnim polglasnikom (nem. Diesel; it. Etna; Niger) se polglasnik pojavlja, če se priponsko obrazilo začne na soglasnik, in sicer

  • v pridevnikih z obrazilom -ski (dieselski/dizelski [dízəlski], etenski [étənski]; nigrski [nígərski]);
  • v prebivalskih imenih z obrazilom -(č)an ali -c (Etenčan [étənčan]; Nigrc [nígərc]).

V pridevnikih, tvorjenih s priponskim obrazilom na samoglasnik (-in, -ov/-ev), vrivanja polglasnika v osnovo ni (Dieslov; Etnin).

Neobstojni polglasnik se zlasti v slovanskih prevzetih lastnih imenih in pisno nepodomačenih občnih besedah (z nekaj izjemami) pojavlja po enakih pravilih kot v slovenščini. Izpadanje in vrivanje polglasnika v slovenščini ni odvisno od izpadanja pisno-govornega e v izvornih jezikih.

DOLOČANJE SPOLA IN ŠTEVILA PRI PREVZETIH IMENIH

Pri prevzemanju lastnih imen je lahko težavno uvrščanje v sklanjatvene vzorce; pri tem upoštevamo naslednja načela:

  1. slovnični spol osebnih imen se ravna po naravnem spolu njihovih nosilcev (Franz Kafka [káfka] m; Niccolo Machiavelli [makjavéli] m; Marie Curie [kirí] ž; nimfa Tetis [tétis] ž; Nike [níke] ž; Sapfo [sápfo] ž);
  2. slovnični spol zemljepisnih in stvarnih imen se ravna po govorjenem končaju: edninska imena na nenaglašeni samoglasnik -a so ženskega spola (Etna [étna], Ottawa [ótava]; Škoda [škóda] – kot znamka), vsa druga pa moškega;
  3. pri prevzemanju imen srednjega spola iz slovanskih jezikov se izvirni spol ohranja, če je končaj -e ali -o, npr. hrv. Biokovo [bijókovo]; srb. Valjevo [váljevo]; slš. Nádvorie [nádvorje]; polj. Opole [opóle];
  4. slovnično število zemljepisnih imen se ravna po številu, ki ga ima v zunajjezikovni predmetnosti (reka Tennessee [ténesi/tênesi] m; gorovje Tatre [tátre] ž mn.; otok Stromboli [strómboli] m).

Pri nekaterih imenih krajev se je že v preteklosti ustalila oblika, ki lahko sledi slovničnim lastnostim imena v izvornem jeziku (mesto Atene [aténe] ž mn.; mesto Helsinki [hélsinki] m mn.) ali slovenskemu sistemu (Dodekanez [dodekanéz-] skupina dvanajstih otokov).

Polglasnik v slovanskih imenih s končajema -ec in -ek

V prevzetih imenih iz slovanskih jezikov se neobstojni polglasnik pojavlja v imenih s končajema -ec in -ek, če temu ne nasprotuje izgovorljivost. Pri pregibanju v slovenščini in drugih jezikih navadno izpada po podobnih pravilih, četudi črke ⟨e⟩ izvorno ne izgovarjajo polglasniško. Tudi podstava pridevnikov z obrazili -ov in -ev je enaka rodilniški (tj. skrajšani) osnovi.

  • češ. Čapek [čápǝk], rod. Čapka [čápka]; svoj. prid. Čapkov [čápkov-];
  • češ. Třinec [tšínǝc], rod. Třinca [tšínca];
  • hrv. Šišinec [šíšinǝc], rod. Šišinca [šíšinca];
  • rus. Starobinec [starobínəc], rod. Starobinca [starobínca]; svoj. prid. Starobinčev [starobínčev-];
  • slš. Ďuríček [djúričək], rod. Ďuríčka [djúrička]; svoj. prid. Ďuríčkov [djúričkov-];
  • polj. Mrożek [mróžǝk], rod. Mrożka [mróška]; svoj. prid. Mrożkov [mróškov-].

O posebnostih sklanjanja zaradi neizgovorljivosti glej pravila za sklanjanje slovenskih občnih besed: »Samostalniki moškega spola s končaji -ec in -ek ter elj in enj« (Glasovno-črkovne premene).

POSEBNOSTI

  1. Pri nekaterih v preteklosti prevzetih imenih na -ek se izpadanje polglasnika pojavi šele po daljšem času in pod vplivom občnih besed. Taka imena sklanjamo enako kot občne besede, npr. po zgledu slov. lolek [lólək/lôlək], rod. lolka [lólka/lôlka] in lolek [lólek/lôlek], rod. loleka [lóleka/lôleka] tudi polj. Lolek in Bolek [lôlək in bôlək], rod. Lolka in Bolka [lôlka in bôlka] ali Lolek in Bolek [lôlek in bôlek], rod. Loleka in Boleka [lôleka in bôleka].
  2. V imenih, prevzetih iz poljščine, se črka ⟨e⟩ v končajih ec in ek ne izgovarja polglasniško, kadar sledi črkovnemu sklopu soglasnik + i, v katerem ima črka i pred samoglasnikom mehčalno vlogo. Osnova tako tudi pri pregibanju ostane nespremenjena:
    • Sosnowiec [sosnôu̯jec], rod. Sosnowieca [sosnôu̯jeca] (polj. rod. Sosnowca);
    • Maciek [máček], rod. Macieka [máčeka] (polj. rod. Maćka);
    • Tyniec [tínjec], rod. Tynieca [tínjeca] (polj. rod. Tyńca).
  3. V imenih, prevzetih iz hrvaščine, črka ⟨e⟩ v zadnjem zlogu zaradi neizgovorljivosti soglasniškega sklopa ⟨rlc⟩ ne označuje polglasnika, npr. hrv. Orlec [órlec], rod. Orleca [órleca].

O posebnostih sklanjanja z neobstojnim polglasnikom glej pravila za prevzemanje pri slovanskih jezikih, poglavja »Češčina«, »Poljščina«, »Slovaščina« … (O prevzemanju iz posameznih jezikov).

V IMENIH IZ NESLOVANSKIH JEZIKOV sta govorjena končaja ec in ek  zapisana z različnimi črkovnimi sklopi, npr. -⟨etz⟩, -⟨eck⟩, -⟨ec⟩ (za [ek]) ipd. Črke ⟨e⟩ ne izgovarjamo polglasniško in ob pregibanju ne izpade. Podstava izpeljank je enaka neokrajšani osnovi.

  • nem. Eiletz [ájlec], rod. Eiletza [ájleca]; svoj. prid. Eiletzev/Eiletzov [ájlečev-]
  • angl. Steinbeck [stájnbek], rod. Steinbecka [stájnbeka]; svoj. prid. Steinbeckov [stájnbekov-]
  • šp. Pachacútec [pačakútek], rod. Pachacúteca [pačakúteka]; svoj. prid. Pachacútecov [pačakútekov-]

Tako še: nem. Lübeck [líbek], nemWoyzeck [vójcek], tur. Kısakürek [kisákirek] ipd.

Namesto izvornega polglasnika se je v slovenščini pri prevzemanju imen iz neslovanskih jezikov pogosto uveljavil izgovor po črki, zato osnove ne krajšamo. Npr. namesto Norfolk [angl. nófək] ali (Eli) Wallach [angl. vólǝk] v slovenščini [o] ali [a]: angl. Norfolk [nórfolk], rod. Norfolka [nórfolka]; angl. Wallach [vólak], rod. Wallacha [vólaka].

Polglasnik v imenih z izglasnim soglasniškim sklopom
Osnova na končni -l ali -n

V tujih imenih z neobstojnim polglasnikom sta v izglasju osnove najpogosteje zvočnika l in n oziroma pisna končaja -⟨el⟩ ali -⟨en⟩ (Oslo – Oslaoselski;  Dresden Dresdna, dresdenski). Polglasnik se pojavlja v govoru in zapisu pri:

  • imenih moškega spola z ničto končnico v imenovalniški (in enaki tožilniški) obliki;
  • imenih srednjega in ženskega, redkeje moškega spola z ničto končnico v rodilniku dvojine in množine;
  • pridevniških izpeljankah z obrazili na soglasnik (-ski, -ni …);
  • samostalniških izpeljankah z obrazili na soglasnik (-ce, -(č)an, -ček ...).
Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
IMENA MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
nem. Diesel [dízǝl] Diesla [dízla] dieselski [dízǝlski] Dieslov [dízlov-] 
nor. Axel [áksǝl] Axla [áksla] Axlov [ákslov-]
češ. Havel [hávǝl] Havla [háu̯la] Havlov [háu̯lov-]
nem. Dresden [drézdǝn] Dresdna [drézdna] dresdenski [drézdǝnski]
Dresdenčan [drézdǝnčan] 
nem. Essen [ésǝn] Essna [ésna] essenski [ésǝnski]
Essenčan [ésǝnčan]
angl. Owen [ôvǝn] Owna [ôu̯na] Ownov [ôu̯nov-]

Tako še: nem. Hegel [hégǝl], polj. Paweł [pávǝl], nem. Hagen [hágǝn], nem. Bremen [brémǝn], nem. Schaffhausen [šafháu̯zǝn], nem. Beethoven [betôvǝn] itd.

Pri ugotavljanju prisotnosti neobstojnega polglasnika v izpeljankah iz imen s končnim samoglasnikom si pomagamo s potencialno rodilniško dvojinsko ali množinsko obliko, saj se pri imenih, ki se končajo na samoglasnik (najpogosteje a ali o), ki je v vlogi končnice, polglasnik vriva v osnovo rodilnika dvojine in množine. Podstava je enaka tej osnovi, npr.

  • it. Etna [étna] ž, rod. dv./mn. Eten [étǝn]; prid. etenski [étǝnski];
  • bos. Tuzla [túzla] ž, rod. dv./mn. Tuzel [túzǝl]; prid. tuzelski [túzǝlski].
Neobstojni polglasnik v rodilniku dvojine in množine ter izpeljankah
IMENA MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
nor. Oslo [óslo] oselski [ósǝlski]
Oselčan [ósǝlčan]
IMENA SREDNJEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
polj. Leszno [léšno]  leszenski [léšǝnski]
bos. Livno [líu̯no] livenski [lívǝnski]
Livenčan [lívǝnčan]
IMENA ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
bos. Tuzla [túzla] tuzelski [túzǝlski]
Tuzelčan [túzǝlčan]
isl. Hekla [hékla] hekelski [hékǝlski] Heklin [héklin]
it. Etna [étna] etenski [étǝnski] Etnin [étnin]

Pri prevzetih imenih krajšanje osnove navadno povezujemo s pogostejšo rabo in z večjo stopnjo podomačenosti imena, tudi rabo v manj formalnih oblikah sporazumevanja. Pravila ni mogoče opreti na besedne končaje, saj so se v rabi pogosto ustalili različni načini tudi pri imenih z enakim besednim končajem, npr. -gen:

  • Wengen [véngǝn], rod. Wengna [véngna];
  • Volkswagen [fólksvagǝn], rod. Volkswagna [fólksvagna];

toda

  • Tübingen [tíbingen], rod. Tübingena [tíbingena];
  • Göttingen [gétingen], rod. Göttingena [gétingena].

Le v redkih primerih se pojavljata dve možnosti pregibanja istega imena, npr. ob formalni Schengen zem. i. [šéngen], rod. Schengena [šéngena] in schengensko območje, tudi manj formalno šengen [šéngən], rod. šengna [šéngna] kot evropsko območje prostega gibanja.

POSEBNOST

Pri IMENIH IZ NESLOVANSKIH JEZIKOV, zlasti angleščine (npr. s končaji an, man, on, ton) in skandinavskih jezikov (s končaji sen in son), ne prevzamemo tudi polglasniškega izgovora, temveč črki ⟨a⟩ in ⟨e⟩ izgovorimo kot [e], črki ⟨o⟩ in ⟨u⟩ pa tako, kot sta zapisani. Taki [e], [o] in [u] so obstojni in pri pregibanju ne izpadajo. Tudi podstava izpeljank je enaka imenovalniški osnovi. 

  •  angl. Michigan [míšigen], rod. Michigana [míšigena]
  •  angl. Chapman [čêpmen], rod. Chapmana [čêpmena]; svoj. prid. Chapmanov [čêpmenov-]
  •  angl. Edison [édison], rod. Edisona [édisona]; svoj. prid. Edisonov [édisonov-]
  •  dan. Andersen [ándersẹn], rod. Andersena [ándersẹna]; svoj. prid. Andersenov [ándersẹnov-]
  •  angl. Milton [mílton], rod. Miltona [míltona]; svoj. prid. Miltonov [míltonov-]

Tako še: angl. Bacon [bêjkon], angl. Byron [bájron], angl. Eton [íton], šved. Ericsson [êriksọn], nor. Nansen [nánsen], šved. Skansen [skánsen], angl. Washington [vášinktọn] ipd.

Polglasniški izgovor se pojavlja le izjemoma (npr. angl. Manhattan [mǝnhêtǝn], rod. Manhattna [mǝnhêtna], prid. manhattanski [mǝnhêtǝnski]), tudi pod vplivom občnoimenskih enakozvočnic (npr. angl. Newton [njútən]) ali starejših priročnikov (nor. Ibsen [ípsen/ípsən]):

  •  angl. Newton [njútən], rod. Newtona [njútna], toda: svoj. prid. Newtonov [njútnov‑ tudi njútonov-] (prim. newton in njuten [njútən]);
  •  nor. Ibsen [ípsen/ípsən], rod. Ibsena [ípsena] (tudi Ibsna [ípsna]), svoj. prid. Ibsenov [ípsenov-] (tudi Ibsnov [ípsnov-]).

O prevzemanju izvorno polglasniškega izgovora z drugimi samoglasniki glej pravila za prevzemanje pri posameznih jezikih, npr. poglavja »Angleščina«, »Danščina«, »Švedščina«, »Norveščina« … (O prevzemanju iz posameznih jezikov).

Osnova na končni -v

Sklop nezvočnika in zvočnika v v potencialnem rodilniku množine izgovorimo s polglasnikom (Moskva [móskva], rod. dv./mn. Moskev [móskǝu̯]). Podstavi pri izpeljankah z obrazili -ski in -(č)an pa zaradi lažjega izgovora dodamo nekončno pripono, in sicer:

  1. pripono -ov- (moskovski [móskou̯ski], Moskovčan [móskou̯čan]; Nikaragva [nikarágva] – nikaragovski [nikarágou̯ski], Nikaragovčan [nikarágou̯čan]) ali tudi
  2. pripono -an- (Litva [lítva] – litovski [lítou̯ski] ali litvanski [litvánski], Litovec [lítovəc] ali Litvanec [litvánəc]).
Osnova na končni -r

Pri imenih s končnim govorjenim soglasnikom, najpogosteje pisnim končajem soglasnik + -er, polglasnik med soglasnikoma ob pregibanju izpade (Dover [dôvǝr], rod. Dovra [dôu̯ra]). V izpeljankah iz teh imen pa se pojavlja v govoru (ne tudi v zapisu), če jih tvorimo z obrazili na soglasnik (-ski, -(č)an in ‑c), npr. dovrski [dôvǝrski], Dovrčan [dôvǝrčan].

Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
angl. Ulster [álstǝr] Ulstra [álstra] ulstrski [álstǝrski]
Ulstrc [álstǝrc]
ukr. Dnester
[dnéstǝr]
Dnestra
[dnéstra]
dnestrski
[dnéstǝrski]
Dnestrov
[dnéstrov-]
nem. Hannover [hanôvǝr] Hannovra [hanôu̯ra] hannovrski [hanôvǝrski] 
Hannovrčan [hanôvǝrčan] 

Tako še: Niger [nígǝr] – nigrski [nígǝrski], angl. Manchester [mênčestǝr] – manchestrski [mênčestǝrski], nem. Prater [prátǝr] – pratrski [prátǝrski], angl. Worcester [vústǝr] – worcestrski [vústǝrski] ipd.

Neobstojni polglasnik v rodilniku dvojine in množine ter izpeljankah
IMENA MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
šp. Ebro [ébro] ebrski [ébǝrski]
šp. Saavedra [savédra] Saavedrov [savédrov-]
IMENA ŽENSKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik dvojine/množine obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
češ. Tatre [tátre]  Tater [tátǝr]  tatrski [tátǝrski]
šp. Alhambra
[alámbra]
alhambrski
[alámbǝrski]
Alhambrin
[alámbrin]
port. Coimbra [koímbra] coimbrski [koímbǝrski]
Coimbrčan [koímb
ǝrčan]

Tako še: pol. Odra [ódra] – odrski [ódərski], Biafra [bijáfra] – biafrski [bijáfərski], arab. Basra [básra] – basrski [básərski] ipd.

POSEBNOST

Pri nekaterih imenih z izglasnim er (Heidegger, Hofer, Xaver, Viber) sta se uveljavila dva načina pregibanja, in sicer črko ⟨e⟩ izgovorimo bodisi kot samoglasnik e (in osnovo daljšamo z j) bodisi kot polglasnik in osnovo krajšamo. Podstava svojilnega pridevnika je enaka rodilniški osnovi. 

  •  nem. Heidegger [hájdeger], rod. Heideggerja [hájdegerja]; svoj. prid. Heideggerjev [hájdegerjev-] tudi Heidegger [hájdegər], rod. Heideggra [hájdegra]; svoj. prid. Heideggrov [hájdegrov-];
  •  nem. Hofer [hófer], rod. Hoferja [hóferja]; svoj. prid. Hoferjev [hóferjev-] tudi Hofer [hófər], rod. Hofra [hófra]; svoj. prid. Hofrov [hófrov-];
  •  nem. Xaver [ksáver], rod. Xaverja [ksáverja]; svoj. prid. Xaverjev [ksáverjev-] tudi Xaver [ksávər], rod. Xavra [ksáu̯ra]; svoj. prid. Xavrov [ksáu̯rov-].

O posebnostih pri neizpadanju (helikopterski, gangsterski) glej poglavje »Izpeljanke iz osnove na končni -r«.

Nezapisani polglasnik in govorno krajšanje osnove

Nezapisani polglasnik, ki ga pri pregibanju opuščamo (osnovo krajšamo), se pojavlja v prevzetih imenih, in sicer:

  1. v imenih z izvornimi zlogotovornimi izglasnimi zvočniki, ki jih v slovenščino vedno prevzemamo s polglasnikom (nem. Haydn [hájdən], nem. Lidl [lídǝl], češ. Petr [pétǝr]);
  2. v angleških in francoskih imenih z nemo črko ⟨e⟩ za soglasniškim sklopom (soglasnik + zvočnik l ali r), v katerega se vriva polglasnik (angl. Hubble [hábəl]; fr. Grenoble [grenóbəl]; fr. Sartre [sártər]);
  3. v francoskih imenih z nemim črkovnim sklopom ⟨es⟩ za soglasniškim sklopom (fr. Langres [lángər]).
Prevzeta imena z izvornim zlogotvornim zvočnikom v izglasju

Neobstojni polglasnik se pojavlja v imenovalniku (in enakem tožilniku) ter v govorni podstavi izpeljank z obrazili -ski in -(č)an med izglasnimi soglasniki, in sicer med

  • nezvočnikom in zvočniki l, n in r (češ. Lendl [léndəl]) ter
  • zvočnikom m in zvočnikoma l in n (nem. Krimml [krímǝl]).
Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
nem. Haydn [hájdǝn] Haydna [hájdna] Haydnov [hájdnov-]
šp. Popocatépetl [pọpokatépetǝl] Popocatépetla [pọpokatépetla] popokatépetlski [pọpokatépetǝlski]  Popokatépetlov [pọpokatépetlov-] 
polj. Przemyśl [pšémišǝl] Przemyśla [pšémišla] przemyślski [pšémišǝlski] 
češ. Deml [démǝl] Demla [démla] Demlov [démlov-] 
šved. Sandhamn [sánthamǝn] Sandhamna [sánthamna] sandhamnski [sánthamǝnski]
Sandhamnčan [sántham
ǝnčan]  

Tako še: češ. Kajkl [kájkǝl], češ. Ruml [rúmǝl], češ. Semargl [sémargǝl], isl. Mývatn [mívahtǝn] ipd. 

POSEBNOST

Izgovor polglasnika med zvočnikoma ⟨lm⟩, ⟨ln⟩, ⟨rl⟩, ⟨rm⟩ in ⟨rn⟩ v izglasju je le ena od izgovornih možnosti, ki sledi slovenskemu dvojničnemu izgovoru besed (alarm [alárm/alárəm]), pogosto v manj formalnem govoru, npr. nem. Köln [kéln/kélǝn], rod. Kölna [kélna], prid. kölnski [kélnski/kélǝnski].

Neobstojni polglasnik v imenovalniku (in enakem tožilniku) ednine ter izpeljankah z dvojnicami v izgovoru
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
nem. Ulm [úlm/úlǝm] Ulma [úlma] ulmski [úlmski/úlǝmski]
rus. Perm [pêrm/pêrǝm] Perma [pêrma] permski [pêrmski/ pêrǝmski]
angl. Hepburn
[hêbərn/hêbərən]
Hepburna
[hêbərna]
Hepburnov
[hêbərnov-]
nem. Luzern
[lucêrn/lucêrǝn]
Luzerna
[lucêrna]
luzernski
[lucêrnski/lucêrǝnski]

Tako še: nor. Holm [hólm/hólǝm], angl. Searle [sə̀rl/sə̀rəl], nem. Bayern [bájern/bájerǝn] ipd.

Glej poglavji »Pisno odsotni polglasnik« (Glasoslovni oris) in »Govorno krajšanje osnove«.

Neobstojni polglasnik v francoskih in angleških imenih z nemimi končaji

Neobstojni polglasnik v imenih s končnim nemim e ni zapisan. Pojavlja se v imenovalniku (in enakem tožilniku) ter pri izpeljankah z obraziloma -ski in -(č)an, če je pred končajema -⟨le⟩ in -⟨re⟩ soglasnik, in sicer

  1. v angleških in francoskih imenih s pisnim končajem -⟨le⟩ (angl. Newcastle [njúkasǝl], rod. Newcastla [njúkasla]); v izpeljankah se polglasnik zapisuje s črko ⟨e⟩ (newcastelski [njúkasǝlski], Newcastelčan [njúkasǝlčan]);
  2. v francoskih imenih s končajem -⟨re⟩ (Le Havre [lǝ ávǝr], rod. Le Havra [lǝ áu̯ra]); v izpeljankah se govorjeni polglasnik ob ⟨r⟩ ne zapisuje (lehavrski [lǝávǝrski], Lehavrčan [lǝávǝrčan]).
Nemi e v angleškem in francoskem končaju -le
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
angl. Beagle [bígǝl] Beagla [bígla] beagelski [bígǝlski] Beaglov [bíglov-]
angl. Seattle [sijêtǝl] Seattla [sijêtla] seattelski [sijêtǝlski]
Seattelčan [sijêt
ǝlčan]
fr. Grenoble [grenóbǝl] Grenobla [grenóbla] grenobelski [grenóbǝlski]
Grenobelčan [grenób
ǝlčan]

Tako še: angl. Hubble [hábəl], angl. Gable [gêjbǝl], angl. Riddle [rídǝl], angl. Google [gúgǝl], angl. Apple [êpǝl], angl. Doolittle [dúlitǝl] itd.

Nemi e v francoskem končaju -re
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik obrazilo na samoglasnik
Louvre [lúvǝr] Louvra [lúvra] louvrski [lúvǝrski] Louvrov [lúvrov-]
Montmartre [monmártǝr] Montmartra [monmártra] montmartrski [monmártǝrski]
Montmartrčan [monmárt
ǝrčan] 
Sartre [sártǝr] Sartra [sártra] Sartrov [sártrov-] 

Tako še: Alexandre [aleksándǝr], Lemaître [lemêtǝr/ləmêtǝr], Lefèvre [lefévǝr/ləfévǝr], Le Havre [lǝ ávǝr] itd.

POSEBNOST

Izjema pri zapisu pridevnika je dvobesedno ime Notre-Dame [nọtrə-dám/nọtər-dám], ob katerem se je že uveljavil pridevnik notredamski [nọtrədámski/nọtərdámski] (npr. Notredamski zvonar), zato sicer sistemskega zapisa *notrdamski ne uveljavljamo.

Če zvočniški sklop ⟨vr⟩ sledi samoglasniku u (Louvre [lúvər]), v stranskih sklonih polglasnik med zvočnikoma sicer izpade, črke ⟨v⟩ pa ne izgovarjamo u-jevsko oz. dvoustnično, temveč kot zobnoustnični v: rod. Louvra [lúvra]. (Podobno tudi Vancouver [vankúvər], rod. Vancouvra [vankúvra].)

V francoskih imenih z nemim končajem -⟨es⟩ je pojavljanje neobstojnega polglasnika odvisno od soglasniškega sklopa pred končajem. Pri zapisu obeh tipov izpeljank iz teh imen – tako pridevniških z obrazilom -ski kot samostalniških z obrazilom -(č)an – pa se ravnamo po pisni rodilniški osnovi (Sèvres [sévǝr], rod. Sèvresa [séu̯ra]), zato se pridevniška oblika in prebivalsko ime v zapisu ne razlikujeta: sèvreski [sévǝrski]; Sèvresčan [sévǝrčan].

Pridevniška oblika je v nekaterih besednih zvezah tudi pisno povsem podomačena (sevrski mir [sévǝrski mír]), v tem primeru se tudi v zapisu ravnamo po imenovalniški govorni osnovi, ki ji dodamo obrazilo -ski.

Nemi es v francoskem končaju -res
SAMOSTALNIKI MOŠKEGA SPOLA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik obrazilo na soglasnik
obrazilo na samoglasnik
Chartres [šártǝr] Chartresa [šártra] chartreski [šártǝrski]
Ingres [êngǝr] Ingresa [êngra] Ingresov [êngrov-]
Langres [lángǝr] Langresa [lángra] langreski [lángǝrski] 
Langresčan [lángǝrčan]
Ypres [ípǝr] Ypresa [ípra] ypreski [ípǝrski] 
Ypresčan [íp
ǝrčan]

V pravopisnih priročnikih 20. stoletja se je zapis pridevnika, tvorjenega z obrazilom -ski iz francoskih imen z nemim izglasnim -es, spreminjal: podstava je bila enaka imenovalniški osnovi (Chartres [šártər] – chartreski [šártǝrski]) ali pa je bila v končaju fonetično podomačena in s tem prilagojena morfemskemu stiku s slovenskim priponskim obrazilom (chartrski [šártǝrski]). Podomačevanje izglasja ni bilo nikoli kodificirano pri prebivalskih imenih (Chartresčan [šártərčan]).

V Pravopisu 8.0 se oba tipa izpeljank – pridevniška in samostalniška – izenačujeta, saj se mnogi zgolj sistemsko tvorjeni izlastnoimenski pridevniki omejujejo le na prostorsko denotiranje in ne izkazujejo vrstnega pomena. Le pri vrstnih pridevniških izpeljankah, ki nastopajo v stalnih besednih zvezah z vrstnim pomenom, je podana tudi možnost za nadaljnje pisno podomačevanje.

O tvorbi pridevnikov z obrazilom -ski in prebivalskih imen iz imen z neobstojnim polglasnikom glej poglavji »Tvorba pridevnikov z obrazilom -ski« in »Tvorba prebivalskih imen« (Besedotvorni oris).

O krajšanju osnove pri imenih z nemim -e in nemim -es v končaju glej poglavje »Neme črke in črkovni sklopi v tujih imenih« (Glasovno-črkovne premene).

Neobstojni a v prevzetih besedah

Neobstojni a se pojavlja v imenovalniku (in enakem tožilniku) imen, prevzetih iz nekaterih južnoslovanskih jezikov. Podstava izpeljank je enaka rodilniški osnovi.

Zapisani a v imenovalniku izgovorimo po črki, pri pregibanju pa ga opuščamo v imenih s končajema -ac (hrv. Pelješac, srb. Šabac) in -ar (hrv. Zadar), v katerih osnove ne podaljšujemo z j. Podstava izpeljank je enaka rodilniški osnovi. 

  • hrv. Pelješac [pélješac], rod. Pelješca [pélješca], vrst. prid. pelješki [pélješki]; preb. Pelješčan [pélješčan]
  • srb. Šabac [šábac], rod. Šabca [šápca], vrst. prid. šabski [šápski]; preb. Šabčan [šápčan]
  • hrv. Zadar [zádar], rod. Zadra [zádra], vrst. prid. zadrski [zádərski]; preb. Zadrčan [zádərčan]

Tako še: hrv. Gotovac [gótovac], hrv. Jasenovac [jasénovac], hrv. Obrovac [obróvac], srb. Kragujevac [kragújevac], hrv. Zagorac [zágorac]; hrv. Bakar [bákar] itd.

Pri prevzemanju imen s končajema -ak in -at upoštevamo izgovorljivost soglasniškega sklopa, nastalega po izpadu a, in sicer

  1. neobstojni a opuščamo, če je soglasniški sklop izgovorljiv:
    • hrv. Susak [súsak], rod. Suska [súska], vrst. prid. suški [súški], preb. Suščan [súščan];
    • hrv. Paljetak [páljetak], rod. Paljetka [páljetka], svoj. prid. Paljetkov [páljetkov-];
    • čg. Tivat [tívat], rod. Tivta [tíu̯ta], vrst. prid. tivtski [tíu̯tski]; preb. Tivtčan [tíu̯tčan].
  2. samoglasnik a ohranjamo, če je soglasniški sklop težje izgovorljiv:
    • hrv. Cavtat [cáu̯tat], rod. Cavtata [cáu̯tata], vrst. prid. cavtatski [cáu̯tatski]; preb. Cavtatčan [cáu̯tatčan];
    • srb. Sandžak [sándžak], rod. Sandžaka [sándžaka]; vrst. prid. sandžaški [sándžaški]; preb. Sandžačan [sándžačan].

Imena, ki imajo slovensko domačo vzporednico (eksonim) in pri katerih je južnoslovanski a zamenjan s slovenskim e, vedno sklanjamo s krajšanjem osnove, ne glede na to, ali je ime zapisano v izvirni ali podomačeni obliki, npr.

  • Skader [skádər] / mak. Skadar [skádar], rod. Skadra [skádra];
  • Karlovec [kárlovəc] / hrv. Karlovac [kárlovac], rod. Karlovca [kárlou̯ca].

Na hrvaškem kajkavskem območju so imena tvorjena tudi z obrazilom -ec, npr. hrv. Čakovec [čákovəc], rod. Čakovca [čákou̯ca]; hrv. Sisek [sísək], rod. Siska [síska]. 

Neobstojni i v prevzetih besedah

Samoglasnik i se pri slovanskih zemljepisnih imenih s končajem -⟨Cje⟩ vriva pred zvočnik j, kadar iz teh imen tvorimo vrstne pridevnike z obrazilom -ski, npr. slš. Hostie [hóstje], prid. hostijski [hóstijski].

Neobstojni o v prevzetih besedah

Kot neobstojni samoglasnik se pojavlja tudi zapisani (izvorno polglasniški) o, in sicer v končaju imen iz zahodnoslovanskih jezikov. Pri pregibanju se lahko tudi ohranja, kar vpliva na različne pisne in glasovne uresničitve oblik. Podstava tvorjenk je enaka rodilniški osnovi. 

  • slš. Dudok [dúdok], rod. Dudka [dútka], svoj. prid. Dudkov [dútkov-] in Dudok [dúdok], rod. Dudoka [dúdoka], svoj. prid. Dudokov [dúdokov-];
  • slš. Pavol [pávol], rod. Pavla [páu̯la], svoj. prid. Pavlov [páu̯lov-] in Pavol [pávol], rod. Pavola [pávola], svoj. prid. Pavolov [pávolov-].

Tako še: slš. Sivok [sívok], rod. Sivka [síu̯ka] / Sivoka [sívoka]; slš. Pezinok [pézinok], rod. Pezinka [pézinka] / Pezinoka [pézinoka]; slš. Ružomberok [rúžomberok], rod. Ružomberka [rúžomberka] / Ružomberoka [rúžomberoka] itd.

Neme črke in črkovni sklopi

Splošno

Neme črke in črkovni sklopi so zapisi s črkami za soglasnike in samoglasnike, ki nimajo glasovne vrednosti. Pojavljajo se:

  1. v vzglasju, npr. fr. Hugo [igó], šved. Djurgården [júrgọrdǝn];
  2. sredi besede, npr. fr. Baudelaire [bodlêr], kat. Montserrat [monserát];
  3. v izglasju, npr. angl. Shakespeare [šékspir], niz. van Gogh [van góg-], fr. Monet [moné], tur. Tekirdağ [tekírda]; fr. Versailles [versáj].

Z nemimi črkami in črkovnimi sklopi se najpogosteje srečamo pri prevzemanju imen iz angleščine in francoščine, a tudi pri nekaterih drugih jezikih. Podrobnejša pravila za pregibanje so predstavljena v poglavjih »Angleščina«, »Francoščina«, »Švedščina« ... (O prevzemanju iz posameznih jezikov), za samostalniške in pridevniške izpeljanke pa v poglavju »Besedotvorje« (Slovnični oris za pravopis).

Pri pisnem krajšanju osnove so udeležene le neme črke v izglasju besed, in sicer le nemi e v francoskih in angleških imenih ter pisno nepodomačenih občnih besedah, npr. angl. Wild[vájlt], rod. Wilda [vájlda]; remak[rimêjk], rod. remaka [rimêjka]. Izjemoma, če tuje ime podomačujemo in sklanjamo z glasovnimi končnicami, krajšamo tudi osnove z nemim h, npr. angl. Sarah [sára], rod. Sarah [sára] tudi Sare [sáre].

Pisna osnova imen z nemimi črkami in črkovnimi sklopi (razen nemega e) se ne spreminja. Enako velja za pridevnike, tvorjene iz teh imen:

  • fr. Dumas [dimá], rod. Dumasa [dimája], prid. Dumasov/Dumasev [dimájev-];
  • fr. Versailles [versáj], rod. Versaillesa [versája];
  • angl. Hugh [hjú], rod. Hugh[hjúja], prid. Hughov/Hughev [hjújev-];
  • fr. Goncourt [gonkúr], rod. Goncourta [gonkúrja/gonkúra].

Končni črki h in e nastopata v dvo- ali veččrkjih (npr. ⟨gh⟩, ⟨th⟩, ⟨ph⟩, ⟨ch⟩, ⟨sch⟩, ⟨tzsch⟩ in ⟨ae⟩, ⟨ie⟩, ⟨oe⟩), npr. niz. van Gogh [van góg-]nem. Bayreuth [bajrôjt], anglRalph [rálf], anglMonroe [monró], Courbevoie [kurbevu̯á/kurbəvu̯á] ipd. V teh primerih ju ne štejemo za nemi in ju tudi pri pregibanju in v tvorjenkah ohranjamo.

O posebnostih sklanjanja imen z nemim končnim e glej poglavje »Nemi e«, za h pa »Nemi h«.

Nemi e

Imena moškega spola

Končni nemi e opuščamo in s tem osnovo pisno krajšamo

  1. v angleških in francoskih imenih, kadar ⟨e⟩ sledi soglasniku na koncu besede (razen za ⟨g⟩ in ⟨c⟩):
    • fr. Pierre [pjêr], Pierra [pjêra];
    • angl. Hampshire [hêmpšir], Hampshira [hêmpšira];
    • angl. YouTube [jútúp/jútjúp], YouTuba [jútúba/jútjúba];
    • angl. house [háu̯s], housa [háu̯sa];
  2. v francoskih imenih s končnim nemim e, kadar sledi soglasniku, zapisanemu z dvočrkji (npr. ‑⟨qu⟩ in ‑⟨gu⟩ za [g], ‑⟨gn⟩ za [n’/n]) ali tričrkji (npr. ‑⟨ill⟩ in ‑⟨gli⟩ za [j]):
    • ⟨(qu)e⟩ – Dominique [dominík] m, rod. Dominiqua [dominíka]; Dominique [dominík] ž, rod. Dominique [dominík];
    • ⟨(gu)e⟩ – Camargue [kamárk], rod. Camargua [kamárga];
    • ⟨(gn)e⟩ – Montaigne [montên’/montên], rod. Montaigna [montênja];
    • ⟨(ill)e⟩ – Marseille [marsêj], rod. Marseilla [marsêja];
    • ⟨(gli)e⟩ – de Broglie [də brôj], rod. de Broglia [də brôja].

O mehčanem izgovoru izglasnega črkovnega sklopa -gne glej poglavje »Francoščina« (O prevzemanju iz posameznih jezikov).

O pravilih glede izgovora nemih črk in črkovnih sklopov v angleščini in francoščini glej preglednici »Angleščina« in »Francoščina«(O prevzemanju iz posameznih jezikov).

O pravilih glede govornega daljšanja osnove z j in preglaševanju glej poglavji »Daljšanje osnove z j« in »Preglaševanje«.

Posebnost

Končni nemi e ohranjamo (tj. osnove ne spreminjamo) v angleških in francoskih imenih s končajema ‑⟨ce⟩ in ‑⟨ge⟩, saj e v obeh jezikih vpliva na izgovor črke ⟨c⟩ kot [s] ter črke ⟨g⟩ v angleščini kot [dž] in v francoščini kot [ž] (v izglasju in pred soglasnikom kot [č] oz. [š]):

  • fr. Laplace [laplás], rod. Laplacea [laplása];
  • angl. Bruce [brús], rod. Brucea [brúsa];
  • fr. Liège [ljéš], rod. Liègea [ljéža];
  • angl. Cage [kêjč], rod. Cagea [kêjdža];
  • angl. vintage [víntič], rod. vintagea [víntidža].

V francoskih imenih je črka e lahko del nemega črkovnega sklopa (npr. v končaju ‑⟨es⟩), a ne izpada in ne vpliva na krajšanje osnove, npr. fr. Georges [žórš]; fr. Descartes [dekárt], rod. Descartesa [dekárta].

V angleških imenih nemi črki e lahko sledi še kaka soglasniška črka, ki se izgovarja (ali ne), vendar je pri pregibanju nikoli je opuščamo, npr. angl. James [džêjms/džéms], rod. Jamesa [džêjmsa/džémsa].

Razmerje med osnovo in podstavo

Iz samostalnikov z nemim e v končaju izpeljujemo samostalniške in pridevniške izpeljanke na štiri načine: iz skrajšane, neskrajšane, izglasno spremenjene ali podaljšane osnove, kar je odvisno od glasu, s katerim se končuje govorna rodilniška osnova, in priponskega obrazila.

Če se osnova konča na zvočnike (m, n, r, l, j in v) ali nezvočnike p, b, t, d in f, je podstava vseh pridevniških in samostalniških izpeljank enaka rodilniški osnovi, ki je pisno skrajšana (nemi e opuščamo).

Skrajšana osnova na zvočnike m, n, r, l, j in v ali nezvočnike p, b, t, d in f
jezik imenovalnik rodilnik izpeljanke z obrazili ‑ov/‑ev inin,ec ter ‑ski inčan
m fr. Angoulême [angulêm] Angoulêma [angulêma] angoulêmski [angulêmski]
Angoulêmčan [angulêmčan]
n fr. La Fontaine [la fontên] La Fontaina [la fontêna] La Fontainov [la fontênov-]
n angl. Yellowstone [jélou̯stón/jêlou̯stôu̯n] Yellowstona [jélou̯stóna/jêlou̯stôu̯na] yellowstonski [jélou̯stónski/jêlou̯stôu̯nski]
r angl. Baltimore [báltimọr] Baltimora [báltimọra] tudi
Baltimorja [báltimọrja]
baltimorski [báltimọrski]
Baltimorčan [báltimọrčan]
l fr. Lille [líl] Lilla [líla] lillski [lílski]
v fr.  Megèv[mežêu̯] Megèva [mežêva] megèvski [mežêu̯ski]
Megèvčan [mežêu̯čan]
j angl. Boye [bôj] Boya [bôja] Boyev [bôjev-]
b angl. YouTube [jútúb/jútjúp] YouTuba [jútúba/jútjúba] youtubski [jútúpski/jútjúpski]
d angl. Humberside [hámbərsajt] Humbersida [hámbərsajda] humbersidski [hámbərsajtski]
Humbersidčan [hámbərsajtčan]
d angl. Wilde [vájlt] Wilda [vájlda] Wildov [vájldov-]
p angl. Pope [pôu̯p] Popa [pôu̯pa] Popov [pôu̯pov-]
t angl. Watergate [vótərgêjt] Watergata [vótərgêjta] watergatski [vótərgêjtski]
f angl. Radcliffe [rêtklif] Radcliffa [rêtklifa] radcliffski [rêtklifski]

Če se osnova konča na nezvočnike s, z, – š, ž, č, dž – k, g, h, je podstava pridevniških izpeljank odvisna od obrazila:

1. podstava izpeljank z obrazili -ov/-ev in -in je enaka rodilniški osnovi (z nemim e ali brez njega), npr. angl. George [džórč], rod. Georgea [džórdža] – prid. Georgeov/Georgeev [džórdžev-];

2. podstava izpeljank z obrazilom -ski se opira na govorno osnovo, v kateri se končni glas osnove zamenja s , -ski pa izgubi svoj s; nastane končaj -ški, npr. fr. Camargue [kamárk], rodCamargua [kamárga] – prid. camarški [kamárški].

Govorjena osnova na nezvočnike s, z, c š, ž, č, k, g, h in pridevniške izpeljanke
jezik imenovalnik rodilnik izpeljanke z obrazili
ov/-ev in -in
izpeljanke z obrazilom ‑ski
g fr. Camargue [kamárk] Camargua [kamárga] camarški [kamárški]
k fr. Dunkerque [denkêrk] Dunkerqua [denkêrka] dunkerški [denkêrški]
s angl. Providence [prôvidens] Providencea [prôvidensa] providenški [prôvidenški]
s angl. Joyce [džôjs] Joycea [džôjsa] Joyceov [džôjsov-]
s fr. Maurice [morís] Mauricea [morísa] Mauriceov [morísov-]
z angl. Glaze [glêjs] Glaza [glêjza] Glazov [glêjzov-]
ž fr. Maubeuge [mobêš] Maubeugea [mobêža] maubeuški [mobêški]
ž fr. Serge [sêrš] Sergea [sêrža] Sergeov/Sergeev [sêržev-]
ž fr. Brugge [brúš] Bruggea [brúža] bruški [brúški]
angl. George [džórč] Georgea [džórdža] Georgeov/Georgeev [džórdžev-]

Samostalniške izpeljanke (prebivalska imena) z obrazilom -an tvorimo različno glede na končaj osnove:

1. če se osnova konča na nezvočnike š, ž, č, , je podstava izpeljank enaka pisni rodilniški osnovi, naj bo ta pisno skrajšana ali neskrajšana, npr. fr. Brugge [brúš], rod. Bruggea [brúža] – preb. Bruggean [bružán];

2. če se osnova konča na nezvočnike s, zc – k, g, h, se podstava opira na govorno osnovo, v kateri se končni glas osnove spremeni, in sicer gžzžhšsšcč in kč, npr. fr. Camargue [kamárg-] – preb. Camaržan [kamaržán].

Govorjena osnova na nezvočnike s, z, c š, ž, č, k, g, h n prebivalska imena
jezik imenovalnik rodilnik izpeljanke z obrazilom -an
g fr. Camargue [kamárk] Camargua [kamárga] Camaržan [kamaržán]
k fr. Dunkerque [denkêrk] Dunkerqua [denkêrka] Dunkerčan [denkêrčan]
s angl. Providence [prôvidens] Providencea [prôvidensa] Providenšan [providenšán]
ž fr. Maubeuge [mobêš] Maubeugea [mobêža] Maubeugean [mobežán]
ž fr. Brugge [brúš] Bruggea [brúža] Bruggean [bružán]

POSEBNOST

Pri francoskih in angleških imenih s soglasniškim sklopom pred končno nemo črko ⟨e⟩ se v govoru med soglasnika vriva neobstojni polglasnik. Podstava pridevnika na -ski in prebivalskega imena z obrazilom -čan se razlikuje glede na to, ali je v izglasju zvočnik l ali r, in sicer:

  1. če se ime konča na govorjeni zvočnik l, je neobstojni polglasnik v podstavi izpeljanke zapisan z ⟨e⟩ (grenobelski [grenóbəlski], Grenobelčan [grenóbəlčan]);
  2. če se ime konča na govorjeni zvočnik r, neobstojni polglasnik v podstavi izpeljanke ni zapisan z ⟨e⟩ (louvrski [lúvǝrski]).
Jezik Imenovalnik Rodilnik Izpeljanke z obrazili ‑ski in ‑čan
l fr. Grenoble [grenóbəl] Grenobla [grenóbla] grenobelski [grenóbəlski]
Grenobelčan [grenóbəlčan]
l angl. Seattle [sijêtǝl] Seattla [sijêtla] seattelski [sijêtǝlski]
Seattelčan [sijêtǝlčan]
r fr. Louvre [lúvər] Louvra [lúvra] louvrski [lúvǝrski]

Glej poglavje »Neobstojni polglasnik v francoskih in angleških imenih z nemimi končaji«.

Imena ženskega spola

Angleška in francoska ženska imena s končnim nemim e so pri sklanjanju nespremenjena: sklanjamo jih po tretji ženski sklanjatvi, npr. angl. Kate [kêjt], rod. Kate [kêjt]; fr. Charlotte [šarlót], rod. Charlotte [šarlót].

Tako še: fr. Dominique [dominík], fr. Marguerite [margerít], angl. Jane [džêjn], fr. Aude [ód-]; angl. Alice [êlis], angl. Candance [kêndens], angl. Janice [džênis] ipd.

Posebnost

Imena na končni nemi e, ob katerih obstajajo podomačena ali domača imena na -a, sklanjamo tudi po prvi ženski sklanjatvi, npr. angl. Christine [kristín], rod. Christine [kristín] tudi Christine [kristíne], or. s Christine [skristín] tudi s Christino [skristíno] po vzorcu slovenskega Kristina [kristína], rod. Kristine [kristíne], or. s Kristino [skristíno].

Razmerje med osnovo in podstavo

Pri tvorbi svojilnega pridevnika z obrazilom -in iz ženskih imen s končnim nemim e, je ohranjanje nemega e odvisno od končaja imena, in sicer nemi e ohranjamo le v imenih z izglasnim -⟨ce⟩ kadar je njegov zapis odločilen za izgovor pred njim stoječe črke, v vseh drugih imenih s končnim govorjenim soglasnikom pa ga opuščamo:

  • angl. Alice [êlis], svoj. prid. Alicein [êlisin];
  • fr. Béatrice [beatrís], svoj. prid. Beatricein [beatrísin];
  • angl. Kate [kêjt], svoj. prid. Katin [kêjtin];
  • fr. Marguerite [margerít], svoj. prid. Margueritin [margerítin].

Tako še: angl. Candance [kêndens], angl. Charlice [šarlís], angl. Reece [rís]; angl. Charlotte [šarlót], fr. Dominique [dominík], angl. Jane [džêjn], fr. Aude [ód-] ipd.

Če je črka ⟨e⟩ sestavina različnih dvočrkij (npr. ⟨ie⟩, ⟨ue⟩), je to dvočrkje tudi v svojilnih pridevnikih vedno ohranjeno, pred obrazilom -in pa je vrinjen soglasnik j, npr. angl. Barbie [bárbi] – Barbiejin [bárbijin], angl. Billie [bíli] – Billiejin [bílijin], fr. Natalie [natalí] – Nataliejin [natalíjin], angl. Sue [sú] – Suejin [sújin].

Nemi h v končaju

Imena moškega spola

Osebnim imenom in priimkom s končnim nemim h za samoglasnikom pri pisnem pregibanju zgolj dodajamo končnice (osnova je nespremenjena). Govorno pregibanje je odvisno od naglašenosti končnega samoglasnika.

  1. Če je končni samoglasnik nenaglašen, ime sklanjamo po prvi ali drugi moški sklanjatvi; druga je (sploh v zapisu) zelo redka:
    • Jonah [džóna], rod. Jonaha [džóna], daj. Jonahu [džónu], or. z Jonahom [zdžónom] (redko Jonah [džóna], rod. Jonahe [džóne], daj. Jonahi [džóni], or. z Jonaho [zdžóno]);
    • Noah [nóa], rod. Noaha [nóa], daj. Noahu [nóu], or. z Noahom [znóom] (redko Noah [nóa], rod. Noahe [nóe], daj. Noahi [nói], or. z Noaho [znóo]).
  2. Če je končni samoglasnik naglašen (francoska in enozložna angleška imena), osnovo v govoru podaljšujemo z j:
    • fr. Noah [noá], rod. Noaha [noája], or. z Noahom/Noahem [znoájem];
    • angl. Pooh [pú], rod. Pooha [púja], or. s Poohom/Poohem [spújem].

POSEBNOSTI

  1. Pri nekaterih daljših angleških imenih s končnim nemim h (Peckinpah [pêkinpa]) se je v govoru izjemoma uveljavilo daljšanje osnove z j, npr. Peckinpah [pêkinpa], rod. Peckinpaha [pêkinpaja]. 
  2. Pri imenih, ki imajo uveljavljene slovenske različice, npr. svetopisemski imeni Noe [nóe] in Jona [jóna], se nemi h lahko tudi opušča. V rabi se od rodilnika dalje pojavljajo poslovenjene sklonske oblike v obeh moških sklanjatvah.

Sklanjanje zemljepisnih imen je v posameznih primerih neustaljeno.

V SP 2001 je bil kodificiran izgovor, ki je sledil branju po črki (nemi h se ohranja), in sklanjanje po prvi moški sklanjatvi (Utah [jútah], rod. Utaha [jútaha]). Ta način se v sodobni rabi zaradi poznavanja pravil angleškega jezika uresničuje vse redkeje.

Zaradi vpliva govorjenih oblik z izglasnim -a imena kot Utah [júta], Savannah [savána, amer. savêna] in Dagobah [dagóba] opisujemo kot samostalnike ženskega spola in jih uvrščamo v tretjo žensko sklanjatev.

V pisnem jeziku ta imena pogosto sklanjamo po prvi moški sklanjatvi (Utah [júta] m, rod. Utaha, mest. v Utahu), v govoru pa jih lahko sklanjamo (če jih želimo sklanjati z glasovnimi končnicami) po prvi ženski sklanjatvi, saj pogosto preidejo v ženski spol, npr. [júta], rod. [júte], mest. [u̯júti].

Pisna podstava svojilnega pridevnika je enaka rodilniški osnovi imena. Če je nemi h ohranjen, npr. Jonah [džóna], rod. Jonaha [džóna] ali Jonahe [džóne], je ohranjen tudi pri svojilnem pridevniku: Jonahov [džónov-]. Izjemoma se h izpušča, če so imena že v imenovalniku podomačena, npr. svetopisemski Jona Jonov

Imena ženskega spola

Pri angleških ženskih imenih z nenaglašenim samoglasniškim izglasjem končni nemi h pri pisnem pregibanju praviloma ohranjamo in imena sklanjamo po tretji ženski sklanjatvi:

  • Sarah [sêra], rod. Sarah [sêra], or. s Sarah [ssêra];
  • Oprah [ópra], rod. Oprah [ópra], or. z Oprah [zópra].

Tako še: Hannah [hêna], Deborah [débora], Norah [nóra], Farrah [fêra], Mariah [marája] ipd.

POSEBNOST

Zlasti pri imenih na končni govorjeni -a, ki imajo uveljavljene slovenske različice (Sarah Sara, Hannah Hana), se končni nemi h tudi v zapisu opušča, samoglasnik pred njim pa dobi vlogo končnice: Sarah [sêra], rod. Sare [sêre]. V rabi se oba načina pogosto mešata: ime v zapisu pregibamo po tretji ženski sklanjatvi, v govoru tudi po prvi, npr. intervju s Sarah [intervjú ssêro].

Pisna podstava svojilnega pridevnika je enaka osnovi imena. Če je nemi h ohranjen, npr. Oprah [ópra], rod. Oprah [ópra], je ohranjen tudi pri svojilnem pridevniku: Oprahin [óprin]. Izjemoma se h izpušča, če so imena že v imenovalniku podomačena, npr. svetopisemska Sara Sarin

Daljšanje osnove z j

Splošno

Daljšanje osnove se pojavlja pri sklanjanju samostalnikov moškega spola, katerih osnova se končuje na samoglasnik. Samoglasniškim osnovam pri sklanjanju dodajamo soglasnike j, n, s in t ter morfema ov oz. ev. Soglasnik j dodajamo tudi nekaterim skupinam samostalnikov moškega spola s končnim r in manjši skupini samostalnikov srednjega spola.

O daljšanju osnove s soglasniki n, s in t glej poglavje »Prva moška sklanjatev« in »Prva srednja sklanjatev« (Oblikoslovje).

O pogovornem daljšanju osnove pri samostalnikih moškega spola s soglasnikom t glej poglavje »Prva moška sklanjatev« (Oblikoslovje).

O daljšanju osnove z morfemoma ov in ev pri enozložnih občnoimenskih samostalnikih moškega spola v dvojini in množini glej poglavje »Prva moška sklanjatev« (Oblikoslovje).

Pri sklanjanju tujih imen in pisno nepodomačenih besed v slovenščini se pojavlja le daljšanje osnove z j, ki pri samostalnikih moškega spola vpliva tudi na preglas.

Glej poglavje »Preglas« (Glasovno-črkovne premene).

Daljšanje osnove z j pri samostalnikih moškega spola

Pri sklanjanju samostalnikov moškega spola osnovo daljšamo z j, če se konča na samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u ali soglasnik r.

Samostalniki na končni samoglasnik

Pri sklanjanju samostalnikov moškega spola osnovo daljšamo z j tako v zapisu kot v govoru v vseh sklonih (razen v imenovalniku ednine in tožilniku, če je enak imenovalniku), in sicer

  1. če se osnova končuje na naglašene samoglasnike ali nenaglašena i in u:
    • [á] – apartma [apartmá], rod. apartmaja [apartmája];
    • [é] – karate [karaté], rod. karateja [karatêja];
    • [í] – meni [mení], rod. menija [meníja];
    • [ó] – skiro [skiró], rod. skiroja [skirója];
    • [ú] – kanu [kanú], rod. kanuja [kanúja];
    • [i] – kolibri [kolíbri], rod. kolibrija [kolíbrija];
    • [u] – sudoku [sudóku], rod. sudokuja [sudókuja];
  2. če se osnova končuje na nenaglašeni e, kadar ta ni končnica:
    • pri redkih priimkih (Maze [máze], rod. Mazeja [mázeja]; Vute [vúte], rod. Vuteja [vúteja]);
    • pri pisno podomačenih prevzetih občnih izrazih in imenih (maskarpone [maskarpóne], rod. maskarponeja [maskarpóneja]; Jahve [jáhve], rod. Jahveja [jáhveja]).

Posebnosti

  1. Pri nekaterih osebnih imenih in priimkih na končni nenaglašeni e (Arne, Mate; Berke) se v knjižni rabi uveljavljata tako daljšanje z j kot s t (Arne, rod. Arneja/Arneta). V sodobnem knjižnem jeziku sta za slovenske nosilce imen in priimkov mogoči obe možnosti sklanjanja, izbira je odvisna od nosilca imena in od regionalne ali rodbinske navade, ki jo v knjižnem jeziku ohranjamo.
  2. Če je končni nenaglašeni e končnica (in ne zadnji glas osnove), se pri sklanjanju premenjuje (finale [finále], rod. finala [finála]). Osnove torej ne daljšamo pri
    • redkih eksonimih, npr. Čile;
    • nekaterih prevzetih besedah, npr. kamikaze, gvakamole, konklave;
    • skupinah že podomačenih samostalnikov s končaji -ale (finale, bienale, Berlinale, četrtfinale, polfinaletrienale), -ile (faksimile, kampanile) in -ere (belvedere, mizerere).

Po pravilih starejših pravopisov daljšamo osnovo s t le pri »domačih«, z j pa pri prevzetih imenih: delo Mateta Dolenca in zmaga Mateja Parlova.

Naglasno mesto ni ustaljeno pri nekaterih prevzetih samostalnikih, ki se končujejo na u (v sodobni slovenščini je pri takih sicer vse pogosteje naglas na zadnjem besednem zlogu), npr. emu [emú/ému], haiku [hajkú/hájku], vudu [vúdu/vudú], guru [gúru/gurú]. V obeh primerih pa daljšajo osnovo z j.

Osnovo daljšamo z j tudi pri sklanjanju črkovalno branih enot, pri katerih je v izglasju lahko tudi naglašeni polglasnik, npr. pri

  • kraticah s samoglasniškim izglasjem (KPK [kápéká], rod. KPK-ja [kápékája]; APZ [ápézé], rod. APZ-ja [ápézêja]; SSKJ [sə̀sə̀kə̀jə̀], rod. SSKJ-ja [sə̀sə̀kə̀jə̀ja]);
  • samostojnih črkah (a [á], rod. a-ja [ája]; t [tə̀/té], rod. t-ja [tə̀ja/têja]).

Samostalniki na končni r

Daljšanje z j poznajo nekateri večzložni samostalniki z osnovo na soglasnik r (npr. šolar [šólar], rod. šolarja [šólarja]). Osnove pa ne daljšajo naslednje skupine samostalnikov:

  • enozložnice (ar, bor, dar, mir, par, por, sir, tir, vir, žar ...); izjema so car [cár], rod. carja [cárja], tudi pogovorna izraza far [fár] in jur [júr];
  • izglagolske tvorjenke (govor, izvir, nadzor, napor, odbor, pododbor, premor, pripor, pomor, udar, zbor, samomor, cvetožer ...);
  • osnove z neobstojnimi samoglasniki (baker, liter, meter, tiger, veter, blagor; Ciper, Jupiter, Zadar) in iz njih nastale tvorjenke (mililiter, kilometer);
  • posamezne druge besede in imena (dvor, prostor, sever, šotor, štor, tabor, tovor; Hvar, Ljutomer, Maribor, Bolgar, Madžar ...).

Podrobneje o krajšanju osnove pri besedah s končnim r glej poglavje »Neobstojni polglasnik« (Glasovno-črkovne premene).

Daljšanja osnove pri enakozvočnih občnih besedah in lastnih imenih ne uveljavljamo vedno enako, npr. sever, rod. severa nasproti Sever, rod. Severja (pri priimku); požar, rod. požara nasproti Požar, rod. Požarja (pri priimku). Podobno velja za enakozvočnice z različnimi pomeni, npr. okvir, rod. okvirja (slika v okvirju) nasproti okvir, rod. okvira (v okviru danih možnosti).

Samostalniki na končni r, ki jih sklanjamo na dva načina

Pri nekaterih samostalnikih s končnim r sta sklanjatveni možnosti dve; prednostna je tista, ki je v rabi bolj uveljavljena in zato nevtralna.

  1. Pri samostalnikih gejzir, hektar, kamamber, lovor, lemur, termofor; Ikar …, ki jih sklanjamo bodisi z daljšanjem osnove bodisi z nespremenjeno osnovo, je bolj razširjeno sklanjanje z daljšanjem osnove, npr. javor [jávor], rod. javorja [jávorja] tudi javora [jávora]. Izjema: fluor [fluór], rod. fluora [fluóra] tudi fluorja [fluórja].
  2. Pri samostalnikih s končnim -⟨er⟩, ki jih sklanjamo bodisi z daljšanjem osnove bodisi s skrajšano osnovo (zaradi neobstojnega samoglasnika), je bolj razširjeno sklanjanje s skrajšano osnovo, npr. seter [sétər], rod. setra [sétra] tudi seter [séter], seterja [séterja]. Tako še: bager, sfinkter ...

Posebnost

Samostalnika amper in bofor, ki označujeta merske enote, sklanjamo pogosteje z nespremenjeno osnovo: amper [ampêr], rod. ampera [ampêra] tudi amperja [ampêrja].

Moška osebna imena, ki so po nastanku zloženke z enozložnimi sestavinami v drugem delu (npr. -bor, -dar, -mer, -mir, -zar), so v preteklosti sklanjali le z nespremenjeno osnovo (npr. Prešeren o Črtomiru), danes pa pogosteje s podaljšano osnovo: Črtomir [čə̀rtomir], rod. Črtomirja [čə̀rtomirja] tudi Črtomira [čə̀rtomira]. Tako še: Božidar, Dalibor, Hotimir, Kazimir, Ljubomir, Slavomir, Svetozar, Tugomer, Tihomir, Vladimir, Zvonimir

Razmerje med osnovo in podstavo

Kadar iz samostalnikov moškega spola, ki pri sklanjanju daljšajo osnovo z j, izpeljujemo pridevniške in samostalniške izpeljanke, je podstava tvorjenk lahko enaka podaljšani (rodilniški) ali nepodaljšani (imenovalniški) osnovi.

  1. Podaljšani (rodilniški) osnovi je enaka podstava
    • vseh izpeljank, če se samostalnik konča na naglašeni samoglasnik ali nenaglašena i in u ter e, ki ni končnica: apartmajski, nivojski, Menašejev; kengurujček, bordojec;
    • pridevniških izpeljank z obrazilom -ev, če se samostalnik konča na r: šolarjev, direktorjev, carjev.
  2. Nepodaljšani (imenovalniški) osnovi je enaka podstava
    • izpeljank z obrazili -ček, -ski, -ec, -ica, -ka ..., če se samostalnik konča na r: šolarček, januarski, direktorski, labradorec, carica, čebelarka …;
    • večine izpeljank s prevzetimi obrazili, npr. -izem (carizem; kanuizem, vuduizem), -ist (carist, humorist, tenorist; karateist, skiroist, vuduist).
Samostalniki moškega spola s končnim naglašenim samoglasnikom
VZOREC PREGIBANJA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik ski; ‑ček, ec ev ist, ‑izem
apartma [apartmá] apartmaja [apartmája] apartmajski [apartmájski] apartmajev [apartmájev-]
karate [karaté] karateja [karatêja] karatejski [karatêjski]
karatejec [karatêjǝc]
karateist [karateíst]
ataše [atašé] atašeja [atašêja] atašejski [atašêjski] atašejev [atašêjev-]
meni [mení] menija [meníja] menijski [meníjski]
nivo [nivó] nivoja [nivója] nivojski [nivójski]
kanu [kanú] kanuja [kanúja] kanujski [kanújski] kanuist [kanuíst] kanuizem [kanuízǝm]
kenguru [kengurú] kenguruja [kengurúja] kengurujček [kengurújčǝk] kengurujski [kengurújski] kengurujev [kengurújev-]
Samostalniki moškega spola s končnima nenaglašenima i in u
VZOREC PREGIBANJA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik ski; ‑ček,‑ec ev ist, ‑izem
hobi [hóbi] hobija [hóbija] hobijski [hóbijski] hobist [hobíst]
kolibri [kolíbri] kolibrija [kolíbrija] kolibrijski [kolíbrijski]
kolibrijka [kolíbrijka]
kolibrijev [kolíbrijev-]
sudoku [sudóku] sudokuja [sudókuja] sudokujski [sudókujski]
Samostalniki moškega spola s končnim nenaglašenim e
VZOREC PREGIBANJA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik -ski; -ček, -ec ev -ist, -izem
maskarpone [maskarpóne] maskarponeja [maskarpóneja] maskarponejev [maskarpónejev-]
Maze [máze] Mazeja [mázeja] Mazejev [mázejev-]
Samostalniki moškega spola s končnim r
VZOREC PREGIBANJA IZPELJANKE
imenovalnik rodilnik ski; ‑ček, ‑ica, ‑ka ev ist, ‑izem
šolar [šólar] šolarja [šólarja] šolarski [šólarski]
šolarček [šólarčǝk]
šolarjev [šólarjev-]
direktor [diréktor] direktorja [diréktorja] direktorski [diréktorski]
direktorica [diréktorica]
direktorjev [diréktorjev-]
januar [jánuar] januarja [jánuarja] januarski [jánuarski]
car [cár] carja [cárja] carski [cárski]
carica [caríca/cárica]
carjev [cárjev-] carist [caríst] carizem [carízǝm]

Posebnost

Če iz samostalnikov na končni govorjeni i tvorimo izpeljanke z obraziloma -ist in -izem, protizevni j nakazujemo tudi v zapisu, npr. zombijizem [zombijízǝm]. Pisne dvojnice se pojavljajo, če pride do sovpada končnega i z obrazilnim, npr. pri obrazilu -ist: hobist [hobíst] (redko hobijist [hobijíst]), ragbist [ragbíst] (redko ragbijist [ragbijíst]), relist [relíst] (redko relijist ali rallyjist [relijíst]).

O podstavi svojilnih pridevnikov iz ženskih imen, pri katerih pred pridevniško obrazilo -in vrinemo tudi soglasnik j, glej poglavje »Svojilni pridevniki z obrazilom -in« (Besedotvorje).

Daljšanje osnove z j pri prevzetih besedah

Zaradi razlik med zapisom in govorom je lahko daljšanje osnove pri prevzetih besedah pisno in govorno ali samo govorno:

  1. pisno in govorno, npr. it. Ferrari [ferári], rod. Ferrarija [ferárija]; nem. Dürer [dírer], rod. Dürerja [dírerja]; angl. Sidney [sídni], rod. Sidneyja [sídnija]; fr. chardonnay [šardoné], rod. chardonnayja [šardonêja];
  2. samo govorno (večinoma pri angleških in francoskih imenih), npr. fr. Degas [degá], rod. Degasa [degája]; fr. Delacroix [delakroá], rod. Delacroixa [delakroája]; angl. Shaw [šó], rod. Shawa [šója].

Pisno in govorno daljšanje osnove z j

Samostalniki na končni samoglasnik

Osnovo daljšamo po pravilih za slovenske besede, in sicer

  1. če se v govoru končuje na naglašene samoglasnike ali nenaglašeni i, ki so lahko zapisani tudi z dvočrkji ali črkovnimi sklopi:
    • [á]: fr. Zola [zolá], rod. Zolaja [zolája]; fr. Curie [kirí], rod. Curieja [kiríja];
    • [é]: fr. René [rené], rod. Renéja [renêja]; nem. Chiemsee [kímzé], rod. Chiemseeja [kimzêja];
    • [í]: kat. Dalí [dalí], rod. Dalíja [dalíja]; fr. Nancy [nansí], rod. Nancyja [nansíja]; fr. Guy [gí], rod. Guyja [gíja];
    • [ó]: fr. Rousseau [rusó], rod. Rousseauja [rusója]; port. Maceió [masejó], rod. Maceiója [masejója];
    • [ú]: it. Cefalù [čefalú], rod. Cefalùja [čefalúja]; angl. Who [hú], rod. Whoja [húja];
    • [i]: it. Machiavelli [makjavéli], rod. Machiavellija [makjavélija]; nem. Savigny [závinji], rod. Savignyja [závinjija]; angl. Milwaukee [milvóki], rod. Milwaukeeja [milvókija]; angl. grammy [grêmi], grammyja [grêmija];
  2. če se v govoru končuje na nenaglašeni e ali u, kadar ta ni končnica:
    • [e]: nem. Nietzsche [níče], rod. Nietzscheja [níčeja]; it. Dante [dánte], rod. Danteja [dánteja];
    • [u]: nem. Kotzebue [kócebu], rod. Kotzebueja [kócebuja]; avstronez. Vanuatu [vanuátu], rod. Vanuatuja [vanuátuja]; afr. Wagadugu [vagadúgu], rod. Wagaduguja [vagadúguja].

Posebnost

Pri sklanjanju nekaterih (večinoma italijanskih) imen na nenaglašeni samoglasnik e ali romunskih imen s končajem -⟨scu⟩ je daljšanje osnove z j ena od možnosti, saj sta končna samoglasnika e in u bodisi del osnove bodisi končnica, npr.

  •  it. Giuseppe [džuzépe], rod. Giuseppeja [džuzépeja] in Giuseppa [džuzépa];
  • rom. Iliescu [iljésku], rod. Iliescuja [iljéskuja] in Iliesca [iljéska].

Tako še: it. Pordenone [pordenóne], it. Bonaparte [bonapárte], srb. Pijade [pijáde], rom. Enescu [enésku] itd.

Samostalniki na končni govorjeni r

Imena z osnovo na govorjeni in zapisani končni r (zlasti v večzložnih samostalnikih) sklanjamo tako, da osnovo daljšamo v govoru in zapisu:

  • nem. Weimar [vájmar], rod. Weimarja [vájmarja];
  • angl. Windsor [víntsor], rod. Windsorja [víntsorja];
  • fr. Pasteur [pastêr], rod. Pasteurja [pastêrja];
  • fr. Althusser [altisêr], rod. Althusserja [altisêrja].

Posebnost

Daljšanja z j ne poznajo enozložna imena, npr. angl. Lear [lír], rod. Leara [líra]; nem. Mohr [mór], rod. Mohra [móra].

Samostalniki s pisnim končajem ⟨re⟩

Pri angleških in francoskih imenih s pisnim končajem ‑⟨re⟩, ki ga izgovorimo kot [r], končni nemi e pri sklanjanju izpade, daljšanje osnove pa je le ena od sklanjatvenih možnosti:

  • fr. Voltaire [voltêr], rod. Voltairja [voltêrja] in Voltaira [voltêra];
  • angl. Astaire [astêr], rod. Astairja [astêrja] in Astaira [astêra];
  • angl. Shakespeare [šékspir], rod. Shakespearja [šékspirja] in Shakespeara [šékspira].

Tako še: fr. Ampère [ampêr], fr. Baudelaire [bodlêr], fr. Lumière [limjêr], fr. de Saussure [də sosír].

Daljšanja z j ne poznajo angleške enozložnice s končnim govorjenim r (npr. angl. More [mór], rod. Mora [móra]; Shire [šír], rod. Shira [šíra]). Tako še: angl. Gere [gír], angl. Eyre [êjr], angl. Ware [vêr]. Večzložna ali zložena imena s temi sestavinami v drugem delu imena so v preteklosti sklanjali le z nespremenjeno, danes pa tudi s podaljšano osnovo, npr.

  • angl. Baltimore [báltimọr], rod. Baltimora [báltimọra] tudi Baltimorja [báltimọrja];
  • angl. Hampshire [hêmpšir], rod. Hampshira [hêmpšira] tudi Hampshirja [hêmpširja].

O imenih, pri katerih pisni končaj ‑⟨re⟩ sledi soglasniku (tip Louvre, Sartre) in se izgovarjajo s polglasnikom, osnova pa se pri sklanjanju krajša, glej poglavje »Neobstojni poglasnik v angleških in francoskih imenih z nemimi končaji« (Neobtojni samoglasniki).

Podrobneje o imenih s končnim nemim e glej poglavje »Nemi e« (Neme črke in črkovni sklopi).

Govorno daljšanje osnove z j

Samo v govoru podaljšujejo osnovo nekatera tuja moška imena s pisnimi soglasniškimi končaji, ki so

  • nemi soglasniki (npr. t fr. Manet [mané]), tudi kot del nemega črkovnega sklopa (npr. gh angl. Raleigh [róli]) ali
  • del dvočrkja s samoglasniškim izgovorom (npr. -ew angl. Matthew [mêtju]).

Pri sklanjanju je osnova pisno nespremenjena, v izgovoru pa izglasje zahteva daljšanje z j.

Samostalniki na končni samoglasnik

Samo govorno se osnova daljša, če se končuje na govorjene naglašene samoglasnike ali nenaglašena i in u:

  • [á] – fr. Artois [artu̯á], rod. Artoisa [artu̯ája]; fr. Delacroix [delakru̯á], rod. Delacroixa [delakru̯ája];
  • [é] – fr. Hacquet [aké], rod. Hacqueta [akêja]; fr. Manet [mané], rod. Maneta [manêja];
  • [í] – angl. Leigh [lí], rod. Leigha [líja]; fr. Louis [lu̯í], rod. Louisa [lu̯íja]; fr. Camus [kamí], rod. Camusa [kamíja];
  • [ó] – angl. Shaw [šó], rod. Shawa [šója]; fr. Bordeaux [bordó], rod. Bordeauxa [bordója];
  • [ú] – fr. Cixous [siksú], rod. Cixousa [siksúja]; fr. Doubs [dú], rod. Doubsa [dúja];
  • [i] – angl. Raleigh [róli], rod. Raleigha [rólija];
  • [u] – angl. Andrew [êndru], rod. Andrewa [êndruja].
Samostalniki na končni govorjeni r in neme soglasniške črke

Če (večinoma v francoskih imenih) končnemu r sledi nema črka za soglasnik (c, d, g, h, s, t) ali nemi črkovni sklop (dt) ali je soglasnik del nemega sklopa (es), ta imena v govoru sklanjamo na dva načina – s podaljšano ali nepodaljšano osnovo:

  • fr. Leclerc [leklêr], rod. Leclerca [leklêrja/leklêra];
  • fr. Ronsard [ronsár], rod. Ronsarda [ronsárja/ronsára];
  • fr. Nevers [nevêr], rod. Neversa [nevêrja/nevêra];
  • fr. Flaubert [flobêr], rod. Flauberta [flobêrja/flobêra];
  • fr. Bernhardt [bernár], rod. Bernhardta [bernárja/bernára];
  • fr. Strasbourg [strazbúr], rod. Strasbourga [strazbúrja/strazbúra];

Tako še: fr. Abélard [abelár], Cendrars [sandrár], Goncourt [gonkúr], Hazard [azár] itd.

Pri imenih iz različnih jezikov s sestavinami -bourg, -burg, -burgh, -borg, ki so bila prevzeta v preteklosti, se je v slovenščini uveljavilo branje po črki ([burg-] ali [borg-]), čeprav npr. francoščina zahteva izgovor [bur], angleščina predvsem [bər] in [bra], švedščina [borj] ipd.

Angleška imena, podomačena v preteklosti, izgovarjamo in pregibamo, kot se je ustalilo, tj. angl. Edinburg [édinburg-]. Danes jih podomačujemo (Clayburgh [klêjbə̀r], Chigurh [šigə̀r]). Če je v zadnjem zlogu naglašeni polglasnik, osnovo v govoru daljšamo z j (rod. Clayburgha [klêjbə̀rja], Chigurha [šigə̀rja]).

Razmerje med osnovo in podstavo

Podstava pri imenih, ki daljšajo osnovo pisno in govorno

Če se samostalnik konča na naglašeni samoglasnik in nenaglašene i in u ter e, ki ni končnica, je podstava vseh izpeljank enaka podaljšani (rodilniški) osnovi.

Imena moškega spola s končnim naglašenim samoglasnikom in nenaglašenim i
VZOREC PREGIBANJA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik -ski; -čan -ev
fr. Zola [zolá] Zolaja [zolája] Zolajev [zolájev-]
fr. René [rené] Renéja [renêja] Renéjev [renêjev-]
nem. Chiemsee [kímzé] Chiemseeja [kímzêja] chiemseejski [kímzêjski]
kat. Dalí [dalí] Dalíja [dalíja] Dalíjev [dalíjev-]
fr. Nancy [nansí] Nancyja [nansíja] nancyjski [nansíjski]
Nansyjčan [nansíjčan]
nem. Savigny [závinji] Savignyja [závinjija] Savignyjev [závinjijev-]
fr. Rousseau [rusó] Rousseauja [rusója] Rousseaujev [rusójev-]
port. Maceió [masejó] Maceiója [masejója] maceiójski [masejójski]
Maceiójčan [masejójčan]
port. Iguaçu [igvasú] Iguaçuja [igvasúja] iguaçujski [igvasújski]
it. Cefalù [čefalú] Cefalùja [čefalúja] cefalùjski [čefalújski]
Cefalùjčan [čefalújčan]
angl. Milwaukee [milvóki] Milwaukeeja [milvókija] milwaukeejski [milvókijski]
Milwaukeejčan [milvókijčan]
it. Machiavelli [makjavéli] Machiavellija [makjavélija] Machiavellijev [makjavélijev-]
Imena moškega spola s končnima nenaglašenima e in u
VZOREC PREGIBANJA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik -ski; -čan -ev
nem. Nietzsche [níče] Nietzscheja
[níčeja]
Nietzschejev [níčejev-] 
nem. Kotzebue [kócebu] Kotzebueja [kócebuja] Kotzebuejev [kócebujev-]
afr. Wagadugu [vagadúgu] Wagaduguja [vagadúguja] wagadugujski
[vagadúgujski]
wagadugujčan
[vagadúgujčan]

Posebnosti

Podstava izpeljank iz imen, ki jih je mogoče sklanjati na dva načina (npr. Pordenone, Giuseppe; Enescu), se razlikuje glede na obrazilo.

  1. Podstava izpeljank z obraziloma -ski in -čan (iz zemljepisnih imen) je praviloma enaka nepodaljšani osnovi, npr. it. Pordenone [pordenóne], rod. Pordenona [pordenóna] in Pordenoneja [pordenóneja], toda: pordenonski [pordenónski] (in ne pordenonejski [pordenónejski]), Pordenončan [pordenónčan];
  2. Podstava svojilnih pridevnikov je enaka rodilniški osnovi, pri tem je obrazilo preglašeno (-ov > -ev), če je podstava enaka podaljšani osnovi, npr.
    • it. Giuseppe [džuzépe], rod. Giuseppeja [džuzépeja] in Giuseppa [džuzépa]; svoj. prid. Giuseppejev [džuzépejev-] in Giuseppov [džuzépov-];
    • rom. Enescu [enésku], rod. Enescuja [enéskuja] in Enesca [enéska]; svoj. prid. Enescujev [enéskujev-] in Enescov [enéskov-].

Če se samostalnik konča na r in pri sklanjanju osnovo daljša, je podstava izpeljank enaka podaljšani osnovi le pri tvorbi pridevnikov z obrazilom ev, pri izpeljankah z obraziloma -ski in -(č)an pa je enaka nepodaljšani (imenovalniški) osnovi.

Imena moškega spola s končnim r
VZOREC PREGIBANJA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik -ski; -čan -ev
nem. Fassbinder [fázbinder] Fassbinderja [fázbinderja] Fassbinderjev [fázbinderjev-]
angl. Windsor [víntsor] Windsorja [víntsorja] windsorski [víntsorski] Windsorjev [víntsorjev-]
nem. Weimar [vájmar] Weimarja [vájmarja] weimarski [vájmarski]
Weimarčan [vájmarčan]
fr. Pasteur [pastêr] Pasteurja [pastêrja] Pasteurjev [pastêrjev-]
fr. Althusser [altisêr] Althusserja [altisêrja] Althusserjev [altisêrjev-]
Podstava pri imenih, ki daljšajo osnovo le v govoru

Pri imenih na končne govorjene samoglasnike ali nenaglašena i in u, ki daljšajo osnovo le v govoru, je podstava pridevniških in samostalniških izpeljank v zapisu in govoru različna.

  1. V zapisu vse izpeljanke izhajajo iz pisne imenovalniške oblike (tj. nepodaljšane osnove), npr. angl. Leight [lí], rod. Leigha [líja]. Obrazilo svojilnega pridevnika lahko odraža glasovno premeno samoglasnika o v e za izglasnim (preglas) v govoru in zapisu (-ov in -ev), npr. Leighov/Leighev [líjev-].
  2. V govoru vse izpeljanke izhajajo iz govorne rodilniške oblike (tj. podaljšane osnove), npr. angl.[lí], rod. [líja]. Obrazilo svojilnega pridevnika je le preglašeno [líjev‑].
Imena moškega spola s končnim govorjenim samoglasnikom
VZOREC PREGIBANJA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik -ski; -čan -ov ali -ev [-ev-]
fr. Armagh [armá] Armagha [armája] armaghski [armájski]
Armaghčan [armájčan]
fr. Manet [mané] Maneta [manêja] Manetov/Manetev [manêjev-]
fr. Calais [kalé] Calaisa [kalêja] calaiski [kalêjski]
Calaisčan [kalêjčan]
fr. Lisieux [lizjé] Lisieuxa [lizjêja] lisieauxski [lizjêjski]
Lisieauxčan [lizjêjčan]
angl. Leigh [lí] Leigha [líja] Leighov/Leighev [líjev-]
fr. Camus [kamí] Camusa [kamíja] Camusov/Camusev [kamíjev-]
fr. Lascaux [laskó] Lascauxa [laskója] lascauxski [laskójski]
fr. Vaud [vó] Vauda [vója] vaudski [vójski]
Vaudčan [vójčan]
angl. Marlborough [mólboro] Marlborougha [mólbora] marlboroughski [mólborski]
Malboroughčan [mólborčan]
fr. Doubs [dú] Doubsa [dúja] doubski [dújski]
Doubsčan [dújčan]
angl. Carew [karú] Carewa [karúja] Carewov/Carewev [karújev-]
angl. Raleigh [róli] Raleigha [rólija] raleighski [rólijski]
Raleighčan [rólijčan]
angl. Matthew [mêtju] Matthewa [mêtjuja] Matthewov/Matthewev [mêtjujev-]

Posebnost

Pri tvorbi vrstnih pridevnikov z obrazilom -ski iz francoskih imenih s končno črko s (tudi v črkovnih sklopih -⟨es⟩, -⟨is⟩ ...) črka s v končaju sovpade s črko s v priponskem obrazilu -ski, npr. Calai[kalé], rod. Calaisa [kalêja] + -ski – calaiski [kalêjski]. Pri pogosteje rabljenih pridevnikih, še zlasti v stalnih besednih zvezah ali tudi strokovnih izrazih, so se uveljavile pisno podomačene oblike, ki temeljijo na govorjeni imenovalniški osnovi imena (neme črke torej opuščamo), osnovo pa daljšamo z j: Calais [kalé] – kalejski [kalêjski] (npr. kalejska čipka); Bordeaux [bordó] – bordojski [bordójski] (npr. bordojsko vino); Artois [artu̯á] – arteški [artéški] (npr. arteški gonič, arteški vodnjak); Beaujolais [božolé] – božolejski [božolêjski] (npr. božolejski postopek).

Pri izpeljankah iz angleških in francoskih imen na končaj⟨re⟩ se podstava izpeljank razlikuje glede na obrazilo.

  1. Podstava izpeljank z obraziloma -ski in -čan (iz zemljepisnih imen) je enaka nepodaljšani osnovi.
  2. Podstava svojilnih pridevnikov je enaka rodilniški osnovi, pri tem je obrazilo lahko tudi v zapisu preglašeno (-ov > -ev), če je podstava enaka podaljšani osnovi.

Enako velja za imena, pri katerih osnovo daljšamo le v govoru in končnemu govorjenemu r sledi nemi soglasnik (ta je zapisan na različne načine, gl. poglavje »Samostalniki na končni govorjeni r«). Le pridevniške svojilne oblike s podaljšano govorno podstavo imajo dve pisni različici: Flaubertov in Flaubertev [flobêrjev-].

Angleška in francoska imena moškega spola s končajem -⟨re⟩
VZOREC PREGIBANJA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik -ski; -čan -ov [-ov-] in -ev [-ev-]
angl. Shakespeare [šékspir] Shakespearja [šékspirja] Shakespearjev
[šékspirjev-]
Shakespeara [šékspira] shakespearski [šékspirski] Shakespearov
[šékspirov-]
fr. Voltaire [voltêr] Voltairja [voltêrja] Voltairjev [voltêrjev-]
Voltaira [voltêra] Voltairov [voltêrov-]
Angleška zložena imena moškega spola s končajem -⟨re⟩
VZOREC PREGIBANJA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik -ski; -čan -ov [-ov-] tudi -ev [-ev-]

angl.
Hampshire [hêmpšir] Hampshira [hêmpšira] hampshirski [hêmpširski]
Hampshirčan [hêmpširčan]
Hampshirja [hêmpširja]

angl.
Baltimore [báltimọr] Baltimora [báltimọra] baltimorski [báltimọrski]
Baltimorčan 
[báltimọrčan]
Baltimorja [báltimọrja]

angl.
Rushmore [rášmọr] Rushmora [rášmọra] rushmorski [rášmọrski]
Rushmorčan [rášmọrčan]
Rushmorja [rášmọrja]
angl. Theodore [tíjodọr] Theodora [tíjodọra] Theodorov [tíjodọrov-]
Theodorja [tíjodọrja] Theodorjev [tíjodọrjev-]
Francoska imena moškega spola s končnim govorjenim r, ki daljšajo osnovo le v govoru
VZOREC PREGIBANJA IZPELJANKE
jezik imenovalnik rodilnik -ski; -čan -ov ali -ev [-ev-]-ov [-ov-]
fr. Flaubert [flobêr] Flauberta [flobêrja] Flaubertov/Flaubertev [flobêrjev-]
Flauberta [flobêra] Flaubertov [flobêrov-]
fr. Ronsard [ronsár] Ronsarda [ronsárja] Ronsardov/Ronsardev
[ronsárjev-]
Ronsarda [ronsára] Ronsardov [ronsárov-]
fr. Nevers [nevêr] Neversa [nevêrja]
Neversa [nevêra] neverski [nevêrski]
Neverčan [nevêrčan]

Preglas

Splošno

Preglas je glasovna premena samoglasnika o z e za soglasniki c, j, č, ž, š in . Izkazuje se pri sklanjanju, in sicer pred končnicami ‑em, ‑ema in ‑ev ter pred pridevniškim obrazilom ‑ev.

Glej »Daljšanje osnove z j«.

Glej »Dvočrkji lj in nj« (Glasoslovni oris).

Preglas se pojavlja v govoru in zapisu

  1. pri sklanjanju:
    • samostalnikov moškega spola v orodniku ednine in dvojine, rodilniku dvojine in množine ter dajalniku dvojine in množine (gl. ključRamovštisoči);
    • samostalnikov srednjega spola v orodniku ednine in dvojine ter dajalniku dvojine in množine (gl. srcegorovjepljuča);
  2. v obrazilu -ev pri pridevniških izpeljankah, ki imajo:
    • svojilni pomen ter so tvorjene iz samostalnikov moškega in srednjega spola, ki pomenijo bitje ali ustanovo (kovač kovačevJurij Jurijev, Ramovš RamovševSTA STA-jevGorenje Gorenjev);
    • vrstni pomen in so tvorjene iz samostalnikov moškega, srednjega in ženskega spola (helij helijevsrce srčevborovnica borovničevčešnja češnjev).
    Samostalniki moškega spola
    im. ed. ključ [kljúč] Ramovš [ramôu̯š]
    or. ed. s ključem [skljúčem] z Ramovšem [zramôu̯šem]
    rod. dv. ključev [kljúčeu̯] Ramovšev 
    [ramôu̯šeu̯]
    daj. dv. ključema [kljúčema] Ramovšema 
    [ramôu̯šema]
    or. dv. s ključema [skljúčema] z Ramovšema 
    [zramôu̯šema]
    im. mn. tisoči [tísoči]
    rod. mn. ključev [kljúčeu̯] Ramovšev [ramôu̯šeu̯] tisočev [tísočeu̯]
    daj. mn. ključem [kljúčem] Ramovšem [ramôu̯šem] tisočem [tísočem]
    Samostalniki srednjega spola
    im. ed. srce [sərcé] gorovje [gorôu̯je]
    or. ed. s srcem [ssə̀rcem] z gorovjem [zgorôu̯jem]
    rod. dv.
    daj. dv. srcema [sə̀rcema] gorovjema [gorôu̯jema]
    or. dv. s srcema [ssə̀rcema] z gorovjema [zgorôu̯jema]
    im. mn. pljuča [pljúča]
    rod. mn.
    daj. mn. srcem [sə̀rcem] gorovjem [gorôu̯jem] pljučem [pljúčem]

Pri tvorbi pridevnika se soglasnik c pred obrazilom ev spremeni v č, npr. stric [stríc] – stričev [stríčev-]; Kekec [kékəc] – Kekčev [kékčev-]; apnenec [apnénəc] – apnenčev [apnénčev-]; pisec [písəc] – piščev [píščev-]; svizec [svízəc] – svižčev [svíščev-].

Soglasniki k, g, h in c se pri sklanjanju premenjujejo s soglasniki č (⇽ k, c), š (⇽ h), ž (⇽ g), če stojijo pred samoglasnikoma i in e, pa tudi v izpeljankah iz samostalnikov z osnovo na k, g, h pred obrazilom -en/-ni (na premeno tu vpliva nekdanji mehki polglasnik *ь), npr.

  • k: rokaročica; otrokotročiček;
  • g: snegsnežen, snežec; bregbrežina;
  • h: vrhpovršen; gluhglušiti;
  • c: stricstričev, striček; klicaklični.

Zaradi prilagoditve sičnikov šumevcem se črkovni sklop ⟨sc⟩ pred obrazilom -ev zamenja s ⟨šč⟩ in sklop ⟨zc⟩ z ⟨žč⟩, oba pa izgovorimo kot [šč]: Avsec [áu̯səc] – Avščev [áu̯ščev-]; Brezec [brézəc] – Brežčev [bréščev-].

O glasovnih prilagoditvah glej poglavje »Posebni nezvočniški sklopi« (Glasoslovni oris).

Pri slovenskih samostalnikih moškega spola se preglaševanje uresničuje vedno v govoru in zapisu, če se govorna osnova končuje:

  1. na cjčžš in  stric [stríc], Matej [matêj], meč [mèč], Ramovš [ramôu̯š]; Tomaž [tomáž-], bridž [brí-]; tudi pred imenovalniškima končnicama -a in -o (Škufca, Matija, Bonča, Kaluža, Legiša, hodža; bajaco, Franjo, pončo, Božo, Sašo, Nedžo);
  2. na j, pisni končaj pa je -⟨lj ali -⟨njLjubelj [ljubélʼ/ljubél], Kranj [kránʼ/krán];
  3. na j, ki je posledica daljšanja osnove (za samoglasniki á, é/e, í/i, ó, ú/u in soglasnikom r) – apartma, atelje, Maze, fondi, Kosi, skiro, intervju, sudoku; zidar, Cankar.

Če je osnova prekrivna s pisnim končajem besede ž⟩ in ⟩, se zaradi končne izgube zvenečnosti zveneči glas izkazuje šele v rodilniku oz. vedno pred samoglasnikom: Tomaž [tomáš], rod. Tomaža [tomáža]; bridž [bríč], rod. bridža [bría].

Preglas je pojav, ki ga uveljavljamo predvsem v knjižnem jeziku. V tej zvrsti je največ izjem in nedoslednosti pri imenih, katerih osnova se konča na c.

Glej poglavje »Prilikovanje nezvočnikov po zvenečnosti« (Glasoslovni oris).

Pri prevzetih besedah

Prevzeta imena in pisno nepodomačene občne besede preglašujemo po enakih pravilih kot slovenske samostalnike. Zaradi razlik med glasovno in pisno podobo imen (glasovi so lahko zapisani z drugimi črkami in črkovnimi sklopi kot v slovenščini) pa se pojavljajo odstopanja med govornim in pisnim sklanjanjem ter preglaševanjem.

Zaradi pregibanja smo pozorni predvsem na glasovno vrednost izglasja osnove, in sicer na izgovor poslovenjenega končnega glasu osnove, npr. angl. Leech [líč]; fr. Limoges [limóž-]. Pri iskanju vzorca v slovenskem jeziku poiščemo izgovorno vzporednico z domačimi (Vič [víč]; mrož [mróž-]) ali pisno že podomačenimi prevzetimi besedami.

V tujih imenih so glasovi, pri katerih v izgovoru upoštevamo preglas, zapisani na različne načine; črke (dvočrkja, tričrkja) imajo tudi drugačno glasovno vrednost kot v slovenščini ali pa drugačno glasovno vrednost izražajo z ločevalnimi znamenji.

O glasovni vrednosti zapisov v posameznih jezikih glej poglavja v razdelku »O prevzemanju iz posameznih jezikov«.

Preglaševanje v prevzetih imenih in pisno nepodomačenih občnih besedah se uresničuje

  1. v govoru in zapisu, če se govorna osnova končuje:
    • na cjčžš in  – fr. Marseille [marsêj], angl. Bush [búš], češ. Kolář [kólarž-]madž. Nagy [nádž-]); tudi pred imenovalniško končnico -a madž. Dosza [dóža], it. Borgia [bórdža]; pred končnico -o, če je izgovor enak zapisu – hrv. Grašo [grášo];
    • na j, ki se pojavlja zaradi mehčanih izglasij – fr. Montaigne [montên’/montên], slš. Suchoň [súhon’/súhon];
    • na protizevni j v imenih s pisnim končajem -⟨ia it. Moravia [morávija], šp. García [garsíja];
    • na j, ki nastane zaradi daljšanja osnove (za samoglasniki á, é/e, í/i, ó, ú/u in soglasnikom r) – nem. Goethe [géte], angl. Oscar [óskar], angl. jacuzzi [džakúzi];
  2. v govoru ob pisnih dvojnicah:
    • pri francoskih in angleških samostalnikih s pisnima končajema -⟨ge in -⟨dge fr. Assange [asánž-], angl. Dodge [dôdž-];
    • pri francoskih samostalnikih z osnovo na končna govorjena j in š, ki jima sledi nemi h ali nemi črkovni sklop esfr. Versailles [versáj], Anouilh [anúj]; Limoges [limóž-/limôž-];
    • pri samostalnikih z osnovo na končni govorjeni c, če je zapisan z različnimi črkami in črkovnimi sklopi – nem. Leibniz [lájbnic];
    • pri samostalnikih z osnovo na končne govorjene cjčžš in , če jim sledi končnica -o it. Boccaccio [bokáčo], šp. Murillo [muríljo];
    • na protizevni j v imenih s pisnim končajem -⟨io⟩ – radio [rádijo], it. D'Annunzio [danúncijo];
    • na j, ki nastane zaradi daljšanja osnove (za samoglasniki á, é/e, í/i, ó, ú/u in soglasnikom r) pri samostalnikih, ki podaljšujejo osnovo z j le v govorufr. Diderot [didró], Manet [mané], Degas [degá]; angl. Shaw [šó], Andrew [êndru].

Pri nekaterih skupinah samostalnikov je daljšanje osnove z j le ena od sklanjatvenih možnosti. Preglaševanje uveljavljamo pri daljšanju osnove, in sicer:

  1. v govoru in zapisu, če se govorna osnova končuje na nenaglašeni eit. Giuseppe [džuzépe], it. Pordenone [pordenóne];
  2. v govoru ob pisnih dvojnicah, če se govorna osnova končuje na r, pisna pa na neme črke, in sicer nemi e (angl. Shakespeare [šékspir], fr. Molière [moljêr]) ali neme soglasnike (fr. Ronsard [ronsár], Gilbert [žilbêr]).

O posebnostih in dvojnih možnostih sklanjanja glej poglavji »Samostalniki na končni govorjeni r in nemi soglasniki« in »Samostalniki s pisnim končajem -⟨re⟩« (Daljšanje osnove, Glasovno-črkovne premene).

Podrobneje o preglasu po skupinah

Samostalniki z osnovo na končne govorjene c, j, č, ž, š in

V govoru in zapisu preglašujemo samostalnike moškega spola, katerih govorna osnova se končuje na cjčžš in  (stric, Matej, meč, Ramovš; Tomaž [tomáž-], bridž [brídž-]).

Imenovalnik Orodnik Pridevnik
stric [stríc] s stricem [sstrícem] stričev [stríčev-]
Suhadolc [suhadólc] s Suhadolcem [ssuhadólcem] Suhadolčev [suhadólčev-]
Matej [matêj] z Matejem [zmatêjem] Matejev [matêjev-]
meč [mêč] z mečem [zmêčem] mečev [mêčev-]
Ramovš [ramôu̯š] z Ramovšem [zramôu̯šem] Ramovšev [ramôu̯šev-]
Tomaž [tomáš] s Tomažem [stomážem] Tomažev [tomážev-]
bridž [bríč] z bridžem [zbrídžem]

V manj formalnih knjižnojezikovnih položajih in pogovornem jeziku, še zlasti pri besedah, ki so značilne za pogovorne oblike sporazumevanja, npr. vzdevki (Rac, Joc), ljubkovalni izrazi (muc) ter žargonizmi in slengizmi (bruc), se pojavljajo odstopanja od vzorca (opuščanje preglasa in pri pridevniku opuščanje premene c > č), npr.

  • bruc [brúc], or. z brucem [zbrúcem], svoj. prid. brucev, redko bručev (manj formalno or. z brucom, svoj. prid. brucov);
  • Rac [rác], or. z Racem [zrácem], svoj. prid. Racevredko Račev (manj formalno or. z Racom, svoj. prid. Racov).

V pravopisnih pravilih so podana tudi pojasnila glede pogosto rabljenih oblik, z oznako »redko« so uvedene sicer sistemske oblike, ki so v rabi redko izpričane. Pojasnilo »manj formalno« se nanaša na nesistemske oblike, ki so v rabi zelo pogoste, navadno v manj formalnem knjižnem jeziku, tj. v bolj sproščenih okoliščinah, ki dopuščajo manjšo stopnjo uradnosti.

Nepreglašene oblike in pridevniki iz imen s končnim c se pod vplivom pretekle kodifikacije (Horac Horacov) in pogovornega jezika pojavljajo tudi v nekaterih uradnih imenih, kot so imena ulic, npr. v Ljubljani Komacova ulica, Lorenzova ulica, Makucova ulica, Pucova ulica, ali imena prireditev (Škucova tržnica). Enako velja za neuradne oblike ženskih priimkov, npr. Pucromani Mire Pucove (danes romani Mire Puc) ali Primic – pri Prešernu v akrostihu Primicovi Juliji.

Pri prevzetih besedah

Pri prevzetih pisno nepodomačenih samostalnikih se ravnamo po slovenskih zgledih; končni govorjeni c, j, č, ž, š in  so lahko zapisani z različnimi črkami, črkovnimi sklopi, dvo- in veččrkji.

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
madž. Miškolc [míškolc] z Miškolcem [zmíškolcem]
polj. Kawalec [kaváləc] s Kawalcem [skaválcem] Kawalčev [kaválčev-]
fr. Broglie [brôj] z Brogliem [zbrôjem] Brogliev [brôjev-]
fr. Marseille [marsêj] z Marseillem [zmarsêjem]
kor. Hyundai [hjúndaj] s Hyundaiem [shjúndajem] Hyundaiev [hjúndajev-]
angl. Hemingway [hémingvej] s Hemingwayem [shémingvejem] Hemingwayev [hémingvejev-]
angl. Greenwich [grínič] z Greenwichem [zgríničem]
madž. Lukács [lúkač] z Lukácsem [zlúkačem] Lukácsev [lúkačev-]
polj. Czeladź [čélač] s Czeladźem [sčéladžem]
port. Guterres [gutêreš] z Guterres [zgutêrešem] Guterresev [gutêrešev-]
tur. Beşiktaş [bešíktaš] z Beşiktaşem [zbešíktašem] Beşiktaşev [bešíktašev-]
češ. Kroměřiž [krómnjeržiš] s Kroměřižem [skrómnjeržižem]
madž. Nagy [náč] z Nagyem [znádžem] Nagyev [nádžev-]

Posebnost

Govorno preglaševanje ob pisnih dvojnicah se pojavlja pri treh skupinah samostalnikov na končni govorjeni c, č, š in j.

1. Pri angleških in francoskih samostalnikih s pisnima končajema -ge in -dge, ki ju izgovarjamo v angleščini kot [č] in v francoščini kot [š], pred samoglasnikom pa kot [dž] oz. [ž].

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
fr. Assange [asánš] z Assangeom/Assangeem [zasánžem] Assangeov/Assangeev [asánžev-]
angl. Cage [kêjč] s Cageom/Cageem [skêjdžem] Cageov/Cageev [kêjdžev-]
angl. Cambridge [kêmbrič] s Cambridgeom/Cambridgeem [skêmbridžem] Cambridgeov/Cambridgeev [kêmbridžev-]
angl. Dodge [dôč] z Dodgeom/Dodgeem [zdôdžem] Dodgeov/Dodgeev [dôdžev-]
angl. George [džórč] z Georgeom/ Georgeem [zdžórdžem] Georgeov/Georgeev [džórdžev-]
fr. Serge [sêrš] s Sergeom/Sergeem [ssêržem] Sergeov/Sergeev [sêržev-]

2. Pri francoskih samostalnikih z osnovo na končna govorjena j in š, ki jima sledi nemi h ali nemi črkovni sklop es.

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
fr. Versailles [versáj] z Versaillesom/Versaillesem [zversájem]
fr. Anouilh [anúj] z Anouilhom/Anouilhem [zanújem] Anouilhov/Anouilhev [anújev-]
fr. Georges [žórš/žôrš] z Georgesom/Georgesem [zžóržem/žôržem] Georgesov/Georgesev [žóržev-/žôržev-]

3. Pri samostalnikih, ki imajo govorjeni c na koncu osnove zapisan z drugimi črkami ali različnimi črkovnimi sklopi, npr. z z⟩, tz⟩, ⟨cz ipd.

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
madž. Ferencz [fêrenc] s Ferenczom/Ferenczem [sfêrencem] Ferenczov/Ferenczev [fêrenčev-]
madž. Göncz [génc] z Gönczom/Gönczem [zgéncem] Gönzov/Gönzev [génčev-]
nem. Leibniz [lájbnic] z Leibnizom/Leibnizem [zlájbnicem] Leibnizov/Leibnizev [lájbničev-]
nem. Fritz [fríc] s Fritzom/Fritzem [sfrícem] Fritzov/Fritzev [fríčev-]
nem. Hertz [hêrc] s Hertzom/Hertzem [shêrcem] Hertzov/Hertzev [hêrčev-]

Preglasa tradicionalno ne uveljavljamo pri imenih iz angleščine, nizozemščine ... z nezvočniškim sklopom ⟨ts⟩ v končaju besede: angl. Keats [kíts], or. s Keatsom [skítsom], prid. Keatsov [kítsov-]. Tako še: angl. Woods [vúts], Yeats [jêjts]; niz. Barents [bárents] (Barentsovo morje). Enako velja za občne besede (aids [ájts]).

Podrobneje o posebnostih pregibanja pri francoskih imenih glej poglavje »Imena moškega spola – sklanjanje in tvorba svojilnih pridevnikov« (Francoščina).

Glej poglavje »Neme črke in črkovni sklopi« (Glasovne-črkovno premene).

O zlitniškem izgovoru in zapisu nezvočniških sklopov glej poglavje »Soglasniški sklopi« (Glasoslovni oris).

Samostalniki na končne govorjene ca, ja, ča, ža, ša in dža

Samostalnike z osnovo na končni govorjeni c, j, č, ž, š in , ki jim sledi končnica -a (Škufca, Matija, Bonča, Kaluža, Legiša, hodža), je mogoče sklanjati po prvi ali drugi moški sklanjatvi. Preglaševanje izkazuje le prva sklanjatev, kar je zlasti pri priimkih redko (sklanjamo jih pogosteje po drugi moški sklanjatvi, npr. or. s Kalužo [s kalúžo] tudi s Kalužem [skalúžem]). Svojilni pridevnik tvorimo s preglašenim obrazilom -ev: Kalužev [kalúžev-].

Imenovalnik Orodnik Pridevnik
Škufca [škúfca] s Škufcem [sškúfcem] Škufčev [škúfčev-]
Matija [matíja] z Matijem [zmatíjem] Matijev [matíjev-]

Pogosta napaka pri moških imenih s končnim -a (Bonča) je tvorba svojilnega pridevnika z obrazilom -in, npr. *Bončin namesto Bončev.

O zlitniškem izgovoru in zapisu nezvočniških sklopov glej poglavje »Soglasniški sklopi« (Glasoslovni oris).

Pri prevzetih besedah

Pri prevzetih osebnih imenih s končnimi govorjenimi ca, ja, ča, ža, ša in dža se ravnamo po slovenskih zgledih. Končni govorjeni c, j, č, ž, š in  so lahko zapisani z različnimi črkami, črkovnimi sklopi, dvo- in veččrkji.

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
srb. Kusturica [kústurica] s Kusturicem [skústuricem] Kusturičev [kústuričev-]
špan. Goya [gója] z Goyem [zgójem] Goyev [gójev-]
it. Mantegna [manténja] z Mantegnem [zmanténjem] Mantegnev [manténjev-]
češ. Krejča [krêjča] s Krejčem [skrêjčem] Krejčev [krêjčev-]
madž. Dózsa [dóža] z Dózsem [zdóžem] Dózsev [dóžev-]
port. Rocha [róša] z Rochem [zróšem] Rochev [róšev-]
alb. Hoxha [hódža] s Hoxhem [shódžem] Hoxhev [hódžev-]

Prva moška sklanjatev je redka zlasti pri imenih iz južnoslovanskih jezikov (srb. Koštunica, bos. Kusturica, srb. Jovica, hrv. Jurica, hrv. Ivica), večinoma se uveljavlja druga moška sklanjatev (npr. v orodniku: s Koštunico, s Kusturico, z Ivico).

Posebnost

Zlasti v bolj znanih italijanskih imenih na govorjeni končaj ‑ca, v katerih je c zapisan z dvočrkjem ⟨zz⟩ (Cavazza, Tomizza) ali črko ⟨z⟩ (Lanza, Sforza), je preglaševanje v pridevniških tvorjenkah nedosledno: uveljavlja se preglašeni izgovor, opušča pa se pisna premena c v č. Sklanjanje po prvi moški sklanjatvi (or. s Cavazzem [skavácem]) je redko, pogosteje pregibamo po drugi sklanjatvi: or. s Cavazzo [skaváco].

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
it. Tomizza [tomíca] s Tomizzem [stomícem] Tomizzev [tomícev-], redko [tomíčev-]
it. Sforza [sfórca] s Sforzem [ssfórcem] Sforzev [sfórcev-], redko [sfórčev-]

V manj formalnem knjižnem in pogovornem jeziku zasledimo tudi nepreglašene oblike, npr. Cavazzov [kavácov-].

Samostalniki na končne govorjene co, jo, čo, žo, šo in džo

Preglaševanje uveljavljamo pri samostalnikih moškega spola, katerih osnovi na j, č, ž, š in sledi končnica -o: Franjo, gavčo, gaspačo, karpačo, načo, SrečoBožo, Sašobendžo.

Imenovalnik Orodnik Pridevnik
Franjo [fránjo] s Franjem [sfránjem] Franjev [fránjev-]
gavčo [gáu̯čo] z gavčem [zgáu̯čem] gavčev [gáu̯čev-]
karpačo [karpáčo] s karpačem [skarpáčem] karpačev [karpáčev-]
Srečo [sréčo] s Srečem [ssréčem] Srečev [sréčev-]
Božo [bóžo] z Božem [zbóžem] Božev [bóžev-]
Sašo [sášo] s Sašem [ssášem] Sašev [sášev-]

Posebnost

Posebnost so imena na govorjeni končaj -co (Aco, Braco, Joco), pri katerih je preglaševanje redko ali pa ga povsem opuščamo: z Bracom [zbrácom], redko z Bracem [zbrácem]. Pri tvorbi svojilnega pridevnika opuščamo tudi premeno c v č (Bracov [brácov-], redko Bracev [brácev-]).

Pri pregibanju imen Srečo, Sašo, Božo, Franjo ipd. v pogovornem jeziku je končnica ‑o pogosto pojmovana kot del osnove, ki jo daljšamo s soglasnikom t, npr. Srečota, Sašota, Božota, Franjota; podaljšani osnovi je enaka tudi podstava: Srečotov, Sašotov, Božotov, Franjotov.

Pod vplivom pogovornega pregibanja se tudi pri sklanjanju in tvorbi pridevnika v manj formalnih knjižnojezikovnih položajih, ko osnova ni podaljšana, preglas opušča, npr. s Srečom, s Sašom, z Božom, s Franjom; Srečov, Sašov, Božov, Franjov.

Tudi občnoimenske leksike, značilne za pogovorni jezik (fičo, mačo), navadno ne preglašujemo, osnovo pa daljšamo s t.

Pri besedah, nastalih iz kratic, je nepreglaševanje lahko posledica doslednega upoštevanja pisne podobe kratice: EMŠO/emšo [émšo], or. z EMŠOM/emšom in z EMŠEM/emšem.

Pri prevzetih besedah

Tako kot slovenska imena pregibamo in preglašujemo tudi okrajšana (ali v pogovornem jeziku nastala) imena na končni zapisani jo, čo, žo, šo in džo iz drugih, zlasti južnoslovanskih jezikov, npr. bos. Mujo, srb. Pajo, bos. Sajomak. Kočo, srb. Mičo, hrv. Krešo, hrv. Rašo, bos. Nedžo. Enako velja za priimke na te končaje, npr. slš. Lenčo, hrv. Grašo.

Posebnosti

1.  Govorno preglaševanje ob pisnih dvojnicah se je uveljavilo pri samostalnikih z govorjenimi izglasji jo, čo, žo, šo in džo, ki so zapisana z različnimi črkami in črkovnimi sklopi, npr. šp. Murillo [muríljo], port. Ribatejo [ribatéžo], it. Carpaccio [karpáčo], capriccio [kapríčo].

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
špan. Murillo [muríljo] z Murillom/Murillem [zmuríljem] Murillov/Murillev [muríljev-]
it. Bergoglio [bergóljo] z Bergogliom/Bergogliem [zbergóljem] Bergogliov/Bergogliev [bergóljev-]
port. Coelho [koéljo] s Coelhom/Coelhem [skoéljem] Coelhov/Coelhev [koéljev-]
it. Carpaccio [karpáčo] s Carpacciom/Carpacciem [skarpáčem] Carpacciov/Carpacciev [karpáčev-]
it. capriccio [kapríčo] s capricciom/capricciem [skapríčem]
angl. Osho [óšo] z Oshom/Oshem [zóšem] Oshov/Oshev [óšev-]
port. Ribatejo [ribatéžo] z Ribatejom/Ribatejem [zribatéžem]
it. Sergio [sêrdžo] s Sergiom/Sergiem [ssêrdžem] Sergiov/Sergiev [sêrdžev-]

2.  Pri prevzetih imenih na končni govorjeni co (it. Pozzo [póco], it. Enzo [énco], madž. Mondruczó [móndruco]) se uveljavljata pisna in govorna dvojnica. Pri tvorbi svojilnega pridevnika premeno c v č opuščamo.

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
it. Pozzo [póco] s Pozzom [spócom], redko s Pozzem [spócem] Pozzov [pócov-], redko Pozzev [pócev-]
it. Vincenzo [vinčénco] z Vincenzom [zvinčéncom], redko z Vincenzem [zvinčéncem] Vincenzov [vinčéncov-], redko Vincenzev [vinčéncev-]
it. Enzo [énco] z Enzom [zéncom], redko z Enzem [zéncem] Enzov [éncov-], redko Enzev [éncev-]
madž. Mondruczó [móndruco] z Mondruczom [zmóndrucom], redko z Mondruczem [zmóndrucem] Mondruczov [móndrucov-], redko Mondruczev [móndrucev-]
Samostalniki z mehčanim izglasjem

Preglas uveljavljamo pri samostalnikih, pri katerih je končni j sestavina dvočrkij ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩.

Imenovalnik Orodnik Pridevnik
Kranj [krán’/krán] s Kranjem [skránjem]
Štrukelj [štrúkəl’/štrúkəl] s Štrukljem [sštrúkljem] Štrukljev [štrúkljev-]
učitelj [učítel’/učítel] z učiteljem [zučíteljem] učiteljev [učíteljev-]

O izglasnem izgovoru dvočrkij ⟨lj⟩ in ⟨nj⟩ glej »Dvočrkji lj in nj« (Glasoslovni oris).

Pri prevzetih besedah

Mehke končaje v izglasju prevzetih imen (npr. čeških, slovaških, poljskih, francoskih, katalonskih ipd.) v slovenščino prevzemamo le, kadar gre za mehčana [l’] in [n’] (slš. Kraľ [král’/král]), vse druge glasove prevzemamo kot navadne.

Jezik Imenovalnik Rodilnik Orodnik Pridevnik
slš. Kraľ [král’/král] Kraľa [králja] s Kraľem [skráljem] Kraľev [králjev-]
katal. Llull [ljúl’/ljúl] Llulla [ljúlja] z Llullem [zljúljem] Llullev [ljúljev-]
slš. Suchoň [súhon’/súhon] Suchoňa [súhonja] s Suchoňem [ssúhonjem] Suchoňev [súhonjev-]
polj. Lubań [lúban’/lúban] Lubańa [lúbanja] z Lubańem [zlúbanjem]
fr. Montaigne [montên’/montên] Montaigna [montênja] z Montaignem [zmontênjem] Montaignev [montênjev-]

Posebnost

Če je mehkost glasu, ki ga v slovenščini ne poznamo, v tuji pisavi izkazana z ločevalnim znamenjem v končaju, pred samoglasnikom izgovarjamo j. Zaradi izgovora j pred samoglasnikom se uveljavlja preglaševanje, npr. slš. Sereď [sêret], rod. Sereďa [sêredja], or. s Sereďem [sséredjem]; češ. Unhošť [únhošt], rod. Unhošťa [únhoštja], or. z Unhošťem [zúnhoštjem].

Prevzemanje mehkih in mehčanih glasov

Z opuščanjem pisnih posebnosti izvirnih latiničnih pisav ime ni več prevzeto, temveč slovensko. V preteklosti so nekatera slovanska zemljepisna imena z mehkim soglasnikom v osnovi prevzemali na dva načina:

  • zapisana z j, npr. polj. Poznańslov. Poznanj [póznan’/póznan], rod. Poznanja [póznanja], or. s Poznanjem [spóznanjem];
  • nemehko, npr. češ. Plzeňslov. Plzen [pə̀lzən], rod. Plzna [pə̀lzna], or. s Plznom [spə̀lznom].

Enako velja za slovanska imena iz jezikov s ciriličnimi pisavami. Ruski mehki cirilični znak so pri prečrkovanju v latinico sprva nadomeščali z j, kar je vplivalo na zapis in pregibanje imen (npr. Gogolj (rus. Гоголь), tako še Kremelj, Babelj), danes pa ga praviloma opuščamo, zato se preglas pri novejših prevzetih imenih (zlasti ob spremembi spola glede na ruščino) ne uveljavlja, npr. Astrahan (rus. А́страхань); tako še Kazan, Stavropol:

  • Gogolj [gógol’/gógol], rod. Gogolja [gógolja], or. z Gogoljem [zgógoljem];
  • Astrahan [ástrahan], rod. Astrahana [ástrahana], or. z Astrahanom [zástrahanom].

Pravila o preglasu uveljavljamo le pri imenih, ki imajo mehčano izglasje v slovenščini.

O prevzemanju mehčanih glasov glej preglednice »Slovaščina«, »Katalonščina«, »Poljščina«, »Francoščina«, »Ruščina« (O prevzemanju iz posameznih jezikov).

Preglas zaradi protizevnega j

Pri prevzetih samostalnikih, ki se končujejo na črkovni sklop -⟨ia⟩ ali -⟨io⟩, v govoru zapiramo zev z j. Ta vpliva na preglas, ki se uveljavlja:

1. v govoru in zapisu pred končnico -a;

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
špan. García [garsíja] z Garcíem [zgarsíjem] Garcíev [garsíjev-]
it. Moravia [morávija] z Moraviem [zmorávijem] Moraviev [morávijev-]

2. v govoru ob pisnih dvojnicah pred končnico -o.

Imenovalnik Orodnik Pridevnik
embrio [émbrijo] z embriom/embriem [zémbrijem] embriov/embriev [émbrijev-]
radio [rádijo] z radiom/radiem [zrádijem] radiov/radiev [rádijev-]
trio [tríjo] s triom/triem [stríjem]
D'Annunzio [danúncijo] z D'Annunziom/D'Annunziem [zdanúncijem] D'Annunziov/D'Annunziev [danúncijev-]
Preglas pri samostalnikih, ki podaljšujejo osnovo z j
Pisno in govorno preglaševanje

Samostalnike moškega spola, katerih osnova se podaljšuje z j, zaradi česar se preglaševanje dosledno uresničuje v vseh oblikah, delimo na dve skupini, in sicer:

  • samostalniki na končni (naglašeni) samoglasnik áé/eí/ióú/(apartma [apartmá], atelje [ateljé], Menaše [menáše], meni [mení], kolibri [kolíbri], skiro [skiró], sudoku [sudóku], kanu [kanú]);
  • na končni soglasnik r (poštar [póštar], Cankar [cánkar]).
Imenovalnik Orodnik Pridevnik
apartma [apartmá] z apartmajem [zapartmájem]
Menaše [menáše] z Menašejem [zmenášejem] Menašejev [menášejev-]
atelje [ateljé] z ateljejem [zateljêjem] ateljejev [ateljêjev-]
meni [mení] z menijem [zmeníjem]
kolibri [kolíbri] s kolibrijem [skolíbrijem] kolibrijev [kolíbrijev-]
skiro [skiró] s skirojem [sskirójem]
kanu [kanú] s kanujem [skanújem] kanujev [kanújev-]
poštar [póštar] s poštarjem [spoštárjem] poštarjev [póštarjev-]
Cankar [cánkar] s Cankarjem [scánkarjem] Cankarjev [cánkarjev-]

Preglas v govoru in zapisu poznajo vsi prevzeti samostalniki moškega spola, katerih osnova se končuje na samoglasnik ali govorjeni r in se v rodilniku podaljšuje z j.

Jezik Imenovalnik Rodilnik Orodnik Pridevnik
nem. Goethe [géte] Goetheja [géteja] z Goethejem [zgétejem] Goethejev [gétejev-]
fin. Sillanpää [sílanpe] Sillanpääja [sílanpeja] s Sillanpääjem [ssílanpejem] Sillanpääjev [sílanpejev-]
fr. Frey [fré] Freyja [frêja] s Freyjem [sfrêjem] Freyjev [frêjev-]
fr. Bellevue
[belví]
Bellevueja
[belvíja]
z Bellevuejem
[zbelvíjem]
angl. Disney [dízni] Disneyja [díznija] z Disneyjem [zdíznijem] Disneyjev [díznijev-]
fr. Althusser [altisêr] Althusserja [altisêrja] z Althusserjem [zaltisêrjem] Althusserjev [altisêrjev-]
nem. Weimar [vájmar] Weimarja [vájmarja] z Weimarjem [zvájmarjem]

Pri nekaterih imenih je preglaševanje povezano z izbiro ene od pregibnih možnosti, ki so na voljo. Če osnovo daljšamo, se uveljavlja preglaševanje, in sicer

  1. pri imenih na nenaglašeni samoglasnik e:
    • it. Giuseppe [džuzépe], or. z Giuseppejem [zdžuzépejem]; prid. Giuseppejev [džuzépejev-] (nasproti or. z Giuseppom [zdžuzépom]; prid. Giuseppov [džuzépov-]);
  2. pri angleških in francoskih imenih na govorjeni r, ki mu sledi nemi e:
    • angl. Shakespeare [šékspir]; or. s Shakespearjem [sšékspirjem]; prid. Shakespearjev [šékspirjev-] (nasproti or. s Shakespearom [sšékspirom]; prid. Shakespearov [šékspirov-]).

Posebnost

Pri občnih besedah, prevzetih iz francoščine, ki se končajo na nemi soglasnik r oziroma govorjeni samoglasnik e (sommelier, premier, atelier) in so večinoma pisno že podomačene (somelje, premje, atelje), se preglas pri pisno podomačeni obliki uresničuje pisno in govorno:

  •  sommelier [someljé]; or. s sommelierjem [ssomeljêjem]; prid. sommelierjev [someljêjev-];
  •  somelje [someljé]; or. s someljejem [ssomeljêjem]; prid. someljejev [someljêjev-].

Pri pisno nepodomačeni obliki je govorjena oblika vedno preglašena, ker se osnova v govoru podaljšuje z j, v zapisu pa je dvojnica:

  •  premier [premjé], or. s premierom/premierem [spremjêjem]; prid. premierov/premierev [premjêjev-].

O posebnostih pri imenih s končnim nenaglašenim e glej poglavje »Daljšanje osnove z j pri prevzetih imenih in pisno nepodomačenih občnih besedah« (Glasovno-črkovne premene).

Govorno preglaševanje ob pisnih dvojnicah

Govorno preglaševanje ob pisnih dvojnicah poznajo francoska in angleška imena, ki daljšajo osnovo z j le v govoru. Njihova govorna osnova se končuje na samoglasnike á, é/e, í/i, ó, ú/u , njihova pisna osnova pa se končuje na soglasnik.

Jezik Imenovalnik Rodilnik Orodnik Pridevnik
fr. Jacquet [žaké] Jacqueta [žakêja] z Jacquetom/Jacquetem [zžakêjem] Jacquetov/Jacquetev [žakêjev-]
fr. François [fransu̯á] Françoisa [fransu̯ája] s Françoisom/Françoisem [sfransu̯ájem] Françoisov/Françoisev [fransu̯ájev-]
angl. Shaw [šó] Shawa [šója] s Shawom/Shawem [sšójem] Shawov/Shawev [šójev-]
fr. Diderot [didró] Diderota [didrója] z Diderotom/Diderotem [zdidrójem] Diderotov/Diderotev [didrójev-]
angl. Mathew [mêtju] Mathewa [mêtjuja] z Mathewom/Mathewem [zmêtjujem] Mathewov/Mathewev [mêtjujev-]

Pri francoskih imenih, katerih osnova se končuje na govorjeni r, ki je tudi zapisan, sledijo pa mu soglasniški nemi končaji, se preglaševanje uveljavlja le v primerih, ko osnovo daljšamo z j, npr.

  • fr. Flaubert [flobêr], or. s Flaubertom/Flaubertem [sflobêrjem]; prid. Flaubertov/Flaubertev [flobêrjev-] (nasproti or. s Flaubertom [sflobêrom]; prid. Flaubertov [flobêrov-]).

Tako še: Leclerc [leklêr], Ronsard [ronsár], Cendrars [sandrár] ...

O posebnostih pri imenih s končnim govorjenim r glej poglavje »Samostalniki na končni govorjeni r« v »Daljšanje osnove z j« (Glasovno-črkovne premene).