V poglavju Besedotvorni oris so obravnavani osnovni pojmi besedotvorja: kaj je besedotvorna podstava in kaj besedotvorno obrazilo, kateri procesi so vplivali na sodobno podobo besed in katere spremembe so aktivne pri besedotvorju še danes. Predstavljene so vrste tvorjenk s poudarkom na njihovem zapisovanju. V poglavju »Posebne vrste tvorjenk« so opisane tvorjenke zlasti iz lastnoimenskih podstav, tj. svojilni pridevniki z obrazili -ov/-ev ali -in, vrstni pridevniki z obrazilom -ski/-ški in tvorjenje prebivalskih imen.

Besedotvorje obravnava, kako so besede zgrajene, katere morfeme vsebujejo in kateri so vzorci za tvorjenje novih besed.

Proces tvorbe besede je mogoče opisati tako z vidika morfemskih sestavin besede in njenega osnovnega pomena, ki ga določa koren besede, kot tudi z vidika skladenjske podstave, katere sestavine se pretvorijo v besedotvorno podstavo in obrazila.

Prvi pristop pojasnjuje povezovanje tvorjenk v besedne družine (tudi če so pisno in glasovno spremenjene, npr. baba – babica – babičin). Drugi izhaja iz razlik med sestavinami skladenjske podstave, in sicer glede na to, katere postanejo besedotvorna podstava in katere se poobrazilijo (ta pristop omogoča npr. razlikovanje med izpeljankami iz predložne zveze – predpražnik (< tisti, ki je pred pragom) in sestavljenkami – predznak (< sprednji znak).

Koren, besedotvorna podstava in obrazila

Koren je predmetnopomenski morfem tako tvorjenih kot netvorjenih besed; skupen je vsem besedam iste besedne družine (brat, glav-, gled-, lep, pis-). Pri tvorjenih besedah je koren lahko enak besedotvorni podstavi, ki je tista sestavina skladenjske podstave, na katero dodajamo besedotvorna obrazila (brat-ec, glav-ica, bab-ica; po-gledati, pod-pis-ø; lep-o-pis-ø).

Koren dobimo, ko besedi odvzamemo morfeme s slovničnimi podatki, npr. končnico (glav-a). Končnica je spremenljivi del besede (glav-a, rod. glav-e); lahko je tudi ničta ali neizražena (mož-ø, rod. mož-a).

Skladenjska podstava tvorjenke je besedna zveza (tisto, ki je ob bregu), katere polnopomenske in nepolnopomenske sestavine so pretvorljive v besedotvorno podstavo; iz te nastane tvorjenka: obrežje (ob- -breg- -je). V primerjavi s pomensko razlago, ki jo podaja razlagalni slovar (svet ob reki, jezeru, morju), prinaša le za tvorjenko bistvene sestavine.

Posebna vrsta tvorjenk so sklopi, ki nastanejo, ko zaporedne besede govorne verige (zato govorna podstava) izgovarjamo in dojemamo kot eno besedo in jih tako tudi zapišemo.

Glede na mesto, kjer besedotvorni podstavi dodamo besedotvorno obrazilo, razlikujemo tri tipe obrazil:

priponsko (‑ica, -ski ...) stoji za podstavo,
predponsko (pre-, pod- ...) stoji pred podstavo,
medponsko (-o-, -e-) stoji med sestavinama podstave.

Z izrazom medponsko obrazilo in medpona ter predponsko obrazilo in predpona označujemo isti morfem (v besedi nadkuhar je nad- predponsko obrazilo in predpona, v besedi zobodravnik je -o- medponsko obrazilo in medpona).

Z izrazom priponsko obrazilo pa zajemamo dva morfema, in sicer besedotvornega in oblikoslovnega: v besedi glavica je -ica priponsko obrazilo, v katerem je -ic pripona, ‑a pa končnica.

Para izrazov predponsko obrazilo in predpona ter medponsko obrazilo in medpona nista prekrivna pri medponsko-priponskih zloženkah in predponsko-priponskih izpeljankah (izpeljanke iz predložne zveze), v katerih z izrazom medponsko-priponsko obrazilo zajemamo medpono in pripono (v besedi morjeplovec je -e- medpona, -ec pa pripona), z izrazom predponsko-priponsko obrazilo pa predpono in pripono (v besedi brezdomec je brez- predpona, -ec pa pripona).

V strokovni literaturi se za pripono uporablja izraz sufiks, za predpono izraz prefiks in medpono infiks.

Glede na to, kako sestavine skladenjske podstave pretvorimo v besedotvorno obrazilo in besedotvorno podstavo, razlikujemo različne vrste tvorjenk, in sicer

tvorjenke z enim ali dvema obraziloma (izpeljanke, sestavljenke, zloženke);
tvorjenke brez obrazil (sklopi, krni, sklopi s krni, prekrivanke).

Tvorjenke druge, tretje, četrte … stopnje so tiste, ki nastanejo iz že tvorjenih besed, npr. gledati > pogledati, spogledati se, spogledljiv, spogledljivec.

Prevzemanje iz drugih jezikov v slovenščino prinaša besede, katerih sestavine sčasoma prepoznamo kot korene in obrazila, tj. predpone (probiotik) in pripone (kanuist), ter podstavam podobne sestavine prevzetih zloženk, tj. afiksoide (biolog), ki imajo tvorno vlogo v novejših tvorjenkah (npr. biokmet, plečnikolog).

O afiksoidnih zloženkah glej poglavje »Zloženke« (Besedotvorni oris).

Pisne premene besedotvorne podstave in obrazil

V zgodovinskem razvoju jezika je zaradi razvojnih teženj in poenostavitev na stiku besedotvorne podstave in obrazil prišlo do glasovnih sprememb, ki se v sodobni slovenščini odražajo kot premene. Te premene so glasovno-pisne, zaradi njih pa obstajajo različice izvorno istih morfemov oziroma alomorfov, npr. otrok: otroček – otročji, ob priponskem obrazilu ‑ski tudi -ški. Premene pri tvorbi besed se pojavljajo tudi zaradi prilagoditve glasov v stiku, a so v slovenščini zaradi zgodovinsko-etimološkega pravopisnega načela le izjemoma zaznamovane tudi v zapisu.

Nekatere premene so zapletene, saj so posledica različnih zaporednih glasovnih sprememb, npr. pri tvorbi nekaterih svojilnih pridevnikov je prišlo najprej do jotacije, nato pa še do preglasa (bralec – bralčev). Posledica premen na morfemski meji ni vedno zgolj sprememba besedotvorne podstave, lahko pride tudi do novih (variantnih) priponskih obrazil, npr. -čan (< -ec + *-jan, npr. Medvode – Medvodčan), -ški (< -č-ski, npr. Kokra – kokrški) ipd.

Glej poglavje »Posebne skupine tvorjenk« oz. razdelke »Tvorjenje prebivalskih imen«, »Tvorjenje svojilnih pridevnikov«, »Tvorjenje pridevnikov z obrazilom -ski iz lastnih imen« (Besedotvorni oris).

Mehčanje ali palatalizacija

Mehčanje ali palatalizacija odraža praslovansko glasovno spremembo mehkonebnih soglasnikov. Pri prvi praslovanski palatalizaciji se soglasniki k, g, h in c spremenijo v č, ž, š in č, in sicer v položaju pred priponami na nekdanji sprednji samoglasnik.

k > č: otrok – otroček – otroče – otročji, volk – volčji, krik – kričav, mleko – mlečen – mleček
g > ž: sneg – snežec – snežen – snežka, bog – božec – božič – božji – enoboštvo, dolg – dolžina
h > š: kruh – krušni, muha – mušica, lenuh – lenuška, streha – strešen – ostrešje, smeh – smešen – nasmešek
c > č: sonce – sončen, slavec – slavčev, senca – senčnat, resnica – resničen

Za besedotvorje so v sodobni slovenščini pomembni zlasti rezultati t. i. prve praslovanske palatalizacije. Nekdanji sprednji samoglasnik je v sodobni slovenščini e in i ter v nekaterih primerih (tudi ničti) polglasnik.

Rezultati t. i. druge praslovanske palatalizacije so vidni v glagolskih velelniških oblikah (peči – peci, reči – reci, striči – strizi, vreči – vrzi) in – izjemoma – pri množinski obliki samostalnika otrok – otroci. Premene, ki so posledica delovanja t. i. tretje praslovanske palatalizacije, v besedotvorju srečujemo le redko, npr. kneginja – knez. Pogosteje so rezultati te glasovne spremembe vidni v korenu, npr. vz-klikniti – klicati, raz-tegniti – raztezati.

Po mehčanju izglasja besedotvorne podstave se glasovi č, š ali ž združijo z vzglasnim s v priponskih obrazilih -ski in -stvo, zato se pojavljajo zapisi: deviški, devištvo (< *devič‑stvo < devica); upošteva se tudi prilikovanje po zvenečnosti: kneštvo (< *knež‑stvo < kneg-), enoboštvo (< *bož‑stvo < bog).

Jotacija

Z izrazom jotacija poimenujemo spremembo soglasnikov pred priponami z nekdanjim vzglasnim glasom j – jota (npr. Loka – *Lok-jan > Ločan), tudi če je bil soglasnik j v izglasju besedotvorne podstave (npr. goniti – *gonj-en > gonjen). Jotacija je povzročila spremembo soglasnika, zlitje glasov ali vrivanje zvočnika l pri besedotvorju, pa tudi pri tvorbi pridevniških primerniških in deležniških oblik.

k, g, h > č, ž, š: Loka – Ločan, Breg – Brežan, vrag – vražji, drag – dražji, duh – duša, polh – polšji
t in d > č in j: usmrtiti – usmrčen, pitati – piča, roditi – rojen, rediti – reja
c, s, z > č, š, ž: lisica – lisičji, visok – višji – višava
n, r in l > nj, rj in lj: goniti – gonjen, umoriti – umorjen, voliti – voljen
p, b, m, v in f > plj, blj, mlj, vlj in flj: potopiti – potopljen, ljubiti – ljubljen, Vrba – Vrbljan, lomiti – lomljen, loviti – lovljen, škof – Škofljica

Pri pridevniških oblikah se v knjižnem jeziku za šumnik vriva zvočnik j: volk – volčji, knez – knežji; tudi pri primernikih: visok – višji, nizek – nižji, tih – tišji, drag – dražji.

Pri pridevnikih na -ok (visok, globok) in -ek (sladek, tanek) primernik tvorimo iz njihovega korena (vis-, glob-, slad-, tan-).

Rezultati jotacije so pri mehkonebnikih oz. velarih k, g, h enaki kot pri prvi praslovanski palatalizaciji.

O jotacijskih premenah tipa Vrba – Vrbljan, Ribno – Ribnjan pri tvorbi prebivalskih imen glej tudi poglavje »Tvorjenje prebivalskih imen« (Besedotvorni oris).

Prilikovanje ali asimilacija

Z izrazom prilikovanje (tudi priličenje) ali asimilacija označujemo spremembo glasu po načinu ali mestu izgovora zaradi približevanja drugemu bližnjemu glasu z enakim načinom in/ali mestom izgovora.

Premene, ki nastanejo zaradi prilikovanja po mestu izgovora, so večinoma tudi pisne, npr. prilagoditev sičnika šumevcu (s > š, z > ž) pred priponami ‑ček, ‑ek, ‑ič, ‑en in ‑ev, ki je po preglasu nastala iz -ov:

kos [kós] – košček [kóščək]
zvezek [zvézək] – zvežček [zvéščək], pasek [pásək] – pašček [páščək]
zvezek [zvézək] – zvežčič [zvéščič]
pesek [pésək] – peščen [peščén]
svizec [svízəc] – svižčev [svíščev‑], pisec [písəc] – piščev [píščev‑]

Med prilikovanje zvočnikov po mestu izgovora spada izgovor nosnika n v položaju pred ustničnikom b kot m (npr. priponsko obrazilo -ba), a premena se v pisavi odraža le pri starejših tvorjenkah, npr. braniti – obramba; hliniti – hlimba; shraniti – shramba; začiniti – začimba.

V prevzetih tvorjenkah je zapis predponskih različic im- namesto in-, kom- namesto kon-, sim- namesto sin- pred ustničnikoma p in b (tudi v in f) rezultat procesov v izvornem jeziku, npr. imperativ, kombinirati, simfonija, simbol. Izjemoma se je uveljavil zapis po izgovoru (z m) kot pisno podomačena dvojnična možnost pri bonbon/bombon, bonbonjera/bombonjera (< fr. bonbon).

Glasovnih premen, ki nastanejo zaradi prilikovanja nezvočnikov po zvenečnosti ob stiku besedotvorne podstave in priponskega obrazila (doberdobski [dọbərdópski], labodka [labótka]; izvršba [izvə̀ržba], prerokba [prerógba]), v pisavi ne označujemo. Izjema so premene zvenečnostnega para nezvočnikov z – s, in sicer:

pri zapisu predponskih glagolov, ko pred zvenečimi glasovi izgovarjamo in pišemo predpono z-, pred nezvenečimi pa s- (tudi ko nastane iz vz- in iz‑), npr. zdramiti se, zdrobiti, zjasniti, zdramiti – nasproti shoditi, spajati se, poskusiti;
pri zapisu nedoločnikov glagolov, kot so gristi (sed. grizem), lesti (sed. lezem), molsti (sed. molzem), vesti (sed. vezem), in nekaterih izpeljanih samostalnikov (lestev).

Podrobneje o aktivnih glasovnih premenah, npr. prilikovanju nezvočnikov po zvenečnosti in zvočnikov po mestu izgovora glej poglavji »Prilikovanje nezvočnikov po zvenečnosti«, »Prilikovanje zvočnikov po mestu izgovora« (Glasoslovni oris).

Različenje ali disimilacija

Z izrazom različenje ali disimilacija označujemo spremembo glasu po načinu ali mestu izgovora zaradi razlikovanja od drugega bližnjega glasu z enakim načinom in/ali mestom izgovora. Premene, ki nastanejo zaradi različenja, se večinoma odražajo tudi v zapisu, npr. predlog k se v položaju pred [k] ali [g] zapisuje kot h (h gozdu, h kovaču), in v tvorjenkah, npr. v sklopu hkrati (< *h krati).

O zapisovanju predloga k/h glej poglavje »Predlog k pred g in k« (Glasoslovni oris).

Različenje je povzročilo tudi onemitev prvega od dveh soglasnikov, ki sta izgovorno podobna, npr. pri besedotvornih podstavah na izglasna t ali d ter priponah na vzglasni s (bogat – bogastvo < *bogat-stvo, sosed – soseska < *sosed-ska, gospod – gosposki < *gospod-ski).

Različenje v primerjavi s prilikovanjem ni dosledno uresničeno, zato lahko v sodobnem knjižnem jeziku srečujemo oblike, pri katerih je različenje uresničeno (soseska), in oblike, pri katerih ni uresničeno (sosedski). Razlike so povezane s starostjo tvorjenk.

Premene pri sodobnih tvorjenkah

Pri sodobnih tvorjenkah, tudi pri tistih, ki jih tvorimo iz prevzetih besed, nekatere glasovne premene niso več aktivne, a se besedotvorna podstava in obrazila lahko spreminjajo po analogiji z obstoječimi besedami, npr. tako kot pri sneg – snežen tudi katalog – kataložen. Vse te premene so glasovno-pisne.

Iz mlajših prevzetih besed, katerih besedotvorna podstava se konča na g ali h (npr. žoga, saga, droga, figa, psiha, monarh ipd.), tvorimo pridevnike ali manjšalnice s priponami, pri katerih je premena izglasja podstave pričakovana, a se ne uresničuje vedno (monarhičen, psihičen; figica).

Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -en (-ni)

Pri pridevniških izpeljankah s priponskim obrazilom -en (v določni obliki in pri vrstnih pridevnikih -ni) je izkazana premena, če se besedotvorna podstava končuje na k ali c, v redkih primerih tudi g:

k – č: butik – butičen/butični; hektika – hektičen; riziko – rizičen/rizični; elektrika – električen/električni; plastika – plastičen/plastični; barok – baročen/baročni
c – č: kamilica – kamilični; celica – celični
g – ž: katalog – kataložni; pridiga – pridižni

Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -ica

Pri tvorbi izpeljank s priponskim obrazilom -ica se mehčanje ne uresničuje več dosledno (slika – slikica/sličica) ali pa sploh ne (žoga – žogica). Pri nekaterih dvojnicah s premeno ali brez nje prihaja do pomenske specializacije, npr.

g – ž: knjigica ‘majhna knjiga’ – knjižica ‘vrsta evidenčnega lista’, npr. cepilna, hranilna, čekovna knjižica; nogica [nôgica] ‘majhna noga’ – nožica [nožíca] ‘pri žuželkah’, ekspresivno ali v otroškem govoru tudi ‘majhna noga’
h – š: muhica [múhica] ‘majhna muha’ – mušica [mušíca] ‘muhi podobna žuželka’; strehica ‘majhna streha’ – strešica ‘ločevalno znamenje’
k – č: rokica [rôkica] ‘majhna roka’ – ročica [ročíca] ‘del stroja ali naprave za vrtenje’

Posebnost

Pri manjšalnicah, tvorjenih s priponskim obrazilom -ica (in -ka) iz besedotvorne podstave muc- in imenske Mic-, se premena c – č ne uresničuje: muca – mucica/mucka; Mica – Micica/Micka. Dosledno pa je uresničena pri besedotvornih podstavah rac-, ptic-, ovc-, tic-, npr. raca – račica/račka, ptica – ptičica/ptička, ovca – ovčica/ovčka.

Premene pri izpeljankah s priponskima obraziloma -ec in -ek

Pri tvorbi izpeljank s priponskima obraziloma -ec in -ek se mehčanje ne uresničuje več dosledno (grah – grahek/grašek, breg – bregec/brežec, krog – krogec/krožec) ali se sploh ne (namig – namigec, blog – blogec, pavliha – pavlihec, blok – blokec, trik – trikec).

Premena c – č se uresničuje zlasti pri manjšalnicah na -ek iz samostalnikov srednjega spola na -ce, ob tem se spremeni tudi spol: sonce – sonček, jajce – jajček.

Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -ji

Premene pri novejših tvorjenkah s pridevniškim priponskim obrazilom -ji, ki izraža vrstnost, so pri mlajših prevzetih besedah, ki označujejo živalske vrste, in izpeljankah iz njih redke (jastog – jastožji, ostriga – ostrižji) ali pa se sploh ne uresničujejo (gams – gamsji, los – losji, šimpanz – šimpanzji).

V strokovnem jeziku se pojavlja premena pri izražanju vrstnosti iz živalskih poimenovanj, npr. kozorog – kozorožji (lovstvo) ob kozorogovski; ščurek – ščurčji, čuk – čučji; sesalec – sesalčji (biologija, zoologija) ob sesalski; glodalec – glodalčji (biologija, zoologija) ob glodalski.

Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -in

Besedotvorna podstava na c iz samostalnikov ženskega spola, tvorjenih s priponskim obrazilom -ica (in -ca, ki je nastalo iz -ica), se dosledno premenjuje pri pridevniških izpeljankah s priponskim obrazilom -in.

-ica: babica – babičin, kraljica – kraljičin, Dragica – Dragičin, Stupica – Stupičin, Trnuljčica – Trnuljčičin, Sneguljčica – Sneguljčičin
-ca: Marjanca – Marjančin, Polonca – Polončin, Mojca – Mojčin, Jerca – Jerčin, Manca – Mančin, Kobilca – Kobilčin, Jurca – Jurčin, Makalonca – Makalončin

Posebnost

Pri pridevnikih s priponskim obrazilom -in, tvorjenih iz besedotvornih podstav muc-, rac-, ptic-, ovc-, tic-, se premena c – č ne uresničuje: muca – mucin, raca – racin, ptica – pticin, ovca – ovcin, tica – ticin. Enako do premene ne prihaja pri večini lastnih imen s priponskim obrazilom -ca, npr. osebnih (Mica – Micin, Pepca – Pepcin) ali zemljepisnih (Peca – Pecin, Lisca – Liscin).

Premene pri izpeljankah s priponskima obraziloma -ski in -stvo

Če se besedotvorna podstava končuje na izglasne soglasnike k, g, h, č, ž, š, c, z in s, se ti ob stiku s priponskim obrazilom -ski ali -stvo spremenijo – s priponskim s se združijo v š:

k + s > š: podjetnik – podjetniški, podjetništvo; Kamnik – kamniški; Vrhnika – vrhniški
g + s > š: strateg – strateški; treking – trekinški; miting – mitinški; Draga – draški; Log – loški
h + s > š: potepuh – potepuški, potepuštvo; Suha – suški; Zavrh – završki
č + s > š: berač – beraški; Grič – griški; Črnuče – črnuški
ž + s > š: mož – moški, moštvo; Anglež – angleški; Nadiža – nadiški; Križ – kriški
š + s > š: tovariš – tovariški, tovarištvo; Dražgoše – dražgoški
c + s > š: Bric – briški; Črmošnjice – črmošnjiški
z + s > š: vitez – viteški, viteštvo; Hotiza – hotiški; Laze – laški
s + s > š: kras – kraški; Bilčovs – bilčovški

Posebnosti

O »novem« priponskem obrazilu -ški govorimo, ko se to dodaja nekaterim besedotvornim podstavam, pri katerih ga glede na izglasje ne pričakujemo, npr. Sora – sorški (Sorško polje), Kokra – kokrški/kokrski (Kokrško/Kokrsko sedlo).
Priponsko obrazilo -čki se je uveljavilo večinoma v večbesednih imenih za zemljepisne pojave na področjih, na katerih je pridevniška oblika s -čki narečno uresničena. V sodobnem jeziku se ohranja
- v zemljepisnih imenih, npr. Lučki Dedec (< Luče), Mučka bistrica (< Muta), Zadrečka dolina (< Dreta), Žička kartuzija (< Žiče);
- v občnoimenskih pridevnikih, ki so enaki kot izpridevniška imena, na katera se nanašajo, npr. Goričko – gorički.

Podrobneje o posebnostih pri izpeljavi izlastnoimenskih pridevnikov s priponskim obrazilom -ski in tvorbi iz prevzetih imen glej poglavje »Tvorjenje pridevnikov s priponskim obrazilom -ski iz lastnih imen« (Besedotvorni oris).

Premene zaradi preglasa

Zaradi preglasa (premene samoglasnika o s samoglasnikom e za soglasniki c, j, č, ž, š in dž) prihaja do premene obrazil, in sicer

namesto priponskega obrazila -ov uporabljamo -ev pri pridevniških izpeljankah s svojilnim in vrstnim pomenom (mož – možev, Jurij – Jurijev; zidar – zidarjev, STA – STA-jev; Gorenje – Gorenjev, korenje – korenjev; jelša – jelšev, češnja – češnjev; apartma – apartmajev, karite – karitejev, kivi – kivijev, kanu – kanujev);
namesto medpone o uporabljamo medpono e pri zloženkah s prvo sestavino besedotvorne podstave moškega in srednjega spola, npr. jajcevod, življenjepis, žolčevod, licemeren.

Soglasnik c se v izglasju besedotvorne podstave samostalnikov moškega spola navadno premenjuje s č: stric – stričev, Škufca – Škufčev.

Posebnosti

Preglas se ne uresničuje pri medponi zloženk, pri katerih je prva sestavina besedotvorne podstave ženskega spola in ima končnico -a, npr. ki ljubi resnico, pravico – resnicoljub, pravicoljuben; ki peče pico – picopek.
Preglaševanje je redko ali pa ga opuščamo pri samostalnikih na končni -co (bajaco; Aco, Braco, Joco ipd.); povsem opuščamo tudi premeno c – č: bajaco – bajacov, Aco – Acov.

V manj formalnih knjižnojezikovnih položajih in pogovornem jeziku se pri nekaterih pogovornih in klicnih oblikah imen (bruc, Rac) premena c – č opušča, npr. bruc – brucev, redko bručev (manj formalno brucov); Rac – Racev, redko Račev (manj formalno Racov).

Glasovna premena samoglasnika o z e se izkazuje tudi pri

glagolskem besedotvorju (-eva namesto -ova: napolnjevati, prijateljevati);
sklanjanju, in sicer pri samostalnikih moškega in srednjega spola s končnicami ‑em (s stricem; s soncem), ‑ema (stricema; soncema) in ‑ev (stricev).

O premenah besedotvorne podstave pri slovenskih besedah in prevzetih imenih zaradi preglasa glej poglavje »Preglas«, »Splošno« (Glasovno-črkovne premene) in »Tvorjenje svojilnih pridevnikov« (Besedotvorni oris).

O izjemah pri preglaševanju glej poglavje »Samostalniki na končne govorjene co, jo, čo, žo, šo in džo« (Glasovno-črkovne premene).

Premene besedotvorne podstave zaradi polglasnika

Ohranjanje korenskega polglasnika je odvisno od obrazila, in sicer

polglasnik ne izpade, če se pripona začne na soglasnik, tj. pri izpeljankah s priponskimi obrazili -ce, -(č)an, ‑ček, ‑ka; ‑ji, ‑ni, ‑ski;
polglasnik izpada, če se pripona začne na samoglasnik, tj. pri izpeljankah s priponskimi obrazili ‑ar, ‑ec, -ica, -ič, ‑en, ‑ov/‑ev, ‑in in pri zloženkah (zaradi medpone).

Vzorec pregibanja		I Obrazilo na soglasnik	II Obrazilo na samoglasnik
imenovalnik	rodilnik ednine	-ca, -ce, -ski …	-ov, -ev, -ič, -ica, -en-o-/-e- ...
pesem [pésǝm]	pesmi [pésmi]	pesemski [pésǝmski]	pesmica [pésmica] pesmotvorec [pesmotvórǝc]
imenovalnik	rodilnik množine	-ček, -ski …	-ov, -ev, -ič, -ica, -en-o-/-e- ...
pismo [písmo]	pisem [písǝm]	pisemski [písǝmski] pisemce [písǝmce]	pismen [písmǝn] pismonoša [pismonóša]

Pri tvorbi novih besed je pri določanju besedotvorne podstave tvorjenk treba upoštevati tudi fonotaktična pravila. Fonotaktična pravila določajo mogoče kombinacije glasov (fonemov) v določenem jeziku (tako z vidika zloga kot tudi besednega vzglasja in izglasja). Vsak jezik ima lastna fonotaktična pravila.

O zaporedju glasov v slovenskem zlogu glej poglavje »Samoglasniki kot nosilci zloga in lestvica zvočnosti« (Glasoslovni oris).

Za podrobno razlago obstojnosti polglasnika glede na izbiro priponskega obrazila glej poglavje »Neobstojni samoglasniki in spreminjanje osnove« (Glasovno-črkovne premene).

Besedotvorna podstava pri samostalnikih, ki pri sklanjanju krajšajo osnovo

Če je pri sklanjanju samostalnika z ničto končnico v imenovalniku osnova skrajšana zaradi neobstojnega samoglasnika, je besedotvorna podstava tvorjenke

enaka rodilniški osnovi, kadar je tvorjenka zloženka z medpono ali izpeljanka s priponskim obrazilom na vzglasni samoglasnik, npr. ‑ar, ‑ec, -ica, -ič; ‑en, ‑ov/‑ev, ‑in:
- boben [bóbən], rod. bobna [bóbna] – bobnar [bóbnar], bobnič [bóbnič]
- pesem [pésǝm], rod. pesmi [pésmi] – pesmica [pésmica]; pesmotvorec [pesmotvórǝc]
- nem. Diesel [dízǝl], rod. Diesla [dízla] – Dieslov [dízlov-]
- angl. Owen [ôvǝn], rod. Owna [ôu̯na] – Ownov [ôu̯nov-]
enaka imenovalniški osnovi, kadar je tvorjenka izpeljanka s priponskim obrazilom na vzglasni soglasnik, npr. -ce, ‑(č)an, ‑ček, ‑ka; ‑ji, ‑ni, ‑ski:
- boben [bóbən] – bobenček [bóbǝnčǝk], bobenski [bóbǝnski]
- pesem [pésǝm] – pesemski [pésǝmski], star. pesemca [pésǝmca]
- nem. Diesel [dízǝl] – dieselski [dízǝlski]

Črka ⟨r⟩ v medsoglasniškem položaju že označuje glasovni sklop [ǝr], zato v izpeljankah s priponskim obrazilom na vzglasni soglasnik izgovorjenega polglasnika ne zapisujemo s črko ⟨e⟩, čeprav ga izgovarjamo: Koper [kópǝr] – koprski [kópǝrski]; angl. Manchester [mênčestǝr] – manchestrski [mênčestǝrski].

Besedotvorna podstava tvorjenke je v zapisu vedno enaka (vetr-), vendar jo (glede na to, ali se obrazilo začne s soglasnikom ali s samoglasnikom) izgovarjamo na dva različna načina, npr. vetrni [vé.tər.ni], vetrček [vé.tər.čək] nasproti vetrič [vé.trič], vetrobran [vé.tro.brán].

Besedotvorna podstava pri samostalnikih, pri katerih se v osnovo vriva neobstojni samoglasnik

Če se pri sklanjanju samostalnikov s končnico -a ali -o (v množini -e) za soglasniškim sklopom (bakla, ladja, pismo, Dravlje) v osnovo rodilnika dvojine ali množine vriva neobstojni samoglasnik (bakel, pisem, ladij, Dravelj), je besedotvorna podstava tvorjenke

enaka rodilniški (množinski) osnovi, kadar je tvorjenka izpeljanka s priponskim obrazilom na vzglasni soglasnik, npr. -ce, ‑(č)an, ‑ček, ‑ka; ‑ji, ‑ni, ‑ski:
- pismo [písmo], rod. mn. pisem [písǝm] – pisemce [písǝmce], pisemski [písǝmski]
- ladja [ládja], rod. mn. ladij [ládij] – ladijski [ládijski]
- Dravlje [dráu̯lje] ž. mn., rod. Dravelj [drávǝl'] – draveljski [drávǝl'ski]
- it. Etna [étna] – etenski [étǝnski]
- bos. Tuzla [túzla] – tuzelski [túzǝlski], Tuzelčan [túzǝlčan]
enaka imenovalniški osnovi, kadar je tvorjenka zloženka z medpono ali izpeljanka s priponskim obrazilom na vzglasni samoglasnik, npr. ‑ar, ‑ec, -ica, -ič; ‑en, ‑ov/‑ev, ‑in:
- pismo [písmo] – pismen [písmen], pismonoša [pismonóša]
- ladja [ládja] – ladjar [ladjár], ladjin [ládjin]

Črka ⟨r⟩ v medsoglasniškem položaju (v izpeljankah s priponskim obrazilom na vzglasni soglasnik, npr. -ski, -ni, -ček) že označuje glasovni sklop [ǝr], zato v tvorjenkah izgovorjenega polglasnika ne zapisujemo s črko ⟨e⟩, čeprav ga izgovarjamo: Istra [í.stra] – istrski [í.stǝr.ski], Istran [i.strán].

Besedotvorna podstava tvorjenke je v zapisu vedno enaka (jadr-), vendar jo izgovarjamo na dva različna načina, npr. jadrni [já.dǝr.ni] nasproti jadrati [já.dra.ti].

O izpadanju in vrivanju polglasnika (in samoglasnika i) v besedotvorno podstavo v odvisnosti od pripone glej poglavje »Neobstojni samoglasniki in spreminjanje osnove« (Glasovno-črkovne premene).

Vrste tvorjenk

Izpeljanke

Nastanek in vrste izpeljank

Izpeljanka nastane, ko eno sestavino skladenjske podstave spremenimo v besedotvorno podstavo, drugo v priponsko obrazilo: tisti, ki piše – pisec (< pis- -ec); majhna glava – glavica (< glav- ‑ica); tista, ki je črna – črnica (< črn- ‑ica); tak, ki je v zvezi s Slovenijo – slovenski (< sloven- -ski); tisti, ki je v zvezi z lepoto – lepotec (< lepot- -ec); biti vrtnar – vrtnariti (< vrtnar- -iti), npr.

pisec, glavica, novost, bogastvo, črnica, lepotec; celični, bratov, lisičji, slovenski; prijateljevati, stopicati, vrtnariti; drugič, strahoma.

Predponsko-priponske izpeljanke ali izpeljanke iz predložne zveze so posebna vrsta izpeljank z dvema obraziloma – ob priponi imajo tudi predpono, ki je poobraziljeni predlog iz skladenjske podstave: tisti, kar je pred pragom – predpražnik (< pred- -prag- -nik); tista, ki je do kolen – dokolenka (< do- -kolen- -ka); tak, ki je brez rok – brezrok (< brez- -rok- -ø), npr.

brezdomec, dokolenka, čezoceanka, nadstrešek, podnožje, podstrešje, obzidje, predpust; brezrok.

Posebnosti

1. Samostalniške izpeljanke iz predložne zveze z lastnim imenom pišemo z veliko začetnico le, če so tudi same zemljepisna imena. V teh primerih se veliko začetnico s podstavnega lastnega imena prenese na predpono, npr. Podsabotin (< tisto, kar je pod Sabotinom), Zasavje (< tisto, kar je za Savo), Prekmurje (< tisto, kar je prek Mure).

Veliko zemljepisnih lastnih imen s priponskim obrazilom -je, ki so pomensko motivirana z lego na obrečnih območjih, je tvorjenih iz predložnih zvez (Obsotelje, Podravje, Prekmurje, Zasavje, Porurje, Povolžje ...); iz njih izpeljujemo nadaljnje pridevniške izpeljanke s priponskim obrazilom -ski (obsotelski, podravski, prekmurski, zasavski, porurski, povolški ...).

2. Dvojnice pri izpeljankah s priponskim obrazilom -(l)ec/-(v)ec

Pri izglagolskih izpeljankah s pomenom vršilca dejanja, ki so tvorjene iz besedotvornih podstav z izglasnim -l ali -lj, so v preteklosti namesto priponskih obrazil -‍(al)‍ec in -‍(il)ec priporočali njihove različice ‍-(av)‍ec in -‍(iv)ec, danes pa v knjižnem jeziku uporabljamo obe možnosti, npr.
• l – v: deliti – delilec/delivec; seliti – selilec/selivec; voliti – volilec/volivec
• lj – v: pošiljati – pošiljalec/pošiljavec; sestavljati – sestavljalec/sestavljavec; upravljati – upravljalec/upravljavec

Enako velja tudi za pisanje prvo- in drugostopenjskih izpeljank iz teh tvorjenk:
• -‍ka: volilka/volivka; sestavljalka/sestavljavka
• -ski: volilski/volivski; sestavljalski/sestavljavski
• -‍ev: volilčev/volivčev; sestavljalčev/sestavljavčev
• -‍in: volilkin/volivkin; sestavljalkin/sestavljavkin

Nekatere tovrstne tvorjenke imajo dvojnice, izpeljane iz pridevnika, npr. blebetati – blebetalec proti blebetav – blebetavec; glodati – glodalec nasproti glodav – glodavec; zijati – zijalka nasproti zijav – zijavka.

Dvojnice se pojavljajo tudi pri izglagolskih samostalnikih na -(a)lo in -(i)lo, npr. gnojilo/gnojivo, hranilo/hranivo. Pri nekaterih lahko prihaja tudi do pomenskih razlik, npr. mazivo – mazilo; cepivo – cepilo.

Podatki o pomenskih razlikah in prednostnih dvojnicah glede na uveljavljenost v rabi so podani v slovarjih knjižnega jezika.

O vrivanju polglasnika, zapisanega z e, v besedotvorno podstavo (Sotla – Obsotelje – obsotelski) glej poglavje »Polglasnik v zvezi soglasnika in črkovnih sklopov ⟨lj⟩ ali ⟨nj⟩« (Glasovno-črkovne premene).

Izpeljanke po enakih načelih tvorimo tudi iz (pisno nepodomačenih) prevzetih besed (ki jih lahko tudi podomačimo); besedotvorni podstavi glede na pomen tvorjenke dodajamo tako domača kot tudi prevzeta priponska obrazila:

jazz > jazzist, jazzovski – džez > džezist, džezovski
Nietzsche > Nietzschejev; nietzschejanec/ničejanec, nietzschejanka/ničejanka, nietzschejanski/ničejanski, nietzschejanstvo/ničejanstvo
Marx > Marxov; marksizem, marksist, marksistka, marksističen

V preteklosti smo skupaj z besedo prevzeli tudi nekatere pripone, ki so v slovenščini postale tvorna jezikovna sredstva. Z njimi tvorimo nove izpeljanke tudi iz neprevzetih besedotvornih podstav, ki imajo različno stopnjo zaznamovanosti; nekatere take tvorjenke so stilno zaznamovane ali jih uporabljamo le v manj formalnih okoliščinah oz. pogovornem jeziku, npr.

-izem: starizem, mačizem, kretenizem, huliganizem, vampirizem; našizem
-ijada: univerzijada, salamijada, bogračijada, bučijada; polomijada
-ist: slovenist, starist, skiroist, alarmist
-ant: diplomant, projektant, prevarant; zabušant, zajebant
-er: žurer, rekorder, pavzer; kritizer, privatizer, šminker
-ar (kadar besedotvorna podstava ni glagolska): metuljar, tartufar; makadamkar, hrčkar, kapucar
-ija: kmetija, bogatija; polharija
-aš: bogataš, nogometaš; pokeraš

O izpeljavi pridevnikov na -ski glej poglavje »Tvorjenje pridevnikov s priponskim obrazilom -ski iz lastnih imen« (Besedotvorni oris).

O izpeljavi prebivalskih imenih glej poglavje »Tvorjenje prebivalskih imen« (Besedotvorni oris).

O izpeljavi svojilnih pridevnikov glej poglavje »Tvorjenje svojilnih pridevnikov« (Besedotvorni oris).

Naglaševanje izpeljank

Izpeljanke imajo eno naglasno mesto ne glede na vrsto oz. število obrazilnih morfemov. Naglas je lahko na osnovi ali na obrazilu:

pisec [písəc], pisati [pisáti/písati], glavica [glávica];
predpražnik [pretprážnik], Obsotelje [opsótəlje]; dokolenka [dokolénka].

Posebnosti

Nekatera priponska obrazila so vedno naglašena, pri samostalniku npr. -ač (nosač [nosáč]), -in (potepin [potepín]), -išče (semenišče [semeníšče]).
Izpeljanke druge ali tretje stopnje imajo tudi po več naglasov, če so izpeljane iz besed z več naglasi (npr. iz zloženk in sestavljenk): prednaročniški [prèdnaročníški], nepristranskost [nèpristránskost], sedemdnevnik [sédəmdnéu̯nik], starocerkvenaslovanščina [stárocerkvénaslovánščina] ...

Pisanje izpeljank skupaj ali narazen

Izpeljanke pišemo skupaj. Če so tvorjene iz besednih zvez ali večbesednih lastnih imen ali z nesamostojnimi deli, je njihov zapis odvisen od priponskega obrazila in pravopisnega dogovora, npr. vrstni pridevniki in prebivalska imena se zapisujejo kot enobesedne tvorjenke: novogoriški, Novogoričan (< Nova Gorica).

Skupaj pišemo izpeljanke iz predložne zveze, ki so besednovrstno prislovi. Od podstavnih predložnih zvez, v katerih nastopajo besede v sodobni oblikoslovni podobi, se razlikujejo po priponskem obrazilu in pomenu tvorjenke, npr. docela ‘popolnoma’ – (ljubezen) do celega (sveta); sčasoma ‘polagoma, počasi’ – (držati korak) s časom.

O prislovih, ki so tvorjeni iz predložne zveze brez priponskega obrazila (natanko, popoldne, odspodaj, napol) in so besedotvorno sklopi, glej poglavje »Sklopi« (Besedotvorni oris).

Pridevniške izpeljanke iz prevzetih osebnih in redkih stvarnih imen, ki imajo tudi nesamostojne sestavine, npr. van Gogh, da Vinci; Fra Angelico, ibn Saud; Al Kaida, pišemo

narazen, če so tvorjene s priponskim obrazilom -ov/-ev: van Goghov (< van Gogh), da Vincijev (< da Vinci), Fra Angelicov (< Fra Angelico), ibn Saudov (< ibn Saud), Al Kaidin (< Al Kaida);
skupaj pa, če so tvorjene s priponskim obrazilom -ski: vangoghovski (< van Gogh), alkaidovski (< Al Kaida).

Posebnosti

Pri daljnoazijskih osebnih imenih je zaporedje imena in priimka zamenjano, pridevnike tvorimo tako, da priponsko obrazilo dodajamo zadnji sestavini, npr. kit. Liu Xiaobojev (< Liu Xiaobo), kor. Kim Dae Jungov (< Kim Dae Jung).
Narazen so pisani npr. svojilni pridevniki iz nekaterih stvarnih imen z nesamostojnimi in nesklonljivimi sestavinami: Pop TV-jev (< Pop TV).

O pisanju izpeljank, ki so tvorjene iz večbesednih imen, glej poglavje »Posebne skupine tvorjenk« (Besedotvorni oris).

O pisanju začetnice pridevnikov, ki so izpeljani iz večbesednih imen, glej poglavje »Pridevniki iz lastnih imen« (Velika in mala začetnica).

Sestavljenke

Nastanek sestavljenk

Sestavljenka nastane iz dveh polnopomenskih sestavin skladenjske podstave tako, da jedrno sestavino pretvorimo v besedotvorno podstavo, drugo pa v pomensko ustrezno predponsko obrazilo: višji poročnik – nadporočnik (< nad- poročnik), spodnja rast – podrast (< pod- rast), nasprotni učinek – protiučinek (< proti- učinek), stara domovina – pradomovina (< pra- domovina), npr.

nadprt, Neslovenec, sovoditelj; nadštevilčen, nadpovprečen, neprijazen, prelep, sonožen; izpogajati, prednaročiti, preplastiti, privijačiti.

Sestavljenke pogosto prevzemamo iz drugih jezikov (anticiklon, kohabitacija, postmoderna, prokrastinacija). V procesu prevzemanja predpone postanejo pomensko prepoznavne in tvorbeno sredstvo tudi v slovenščini. Pri tvorjenju novih sestavljenk zlasti v splošni rabi namesto tujih predpon uporabljamo domače, če obstajajo, npr. anticepilec > proticepilec. Prevzete tvorjenke tudi v celoti prevajamo, npr. amorfen – brezobličen, subkontinent – podcelina, vicešampion – podprvak.

V nekaterih prevzetih sestavljenkah prevajamo le predpono, npr.

a- (amorala) – ne- (nemorala)
anti- (antidemokracija) – proti- (protidemokracija)
kontra- (kontrarevolucija) – proti- (protirevolucija)
sub- (substandard) – pod- (podstandard)
sur- (surrealizem) – nad- (nadrealizem)

Sestavljenk ne smemo zamenjevati s predponsko-priponskimi izpeljankami (oz. izpeljankami iz predložne zveze) (predpražnik < tisti, ki je pred pragom). Glej poglavje »Izpeljanke« (Besedotvorni oris).

O prenosu velike začetnice s podstavnega imena na predpono (npr. Neevropejec) glej poglavje »Prebivalska imena« (Velika in mala začetnica).

Naglaševanje sestavljenk

Sestavljenke imajo večinoma dva naglasa: protiučinek [prótiučínək], pradomovina [prádomovína], sonožen [sònóžən], prednaročiti [prèdnaročíti]. Redkeje je naglas le na jedrni sestavini skladenjske podstave (prelep [prelép], neumen [neúmən]), še zlasti, če se tvorjenosti ne zavedamo več.

Tvorjenke s predponskima ne- (neumen) in brez- (brezstičen) imajo v skladenjski podstavi zanikano lastnost (tak, ki ni umen; tak, ki ni stičen) ali zanikano glagolsko dejanje (tak, ki ne ume; tak, ki se ne stika), iz česar izhajajo tudi razlike v številu naglasnih mest (neumen [nèúmən/neúmən]).

Pisanje sestavljenk skupaj ali narazen

Sestavljenke pišemo skupaj.

Sestavljenke (v nasprotju z angleščino) v slovenščini pišemo brez vezaja (postmarksizem), predpone po možnosti, če niso že ustaljene, tudi prevajamo (protistresen, podiplomski). Napačni zapisi se pojavljajo zlasti pri prevzemanju iz angleščine, kjer so sestavljenke zapisane tudi z vezajem zaradi lažjega branja in prepoznavnosti podstave (angl. co-occurring, re-enter, pre-existing, anti-stress, post‑graduate) ali začetnice (angl. post-Marxism).

Zloženke

Nastanek in vrste zloženk

Zloženke nastanejo, ko dve ali več polnopomenskih sestavin iz besedotvorne podstave povežemo z medponskim obrazilom, pri tem pa (upoštevajoč skladenjsko-pomensko razmerje med sestavinami podstave) razlikujemo dva različna tipa zloženk – podredne in priredne.

Kadar zloženka nastane iz skladenjsko podredne zveze oziroma se nanaša na podredno zvezo (npr. socialna ekonomija, pravna informacija), govorimo o podredni pridevniški zloženki: socialnoekonomski, pravnoinformacijski. Če pa zloženka nastane iz skladenjsko priredne zveze (socialni in ekonomski, pravo in informatika), govorimo o priredni pridevniški zloženki, ki jo pišemo z vmesnim vezajem: socialno-ekonomski, pravno-informacijski.

Podredne zloženke

Pri podrednih zloženkah so sestavine besedotvorne podstave v podrednem razmerju, ki je izraženo na različne načine, npr. zdravnik za zobe – zobozdravnik (< zob- -o- -zdravnik); tisto, da je en um – enoumje (< en- -o- um- -je); tak, ki tvori narod – narodotvoren (< narod- -o- -tvor- -en); tisti, ki vodi strelo – strelovod (< strel- -o- -vod- -ø).

Glede na obrazilo podredne zloženke delimo na

medponske zloženke:
- z medpono -o- ali -e-, npr. zobozdravnik, risoroman, blagostanje, sivozelen, šoloobvezen, klečeplaziti
- z ničto (ali neizraženo) medpono, npr. generalmajor; pri zloženkah z velelniško obliko glagola v prvi sestavini, npr. kažipot, klativitez, cvilimož
medponsko-priponske zloženke:
- z medpono -o- ali -e- in pripono, npr. morjeplovec, vročekrven, gostoljubje, kulturnopolitičen, javnozdravstven, dolgoveziti
- z medpono -o- ali -e- in ničto (ali neizraženo) pripono, npr. črkopis, strelovod, rjavook

O pisanju pridevnikov s prislovno sestavino (sivozelen, temnordeč) kot besednih zvez (sivo zelen, temno rdeč) glej poglavje »Pisanje podrednih pridevniških zloženk« (Besedotvorni oris).

Posebnost

Zloženke s števnikom v prvem delu, ki so tvorjene na različne načine – z izraženo ali neizraženo medpono (enodejanka, desetleten, enajstmetrovka, tisočkrat, polčas), se razlikujejo od števniških sklopov, pri katerih je števnik v obeh sestavinah tvorjenke (dvaindvajset), in izpeljank iz njih (dvaindvajsetič).

O premeni medpone o v e zaradi preglasa (jajcevod, življenjepis ter srcelom nasproti picopek) glej poglavje »Premene zaradi preglasa« (Besedotvorni oris).

Priredne zloženke

Pri prirednih zloženkah so sestavine skladenjske podstave v prirednem razmerju in povezane z veznikom in, besedotvorno pa je sestavina pred vezajem prilagojena zlaganju z medpono, npr. bel in moder in rdeč – belo-modro-rdeča zastava (< bel- -o- -modr- -o- -rdeč), kamniški in savinjski – Kamniško-Savinjske Alpe (< kamnišk- -o- -savinjski), srbsko-hrvaški (< srbsk- -o- -hrvaški), baltsko-slovanski (< baltsk- -o- slovanski), radijski in televizijski – radijsko-televizijski (< radijsk- -o- ‑televizijski).

Priredne zloženke glede na zapis delimo na

zloženke, zapisane z vezajem: belo-rdeči; slovensko-hrvaški, belo-modro-rdeč, bralno-pisalen, javno-zaseben, hladilno-zamrzovalen, varnostno-obveščevalen; in
vezalne zloženke, zapisane brez vezaja, pri katerih je prva sestavina okrnjena in morfemsko prilagojena zlaganju, npr. srbski in hrvaški – srbohrvaški, (na)kup in prodaja – kupoprodaja, baltski in slovanski – baltoslovanski, radijski in televizijski – radiotelevizijski.

Zamenljivost zaporedja sestavin v priredni zloženki, zapisani z vezajem, je odvisna od besedne zveze v skladenjski podstavi, npr. slovensko-hrvaška ali hrvaško-slovenska meja, toda slovensko-angleški slovar ‘slovenski in angleški s slovenskim izhodiščem’ in angleško-slovenski slovar ‘angleški in slovenski z angleškim izhodiščem’. Pri nekaterih zloženkah je vrstni red navajanja bolj ustaljen (npr. črno-bel), pri drugih spet vezan na navajanje zaporedja (npr. zaporedje barv v zastavi: belo-modro-rdeča zastava).

Nekdanje ime Češkoslovaška bi moralo biti zapisano z vezajem (Češko-Slovaška), saj je šlo za državno tvorbo dveh enakovrednih dežel – danes Češke in Slovaške – a je bila tudi v mednarodnem okolju raba neenotna, pojavljala pa se je tudi manj ustrezna oblika Čehoslovaška, katere prva podstavna sestavina ni bila zemljepisno, temveč prebivalsko ime.

Dvojna imena in poimenovanja niso tvorjenke, ampak z vezajem povezane enote, najpogosteje dve, ki ohranjata vse lastnosti samostojnih besed, saj morfemsko nista spremenjeni (akvarij-terarij). Zaradi zapisa z vezajem se razlikujejo od podredno povezanih skladenjskih zvez, npr. zdravnik specialist v pomenu ‘zdravnik, ki je specialist’; država članica v pomenu ‘država, ki je članica’.

Tvorjenje zloženk s prevzetimi morfemskimi sestavinami

Prevzete besede, ki jih glede na prepoznavnost dveh ali več korenskih sestavin in zamenljivost s slovenskimi ustreznicami (geografija – zemljepis, dialektologija – narečjeslovje) uvrščamo med zloženke, z vidika slovenskega jezika niso nastale s procesom zlaganja, temveč so bile v procesu prevzemanja slovenščini pisno in/ali morfemsko prilagojene (avtokrat, aerodrom, biatlon, biometrija, kriomasaža, narkoman, tahikardija; arteriovenski, evroatlantski).

Korenske sestavine prevzetih »zloženk« (afiksoidi) so praviloma nesamostojne enote, ki jih razlikujemo glede na mesto v zloženki, in sicer so

prva sestavina (prefiksoidi), npr. aero-, akva-, arheo-, avdio-, bi-, bio-, eko-, evro-, foto-, gastro-, hidro-, krio-, kvazi-, makro-, mono-, narko-, neo-, nevro-, perma‑, tele-, tahi-, video- ... in
druga sestavina (sufiksoidi), npr. -atlon, -fil, -fob, -fobija, -graf, -holik, -kracija, -log, -logija, -man, -manija, -mat, -metrija, -nom, -pat, -teka, -terapija ...

Na osnovi pomena že znanih prevzetih besed prepoznavamo tudi posamezne morfeme, npr. morfem -holik v besedi alkoholik kot polnopomenski podstavni del s pomenom ‘odvisnik’. Z njim tvorimo nove zloženke, npr. deloholik (< del- -o- -holik, ‘odvisnik od dela’), mlekoholik, čokoholik ... Afiksoidi postanejo tvorbena sredstva v novih podrednih in prirednih zloženkah. V podrednih zloženkah so prve sestavine pomensko določujoče, druge sestavine pa pomensko določane (jedrne).

Posebnost

Izjemoma se afiksoidne sestavine leksikalizirajo in nastopajo kot samostojni leksemi, lahko pa so bili kot taki že prevzeti (fobija, grafija, manija, vizija). Nasprotno pa nekatere druge sestavine slovenskih zloženk (-mer, -vod, -pis) pomensko slabijo in se približujejo priponam – postajajo afiksoidi, natančneje sufiksoidi, npr. vodovod – elektrovod, naftovod, plinovod, jajcevod, sluhovod, dežemer, dobropis ...

Pomenska opredelitev nekaterih prefiksoidnih in sufiksoidnih sestavin

aero- ‘zračni, letalski’ (aerodrom, aerotaksi, aeropromet)
akva- ‘vodni’ (akvadukt, akvaplaning, akvapark, akvakultura)
bio- ‘življenje’ (biologija, biografija, biobanka, biopsihologija, biotehnika, biooznačevalec, biovreme)
bio- ‘ekološki’ (biodizel, biogospodarstvo, biokmet)
eko- ‘ekološki’ (ekologija, ekocid, ekocona, ekokmet, ekootok, ekopraznik)
evro- ‘evropski, evrski’ (evrovizija, evroliga, evrocentrizem, evroobmočje, evroposlanec, evrokovanec)
gastro- ‘želodčni, trebušni’ (gastroenterolog, gastroskop, gastronomija, gastroturizem, gastrokritik, gastroponudba)
hidro- ‘vodni’ (hidrobiologija, hidrofilija, hidrobus, hidromotor, hidroenergija, hidroelektrarna, hidropodjetje)
homo- ‘enak, podoben’ (homologija, homoseksualec, homologacija, homoerotika)
krio- ‘leden, mrzel’ (kriogenika, kriosfera, kriosavna, kriomasaža, krioterapija)
makro- ‘velik’ (makroskop, makrobiotika, makromolekula, makroregija, makroekonomija, makrodejavnik, makrorazpoka)
mono- ‘samostojen, en’ (monoksid, monolog, monocentrizem, monodrama, monocikel, monokolesar)
neo- ‘nov’ (neokorteks, neologizem, neoklasicizem, neovernik)
perma- ‘trajnosten’ (permafrost, permakultura)

-atlon ‘tekmovanje’ (biatlon, triatlon, oviratlon, akvatlon, skiatlon)
-fil ‘ljubitelj’ (bibliofil, tehnofil, avdiofil, filmofil, glasbofil)
-fob ‘nasprotnik, sovražnik’ (ksenofob, islamofob, tehnofob, bacilofob)
-graf ‘strokovnjak, poznavalec’ (etnograf, kostumograf, fotograf, videograf)
-graf ‘aparat’ (mamograf, poligraf, telegraf)
-holik ‘odvisnik’ (alkoholik, deloholik, čokoholik)
-log ‘strokovnjak’ (astrolog, psiholog, gemolog, metodolog, avdiolog, športolog)
-man ‘kdor je bolezensko nagnjen k nečemu’ (narkoman, piroman, kleptoman, tabletoman)
-mat ‘aparat’ (avtomat, tempomat, bankomat, kavomat, mlekomat, parkomat, knjigomat, vodomat)
-nom ‘strokovnjak’ (astronom, gastronom)
-pat ‘kdor z nečim zdravi’ (alopat, homeopat, osteopat)
-pat ‘kdor se odklonsko vede’ (sociopat, psihopat)

Nekatere afiksoide lahko prevajamo s slovenskimi, npr.

avto- (avtocitat) – samo- (samocitat)
-grafija (geografija) – -pis (zemljepis)
-fil (bibliofil) – -ljub (knjigoljub)
-logija (dialektologija) – -slovje (narečjeslovje)

Podredne zloženke

Prevzete podredne zloženke so zgradbeno

zloženke s prefiksoidom in sufiksoidom, npr. kriptoman, tehnofob, tempomat;
zloženke z afiksoidom in prevzeto (polnopomensko) sestavino, npr. neodarvinizem, gastroturizem, hidrogliser;
zloženke z afiksoidom in domačo (polnopomensko) sestavino (t. i. hibridne zloženke), npr. narkokralj, kvazistrokovnjak, monopredstava, monokolo; žužkofob, kruhomat, oviratlon.

Posebnosti

Zloženke, v katerih so prefiksoidi »metrične predpone« mednarodnega sistema merskih enot (npr. nano-, mikro-, mili-, centi-, deci-, deka-, hekto-, kilo-, mega-, giga-), so nastale v strokovnem jeziku. Navadno je druga sestavina osnovna merska enota (meter, gram, liter ipd.): nanometer, mikrogram, decibel, dekagram, gigabajt, hektoliter, kilometer. Nekatere sestavine, ki so pridobile pomen, ki ne izraža natančne desetiške vrednosti, npr. nano-, mikro-, mega-, giga-, se pojavljajo tudi v novih tvorjenkah ali v prevzetih besedah, npr. nanodelec, mikroklima, mikroplastika, megazakon, gigatovarna.
Pomenski opisi afiksoidnih sestavin se lahko širijo, npr.
- bio- ‘življenje’ (biografija) danes tudi kot ‘biološki, ekološki’ (biovrt, biošola);
- evro- ‘evropski’ (evrovizija) danes tudi kot ‘evrski’ (evroobmočje, evrobankovec).

O zapisu teh zloženk tudi narazen, glej poglavje »Pisanje zloženk skupaj ali narazen« (Besedotvorni oris).

Priredne vezalne zloženke

Prevzete besede, ki jih opisujemo kot priredne vezalne zloženke, so zgradbeno zloženke s prefiksoidom, npr. alfanumeričen, arteriovenski, cerebrospinalen, evroatlantski, kardiovaskularen, radiotelevizijski.

Posebnosti

Nekatere vezalne zloženke, npr. afroazijski, lahko glede na pomen uvrščamo med podredne (< azijski z afriškimi prvinami) ali priredne (< afriški in azijski).
Vezalne zloženke so navadno prevzete in njihove podstave pisno ne podomačujemo, jim pa dodajamo slovenska obrazila. Prevedena slovenska oblika je zapisana z vezajem, npr. cerebrospinalen – možgansko-hrbtenjačen, kardiovaskularen – srčno-žilen, alfanumeričen – črkovno-številski.
Med vezalne zloženke uvrščamo tudi prevzeta imena, ki so v izvirniku zapisana z vezajem, ki ga ohranjamo, npr. Avstro-Ogrska, Anglo-Američani (‘angleška in ameriška vojska v drugi svetovni vojni’); vezaj je tudi v pridevniških izpeljankah iz teh imen: avstro-ogrska monarhija, anglo-ameriška vojska.

Naglaševanje zloženk

Zloženke imajo enega, dva ali celo več naglasov.

1. Več naglasov imajo

zloženke iz samostalniške besedne zveze v imenovalniku (civilnopraven [civílnoprávən], cvetnonedeljski [cvə̀tnonedél'ski], novoromantičen [nôvoromántičən], poznoantičen [póznoantíčən]);
zloženke iz glavnega ali nedoločnega števnika in samostalnika (dveuren [dvéúrən], trojezičen [trójezíčən], večstoleten [vèčstolétən]);
zloženke z velelniško obliko glagola v prvi sestavini (kažipot [kážipót], cvilimož [cvílimóž-]);
zloženke s prefiksoidi (astrofizikalen [ástrofizikálən], citodiagnostika [cítodijagnóstika], hidroelektrarna [hídroelektrárna], hiperprodukcija [híperprodúkcija], monokomedija [mónokomédija], kriptovaluta [kríptovalúta], turbodizelski [túrbodízəlski]);
priredne zloženke (vzgojno-izobraževalen [u̯zgójno-izobraževálən], belo-modro-zelen [bélo-módro-zelèn]).

2. En naglas imajo

zloženke s podstavnim glagolom v drugi sestavini (črnogled [čərnoglèd-], strelovod [strelovòd-], nogomet [nogomèt], miroljuben [miroljúbən], dobrohoten [dobrohôtən]);
zloženke iz podstavne samostalniške besedne zveze, ki ni v imenovalniku (dobrosrčen [dobrosə̀rčən], širokolisten [širokolístən]);
zloženke s prefiksoidi in sufiksoidi (biologija [bijologíja], leksikograf [leksikográf], geografija [geografíja], pedometer [pẹdométər], izometrija [izometríja], metronom [metronóm], astronomija [astronomíja], stetoskop [stetoskòp/stetoskóp], gastroskopija [gastroskopíja]).

Pisanje zloženk skupaj ali narazen

Samostalniške zloženke

Pisanje podrednih samostalniških zloženk

Samostalniške zloženke so tvorjenke, ki jih pišemo skupaj.

Posebnost

Samostalnike, ki so zloženke s prefiksoidi, pišemo tudi kot besedne zveze (z levim neujemalnim prilastkom), če so prve sestavine okrnjeni pridevniki (npr. bio-, eko-, evro-, demo-, kripto-, narko-; alter-) ali povedkovniško osamosvojeni leksemi (živilo je eko): biohrana tudi bio hrana; biovreme tudi bio vreme; ekootok tudi eko otok; evroobmočje tudi evro območje; kriptovaluta tudi kripto valuta; narkokralj tudi narko kralj; alterkultura tudi alter kultura. Nekatere take tvorjenke ali besedne zveze je mogoče pretvoriti v pomensko bolj jasne samostalniške besedne zveze s pridevnikom v levem prilastku: biološka hrana, ekološki otok, evrsko območje, kriptirana valuta, narkomanski kralj, alternativna kultura.

Med izjeme je Slovenski pravopis 2001 uvrščal tiste zloženke, ki jih je mogoče (a le v zamenjanem besednem redu) pisati tudi kot besedne zveze, in sicer:

zloženke z imenovalniško medpono, npr. alfažarki – žarki alfa; temperabarve – barve tempera ...
zloženke s črkovno, kratično ali številčno sestavino, npr. b-razred – razred b, PTT-služba – služba PTT, TV-program – program TV, A4-format – format A4 ...

Sodobno jezikoslovje obravnava take enote kot besedne zveze z levimi neujemalnimi prilastki: akvarel barvice, filter vrečka, karo srajca, glamping hiška, karving smuči, mača čaj, plise senčilo, umami okus, načo sir; A4 format ipd. Nekatere je mogoče pretvoriti v ujemalne pridevniške prilastke (karirasta srajca, glampinška hiška) ali desne samostalniške (tudi predložne) prilastke (smuči za karving), zlasti kadar je v neujemalnem prilastku lastno ime (kocke Lego).

Z zloženkami ne zamenjujemo zvez z levimi neujemalnimi pridevniškimi prilastki, če so ti:

ničto pregibni pridevniki, ki označujejo barvne odtenke in vzorce (bež, blond, bordo, drap, kaki, krem, lila, roza; pepita), velikosti in mero (mini, midi, maksi; bruto, neto) in drugo (instant, ekonom, gala);
kratice, ki jih razvezujemo kot pridevnike (UV, TV);
prefiksoidi (super, mega), če so leksikalizirani in rabljeni tudi v povedni rabi (manj formalno čevlji so super, mega), sicer pa so prvi deli podrednih zloženk (superbencin) ali sestavljenk (supermarket).

Pisanje prirednih samostalniških zloženk

Samostalniške priredne zloženke so redke, pišemo jih z vezajem, v športu rdeče-beli (‘tekmovalci v rdeče-belih oblačilih’). Lastnoimensko povezane sestavine ohranjajo tudi začetnico podstavne besede: Avstro-Ogrska, Anglo-Američani.

Od dvojnih imen in poimenovanj (strežnik-odjemalec) se priredne samostalniške zloženke razlikujejo po morfemsko preoblikovani prvi sestavini pred vezajem.

Namesto prirednih zvez dveh imen, ki nastanejo po metonimičnem pomenskem prenosu, npr. Breznik-Ramovš – manj formalno |pravopis Antona Breznika in Frana Ramovša|, uporabljamo raje pridevniške zloženke, npr. Breznik-Ramovšev (pravilo v Breznik-Ramovševem pravopisu).

Pridevniške zloženke

Pisanje podrednih pridevniških zloženk

Pridevniške podredne zloženke, tvorjene iz podrednih besednih zvez, pišemo skupaj.

Posebnosti pri pisanju zaimenskih zloženk

Med tvorjenimi zaimki, ki so najpogosteje zloženke s prislovnimi sestavinami redko-, malo-, vsak- in marsi- (redkokdo, malokdo, vsakdo, marsikateri), so izjema tisti s sestavinama redko- in malo-, ki jih lahko pišemo tudi kot besedne zveze: redko kdo, malo kdo, redko kateri, malo kdaj.

Posebnosti pri pisanju pridevnikov za barve

Pridevnike, ki skupaj s prislovno sestavino označujejo barvne odtenke, pišemo prednostno kot zloženke, še zlasti, če prislov označuje barvni odtenek in je izpeljan iz barve: modrozelen (tudi modro zelen) ‘zelen z odtenkom modre’, npr. modrozelene alge; sivozelen (tudi sivo zelen); zelenomoder (tudi zeleno moder); sivobel (tudi sivo bel); zlatorumen (tudi zlato rumen); srebrnosiv (tudi srebrno siv).

Če prislov označuje stopnjo, npr. bledo, temno, svetlo ipd., to pogosteje izražamo z zvezami, kot so bledo rumen (tudi bledorumen), temno rjav (tudi temnorjav), svetlo rumen (tudi svetlorumen) itd.

Samo narazen pišemo zveze, ki imajo v levem prilastku prislovno izpeljanko (iz pridevnikov na -ast, -at), ki označujejo podobnost barvi (npr. modrikasto siv, zelenkasto moder, rumenkasto bel, rdečkasto rjav), ali zveze z drugimi prislovi, ki natančneje določajo vrsto barve s primerjavo, npr. čokoladno rjav (‘rjav kot čokolada’), burgundsko rdeč (‘rdeč kot burgundsko vino’), pepelnato siv (‘siv kot pepel’).

O zapisu z vezajem v prirednih zloženkah (npr. modro-zelen ‘moder in zelen’) glej poglavje »Pisanje prirednih pridevniških zloženk« (Besedotvorni oris).

Posebnosti pri pisanju zloženk iz prislova in pridevnika

Zveze prislova in pridevnika lahko obravnavamo kot skladenjsko podstavo pridevniških zloženk, ki jih v stalnih besednih zvezah uporabljamo v vrstnem pomenu, npr. dolgoročno posojilo, odprtodostopna revija, odprtodostopna literatura, prostodostopni trg, prostodostopni program, hitrorastoče podjetje, novoustanovljeni odbor, dolgodelujoči inzulin, hladnostiskano olje ...

Od zvez prislova in pridevnika se zloženke razlikujejo po tem, da jih v skladenjski rabi ne moremo navesti v obrnjenem zaporedju ali razdvojiti ali stopnjevati, npr.

dolgodelujoči inzulin; npr. inzulin je dolgodelujoči, toda ko želimo izraziti lastnost inzulina, zapišemo to kot zvezo prislova in pridevnika: inzulin je dolgo delujoč ‘deluje dolgo’;
novoustanovljeni odbor – odbor, ki je ustanovljen na novo;
hitrorastoče podjetje – podjetje, ki je hitrorastoče (Katero?); podjetje, ki je zelo hitro rastoče (Kakšno?).

Če pridevniške zloženke iz zveze prislova in pridevnika uporabljamo v prenesenem pomenu, jih pišemo skupaj, npr. visokoleteče misli ‘težko uresničljive’ nasproti visoko leteča jata ptic.

Posebnosti pri pisanju zloženk s števnikom

Pridevniške zloženke s števnikom (stoleten, petdesetodstoten, desetkraten), kadar je ta zapisan s številko, pišemo z vezajem: 100-leten, 50-odstoten, 10-kraten. Enako velja za pridevnike, izpeljane iz podstavne zveze samostalnika in simbola, kratice ali zveze črk in števk (C vitamin, L karnitin, UV zaščita, QR koda, 3D prostor, A4 format), ki jih tvorimo z obrazilom -ski: C-vitaminski (ali cevitaminski), L-karnitinski (betakarotenski), UV-zaščitni, QR-kodni, 3D-prostorski, A4-formatni ipd.

Zloženke iz zvez samostalnikov in števnikov pogosto ne sledijo pravilom, da ločilni števniki stojijo le ob množinskih samostalnikih, npr. sedmerokraki svečnik nasproti petvratni avto.

O pisanju vezaja v zvezah dveh ali več zloženk glej poglavje »Vezaj« (Ločila).

Pisanje prirednih pridevniških zloženk

Priredne pridevniške zloženke, tvorjene iz besednih zvez, v katerih so sestavine povezane z veznikom in, pišemo z vezajem, npr. vzgojno-izobraževalen, dokumentarno-eksperimentalen, zakonodajno-praven, mandatno-volilen, javno-zaseben, fizikalno-kemijski; črno-bel, modro-zelen, sladko-kisel; jelovo-bukov; obalno-kraški.

Sklopi

Nastanek in vrste sklopov

Sklop nastane, ko zaporedne sestavine govora brez dodatnih obrazil združimo v novo besedo:

petindvajset (< pet + in + dvajset),
dolgčas (< dolg + čas), nebodigatreba (< ne + bodi + ga + treba), dopoldne (do + poldne),
seveda (< se + ve + da), morebiti (< more + biti), kajpada (< kaj + pa + da), kajne (< kaj + ne), bogve (< bog + ve), očenaš (< oče + naš),
poceni (< po + ceni), navkreber (< na + v + k + reber), nadvse (< nad + vse), mimogrede (< mimo + grede);
zbogom (< z + bogom),
izpod (< iz + pod), izza (< iz + za),
četudi (< če + tudi), nakar (< na + kar),
malomaren (< malo + maren).

Sklope tvorimo tudi priložnostno, navadno za doseganje stilnih učinkov v leposlovnih ali manj formalnih besedilih, npr. Malo študira, kajpavem, kaj. ▪ Menjajo se po sistemu »kdobokoga«.

Naglaševanje sklopov

Sklopi imajo navadno toliko naglasov, kolikor jih ima njihova besedotvorna podstava, npr. seveda [sevéda] < [se vé, da], enaindvajset [ênaindvájset] < [êna in dvájset], nebodigatreba [nebódigatréba] < [ne bódi ga tréba], nepridiprav [neprídipràu̯/nepridipràu̯] < [ne prídi pràu̯].

Posebnost

Nekateri sklopi imajo en naglas, npr. dolgčas [dôu̯kčas] < [dôu̯k čàs], pridanič [prídanič] < [prída nìč], očenaš [očenàš] < [ôče nàš]; malomaren [malomárən] < [málo márən]; boglonaj [bọklónaj] < [bók lónaj].

Pisanje sklopov skupaj ali narazen

Sklope pišemo skupaj.

Če vsaj ene sestavine podstave v njenem osnovnem pomenu ne uporabljamo več kot samostojno besedo, jih navadno pišemo skupaj, npr. prmejduš, onkraj, ponekod, dokaj, narazen, zdaleč, vendar naprodaj in na prodaj.

Podatek o tem, ali je beseda sklop, ki ga pišemo skupaj, prinašajo slovarji knjižnega jezika.

Posebnosti pri pisanju sklopov skupaj ali narazen

Števniški sklopi

Med sklope uvrščamo glavne števnike do sto (dvanajst, triinštirideset) in stotice (dvesto, šeststo, devetsto). Vsi drugi glavni števniki so zapisani narazen – kot besedne zveze (dvesto trideset). Skupaj pišemo tudi vrstilne (drugi, dvestotrideseti), ločilne in množilne števnike ter vse druge tvorjenke iz števnikov (dvanajstica).

Sklopi s -koli

Sklope s členico (-)koli (kdorkoli, česarkoli, kjerkoli) kot besedne zveze oziralnega zaimka in členice pišemo tudi narazen (kdor koli, česar koli, kjer koli).

Sklopi z le

Sklope z le pišemo z vezajem, če je le na prvem mestu (le-ta, le-tega, le-tu), sicer pa skupaj (tale, tegale, tule).

Sklope z le uporabljamo redko. Kadar se v večstavčni povedi nanašamo na zadnji člen nekega naštevalnega niza prvega stavka, se v drugem stavku nanj sklicujemo s poudarjenim kazalnim zaimkom (le-ta).

Osebni zaimki kot sklopi

Med sklope uvrščamo osebne zaimke v imenovalniku dvojine, ki so nastali iz zveze zaimka in števnika dva: midva, medve/midve; onadva, onidve; vidva, vedve/vidve. V neimenovalniških sklonih sklanjamo zaimke kot besedne zveze ali pa števniški del celo opuščamo: vaju (dveh), njiju (dveh). V množini jih kot besedne zveze pišemo narazen: mi štirje, ve tri.

Če zveze predloga (na, za, pod ...) in osebnega zaimka (mêne, têbe, njêga, njó) v navezni (okrnjeni) obliki (me, te, nj-, njo) sklopimo, tj. pišemo skupaj, se naglas prenese na predlog (náme, nádme, póme, záme – náte, nádte, póte, záte – nánjo, nádnjo, pónjo, zánjo – nánj, nádenj, pónj, zánj.

Podstava sklopa se lahko prilagodi enobesednosti, in sicer z vrivanjem samoglasnika med predlog in navezni zaimek (váme, váte, vánj; nádenj). Moška oblika zaimka za tretjo osebo je v sodobni obliki pred sklapljanjem skrajšana, npr. pónj (< po njêga), zánj, vánj ipd.).

Če naglas ni na predlogu, pišemo te zveze narazen (na mé, na té, v mé, v té); take zveze so danes stilno zaznamovane.

Sklopi in zveze s predlogi

Sklopi s predlogi, npr. odspodaj, potem, natanko, zakaj, se lahko pomensko razlikujejo od narazen pisane besedne zveze z istimi sestavinami: Odspodaj čaka (Kje?) nasproti Od spodaj prihaja (Od kod?). Med sestavine besednih zvez lahko dodamo poljubne besede, npr. Od (čisto) spodaj prihaja ...

Tako tudi:

Kmalu potem je odšel. – Kmalu po tem (dogodku) je odšel.
Delamo natanko po načrtu. – Testo razvaljamo na (zelo) tanko.
Zakaj si to naredil? – Ni šlo za (nič) kaj resnega.
Ponavadi zamuja. – Po (svoji grdi stari) navadi zamuja.

Nekatere prislove obravnavamo kot sklope s predlogi in jih pišemo skupaj ali kot predložne besedne zveze in jih pišemo narazen:

Delo je opravil napol/na pol. – Zastavo je spustil na skoraj pol droga.
Navidez/na videz se je strinjala. – Pazi na (svoj) videz.

Sklopi z glagolom vedeti

Sklopi, tvorjeni z osebno obliko glagola vedeti (kdove, bogve), imajo vlogo členkov. Uporabljamo jih za izražanje okvirne ocene, navadno pred zaimki: Kdove koliko jih pride; Ni bil bogve kaj. Lahko jih tudi sklapljamo z zaimki, npr. kdove kam / kdovekam, bogve kdo / bogvekdo). Te sklope je treba razlikovati od besednih zvez, v katerih je glagol vedeti rabljen samostojno in v svojem prvotnem pomenu, npr. Kdo (ne) ve, kaj se mu plete po glavi.

Zveze členka in prislova niso sklopi in jih pišemo narazen, npr. le malo, prav tam, prav tako, čim več, čim prej, čim bolj, tem več.

Le iz zveze členka čim in prislova prej je mogoče tvoriti pridevniško izpeljanko, ki jo zato pišemo skupaj (tak, ki je čim prej > čimprejšnji). Pri vseh podobno glasečih se zvezah gre za zveze oziroma zaporedja členkov in stopnjevanih pridevnikov (čim + boljši = čim boljši; čim + večji = čim večji).

Sklopi s krni

Nastanek in vrste sklopov s krni

Sklopi s krni nastanejo z mešano tvorbo, in sicer zaporedne sestavine govora s sklapljanjem povežemo v novo besedo, pred tem pa jih krnimo.

Pri krnitvi besedi odvzamemo nekaj glasov (oz. v zapisu črk), npr. avto (< avtomobil), mobi (< mobitel). Nastalo tvorjenko poimenujemo krn. Pogosti krni so lastna imena: Tim (< Timotej), Miro (< Miroslav), Eli, Beta (< Elizabeta), Mara (< Marija).

Med sklope s krni uvrščamo krajšave, prekrivanke in tvorjenke z enoglasovnim krnom.

Krajšave

Nekatere krajšave nastanejo tako, da besedo ali besedno zvezo okrnimo, nato pa krne povežemo v sklop. S krnjenjem in sklapljanjem nastanejo

kratice: DDV (< davek na dodano vrednost), TV (< televizija, televizijski), EMŠO (< enotna matična številka občana), NUK (< Narodna in univerzitetna knjižnica), SNG (< Slovensko narodno gledališče);
okrajšave: itd. (< in tako dalje), d. o. o. (< družba z omejeno odgovornostjo), pdb (< prav dobro);
simboli: cm (< centimeter), Z (< zahod), NG (< Nova Gorica).

Glej poglavje »Krajšave«.

Prekrivanke

Prekrivanka nastane s krnitvijo ene ali dveh podstavnih besed in sklapljanjem nastalih krnov, pri čemer lahko del prve sestavine prekrije del druge. Sklopita se lahko:

del prve besede + celotna druga beseda: žvilica (< žlica + vilica); zelemenjava (< zelenjava + menjava);
del prve besede + del druge besede: drečka (< drek + vrečka); kočerja (< kosilo + večerja), paralimpijski (< paraplegija, olimpijski), ričota (< ričet + rižota), prostofer (< prostovoljni + šofer), rizvanec (< rizling + silvanec); spletinar (< spletni + seminar);
celotna prva beseda + del druge besede: jogalates (< joga + pilates).

Prekrivanke navadno tvorimo priložnostno za doseganje stilnih učinkov, npr. v oglaševalskih besedilih (megastično) ali leposlovju (Zverjasec), ali v manj formalnih in neformalnih položajih. O tem, ali so v knjižnem jeziku zaznamovane, se poučimo v slovarjih.

Pri tvorbi prekrivank je nepredvidljivo, kateri in kolikšni deli podstavnih besed bodo v tvorjenki. Del, na katerem se stakneta besedi, je lahko izrazno enak v obeh besedah: ričota (< ričet + rižota) nasproti kočerja (< kosilo + večerja). Podstava je krnjena tako, da je nova tvorjenka izgovorljiva, smiselna – da so v njej še prepoznane podstavne besede in njihovi pomeni.

Številne prekrivanke smo v slovenščino prevzeli iz angleščine, podstavne besede pa so lahko prisotne v obeh jezikih, npr. jogalates (< joga + pilates), burkini (< burka + bikini), motel (< motor + hotel), ne pa tudi pri brexit in glamping.

Tvorjenke z enoglasovnim krnom

Tvorjenka z enoglasovnim krnom nastane, ko prvo besedo podstavne besedne zveze okrnimo do začetne črke in jo z vezajem povežemo s preostalim delom podstave.

Najpogostejše so e-tvorjenke, v katerih se pojavlja krn e- s pomenom ‘električni, elektronski’: e-pošta, e-naslov, e-poslovanje, e-bančništvo, e-trgovina, e-kolo, e-skiro, e-mobilnost.

Krna e- ne razvežemo vedno kot ‘električni, elektronski’: e-trgovina ‘spletna trgovina’, e-kolesar ‘kolesar, ki vozi električno kolo’, e-hiša ‘hiša eksperimentov’.

Pojavljajo se tudi tvorjenke z drugimi enoglasovnimi krni, npr. i- s pomenom ‘interaktivni’ in m- s pomenom ‘mobilni’: i-učbenik, i-naprava, i-tabla; m-zdravje, m-plačevanje.

Posebnost

V lastnih imenih vezaj pričakovano zamenja velika začetnica podstave: eAsistent, eDavki, ePravopis, eVsebine, mCOBISS, mDenarnic@.

Od tvorjenk z enoglasovnim krnom ločimo besedne zveze s črkovno sestavino, ki jih pišemo s presledkom: e-pošta nasproti E vitamin in vitamin E, e razred in razred e.

Naglaševanje sklopov s krni

Krajšave imajo lahko enega ali več naglasov.

Glej poglavje »Vrste kratic glede na izgovarjanje« (Krajšave).

Prekrivanke imajo en naglas: kočerja [kočérja], rizvanec [rízvanəc/rizvánəc], paralimpijski [paralímpijski].

Zaradi upoštevanja izgovora obeh podstavnih besed lahko nastane izgovorna dvojnica: rizling [rízling-] + silvanec [silvánəc] > rizvanec [rízvanəc/rizvánəc]. Prekrivanka ima lahko izgovorno dvojnico tudi v primerih, ko se podstavni besedi prekrijeta na delu, ki je v zapisu enak, v govoru pa drugačen: drek [drèk] + vrečka [u̯réčka/vréčka] > drečka [dréčka] ali [drêčka].

Tvorjenke z enoglasovnim krnom imajo dva naglasa: e-pošta [é-póšta], i-učbenik [í-údžbenik].

Pisanje sklopov s krni skupaj ali narazen

Krajšave pišemo različno: kratice navadno skupaj, izjemoma se uveljavljajo zapisane narazen, kadar gre za združevanje več kratic (ZRC SAZU, UL FDV); okrajšave večbesednih zvez navadno kot samostojne enote (dr. vet. med.), izjemoma skupaj (itd., npr.).

Glej poglavje »Krajšave«.

Prekrivanke pišemo skupaj: kočerja, rizvanec, paralimpijski.

Tvorjenke z enoglasovnim krnom pišemo z vezajem: e-pošta, i-učbenik. Lastnoimenske pa pišemo skupaj: ePravopis.

Posebne skupine tvorjenk

Tvorjenje prebivalskih imen

Splošno

Med prebivalska imena uvrščamo imena prebivalcev naselij, pokrajin, otokov, držav in celin ter imena pripadnikov narodov, delov narodov in ljudstev (etnonimi).

Prebivalsko ime nastane, ko besedotvorni podstavi zemljepisnega imena ali imena naroda dodamo priponska obrazila za moški spol (-(č)an, -jan, -(e)c, -ar), tem pa priponska obrazila za ženski spol (-ka, -ica, -inja).

Priponsko obrazilom, ž	Zemljepisno ime – prebivalec, prebivalka
-an, -an\|ka	Italija – Italijan, Italijanka
-ar, -ar\|ka	Trenta – Trentar, Trentarka
-čan, -čan\|ka	Ljubljana – Ljubljančan, Ljubljančanka
-jan, -jan\|ka	Sela – Seljan, Seljanka

Izjemoma se pripona za ženski spol dodaja neposredno na podstavo, in sicer le, če je moško ime tvorjeno s pripono -ec oz. -c.

Priponsko obrazilom, ž	Zemljepisno ime – prebivalec, prebivalka
-c, -ka	Komen – Komenc, Komenka
-ec, -ica	Vipolže – Vipolžec, Vipolžica
-ec, -ka	Kanal – Kanalec, Kanalka

Nekaterim prebivalskim imenom se besedovorna podstava pred priponskim obrazilom za prebivalsko ime podaljša z nekončno pripono -ov-/-ev- (Mars – Marsovec; Žiri – Žirovec, Kras – Kraševec) oz. -an- (Kuba – Kubanec).

Podrobneje glej poglavja o posebnostih pri premenah in podaljšavah podstave.

Nekatera starejša prebivalska imena nimajo značilnih slovenskih priponskih obrazil za prebivalska imena (Anglež, Francoz, Poljak) ali pa so brez njih (Čeh, Grk, Rus). Ženske oblike teh imen so vedno tvorjene z obrazilom ‑inja (Angležinja, Francozinja; Čehinja, Grkinja, Rusinja), izjemoma -ka (Maorka).

Priponsko obrazilom, ž	Prebivalsko ime
-an, -an\|ka	Slovan, Slovanka
-ar, -ar\|ka	Grmičar, Grmičarka
-ec, -ka	Galec, Galka
-ø, -inja	Jud, Judinja
-ø, -ka	Maor, Maorka

Redka imena bližnjih narodov so se uveljavila v obliki, prevzeti iz izvornega jezika, npr. Srb – Srbkinja; Hrvat – Hrvatica.

S priponskimi obrazili -ec, -ka; -an, -an|ka, -inja tvorimo tudi imena pripadnikov in pripadnic rodbin (Frankopan, Frankopanka; Medičejec, Medičejka; Meroving, Merovinginja), tudi če so enakozvočna s prebivalskimi imeni, npr. Turjak – Turjačan, Turjačanka.

Izbira priponskega obrazila za tvorjenje prebivalskega imena in uresničitev premene ob stiku z besedotvorno podstavo je pri prebivalskih imenih za slovenske kraje odvisna od lokalne rabe, pri slovenskih imenih tujih zemljepisnih pojavov (eksonimih) pa tudi od odločitve v preteklosti in današnje ustaljenosti. Nova prebivalska imena iz manj znanih in pisno nepodomačenih zemljepisnih imen tvorimo po analogiji z že uveljavljenimi vzorci, pri čemer smo pozorni na glasovno vrednost izglasja besedotvorne podstave.

Zaradi lokalne rabe se slovenska prebivalska imena pisno enakih besedotvornih podstav lahko razlikujejo, npr. za ime Laze s podstavo Laz- je v različnih narečjih izpričanih več različnih prebivalskih imen: Lažan [lážan] (Logatec), Lazan [lazàn] (pri Oneku, Kočevje), Lazenčan [lázənčan] (Sevnica), Lazovec [lázovəc] / Lažan [lážan] (Tuhinj) ipd. Podobno Šmarje, Brdo, Gozd, Loka ... O lokalni rabi se poučimo v leksikonih krajevnih imen.

Pri slovenskih imenih je sicer najpogosteje uporabljeno priponsko obrazilo -čan, ki je tudi najbolj nevtralno, saj jo je mogoče dodati večini podstav. To dokazujejo dvojnice, ki pa so lahko posledica umetno tvorjenih oblik prebivalskih imen in pretrgane tradicije, npr. Kočevje – Kočevec, Kočevka, danes ponovno Kočevar, Kočevarica; podobno Blejec (tudi Blejčan).

Nekatera prebivalska imena niso tvorjena neposredno iz sodobne oblike krajevnega imena, npr. Ajdovščina – Ajdovec, Ajdovka; Hercegovina – Hercegovec, Hercegovka; Trst – Tržačan; Brda – Bric, Brika; Osp – Osapčan/Ospčan; Krško (< Krka) – Krčan.

Nekatere dvojnice imajo lahko različne denotate, npr. Atenec ‘prebivalec starih Aten’ – Atenčan ‘prebivalec sodobnih Aten’.

Naglaševanje slovenskih prebivalskih imen je odvisno od lokalne rabe. (Glej ime Laze zgoraj.) Pri tvorjenkah iz prevzetih imen večina tvorjenk ohranja naglas na podstavi, pri drugih se naglas premakne, najpogosteje na pripono -an, če je ta nekončna (Šparta [špárta] – Špartanec [špartánəc]) ali končna (nem. Nürnberg [nírənberg-] – Nürnberžan [nirənberžán]; fr. Camargue [kamárg-] – Camaržan [kamaržán-]; Teksas [téksas] – Teksašan [teksašán]). Naglasni premiki so tudi pri izpeljankah s priponskim obrazilom -ec, npr. Izrael [ízrael] – Izraelec [izraéləc]. Pri nekaterih imenih pa je naglas tudi samo na podstavi, npr. nem. Berlin [berlín] – Berlinčan [berlínčan]. O naglasnem mestu se poučimo v slovarju.

Premene besedotvorne podstave in izbira obrazil pri tvorjenju prebivalskih imen

Pri tvorjenju prebivalskih imen iz manj znanih in pisno nepodomačenih zemljepisnih imen se praviloma ravnamo po analogiji z že uveljavljenimi vzorci v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku, pri čemer smo pozorni na glasovno vrednost izglasja:

priponska obrazila -čan, -ec in -c dodajamo besedotvornim podstavam na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, d – t in f;
priponsko obrazilo -an dodajamo besedotvornim podstavam na nezvočnike š – ž, č – dž.

Besedotvorna podstava na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, t – d in f ter š – ž, č – dž

Besedotvorna podstava ob stiku z obrazilom ostaja nespremenjena, če se končuje

1. na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, t – d, f, prebivalska imena pa so tvorjena z različnimi priponskimi obrazili, najpogosteje s -čan ali -ec (slednja zlasti pri večjih enotah – državah, pokrajinah);

m	Fram – Framčan	Vietnam – Vietnamec	fr. Nîmes [ním] – Nîmesčan [nímčan]
n	Ljubljana – Ljubljančan	Iran – Iranec	nem. Bonn [bón] – Bonnčan [bónčan] fr. Cannes [kán] – Cannesčan [kánčan]
r	Nazarje – Nazarčan	Singapur – Singapurec	fr. Montmartre [monmártər] – Montmartrčan [monmártərčan]
l	Butale – Butalec	Nepal – Nepalec	fr. Grenoble [grenóbəl] – Grenobelčan [grenóbəlčan]
j	Ptuj – Ptujčan Bohinj – Bohinjec Podjubelj – Podljubeljčan	Altaj – Altajec	nem. Allgäu [álgoj] – Allgäučan [álgojčan] it. Ventimiglia [ventimílja] – Ventimigličan [ventimíl’čan]
v	Dobova – Dobovčan	Kijev – Kijevčan	angl. Iowa [ájova] – Iowec [ájovəc]
p	Podlipa – Podlipčan/Podlipec	Štip – Štipčan	fr. Dieppe [djêp] – Dieppčan [djêpčan]
b	Crngrob – Crngrobčan	Zagreb – Zagrebčan	fr. Antibes [antíb-] – Antibesčan [antípčan]
t	Logatec – Logatčan	Split – Splitčan	nem. Bayreuth [bajrôjt] – Bayreuthčan [bajrôjtčan]
d	Komenda – Komendčan	Madrid – Madridčan	angl. Humberside [hámbersájd-] – Humbersidčan [hámbersájtčan]
f	Britof – Britofčan	Krf – Krfčan	angl. Cardiff [kárdif] – Cardiffčan [kárdifčan]

2. na nezvočnike š – ž, č – dž, priponsko obrazilo prebivalskega imena pa je -an.

š	Mengeš – Mengšan	Djekše – Djekšan Marakeš – Marakešan	angl. Pugwash [págvoš] – Pugwashan [págvošan] it. Brescia [bréša] – Brescian [bréšan]
ž	Andraž – Andražan	Voronež – Voronežan	fr. Liège [ljéž-] – Liègean [lježán] polj. Sandomierz [sandómjež-] – Sandomierzan [sandómježan] rom. Cluj [klúž-] – Clujan [klužán]
č	Čezsoča – Čezsočan	Brač – Bračan	polj. Bydgoszcz [bídgošč] – Bydgoszczan [bídgoščan] it. Ajaccio [ajáčo] – Ajaccian [ajáčan]
dž		Dobrudža – Dobrudžan	angl. Cambridge [kêmbridž-] – Cambridgean [kêmbridžan/kembridžán] it. Chioggia [kjódža] – Chioggian [kjódžan] polj. Czeladź [čéladž-] – Czeladźan [čéladžan] angl. Georgia [džórdža] – Georgian [džórdžan]

Priponsko obrazilo -(j)an

Pri prebivalskih imenih iz slovenskih krajevnih imen z besedotvorno podstavo na končni l in n je izbira priponskega obrazila -jan utemeljena jezikovnorazvojno ali s poknjiženjem izvorno narečnega imena, a se v sodobni rabi pojavlja tudi ali samo priponsko obrazilo -an, npr. Polzela – Polzelan/Polzeljan; Sela – Seljan/Selan. Enako velja za prebivalska imena iz krajev Naklo, Ribno, Golo, Cerkno, Deskle, Slap ...

Pri imenih na končni p, b, m, v in f se pred priponsko obrazilo -jan v podstavo vriva zvočnik l, npr. Vrba – Vrbljan; Sava – Savljan.

Vrivanje zvočnika l se po analogiji uresničuje tudi pri nekaterih starejših prevzetih imenih, ki imajo enako izglasje, npr. Rim – Rimljan, Ninive – Ninivljan.

Glej poglavje »Jotacija«.

Priponsko obrazilo -c

Iz besedotvornih podstav z izglasnim sklopom polglasnik + zvočnik (npr. Komen [kómən]; Želimlje [želímlje] ž mn., rod. Želimelj [želíməl’]) so se prebivalska imena prvotno tvorila le s priponskim obrazilom -c (< -ec): Komenc [kómənc], Želimeljc [želíməl’c]. Pri ustrezni ženski obliki se -c nadomesti s priponskim obrazilom -ka, npr. Komenka [kómənka]; Želimeljka [želíməl’ka].

Priponsko obrazilo -c se je po analogiji uveljavilo tudi pri nekaterih prevzetih imenih, ki imajo v zadnjem zlogu neobstojni polglasnik, npr. Jemen [jémən] – Jemenc [jémənc], pri katerih je sicer bolj običajna tvorba s -čan, ki sledi vzorcu Bruselj [brúsəl’] – Bruseljčan [brúsəl’čan], torej: Jemen [jémən] – Jemenčan [jémənčan] ipd.

Pri prebivalskih imenih, tvorjenih iz podstav z izglasnim r, polglasnika med soglasnikoma ne zapisujemo s črko e: Koper [kópər] – Koprčan [kópərčan]; Niger [nígər] – Nigrc [nígərc], Nigrka [nígərka]; Hannover [hanôvər] – Hannovrčan [hanôvərčan].

Posebnosti pri tvorjenju prebivalskih imen iz podstav na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, t – d in f ter š – ž, č – dž

Soglasnik d v izglasju podstave se premenjuje z j pri imenih s sestavino -grad in nekaterih drugih slovenskih krajevnih imenih, npr.

Dravograd – Dravograjčan; Bežigrad – Bežigrajčan; Beograd – Beograjčan; Carigrad – Carigrajčan;
Bled – Blejec/Blejčan, Blejka/Blejčanka; Čedad – Čedajec/Čedadčan, Čedajka/Čedadčanka.

Soglasnik t v izglasju podstave se pri nekaterih starejših prevzetih imenih premenjuje s č:

Egipt – Egipčan [egipčán]; Benetke – Benečan [benečán]; Nazaret – Nazarečan [nazaréčan]; Korint – Korintčan/Korinčan.

Pri imenu prebivalcev kraja Muta se odločamo med poknjiženo in govorjenemu jeziku bližjo obliko Mutčan/Mučan.

Nekatera prebivalska imena (ali pridevnik na -ski) iz prevzetih imen smo prevzeli iz drugih jezikov, zato ti ne sledijo vzorcem, značilnim za slovenščino.

Prebivalsko ime Moskovčan nastane po vzorcu tvorbe pridevnika iz ruščine Moskva – moskovski. Enako tvorimo izpeljanke tudi iz drugih imen z izglasjem nezvočnik + v:
- Nikaragva – Nikaragovčan; Antigva – Antigovčan; Litva – Litovec (ob Litvanec).
Besedotvorna podstava je podaljšana z nekončno pripono -an- [án]:
- Troja – Trojanec, Trojanka (nem. Trojaner); Budva – Budvanec, Budvanka (hr. Budvanin); Šparta – Špartanec, Tebe – Tebanec, Burma – Burmanec, Kuba – Kubanec.

Namesto imen Amerikanec in Mehikanec danes uporabljamo nevtralni obliki Američan in Mehičan. O podstavah na k glej poglavje »Besedotvorna podstava na nezvočnike s – z, c – dz in k – g, h« (Besedotvorni oris).

O krajšanju besedotvorne podstave v odvisnosti od priponskega obrazila, npr. Mengeš – Mengšan, glej poglavje »Neobstojni polglasnik« (Glasovno-črkovne premene).

Prebivalska imena iz pisno nepodomačenih prevzetih imen

Iz pisno nepodomačenih imen tvorimo prebivalska imena po analogiji z domačimi imeni, a so glasovi, ki vplivajo na izbiro priponskega obrazila ali na podstavo, zapisani na različne načine.

Podvojene soglasniške črke iz podstavnega imena ohranjamo, npr. nem. Bonn [bón] – Bonnčan [bónčan].
Mehčanih l’ in n’ v izglasju besedotvorne podstave ne zapisujemo z lj in nj, kadar sta zapisana
- z dvočrkjem: šp. Sevilla [sevílja] – Sevillčan [sevíl’čan]; it. Bologna [bolónja] – Bolognčan [bolón’čan]; fr. Auvergne [ovêrn’/ovêrən’] – Auvergnan [overnján];
- s črko z ločevalnim znamenjem: češ. Libeň [líbən’] – Libeňčan [líbən’čan];
- s črkovnim sklopom, v katerem se črka i izgovarja j: it. Senigallia [senigálja] – Senigalličan [senigál’čan]; šp. Zulia [súlja] – Zuličan [súl’čan], polj. Gdynia [gdínja] – Gdyničan [gdín’čan].
Zvočnik j, zapisan s črko y ali i ali katerim koli drugim črkovnim sklopom (npr. ill, ly), zapisujemo tako, kot je zapisan v podstavnem imenu, npr. angl. Midway [mídvej] – Midwayčan [mídvejčan]; it. Pistoia [pistója] – Pistoičan [pistójčan]; it. Orsei [orsêj] – Orseičan [orsêjčan]; madž. Keszthely [késthej] – Keszthelyčan [késthejčan].
- Vrivanje neobstojnega i v podstavo označujemo, in sicer zapisujemo v tem primeru izglasje tako, kot ga izgovarjamo – z zvočnikom j (po vzorcu ladja – ladijski), npr. it. La Spezia [la spécja] – Laspezijčan [laspécijčan]; it. Civitavecchia [čivitavékja] – Civitavecchijčan [čivitavékijčan].
- Zvočnik j v protizevni vlogi je pisni del podstave, npr. it. Pavia [pavíja] – Pavijčan [pavíjčan]; šp. Almeria [almeríja] – Almerijčan [almeríjčan].
Zvočnik v, zapisan s črkama u ali w, pišemo kot v podstavnem imenu, npr. nem. Dachau [dáhau̯] – Dachaučan [dáhau̯čan]; angl. Glasgow [glázgou̯] – Glasgowčan [glázgou̯čan]; angl. Iowa [ájova] – Iowec [ájovəc], Iowka [ájou̯ka].
Neme črke in črkovni sklopi, ki se pri sklanjanju ohranjajo oz. opuščajo, se ohranjajo oz. opuščajo tudi v podstavi prebivalskega imena, npr.
- fr. Nantes [nánt], rod. Nantesa [nánta] – Nantesčan [nántčan]; fr. Estaing [estên], rod. Estainga [estêna] – Estaingčan [estênčan];
- fr. Marseille [marsêj], rod. Marseilla [marsêja] – Marseillčan [marsêjčan]; angl. Yellowstone [jêlou̯stôu̯n], rod. Yellowstona [jêlou̯stôu̯na] – Yellowstončan [jêlou̯stôu̯nčan].
O posebnostih pri pisnih sklopih ⟨ge⟩ in ⟨ce⟩ – Lawrence, Cambridge glej poglavje »Besedotvorna podstava na nezvočnike s – z, c in k – g, h« (Besedotvorni oris).
Dvo- in veččrkja, ki jih izgovarjamo kot en glas ali dvoglasnik, izgovorjen po slovensko, v zapisu ohranjamo, npr. nem. Bayreuth [bájrojt] – Bayreuthčan [bájrojtčan]; nem. Allgäu [álgoj] – Allgäučan [álgojčan].
Neobstojni polglasnik se v podstavi ohranja ob priponskem obrazilu -čan, npr. Dresden [drézdǝn] – Dresdenčan [drézdǝnčan]; nem. München [mínhən] – Münchenčan [mínhǝnčan]; angl. Manhattan [menhêtən] – Manhattančan [menhêtənčan]. Pred -čan se polglasnik ne zapisuje, če se podstava konča na r: Ulster [álstǝr] – Ulstrčan [álstǝrčan].
Vrivanje neobstojnih polglasnikov v soglasniški sklop zaznamujemo s črko e s polglasniško glasovno vrednostjo, npr. fr. Grenoble [grenóbəl] – Grenobelčan [grenóbəlčan]; hr. Tuzla [túzla] – Tuzelčan [túzəlčan]; nor. Oslo [óslo] – Oselčan [ósəlčan]. Pred -čan se polglasnik ne zapisuje, če se podstava konča na r: Le Havre [lə ávər] – Lehavrčan [lə ávərčan].

Besedotvorna podstava na nezvočnike s – z, c – dz in k – g, h

Besedotvorna podstava prebivalskega imena se v stiku s prvotnim obrazilom na -jan premenjuje, če se končuje na nezvočnike s – z, c ali k – g, h, sodobno prebivalsko ime pa je tvorjeno s priponskim obrazilom -an.

Pri izpeljankah iz pisno nepodomačenih imen se črkovni sklopi v izglasju besedotvorne podstave, ki je pri stiku z vzglasjem obrazila podvržena premeni, v celoti zamenjajo z ustrezno slovensko črko (č, š ali ž), npr. angl. Greenwich [grínič] – Greenwičan [gríničan]; fr. Dunkerque [denkêrk] – Dunkerčan [denkêrčan]; nem. Chemnitz [kémnic] – Chemničan [kémničan]; nem. Urach [úrah] – Urašan [úrašan]; fr. Camargue [kamárg-] – Camaržan [kamaržán].

s > š	Ambrus – Ambrušan	Rodos – Rodošan Teksas – Teksašan	port. Cádiz [kádis] – Cádišan [kádišan/kadišán] fr. Montparnasse [monparnás] – Montparnašan [monparnášan/monparnašán]
z > ž	Haloze – Haložan	Pariz – Parižan	rus. Čormoz [čormóz-] – Čormožan [čormóžan/čormožán] fr. Toulouse [tulúz-] – Touloužan [tulúžan/tulužán]
c > č	Črmošnjice – Črmošnjičan Bovec – Bovčan	Olomuc – Olomučan	nem. Bregenz [brégenc] – Bregenčan [brégenčan]
dz > č			polj. Sieradz [šêradz-] – Sieračan [šêračan] polj. Grudziądz [grudžóndz-] – Grudziąčan [grudžónčan]
k > č	Kamnik – Kamničan	Irak – Iračan	nem. Innsbruck [ínzbruk] – Innsbručan [ínzbručan]
g > ž	Mokronog – Mokronožan Ig – Ižanec	Praga – Pražan	nem. Nürnberg [nírənberg-] – Nürnberžan [nirənberžán]
h > š	Suha – Sušan		nem. Urach [úrah] – Urašan [úrašan/urašán]

Za ime Vrh je v različnih narečjih izpričanih več različnih prebivalskih imen: Črni Vrh – Črnovršec (Polhov Gradec), Jurski Vrh – Jurskovrščan (Kungota), Sladki Vrh – Sladkovršan (Šentilj), Žirovski Vrh – Žirovskovrhar (Žiri), Sinji Vrh – Sinjevrhovec (Črnomelj); če je samo Vrh (npr. Vrh pri Ljubnu (pri Novem mestu)), pa Vrhovec. O lokalni rabi pri slovenskih imenih se poučimo v leksikonih krajevnih imen.

Priponsko obrazilo -ar

Iz nekaterih slovenskih imen je prebivalsko ime tvorjeno s priponskim obrazilom -ar (ženska oblika na -ar|ica). V teh primerih je besedotvorna podstava nespremenjena:

k: Jereka – Jerekar; Poljuka – Pokljukar; Šiška – Šiškar;
g: Draga – Dragar.

Priponsko obrazilo -ar (ob nespremenjeni podstavi) je tudi pri prevzetem imenu Švica, tj. Švicar.

Posebnosti pri tvorjenju prebivalskih imen iz podstav na nezvočnike s – z, c – dz in k – g, h

Iz imen z besedotvorno podstavo na soglasnik s tvorimo prebivalska imena na dva načina – s priponskim obrazilom -čan ali -an. Priponsko obrazilo -čan vpliva tudi na premeno podstavnega s v š (po zgledu v preteklosti tvorjenih vas – vaščan):

Bilčovs – Bilčovščan; Veles – Veleščan;
fr. Reims [rêms] – Reimščan [rêmščan].

Če je prebivalsko ime že kodificirano, sledimo uveljavljeni ali kodificirani obliki; če te ni, uveljavljamo izpeljavo s priponskim obrazilom -an, npr. fr. Metz [mês] – Mešan [mêšan].

Nekatera prebivalska imena (ali pridevnike na -ski) smo prevzeli iz drugih jezikov, zato ti ne sledijo vzorcem, značilnim za slovenščino. Podstavo imajo podaljšano

z nekončno pripono -an-: Pisa – Pisanec;
z nekončno pripono -ov- pri imenih na -⟨go⟩: Kongo – Kongovec, Tobago – Tobagovec, Togo – Togovec, Tongo – Tongovec. Izjema: Santiago [santjágo] – Santiažan [santjážan].

Pri tvorjenju prebivalskih imen iz enozložnih besedotvornih podstav se glasovno-pisna podoba zaradi premen podstave lahko oddalji od imena, zato se pogosteje uporabljajo kar opisna poimenovanja, npr. prebivalec Gaze, Rige ob Gaza – Gažan; Riga – Rižan. Podobno redki so tudi pridevniki na -ski: Gaza – gaški; Riga – riški.

Pod vplivom kodifikacijskih priročnikov se je napačno uporabljalo Laožan namesto Laos – Laošan.

Podrobneje o aktivnih glasovnih premenah, ki nastanejo zaradi prilikovanja po mestu izgovora ob priponskem obrazilu -čan, glej poglavje »Prilikovanje ali asimilacija« (Besedotvorni oris).

Soglasniški -ck, -sk, -st, -ks v izglasju podstave

Če se izglasje besedotvorne podstave končuje na dva soglasnika (ck, sk, st, sk), sta pri tvorbi prebivalskega imena (z nekdanjo pripono *-jan) oba udeležena pri premeni. Sodobna prebivalska imena so tvorjena s priponskim obrazilom -an, izglasje podstave pa se spremeni.

ck > č: Doneck – Donečan; Kuzneck – Kuznečan
sk > šč: Minsk – Minščan, Gdansk – Gdanščan, Aljaska – Aljaščan, Nebraska – Nebraščan
st > šč: Novo Mesto – Novomeščan, Zidani Most – Zidanomoščan
ks > šč: angl. Halifax [hálifaks] – Halifaščan [hálifaščan], angl. Sussex [sásiks] – Susseščan [sásiščan], nem. Andechs [ándeks] – Andeščan [ándeščan]

O pridevnikih iz teh podstav, pri katerih se izglasni glas iz skupine (c z s č ž š dž k g h) združi s priponskim s v š, glej poglavje »Tvorjenje pridevnikov s priponskim obrazilom -ski iz lastnih imen« (Besedotvorni oris).

Besedotvorna podstava na samoglasnike

Besedotvorna podstava imen na govorjeni samoglasnik (zapisan lahko tudi z dvočrkji in nemimi črkami ter črkovnimi sklopi) je pri tvorjenju prebivalskih imen ne glede na izbiro priponskega obrazila (-čan/-ec) enaka rodilniški osnovi. Ta je podaljšana z zvočnikom j v zapisu in govoru ali le govoru.

Podstava z zvočnikom j v zapisu in govoru			Podstava z zvočnikom j v govoru
Ime	Rodilnik	Prebivalsko ime	Ime	Rodilnik	Prebivalsko ime
Peru	Peruja	Perujec	fr. Armagh [armá]	Armagha [armája]	Armaghčan [armájčan]
Mali	Malija	Malijec	fr. Calais [kalé]	Calaisa [kalêja]	Calaisčan [kalêjčan]
port. Cefalù [čefalú]	Cefalùja [čefalúja]	Cefalùjčan [čefalújčan]	fr. Bordeaux [bordó]	Bordeauxa [bordója]	Bordeauxčan [bordójčan]
angl. Sydney [sídni]	Sydneyja [sídnija]	Sydneyjčan [sídnijčan]
angl. Milwaukee [milvóki]	Milwaukeeja [milvókija]	Milwaukeejčan [milvókijčan]

Iz imen, ki se končajo na samoglasnik i in končnico -a ali -o, tvorimo prebivalsko ime tako, da protizevni j tudi zapisujemo. Enako velja za imena na izglasne samoglasniške sklope ⟨ao⟩ in ⟨eo⟩ ipd., ki pri sklanjanju ne daljšajo osnove.

Imena z izglasnim i + samoglasnik ⟨iV⟩			Imena z izglasnimi ⟨ao⟩, ⟨eo⟩
Ime	Rodilnik	Prebivalsko ime	Ime	Rodilnik	Prebivalsko ime
it. Pavia [pavíja]	Pavie [pavíje]	Pavijčan [pavíjčan]	port. Maranhão [maranjáo]	Maranhãa [maranjáa]	Maranhãjčan [maranjájčan]
ngr. Iraklio [iráklijo]	Iraklia [iráklija]	Iraklijčan [iráklijčan]	šp. Bilbao	Bilbaa	Bilbajčan
			malaj. Borneo	Bornea	Bornejčan

Posebnosti pri tvorjenju prebivalskih imen iz podstav na samoglasnike

Iz imen ženskega spola na izglasne samoglasniške sklope ⟨oa⟩ in ⟨uo⟩, ki pri sklanjanju ne daljšajo osnove (Samoa, Capua, Papua), tvorimo prebivalska imena na dva načina:

za podstavo dodajamo nekončno pripono -an-, ki je najverjetneje posledica prevzema iz drugih jezikov, npr. port. Samoa – Samoanec; indon. Papua – Papuanec;
za podstavo dodajamo j (pri čemer sledimo potencialnim oblikam v needinskemu rodilniku s končnim j); te oblike so redke, samo pri port. Samoa – Samojec.

Imena, ki se končajo na nenaglašena ozka e in o, sklanjamo z daljšanjem osnove. Podstava prebivalskega imena pa je enaka rodilniški osnovi:

šved. Örebro [êrebrọ], rod. Örebroja [êrebrọja] – Örebrojčan [êrebrọjčan]
niz. Enschede [énshedẹ], rod. Enschedeja [énshedeja] – Enschedejčan [énshedejčan]

Prebivalska imena iz pisno nepodomačenih prevzetih imen

Pri tvorjenju prebivalskih imen iz pisno nepodomačenih zemljepisnih imen sledimo slovenskim knjižnim vzorcem, a so glasovi, ki vplivajo na besedotvorno podstavo, zapisani na različne načine.

Podvojene samoglasniške črke in črke, zapisane z ločevalnimi znamenji, v izglasju podstavnega imena ohranjamo:
- fin. Espoo [éspo], rod. Espooja [éspoja] – Espoojčan [éspojčan]
- est. Sursoo [súrso], rod. Sursooja [súrsoja] – Sursoojčan [súrsojčan]
- est. Hiumaa [híjuma], rod. Hiumaaja [híjumaja] – Hiumaajčan [híjumajčan]
- šved. Umeå [úmeo], rod. Umeåja [úmeoja] – Umeåjčan [úmeojčan]
Dvo- in veččrkja, ki jih izgovarjamo kot en glas, v zapisu ohranjamo, npr.
- ⟨ay⟩ za [e]: fr. Orsay [orsé] – Orsayjčan [orsêjčan]
- ⟨ey⟩ za [i]: angl. Berkley [bə̀rkli] – Berkeleyjčan [bə̀rklijčan]
- ⟨ou⟩ za [u]: fr. Ouagadougou [vagadúgu] – Ouagadougoujčan [vagadúgujčan]; Fontainebleau [fontenbló] – Fontainebleaujčan [fontenblójčan]
Neme črke in črkovni sklopi, ki se pri sklanjanju ohranjajo, se ohranjajo tudi v podstavi, npr.
- fr. Bordeaux [bordó], rod. Bordeauxa [bordója] – Bordeauxčan [bordójčan]; fr. Vaud [vó], rod. Vauda [vója] – Vaudčan [vójčan]; fr. Calais [kalé], rod. Calaisa [kalêja] – Calaisčan [kalêjčan]
- fr. Courbevoie [kurbevu̯á], rod. Courbevoieja [kurbevu̯ája] – Courbevoiejčan [kurbevu̯ájčan]

O posebnostih izglasij pri francoskih imenih glej poglavje »Francoščina« (O prevzemanju iz posameznih jezikov).

Prebivalska imena, tvorjena iz večbesednih imen

Iz večbesednih zemljepisnih imen tvorimo enobesedna prebivalska imena, ki so besedotvorno medponsko-priponske zloženke ali izpeljanke iz predložne zveze (pri slovenskih imenih):

Stari Trg – Starotržan; Škofja Loka – Škofjeločan; Kranjska Gora – Kranjskogorec, Kranjskogorka
Za Kalvarijo – Zakalvarijec, Zakalvarijka
Nova Zelandija – Novozelandec; Burkina Faso – Burkinafasec, Burkinafaska

Pri prevzetih imenih besednovrstna pripadnost sestavin imena ni vedno zanesljivo prepoznavna, podstavno ime pa ima pogosto nepregibne sestavine, ki so v izvornem jeziku členi, pridevniki ipd. Prebivalsko ime navadno tvorimo iz vseh sestavin imena:

angl. Oklahoma City [oklahóma síti] – Oklahomacityjčan [oklahómasítijčan]; angl. Cape Town [kêjp tau̯n] – Capetownčan [kêjptau̯nčan]
it. Monte Carlo [mónte kárlo] – Montecarlčan [móntekárlčan/móntekárəlčan]; fr. Saint-Tropez [sên-tropé] – Sainttropezčan [sên-tropêjčan]; angl. New York [njú jórk] – Newyorčan [njujórčan]
fr. Le Havre [lə avər] – Lehavrčan [ləavərčan]

Posebnosti

Pri večbesednih imenih nekaterih držav je ime prebivalca izpeljano le iz jedrne sestavine imena: Emiratčan (< Združeni arabski emirati), Saudec/Saudijec (< Saudova Arabija), Američan (< Združene države Amerike), Britanec, Britanka (< Velika Britanija).
Nekatera prebivalska imena, tvorjena iz večbesednih imen, so tudi sama dvobesedna ali zloženke. Dvobesedna so zlasti v primerih, ko je ime rabljeno tudi samostojno (Berlinčan, Korejec, Američan, Makedonec ...): Zahodni Berlin – Zahodni Berlinčan, Zahodna Berlinčanka; Južna Koreja – Južni Korejec / Južnokorejec, Južna Korejka / Južnokorejka; Severna Amerika – Severni Američan / Severnoameričan; Severna Makedonija – Severni Makedonec / Severnomakedonec.

Uradne oblike slovenskih imen so v govorjenem jeziku okolice in lokalni rabi redke, zato so tudi izpeljanke iz teh imen navadno tvorjene iz oblik, ki so v okolju žive, npr. Na Logu – Logar/Logarec; Škofja Vas – Škofjevaščan – Škofljan. Take oblike so zapisane v leksikonih krajevnih imen. Vendar se pri uradni rabi zaradi nedvoumne identifikacije zahteva razlikovanje med naselji z izvorno enakimi imeni. V pravilih so podane možnosti za tvorjenke v uradni komunikaciji.

Prebivalska imena, tvorjena iz imen s predložnimi dodatki

Prebivalsko ime, tvorjeno iz zemljepisnega imena z razlikovalnim ali identifikacijskim dodatkom, se navadno tvori le iz jedrne sestavine imena, kar za rabo v znanem kontekstu zadošča: Log pod Mangartom – Ložan, Ložanka; Mala Loka pri Višnji Gori – Maloločan, Maloločanka/Ločan, Ločanka. Če je vključitev dodatka zaradi nedvoumnosti nujna, se izrazimo opisno: prebivalci Loga pod Mangartom.

Pri prevzetih imenih (zlasti iz manj znanih neslovanskih jezikov) ne razlikujemo med predložnimi »dopolnili« in drugimi obveznimi sestavinami imena. Priporočeno in najbolj nedvoumno je, da se izrazimo opisno: prebivalci Ciudada de Méxica, prebivalci Ria de Janeira.

Zaradi stilističnih razlogov, in če je v sobesedilu omogočena nedvoumna identifikacija, je podstava prebivalskega imena lahko tudi jedrna sestavina večbesednega imena, npr. šp. Palma de Mallorca – Palmčan, šp. Santiago de Cuba – Santiažan, angl. Stratford Upon Avon – Stratfordčan, nem. Frankfurt ob Majni – Frankfurtčan, češ. Žďár nad Sazavou – Žďárčan

Prebivalska imena, tvorjena iz imen z vezajem

S stičnim vezajem so v slovenščini povezana dvojna imena, ki so združena navadno zaradi upravnih ali kakih drugih razlogov (Šmarje-Sap, Log-Dragomer). Prebivalsko ime tvorimo na dva načina, in sicer

najpogosteje iz ene sestavine (pri tem upoštevamo lokalno rabo): Pri Cerkvi-Struge – Cerkvenec/Cerkvenčan; Šmarje-Sap – Šmarčan/Šmarec ali Sapljan (pridevnik je tvorjen iz prebivalskega imena);
izjemoma iz obeh sestavin, pri tem priponsko obrazilo dodamo zadnji sestavini in vezaj ohranimo: Šmarje-Sapčan, Log-Dragomerčan.

Pri prevzetih imenih, pisanih z vezajem, pri tvorjenju tega ohranjamo, priponsko obrazilo pa dodamo zadnji sestavini imena:

nem. Garmisch-Partenkirchen – Garmisch-Partenkirchenčan; pol. Bielsko-Biała – Bielsko-Białčan; češ. Frýdek-Místek – Frýdek-Míščan;
fr. Aix-en-Provence – Aix-en-Provenšan; fr. Côte-dʼOr |departma| – Côte-dʼOrčan.

Če kontekst zahteva prebivalsko ime enote, ki jo sestavljata obe imeni, je bolje, da se izrazimo opisno: prebivalec Kala-Koritnice, prebivalec Garmisch-Partenkirchna.

V Slovenskem pravopisu 2001 so bila za dvojna imena predvidena tudi prebivalska imena, zložena iz obeh sestavin dvojnega imena (Šmarje-Sap – Šmarjesapčan, Šmarjesapčanka). V nekaterih okoljih zložena imena niso bila sprejeta, še zlasti če ena sestavina dvojnega imena prvotno ni bila naselje (Gozd-Martuljek, kjer je Martuljek potok, torej Gozd ob Martuljku).

O dvojnih imenih glej poglavje »Vezaj« (Ločila).

Tvorjenje pridevnikov s priponskim obrazilom -ski iz lastnih imen

Splošno

Priponsko obrazilo -ski/-ški

S priponskim obrazilom -ski/-ški tvorimo in z malo začetnico pišemo vrstne pridevnike iz zemljepisnih imen in imen pripadnikov narodov, delov narodov in ljudstev (etnonimov) ter rodbinskih imen:

Ljubljana – ljubljanski, Komen – komenski; Bovec – bovški, Pokljuka – pokljuški, Afrika – afriški
Slovan – slovanski, Venet – venetski, Lužiški Srb – lužiškosrbski; Čeh – češki, Uskok – uskoški, Viking – vikinški
Herbersteini – herbersteinski, Frankopani – frankopanski, Borgijci – borgijski; Auerspergi – auersperški, Turjačani – turjaški

Posebnost

Pri nekaterih zemljepisnih imenih se je namesto priponskega obrazila -ski uveljavil pridevnik na -ni, npr. Arktika – arktični, Antarktika – antarktični, Bližnji vzhod – bližnjevzhodni, Bakonjski gozd – bakonjskogozdni, Stara Cesta – starocestni.

Pridevniki, tvorjeni iz slovenskih krajevnih imen, se glede rabe pripon od kraja do kraja razlikujejo, kar je odvisno od narečne podstave imena. O lokalni rabi se poučimo v leksikonih krajevnih imen.

Za osnovna pravila o premenah besedotvorne podstave pri tvorbi svojilnega pridevnika in nastanku obrazila -ški glej poglavje »Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -ski in -stvo« oz. »Pisne premene besedotvorne podstave in obrazil« (Besedotvorni oris). Podrobneje o premenah po izglasnih glasovih podstav glej poglavje »Premene besedotvorne podstave in izbira obrazil pri tvorjenju pridevnikov s priponskim obrazilom -ski iz lastnih imen« (Besedotvorni oris).

Pridevnik, tvorjen iz zemljepisnega imena Laze, bi se v sodobnem knjižnem jeziku glasil laški. Tako obliko pridevniškega imena bi pričakovali tudi iz imen Laz, Laško, Lašče ... Vendar je v različnih narečjih izpričanih več različnih pridevniških tvorjenk, ki jih upoštevamo, npr. lazarski (Laze nad Krko), lazenski (Laze pri Boštanju), lažanski (Laze pri Domžalah), lazenski/laški (Laze pri Vačah) ipd.

Nekateri slovenski pridevniki iz sodobnih krajevnih imen so tvorjeni zelo različno in so (podobno kot prebivalska imena) nastali iz starejših besedotvornih podstav ali z danes ne več prepoznavnimi glasovnimi spremembami pri tvorjenju: Trst – Tržačan – tržaški; Opčine – Openc, Openka – openski; Brda – Bric, Brika – briški; Osp – Osapčan/Ospčan – osapski/ospski.

Priponsko obrazilo -ovski/-evski

Vrstni pridevniki iz imena, ki označuje osebo ali stvarno ime, so tvorjeni s priponskim obrazilom -ovski/-evski, tvorjenke pa označujejo podobnost ali povezanost:

Aristotel – aristotelovski, Freud – freudovski, Jung – jungovski, Kafka – kafkovski, Orwell – orvelovski, Ojdip – ojdipovski;
Van Gogh – vangoghovski, da Vinci – davincijevski, de Gaulle – degaullovski;
Bask – baskovski, Frank – frankovski, Ink – inkovski, Jud – judovski, Maj – majevski;
NATO/Nato – natovski, TIGR/Tigr – tigrovski, Informbiro – informbirojevski, Al Kaida – alkaidovski.

Pridevniki s priponskim obrazilom -ovski/-evski, ki imajo v podstavi osebno ime, se nanašajo na posebno delo, nauk, stil ali nazor posameznika (tak, kot je pri ..., npr. kafkovsko vzdušje, freudovski spodrsljaj, ojdipovski kompleks, orwellovska družba.

Pri pridevniku Jožef – jožefinski (jožefinski kataster) gre verjetno za sestavino -in- pred -ski, ki je povzeta po tujejezični/nemški predlogi.

Pri nekaterih imenih je priponsko obrazilo -ovski/-evski izbrano zaradi osebnega imena v etimološkem izhodišču, npr.

imena planetov: Mars – marsovski, Jupiter – jupitrovski;
poimenovanja mesecev (ki jih v slovenščini pišemo z malo začetnico, izvorno pa so dobili ime po osebi): marec – marčevski in avgust – avgustovski.

Pridevniki na -ski, izpeljani iz enozložnih samostalnikov moškega spola so pogosto tvorjeni s priponskim obrazilom -ovski/-evski:

brat – bratovski (ob bratski), oče – očetovski, pek – pekovski, škof – škofovski, grof – grofovski, fant – fantovski;
starš – starševski, kralj – kraljevski, gej – gejevski, hudič – hudičevski ...

Enako velja za samostalnike, ki označujejo bitja, živali in s katerim označujemo navadno neko lastnost, npr. osel – oslovski, orel – orlovski, zmaj – zmajevski ipd.

Priponsko obrazilo -anski

Nekateri pridevniki na -ski so tvorjeni iz prebivalskih imen in imajo pred priponskim obrazilom -ski nekončno pripono -an- [-án-], npr. italijanski (< Italijan, Italija), trojanski (< Trojanec, Troja), špartanski (< Špartanec, Šparta), kubanski (< Kubanec, Kuba), burmanski (< Burmanec, Burma), pisanski (< Pisanec, Pisa), damaščanski (< Damaščan, Damask).

Pridevniki amerikanski, mehikanski, peruanski, čilenski so danes zastareli ali pa rabljeni v stalnih besednih zvezah, npr. amerikanski javor (v botaniki), mehikanski nosnik (v konjeništvu). V splošni rabi jih nadomeščamo z ameriški, mehiški, perujski, čilski.

Pridevnik ižanski, tvorjen iz besedotvorne podstave prebivalskega imena (< Ižanec, Ig), ima starejšo različico iški, ki se naša tudi na reko (Iška).

Premene besedotvorne podstave in izbira obrazil pri tvorjenju pridevnikov na -ski iz lastnih imen

Pri tvorjenju pridevnikov iz manj znanih in pisno nepodomačenih zemljepisnih imen se praviloma ravnamo po analogiji z že uveljavljenimi vzorci v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku, pri čemer smo pozorni na glasovno vrednost izglasja:

priponsko obrazilo -ski dodajamo besedotvornim podstavam, ki se končajo na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, d – t in f ter samoglasnike;
priponsko obrazilo -ški se pojavlja pri besedotvornih podstavah na izglasne nezvočnike k, g, h, č, ž, š, dž, c, z in s. Ti se ob stiku s priponskim obrazilom -ski spremenijo in z vzglasnim s iz priponskega obrazila združijo v š (-ški).

Priponsko obrazilo -ski in besedotvorna podstava na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, d – t in f

Besedotvornim podstavam, ki se končujejo na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, d – t, f, dodajamo priponsko obrazilo -ski:

m	Videm – videmski	Vietnam – vietnamski Rim – rimski	fr. Nîmes [ním] – nîmeski [nímski]
n	Ljubljana – ljubljanski	Iran – iranski	nem. Bonn [bón] – bonnski [bónski] fr. Cannes [kán] – canneski [kánski]
r	Nazarje – nazarski	Singapur – singapurski	fr. Montmartre [monmártər] – montmartrski [monmártərski]
l	Butale – butalski	Nepal – nepalski	fr. Grenoble [grenóbəl] – grenobelski [grenóbəlski]
j	Ptuj – ptujski Celje – celjski Bohinj – bohinjski	Altaj – altajski	nem. Allgäu [álgoj] – allgäuski [álgojski] it. Ventimiglia [ventimílja] – ventimigliski [ventimíl’ski]
v	Dobova – dobovski Vipava – vipavski	Kijev – kijevski	angl. Iowa [ájova] – iowski [ájou̯ski],
p	Evropa – evropski Alpe – alpski	Štip – štipski	fr. Dieppe [djêp] – dieppski [djêpski]
b	Crngrob – crngrobski	Rab – rabski Polabje – polabski	fr. Antibes [antíb-] – antibeski [antípski]
t	Gospa Sveta – gosposvetski	Dolomiti – dolomitski Otranto – otrantski Split – splitski	nem. Bayreuth [bajrôjt] – bayreuthski [bajrôjtski]
d	Komenda – komendski	Kanada – kanadski Madrid – madridski	angl. Humberside [hámbersájd-] – humbersidski [hámbersájtski]
f	Britof – britofski	Delfi – delfski Krf – krfski	angl. Cardiff [kárdif] – cardiffski [kárdifski]

Nekatera imena ne sledijo predstavljenim pravilom, npr. Logatec – logaški, Zagreb – zagrebški.

Posebnosti pri tvorjenju pridevnikov s priponskim obrazilom -ski

V lastnih imenih je včasih knjižno uveljavljena slovenska narečna varianta priponskega obrazila -ski, tj. -čki, npr. Mučka bistrica (< Muta), Zadrečka dolina (< Dreta).

O priponskem obrazilu -čki v lastnih imenih tipa Donačka gora, Mučka bistrica, Zadrečka dolina, Lučki Dedec, Potočka zijavka/zijalka, Žička kartuzija glej poglavje »Premene pri izpeljankah s priponskima obraziloma -ski in -stvo« (Besedotvorni oris).

Zaradi tvorjenja iz prebivalskih imen imajo nekateri pridevniki na -ski pred priponskim obrazilom pripono -ar-, npr. Kropar – kroparski (< Kropa), Rovtar – rovtarski (< Nemški Rovt), Fužinar – fužinarski (< Stara Fužina).

Pri imenih z neobstojnim polglasnikom v besedotvorni podstavi se ta pred priponskim obrazilom -ski ohranja (Komen – komenski) ali pa se v podstavo vriva (Nevlje – neveljski). Pri izglasnem r za soglasnikom polglasnika ne zapisujemo s črko e: Koper [kópər] – koprski [kópərski].

Pri imenih iz slovanskih jezikov sta neobstojna tudi samoglasnika a (južnoslovanski jeziki) in o (poljščina, slovaščina, v slovenščini Repentabor – repentabrski). Tvorba pridevnika s priponskim obrazilom -ski se pri prevzetih imenih razlikuje od tvorbe v izvirnem jeziku, saj neobstojne samoglasnike pri pridevnikih načeloma opuščamo, npr. hrv. Bakar [bákar], rod. Bakra – bakrski [bákərski], npr. Bakrski zaliv; hrv. Zadar [zádar], rod. Zadra – zadrski [zádərski].

Odstopanja od predstavljenih pravil se pojavljajo pri tvorjenkah iz imen s končnima soglasnikoma d in t.

Pridevnik tvorimo s priponskim obrazilom -ški:
- Šentvid – šentviški, Kobarid – kobariški, Medvode – medvoški (tudi medvodski), Lurd – lurški
- Murska Sobota – (mursko)soboški, Šmarjeta – šmarješki, Nazaret – nazareški, Hrvat – hrvaški
Soglasnik d v izglasju podstave se premenjuje z j pri imenih s sestavino -grad in nekaterih drugih slovenskih krajevnih imenih, npr.
- Dravograd – dravograjski; Bežigrad – bežigrajski; Carigrad – carigrajski
- Bled – blejski; Čedad – čedajski/čedadski

Pridevniki na -ski iz pisno nepodomačenih prevzetih imen

Iz pisno nepodomačenih imen tvorimo pridevnike na -ski po analogiji z domačimi imeni, a so glasovi, ki vplivajo na besedotvorno podstavo, zapisani na različne načine.

1. Podvojene črke iz podstavnega imena ohranjamo, npr. nem. Bonn [bón] – bonnski [bónski]; fr. Dieppe [djêp] – dieppski [djêpski]; angl. Cardiff [kárdif] – cardiffski [kárdifski].

2. Mehčanih n’ in l’ v izglasju besedotvorne podstave ne zapisujemo z nj in lj, kadar sta zapisana

z dvočrkjem, npr. šp. Sevilla [sevílja] – sevillski [sevíl’ski], it. Bologna [bolónja] – bolognski [bolón’ski], fr. Auvergne [ovêrn’/ovêrən’] – auvergnski [ovêrn’ski];
s črko z ločevalnim znamenjem, npr. češ. Libeň [líbən’] – libeňski [líbən’ski];
s črkovnim sklopom, v katerem se črka i izgovarja kot j, npr. it. Senigallia [senigálja] – senigalliski [senigál’ski]; it. Ventimiglia [ventimílja] – ventimigliski [ventimíl’ski]; šp. Zulia [súlja] – zuliski [súl’ski]), polj. Gdynia [gdínja] – gdyniski [gdín’ski].

3. Zvočnik j, zapisan s črko y ali i ali katerim koli drugim črkovnim sklopom (npr. ill, ly), zapisujemo tako, kot je zapisan v podstavnem imenu, npr. angl. Midway [mídvej] – midwayski [mídvejski]; it. Pistoia [pistója] – pistoiski [pistójski]; it. Orsei [orsêj] – orseiski [orsêjski]; madž. Keszthely [késthej] – keszthelyski [késthejski].

Vrivanje neobstojnega i v podstavo označujemo, in sicer zapisujemo v tem primeru izglasje tako, kot ga izgovarjamo – z zvočnikom j (po vzorcu ladja – ladijski), npr. it. La Spezia [la spécja] – laspezijski [laspécijski]; it. Civitavecchia [čivitavékja] – civitavecchijski [čivitavékijski].
Zvočnik j v protizevni vlogi je pisni del podstave, npr. it. Pavia [pavíja] – pavijski [pavíjski]; šp. Almeria [almeríja] – almerijski [almeríjski].

4. Zvočnik v, zapisan s črkama u ali w, pišemo kot v podstavnem imenu, npr. nem. Dachau [dáhau̯] – dachauski [dáhau̯ski]; angl. Glasgow [glázgou̯] – glasgowski [glázgou̯ski]; angl. Iowa [ájova] – iowski [ájou̯ski], kit. Guangzhou [gu̯ángdžou̯] – guangzhouski [gu̯ángdžou̯ski].

5. Neme črke in črkovni sklopi, ki se pri sklanjanju ohranjajo oz. opuščajo, se ohranjajo oz. opuščajo tudi v podstavi pridevnika:

fr. Estaing [estên] – estaingski [estênski]
fr. Marseille [marsêj], rod. Marseilla [marsêja] – marseillski [marsêjski]; angl. Yellowstone [jêlou̯stôu̯n], rod. Yellowstona [jêlou̯stôu̯na] – yellowstonski [jêlou̯stôu̯nski]

Izglasni nemi s (tudi v sklopu es) v francoskih imenih pisno sovpade s priponskim obrazilom -ski, a zapisa črke s ne podvajamo, npr. fr. Amiens [amjên] – amienski [amjênski], fr. Nantes [nánt] – nanteski [nántski], fr. Cannes [kán] – canneski [kánski], fr. Nîmes [ním] – nîmeski [nímski], fr. Antibes [antíb-] – antibeski [antípski].

Poenostavljanje zapisa je utemeljeno z zapisi, ki ne ustrezajo slovenskim fonotaktičnim pravilom, npr. *amiensski ali *cannesski.

6. Dvo- in veččrkja, ki jih tudi v slovenščini izgovarjamo kot en glas ali dvoglasnik, v zapisu ohranjamo, npr. nem. Allgäu [álgoj] – allgäuski [álgojski]; nem. Bayreuth [bajrôjt] – bayreuthski [bajrôjtski]; fr. Argenteuil [aržantêj] – argenteuilski [aržantêjski].

7. Neobstojni samoglasnik se v podstavi ohranja, npr. Dresden [drézdǝn] – dresdenski [drézdǝnski]; nem. München [mínhən] – münchenski [mínhənski]; angl. Manhattan [menhêtən] – manhattanski [menhêtənski]; pred -ski se ne zapisuje, če se podstava konča na r, npr. Ulster [álstǝr] – ulstrski [álstǝrski], Louvre [lúvǝr] – louvrski [lúvǝrski] in v angleščini tudi na l (Newcastle [njúkasəl], rod. Newcastla [njúkasla], prid. newcastlski [njúkasəlski]).

8. Vrivanje neobstojnih polglasnikov v soglasniški sklop zaznamujemo s črko e, npr. fr. Grenoble [grenóbəl] – grenobelski [grenóbəlski]. Pri nekaterih imenih sledimo potencialni rodilniški množinski govorni osnovi (hr. Tuzla [túzla] – tuzelski [túzəlski]), pri drugih gre za tvorbo po slovenskem vzorcu (nor. Oslo [óslo] – oselski [ósəlski]).

O posebnostih neobstojnega polglasnika pri sklanjanju in besedotvorju iz tujih imen, npr. Bosna – bosenski, glej poglavje »Neobstojni polglasniki v prevzetih besedah« (Glasovno‑črkovne premene).

Podomačene oblike pridevnikov so navadno omejene na stalne zveze, v katerih dobijo pridevniki nove pomene, ne zgolj prostorskih, npr. fr. Marseille [marsêj] – marseillski – marsejsko milo; fr. Versailles [versáj] – versailleski – versajski mir; šp. Sevilla [sevílja] – sevillski – seviljski brivec; it. Bologna [bolónja] – bolognski – bolonjska reforma.

Priponsko obrazilo -ški in besedotvorna podstava na nezvočnike s – z, c – dz, š – ž, č – dž ali k – g, h

Če se besedotvorna podstava končuje na nezvočnike s – z, c – dz, š – ž, č – dž ali k – g, h, se priponsko obrazilo -ski premenjuje s -ški. Izglasni s – z, c – dz, š – ž, č – dž ali k – g, h besedotvorne podstave se zamenjajo in ob stiku s priponskim obrazilom -ski z vzglasnim s iz priponskega obrazila združijo v š (-ški).

Pri izpeljankah iz pisno nepodomačenih imen se črkovni sklopi v izglasju besedotvorne podstave, ki je pri stiku z vzglasjem obrazila podvržena premeni, v celoti zamenjajo s črko š, npr. fr. Dunkerque [denkêrk] – dunkerški [denkêrški]; nem. Chemnitz [kémnic] – chemniški [kémniški]; nem. Urach [úrah] – uraški [úraški]; fr. Camargue [kamárg-] – camarški [kamárški]; angl. Greenwich [grínič] – greenwiški [gríniški].

s	Ambrus – ambruški	Rodos – rodoški Teksas – teksaški	port. Cadiz [kádis] – cadiški [kádiški] fr. Montparnasse [monparnás] – montparnaški [monparnáški] fr. Reims [réms] – reimški [rémški]
z	Haloze – haloški	Pariz – pariški Čormoz – čormoški	fr. Toulouse [tulúz-] – toulouški [tulúški]
c	Črmošnjice – črmošnjiški Bovec – bovški	Olomuc – olomuški	nem. Bregenz [brégenc] – bregenški [brégenški]
dz			polj. Sieradz [šêradz-] – sieraški [šêraški] polj. Grudziądz [grudžóndz-] – grudziąški [grudžónški]
š	Mengeš – mengeški	Marakeš – marakeški	angl. Pugwash [págvoš] – pugwaški [págvoški] it. Brescia [bréša] – breški [bréški]
ž	Andraž – andraški		fr. Liège [ljéž-] – lièški [ljéški] polj. Sandomierz [sandómjež-] – sandomieški [sandómješki] rom. Cluj [klúž-] – cluški [kluški]
č	Soča – soški	Poreč – poreški	angl. Greenwich [grínič] – greenwiški [gríniški]
dž		Lodž – loški Dobrudža – dobruški	angl. Cambridge [kêmbridž-] – cambriški [kêmbriški] it. Chioggia [kjódža] – chioški [kjóški]
k	Kamnik – kamniški	Irak – iraški Grk – grški	nem. Innsbruck [ínzbruk] – innsbruški [ínzbruški]
g	Mokronog – mokronoški	Karlobag – karlobaški	nem. Nürnberg [nírənberg-] – nürnberški [nírənberški] angl. Chicago [čikágo] – chicaški [čikáški]
h	Suha – suški	Čeh – češki	nem. Urach [úrah] – uraški [úraški] nem. Zürich [círih] – züriški [círiški] nem. Toblach [tóblah] – toblaški [tóblaški]

Nekatera imena ne sledijo predstavljenim pravilom, npr. Francoz – francoski, Rus – ruski.

Posebnosti pri premenah in podaljšavah besedotvorne podstave

Nekatere pridevnike (in/ali tudi prebivalska imena) smo prevzeli iz drugih jezikov, po analogiji z njimi pa tvorimo izpeljanke iz imen z enakim končajem, npr. po vzorcu iz ruščine Moskva – moskovski tudi Nikaragva – nikaragovski; Antigva – antigovski; Litva – litovski (ob litvanski).

Tvorbeni vzorci tvorjenk na -ski niso vedno enaki kot pri prebivalskih imenih. Iz imen na -⟨go⟩ tvorimo prebivalska imena z nekončno pripono -ov-, pridevnike pa tudi s premeno podstavnega izglasja, npr. Kongo – kongovski/kongoški, Tobago – tobaški, Togo – togovski, Tongo – tongovski, Santiago – santiaški.

Soglasniški -ck, -sk, -st, -ks v izglasju podstave

Če se v izglasju besedotvorne podstave stikata dva glasova, ki sta sicer udeležena pri premeni, pri tvorbi pridevnika z vzglasnim s priponskega obrazila sovpadeta v en glas:

ck: ukr. Doneck – doneški, rus. Kuzneck – kuzneški
sk: Aljaska – aljaški, Nebraska – nebraški
st: Novo Mesto – novomeški
št: Budimpešta – budimpeški, Bukarešta – bukareški
šč: Gradišče – gradiški, polj. Bydgoszcz [bídgošč] – bydgoški [bídgoški]
ks: angl. Halifax [hálifaks] – halifaški [hálifaški], angl. Sussex [sásiks] – susseški [sásiški], nem. Andechs [ándeks] – andeški [ándeški]

Pri nekaterih pridevnikih iz imen s podstavnim -st je možnosti tvorbe več (Belfast – belfaški/belfastovski) ali pa se ne ravnajo po opisanem vzorcu, npr. pri Aalst – aalstski; Everest – everestovski.

Pridevnike iz slovanskih imen, ki se končujejo na soglasniški sklop sk in ohranjajo prvotno etimološko sorodno pripono (v obliki -sk), tvorimo tako, da besedotvorni podstavi dodamo končni -i, npr. Čeljabinsk – čeljabinski, Gdansk – gdanski, Kursk – kurski, Murmansk – murmanski, Novosibirsk – novosibirski, Omsk – omski, Smolensk – smolenski.

Izjemoma je pogosteje rabljena oblika s priponskim obrazilom -ški, npr. pri Minsk – minški/minski, kar je kot jezikovni proces nepredvidljivo.

Priponsko obrazilo -ski in podstava na samoglasnike

Besedotvorna podstava imen na govorjeni samoglasnik (zapisan lahko tudi z dvočrkji in nemimi črkami ter črkovnimi sklopi) je pri tvorjenju prebivalskih imen enaka rodilniški osnovi. Ta je podaljšana z zvočnikom j v zapisu in govoru ali le govoru.

Besedotvorna podstava z zvočnikom j v zapisu in govoru			Besedotvorna podstava z zvočnikom j v govoru
Ime	Pridevnik	Pridevnik	Ime	Rodilnik	Pridevnik
Peru	Peruja	perujski	fr. Armagh [armá]	Armagha [armája]	armaghski [armájski]
Mali	Malija	malijski	fr. Calais [kalé]	Calaisa [kalêja]	calaiski [kalêjski]
port. Cefalù [čefalú]	Cefalùja [čefalúja]	cefalùjski [čefalújski]	fr. Montpellier [monpeljé]	Montpelliera [monpeljêja]	montpellierski [monpeljêjski]
angl. Sydney [sídni]	Sydneyja [sídnija]	sydneyjski [sídnijski]
fr. Charleroi [šarləroá]	Charleroija [šarləroája]	charleroijski [šarləroájski]
angl. Milwaukee [milvóki]	Milwaukeeja [milvókija]	milwaukeejski [milvókijski]

Iz imen, ki se končajo na samoglasnik i in končnico -a ali -o, tvorimo pridevnik tako, da protizevni j tudi zapisujemo. Enako velja za imena na izglasne samoglasniške sklope ⟨ao⟩ in ⟨eo⟩ ipd., ki pri sklanjanju ne daljšajo osnove.

Imena z izglasnim i + samoglasnik ⟨iV⟩			Imena z izglasnima ⟨ao⟩ in ⟨eo⟩
Ime	Rodilnik	Pridevnik	Ime	Rodilnik	Pridevnik
it. Pavia [pavíja]	Pavie [pavíje]	pavijski [pavíjski]	port. Maranhão [maranjáo]	Maranhãa [maranjáa]	maranhãjski [maranjájski]
ngr. Iraklio [iráklijo]	Iraklia [iráklija]	iraklijski [iráklijski]	šp. Bilbao	Bilbaa	bilbajski
			malaj. Borneo	Bornea	bornejski

Posebnosti pri tvorjenju pridevnikov na -ski iz podstav na samoglasnike

Iz imen ženskega spola na izglasne samoglasniške sklope ⟨oa⟩ in ⟨uo⟩, ki pri sklanjanju ne daljšajo osnove (Samoa, Capua, Papua), tvorimo pridevnike na dva načina:

za podstavo dodajamo nekončno pripono -an-, ki je najverjetneje posledica prevzema iz drugih jezikov, npr. port. Samoa – samoanski; indon. Papua – papuanski;
za podstavo dodajamo j (pri čemer sledimo potencialnim oblikam v needinskem rodilniku s končnim j); samo pri port. Samoa – samojski.

Imena, ki se končajo na nenaglašena ozka e in o, sklanjamo z daljšanjem osnove. Podstava pridevnika na -ski pa je enaka rodilniški osnovi:

šved. Örebro [êrebrọ], rod. Örebroja [êrebrọja] – örebrojski [êrebrọjski]
niz. Enschede [énshedẹ], rod. Enschedeja [énshedeja] – enschedejski [énshedejski]

Pridevniki na -ski iz pisno nepodomačenih prevzetih imen

Pri tvorjenju pridevnikov iz pisno nepodomačenih imen sledimo slovenskim knjižnim vzorcem, a so glasovi, ki vplivajo na besedotvorno podstavo, zapisani na različne načine.

1. Podvojene samoglasniške črke in črke, zapisane z ločevalnimi znamenji, v izglasju podstavnega imena ohranjamo:

fin. Espoo [éspo], rod. Espooja [éspoja] – espoojski [éspojski]
est. Sursoo [súrso], rod. Sursooja [súrsoja] – sursoojski [súrsojski]
est. Hiumaa [híjuma], rod. Hiumaaja [híjumaja] – hiumaajski [híjumajski]
šved. Umeå [úmeo], rod. Umeåja [úmeoja] – umeåjski [úmeojski]

2. Dvo- in veččrkja, ki jih izgovarjamo kot en glas, v zapisu ohranjamo, npr.

⟨ay⟩ za [e]: fr. Orsay [orsé] – orsayjski [orsêjski]
⟨ey⟩ za [i]: angl. Berkley [bə̀rkli] – berkeleyjski [bə̀rklijski]
⟨ou⟩ za [u]: fr. Ouagadougou [vagadúgu] – ouagadougoujski [vagadúgujski]; Fontainebleau [fontenbló] – fontainebleaujski [fontenblójski]

3. Neme črke in črkovni sklopi, ki se pri sklanjanju ohranjajo, se ohranjajo tudi v podstavi, npr.

fr. Bordeaux [bordó], rod. Bordeauxa [bordója] – bordeauxski [bordójski]; fr. Vaud [vó], rod. Vauda [vója] – vaudski [vójski]; fr. Calais [kalé], rod. Calaisa [kalêja] – calaiski [kalêjski]
fr. Courbevoie [kurbevu̯á], rod. Courbevoieja [kurbevu̯ája] – courbevoiejski [kurbevu̯ájski]

Nemi s (tudi v sklopu es) v francoskih imenih pisno sovpade s priponskim obrazilom -ski, a zapisa ne podvajamo, npr. fr. Calais [kalé] – calaiski [kalêjski], Artois [artu̯á] – artoiski [artu̯ájski], Beaujolais [božolé] – beaujolaiski [božolêjski].

Poenostavljanje zapisa je utemeljeno z zapisi, ki ne ustrezajo slovenskim fonotaktičnim pravilom, npr. *calaisski.

Podomačene oblike pridevnikov so navadno omejene na stalne zveze, v katerih dobijo pridevniki nove pomene, ne zgolj prostorskih, npr. fr. Calais [kalé] – calaiski – kalejska čipka; Bordeaux [bordó] – bordojski – bordojsko vino; Artois [artu̯á] – artoiski – arteški gonič, arteški vodnjak; Beaujolais [božolé] – beaujolaiski – božolejski postopek.

Pridevniki na -ski, tvorjeni iz večbesednih imen

Iz večbesednih zemljepisnih imen tvorimo enobesedne pridevnike, ki so besedotvorno medponsko-priponske zloženke ali izpeljanke iz predložne zveze:

Stari Trg – starotrški, Škofja Loka – škofjeloški, Kranjska Gora – kranjskogorski
Za Kalvarijo – zakalvarijski, Nad Dravo – naddravski
Nova Zelandija – novozelandski

angl. Oklahoma City [oklahóma síti] – oklahomacityjski [oklahómasítijski]; angl. Cape Town [kêjp táu̯n] – capetownski [kêjptáu̯nski]; Burkina Faso – burkinafaški
it. Monte Carlo [mónte kárlo] – montecarlski [móntekárlski/móntekárəlski], fr. Saint-Tropez [sên-tropé] – saint-tropezski [sên-tropêjski], angl. New York [njú jórk] – newyorški [njujórški], češ. Nový Jičín [nôvi jíčin] – novojičínski [nôvojíčinski]
fr. Le Havre [lə avər] – lehavrski [ləávərski], arab. Šat al Arab [šát al árab-] – šatalarabski [šatalárapski]

Posebnost

Pri večbesednih imenih nekaterih držav je pridevnik izpeljan le iz jedrne sestavine imena: emiratski (< Združeni arabski emirati), saudski/saudijski (< Saudova Arabija), ameriški (< Združene države Amerike), britanski (< Velika Britanija).

Tvorjenke iz slovenskih imen so tvorjene po pravilih knjižnega jezika in se razlikujejo od lokalne ali narečne rabe. Pogosto se namesto zložene oblike uporablja lokalna ali narečna oblika: Čisti Breg – breški ob tvorjenem čistobreški; enako tudi Dolenje Poljane – poljanski ob tvorjenem dolenjepoljanski ipd. V pravilih so podane možnosti za tvorjenke v uradni komunikaciji.

Pridevniki na -ski, tvorjeni iz imen s predložnimi dopolnili

Pridevnik, tvorjen iz zemljepisnega imena z razlikovalnim ali identifikacijskim dodatkom, se navadno tvori le iz jedrne sestavine imena, kar za rabo v znanem kontekstu zadošča: Log pod Mangartom – loški; Mala Loka pri Višnji Gori – malološki/loški.

Pri prevzetih imenih (zlasti iz manj znanih neslovanskih jezikov) ne razlikujemo med predložnimi »dopolnili« in drugimi obveznimi sestavinami imena. Kljub temu je besedotvorna podstava pridevnika lahko le jedrna sestavina večbesednega imena, če je to zaradi identifikacijskih razlogov sprejemljivo ali v rabi uveljavljeno, npr. šp. Palma de Mallorca – palmski, šp. Santiago de Cuba – santiaški, angl. Stratford Upon Avon – stratfordski, nem. Frankfurt ob Majni – frankfurtski, češ. Žďár nad Sazavou – žďárski.

Pridevniki na -ski, tvorjeni iz imen z vezajem

S stičnim vezajem so v slovenščini povezana dvojna imena, ki so združena navadno zaradi upravnih ali kakih drugih razlogov (Šmarje-Sap, Log-Dragomer, Miren-Kostanjevica). Pridevnik tvorimo na dva načina, in sicer

najpogosteje iz ene sestavine (pri tem upoštevamo lokalno rabo): Šmarje-Sap – šmarski ali sapljanski (pridevnik, tvorjen iz prebivalskega imena);
izjemoma iz obeh sestavin, pri tem priponsko obrazilo dodamo zadnji sestavini in vezaj ohranjamo: šmarje-sapski, log-dragomerski.

Pri prevzetih imenih, v katerih so sestavine povezane z vezajem, navadno ne poznamo razmerja med sestavinami, zato so v pridevniku vse sestavine imena, priponsko obrazilo pa dodajamo le zadnji. Vezaj in druga ločila ohranjamo:

nem. Garmisch-Partenkirchen – garmisch-partenkirchenski; pol. Bielsko-Biała – bielsko-białski; češ. Frýdek-Místek – frýdek-míški; nem. Baden-Baden – baden-badenski
fr. Côte-dʼOr – côte-dʼorski, fr. Aix-en-Provence – aix-en-provenški, fr. Val-de-Grâce – val-de-grâški

O dvojnih imenih glej poglavje »Vezaj« (Ločila).

Tvorjenje svojilnih pridevnikov

Splošno

Svojilne pridevnike tvorimo iz samostalnikov moškega in srednjega spola s priponskim obrazilom -ov (ali po preglasu nastalim -ev), iz ženskega spola pa s priponskim obrazilom -in, in sicer iz imen in poimenovanj bitij ter nekaterih stvarnih lastnih imen.

Moški in srednji spol		Ženski spol
-ov	-ev	-in
Štefan – Štefanov, Miha – Mihov	Andrej – Andrejev, Aleš – Alešev	Ana – Anin, Jedrt – Jedrtin
Anže – Anžetov	Izidor – Izidorjev	Nives – Nivesin, Karin – Karinin
Kalan – Kalanov, Skaza – Skazov	Križaj – Križajev, Škufca – Škufčev	Kobilca – Kobilčin
Arso – Arsov, ARSO – ARSOV, NUK – NUK‑ov	Teš – Tešev, TEŠ – TEŠ‑ev	Alpina – Alpinin, Fifa – Fifin, FIFA – FIFIN
Delo – Delov, Jutro – Jutrov	Gorenje – Gorenjev
vnuk – vnukov, prerok – prerokov	stric – stričev, mož – možev	sestra – sestrin, babica – babičin
bik – bikov, veter – vetrov	netopir – netopirjev	krava – kravin, puška – puškin

Izražanje vrstnega pomena

Če priponsko obrazilo -ov/-ev dodajamo besedotvornim podstavam iz samostalnikov moškega spola, ki ne označujejo bitij ali ustanov, ali pa iz samostalnikov ženskega spola, označujemo vrstnost in ne svojilnosti, npr. apnenec – apnenčev, kisik – kisikov, češnja – češnjev, smreka – smrekov …

Pridevniške izpeljanke iz samostalnikov ženskega spola sicer izražajo vrstnost tudi s priponskimi obrazili -ji (krava – kravji), -ski (celina – celinski, regija – regijski), -ni (barva – barvni, sobota – sobotni, zveza – zvezni), redkeje tudi -in (soja – sojin, limona – limonin/limonov).

Posebnosti

1. Iz slovenskih in nasploh slovanskih izpridevniških imen s priponskimi obrazili ‑ov, ‑ev, ‑ski, ‑sky, ‑cky, ‑i in ustreznih ženskih oblik ‑ova, ‑eva, ‑ska, ‑cka, ‑a ne tvorimo svojilnih pridevnikov, ampak svojino izražamo z rodilnikom: Koseski – pesmi Koseskega, Aleksandrov – pesmi Aleksandrova, rus. Pavlov – refleks Pavlova, rus. Saharov – nagrada Saharova, rus. Ahmatova – pesmi Ahmatove, mak. Redžepova – pesmi Redžepove, rus. Prokofjev – balet Prokofjeva, rus. Politkovska – nagrada Politkovske, rus. Musorgski – opere Musorgskega, polj. Kubacki – skok Kubackega, rus. Navalni – upor Navalnega.

2. V sodobni rabi s priponskima obraziloma ‑ov/‑ev in -in tvorimo svojilne pridevnike tudi iz nekaterih zemljepisnih imen, ki poimenujejo gore, vode, planete (enakozvočne z imeni bitij) ali druga nebesna telesa, če opisujemo z njimi povezane pojave ali sestavne dele. Pogosto nastopajo v lastnih imenih:

• Prisank – Prisankovo okno, Jalovec – Jalovčev ozebnik, Skuta – Skutin ledenik
• Martuljek – Martuljkovi slapovi (poleg Martuljški slapovi), Nil – Nilova delta, Krka – Krkina struga, Donava – Donavina delta
• Saturn – Saturnovi obroči, Jupiter – Jupitrove lune, Mars – Marsova orbita, Venera – Venerina orbita, Orion – Orionov pas
• Severnica – Severničin, Betelgeza – Betelgezin

Pridevniki iz vodnih imen, npr. Nil, Krka, so bili prvotno tvorjeni le s priponskim obrazilom -ski/-ški, s katerim izražamo vrsto (nilski konj, nilski ostriž; krška škofija), s priponskima obraziloma -ov/-ev in -in pa se nedvoumno izkazuje pripadnost konkretnemu zemljepisnemu pojavu: Nilova delta (delta reke Nil), Krkina struga (struga reke Krke). Poleg tega se vrstni pridevnik krški lahko nanaša tudi na različne zemljepisne pojave, npr. na reko (Krka), na otok (Krk), na mesto (Krško).

3. Nekatera prevzeta imena so tako moškega (navadno ustanovitelj podjetja, npr. Tesla, Barilla, Prada) kot tudi ženskega spola (podjetje z enakim imenom). Svojilni pridevnik iz moškospolskega imena tvorimo s priponskim obrazilom -ov/-ev (Teslov, Barillov, Pradov), iz imena podjetja pa s priponskim obrazilom -in (Teslin, Barillin, Pradin).

Imena na končni a

Namesto pridevnikov, tvorjenih s priponskim obrazilom -ov/-ev, se pri imenih na končni -a (tudi pod vplivom drugih južnoslovanskih jezikov) pojavljajo tvorjenke s priponskim obrazilom -in, npr. namesto Šenoa – Šenoov, Krleža – Krležev napačno Šenoin, Krležin. Pojavljajo se tudi pri domačih oblikah imen (Mitja – Mitjev, napačno Mitjin) in priimkih, prevzetih iz neslovanskih jezikov, npr. Balboa – Balboev, napačno Balboin, Goya – Goyev, napačno Goyin, Seneka – Senekov, napačno Senekin.

4. Iz slovenskih priimkov ženskih oseb ne tvorimo svojilnih pridevnikov, izjema so priimki ženskega spola na končni -a, npr. Kobilca – Kobilčin.

Glej poglavje »Svojilni pridevniki iz samostalnikov ženskega spola«.

Pridevniki iz priimkov ženskega spola

Tvorjenje svojilnih pridevnikov iz priimkov, katerih nosilka je oseba ženskega spola, se neuradno ali v manj formalni rabi pojavlja le pri nekaterih tujih imenih. Pri teh slovensko govorečemu ni razviden pomen imenske podstave, kot je to npr. pri slovenskih priimkih tipa Podlesnik, Kovač, Hribar ipd. Tako se pojavljajo pridevniki kot Curie – Curiejin inštitut, Montessori – Montessorijin vrtec, Apgar – Apgarjina lestvica, sicer pa je uveljavljeno rodilniško oz. opisno izražanje svojine – inštitut Marie Curie, metoda Marie Montessori, lestvica Virginije Apgar. Neustrezno je samostalnikom ženskega spola dodajati priponsko obrazilo -ov/-ev, saj s tem dajemo napačen vtis, da je nosilec priimka oseba moškega spola.

Svojilni pridevniki iz samostalnikov moškega spola

Svojilne pridevnike iz samostalnikov moškega spola tvorimo tako, da besedotvorni podstavi dodamo priponsko obrazilo -ov (brat – bratov, Rok – Rokov). Če se podstava končuje na soglasnike c, j, č, ž, š in dž, pa zaradi preglasa namesto priponskega obrazila -ov uporabimo njegovo različico -ev (mož – možev, Jurij – Jurijev). Pri tem se podstavni izglasni c premenjuje s č (stric – stričev, Nejc – Nejčev).

Besedovorna podstava svojilnih pridevnikov iz samostalnikov moškega spola je enaka rodilniški osnovi, ki je pri samostalnikih moškega spola nespremenjena, skrajšana ali podaljšana. Izbira priponskega obrazila -ov/-ev je odvisna od izglasja podstave.

Izglasje samostalnika	Rodilniška osnova	Izglasje besedotvorne podstave	Priponsko obrazilo	Primeri
-c, -ca, -co -j, -ja, -jo -č, -ča, -čo -ž, -ža, -žo -š, -ša, -šo -dž, -dža, -džo	nespremenjena	c j č ž š dž	-ev	• stric – stričev, Škufca – Škufčev • Andrej – Andrejev, Matija – Matijev, Franjo – Franjev • nem. Bartsch [bárč] – Bartschev [bárčev‑], Bonča – Bončev, karpačo – karpačev • Anglež – Angležev, Kaluža – Kalužev, Božo – Božev • Maleš – Malešev, Saša in Sašo – Sašev • madž. Nagy [nádž-] – Nagyev [nádžev-], maharadža – maharadžev, Nedžo – Nedžev
-b, -ba, -bo -d, -da, -do -k, -ka, -ko -m, -ma, -mo -n, -na, -no …	nespremenjena	vsi soglasniki razen c, j, č, ž, š in dž	-ov	• medved – medvedov, Kenda – Kendov, Rado – Radov • Nik in Niko – Nikov, Kafka – Kafkov • Šturm – Šturmov, Samo – Samov, Kozma – Kozmov • Kern – Kernov, Kozina – Kozinov, Bruno – Brunov
-ec -ac -ic	skrajšana zaradi neobstojnega samoglasnika	c	-ev	• Bedanec – Bedančev, Jurgec – Jurgčev, gasilec – gasilčev • Jakac – Jakčev • Lajovic – Lajovičev/Lajovčev
-ek -el -em -en -er	skrajšana zaradi neobstojnega samoglasnika	k l m n r	-ov	• dedek – dedkov, češ. Čapek – Čapkov • osel – oslov, nem. Hegel – Heglov • Erazem – Erazmov • Domen – Domnov, angl. Owen [ôvǝn] – Ownov [ôu̯nov‑] • Peter [pétər] – Petrov [pétrov-], dinozaver [dinozávər] – dinozavrov [dinozávrov-]
-r	podaljšana z j	j	-ev	• Gašper [gášper] – Gašperjev, Cezar – Cezarjev • fr. Althusser [altisêr] – Althusserjev [altisêrjev-]
naglašeni samoglasniki in y [i]	podaljšana z j	j	-ev	• fr. Zola [zolá] – Zolajev [zolájev-], Rousseau [rusó] – Rousseaujev [rusójev-], Debussy [debisí] – Debussyjev [debisíjev-] • angl. Banksy [bênksi] – Banksyjev [bênksijev-]
nenaglašeni samoglasniki -e, -i, -u	podaljšana z j	j	-ev	• Kosi – Kosijev • it. Dante – Dantejev, nem. Goethe [géte] – Goethejev [gétejev-], nem. Nietzsche [níče] – Nietzschejev [níčejev‑]
-e	podaljšana s t	t	-ov	• oče – očetov • Bine – Binetov, Jure – Juretov, Stele – Steletov
-elj	podaljšana z n	n	-ov	• nagelj – nageljnov

O krajšanju in daljšanju osnove pri sklanjanju in besedotvorni podstavi svojilnih pridevnikov glej poglavje »Samostalniki moškega spola s končaji -ec in -ek ter -elj in -enj« (Glasovno‑črkovne premene).

Priponsko obrazilo -ov

Priponsko obrazilo -ov dodajamo besedotvorni podstavi samostalnikov moškega spola

na izglasni soglasnik (ki ni c, j, č, ž, š in dž), tudi s končnicama -a in -o:
- Rok – Rokov, Nik in Niko – Nikov, Kenda – Kendov, Samo – Samov, Murko – Murkov, Drev [drév-] – Drevov [drévov-], it. Francesco [frančésko] – Francescov [frančéskov‑], fin. Jukka [júka] – Jukkov [júkov‑]
na izglasni e (pri slovenskih samostalnikih, ki pri sklanjanju daljšajo osnovo s t):
- oče – očetov; Bine – Binetov, Jure – Juretov, Stele – Steletov
na končaj -elj (pri slovenskih občnih samostalnikih, ki pri sklanjanju daljšajo osnovo z n):
- nagelj – nageljnov

Pri samostalnikih moškega spola na -ek ter -el, -em, -en in -er, ki pri sklanjanju zaradi neobstojnega polglasnika krajšajo osnovo, je besedotvorna podstava enaka skrajšani osnovi:

-ek: dedek – dedkov, češ. Čapek – Čapkov
-el: osel – oslov, nem. Hegel – Heglov, nem. Diesel [dízǝl] – Dieslov [dízlov‑]
-em: Erazem – Erazmov
-en: Domen – Domnov, angl. Owen [ôvǝn] – Ownov [ôu̯nov‑]
-er [ər]: Peter [pétər] – Petrov, dinozaver [dinozávər] – dinozavrov, niz. Pieter [pítər] – Pietrov [pítrov‑], ukr. Dnester [dnéstər] – Dnestrov [dnéstrov‑]

Priponsko obrazilo -ev

Priponsko obrazilo -ev dodajamo besedotvorni podstavi samostalnikov moškega spola

na izglasni soglasnik c, j, č, ž, š in dž, pri čemer se le končni c premenjuje s č (v govoru vedno, v zapisu pa le, če je s črko c tudi zapisan);
na izglasni r ter naglašeni samoglasnik ali nenaglašene e, i in u (pri samostalnikih, ki pri sklanjanju daljšajo osnovo z j).

c	stric – stričev Škufca – Škufčev Bric – Bričev	srb. Kusturica – Kusturičev
j	Andrej – Andrejev Matija – Matijev Štrukelj – Štrukljev	angl. Holliday [hôlidej] – Hollidayev [hôlidejev‑] slš. Suchoň [súhon’] – Suchoňev [súhonjev‑] it. Beccaria [bekaríja] – Beccariev [bekaríjev-] šp. García [garsíja] – Garcíev [garsíjev‑]
š	Maleš – Malešev Strniša – Strnišev Saša in Sašo – Sašev	pol. Miłosz [míloš] – Miłoszev [mílošev‑] hrv. Grašo [grášo] – Grašev [grášev‑] port. Soares [soáriš] – Soaresev [soárišev-]
ž	Anglež – Angležev Kaluža – Kalužev Božo – Božev	hrv. Krleža – Krležev češ. Kolář [kólarž‑] – Kolářev [kólaržev‑]
č	Toporišič – Toporišičev	nem. Bartsch [bárč] – Bartschev [bárčev‑]
dž	maharadža – maharadžev	srb. Karađorđe [karadžórdže] – Karađorđev [karadžórdžev-] it. Borgia [bórdža] – Borgiev [bórdžev‑] alb. Hoxha [hódža] – Hoxhev [hódžev‑] madž. Nagy [nádž-] – Nagyev [nádžev-]
r	Gašper – Gašperjev Cezar – Cezarjev	fr. Althusser [altisêr] – Althusserjev [altisêrjev-]
naglašeni samoglasnik ali nenaglašeni e, i in u	Kosi – Kosijev	fr. Zola [zolá] – Zolajev [zolájev-] nem. Goethe [géte] – Goethejev [gétejev-] nem. Nietzsche [níče] – Nietzschejev [níčejev‑]

Samostalniki moškega spola na -ec pri sklanjanju krajšajo osnovo zaradi neobstojnega polglasnika, besedotvorna podstava je enaka skrajšani osnovi; izglasni c se ob tem premenjuje s č:

-ec: Kekec – Kekčev, lovec – lovčev, gasilec – gasilčev, rus. Starobinec [starobínəc] – Starobinčev [starobínčev‑]

Podrobneje o preglasu in izjemah glej poglavje »Preglas« (Glasovno-črkovne premene).

Posebnosti pri tvorjenju svojilnih pridevnikov

Obstojni polglasnik pri slovenskih imenih na -ec in -ek

Zaradi t. i. obstojnega polglasnika v osnovi tvorijo svojilni pridevnik izjemoma iz nespremenjene besedotvorne podstave tisti slovenski samostalniki, pri katerih bi izpust samoglasnika otežil izgovor, npr. v pisnih končajih ‑čec in ‑kek (Jurčec, Mikek) ter ‑lec in ‑vec (mislec, mrtvec), ali kadar bi se govorna podoba samostalnika po izpadu zelo spremenila (Jazbec, jezdec), npr.

Jurčec [júrčəc] – Jurčečev [júrčəčev-/júrčečev-]
Mikek [míkək] – Mikekov [míkəkov-/míkekov-]
Jazbec [jázbəc] – Jazbečev [jázbəčev-/jázbečev-] (in ne *Jazbčev [jáspčev-])
mislec [mísləc] – mislečev [mísləčev-/míslečev-] (in ne *mislčev [mísəlčev-])

Pri nekaterih samostalnikih so mogoče dvojne oblike: Mesec [mésəc] – Meščev tudi Mesečev (enako velja za občne besede, a je dolga oblika bolj navadna: mesec – mesečev). Podobno narečno motivirano tudi pri Matjašec, Štuhec ipd.

Glej poglavje »Samostalniki moškega spola s končaji -ec in -ek ter -elj in -enj« (Glasovno‑črkovne premene).

Imena na govorjeni -co in besedotvorna podstava na -c

Pri pridevnikih iz besedotvorne podstave na končni c, ki mu sledi izglasni -o, se premena podstave c – č uresničuje redko, podstavi navadno dodajamo priponsko obrazilo -ov: Braco – Bracov tudi Bracev redko Bračev.

Imena na -o in besedotvorna podstava na -j, -č, -ž, -š in -dž

Preglaševanje [-ev-] uveljavljamo v govoru, v zapisu pa je izbira priponskega obrazila -ov/-ev prosta pri imenih z besedotvorno podstavo na -j, -č, -ž, -š in -dž, ki ji sledi izglasni -o: it. Antonio [antónijo] – Antoniov/Antoniev [antónijev‑], it. Boccaccio [bokáčo] – Boccacciov/Boccacciev [bokáčev‑].

Besedotvorna podstava na -es, -os, -us … v citatnem imenovalniku antičnih imen

Svojilne pridevnike iz antičnih imen izpeljujemo iz besedotvorne podstave, ki sledi slovenski imenovalniški obliki, čeprav se v imenovalniku uporablja tudi citatno prečrkovana oblika: Aristotel (cit. im. Aristoteles) – Aristotelov, Ajshil (cit. im. Ajshilos) – Ajshilov, Horacij (cit. im. Horacius) – Horacijev, Brut (cit. im. Brutus) – Brutov, Favn (cit. im. Favnus) – Favnov.

Slovanska imena z neobstojnim a in o

Besedotvorna podstava svojilnega pridevnika je enaka rodilniški skrajšani osnovi tudi pri imenih iz slovanskih jezikov z neobstojnim a (hrv. Jakac, Gotovac) ali o (slš. Dudok, slš. Pavol). Neobstojni o se v sodobni rabi pogosto tudi ohranja:

hrv. Jakac, rod. Jakca – Jakčev
slš. Dudok, rod. Dudka/Dudoka – Dudkov/Dudokov

Slovanska imena na -e, ki pri sklanjanju daljšajo osnovo s t

Daljšanje osnove s t je bilo dolgo omejeno le na slovenska imena, pri prevzemanju pa se vzorec uveljavlja tudi pri nekaterih imenih iz južnoslovanskih jezikov, zato je besedotvorna podstava pridevnika enaka podaljšani osnovi, npr. hrv. Šime – Šimetov, mak. Tale – Taleta.

Imena, ki pri sklanjanju krajšajo osnovo le v govoru

Imena, ki imajo v izglasju podstave soglasniški sklop nezvočnik + zvočnik ali zvočnik + zvočnik, so izgovorjena s polglasnikom, ki ni zapisan. Besedotvorna podstava svojilnega pridevnika je enaka rodilniški osnovi, npr. Kmecl [kmécəl] – Kmeclov [kméclov-]. Tako še: Pregl, Šturm, Šorn. Enako je pri tujih imenih: polj. Przemyśl [pšémišǝl] – Przemyślov [pšémišlov-]; nem. Haydn [hájdən] – Haydnov [hájdnov-]; angl. Huckle [hákǝl] – Hucklov [háklov-]; Searle [sə̀rl/sə̀rəl] – Searlov [sə̀rlov-].

Pri angleških imenih na -e + zvočnik se pisna podstava razlikuje od govorne: Nigel [nájdžəl] – Nigelov [nájdžlov-], Michael [májkəl] – Michaelov [májklov-].

Svetopisemska imena in besedotvorne podstave na -el in -en

Nekatera svetopisemska imena na končni -en in -el sklanjamo tako, da osnove ne krajšamo, zato je tudi svojilni pridevnik tvorjen iz nespremenjene besedotvorne podstave: Abel – Abelov, Ruben – Rubenov (danes tudi že Rubnov).

Imena iz neslovanskih jezikov in besedotvorne podstave s končaji -an, -man, -on, -ton, -sen in -son

Besedotvorna podstava pri imenih iz neslovanskih jezikov, zlasti angleščine (npr. na izglasje ‑an, ‑man, ‑on, ‑ton) in skandinavskih jezikov (na izglasje ‑sen in ‑son), ki pri sklanjanju ne krajšajo osnove, je enaka rodilniški osnovi. Podstavi dodajamo priponsko obrazilo -ov:

angl. Chapman [čêpmen], rod. Chapmana [čêpmena] – Chapmanov [čêpmenov-]
angl. Edison [édison], rod. Edisona [édisona] – Edisonov [édisonov-]
dan. Andersen [ándersẹn], rod. Andersena [ándersẹna] – Andersenov [ándersẹnov-]
angl. Milton [mílton], rod. Miltona [míltona] – Miltonov [míltonov-]
šved. Skansen [skánsen], rod. Skansena [skánsena] – Skansenov [skánsenov-]

O izjemnih primerih, kot sta Newton oz. newton in Manhattan, glej poglavje »Polglasnik v imenih z izglasnim soglasniškim sklopom« (Glasovno-črkovne premene).

Imena iz neslovanskih jezikov in besedotvorna podstava na -[ou̯] in -[eu̯ ]

Neslovanskim besedotvornim podstavam z govorjenimi izglasji -[ou̯] in -[eu̯] dodajamo priponsko obrazilo -ov, npr. angl. Maslow [máslov-] – Maslowov [máslovov-], nem. Basedow [bázedov-] – Basedowov [bázedovov-], port. Bartholomeu [bartolomév-] – Bartholomeuov [bartolomévov-]. Enako velja za priimke slovenskih oseb, ki imajo pisni končaj -⟨u⟩, npr. Daneu [danév-] – Daneuov [danévov-]. Izglasni -u v imenovalniku, kjer je izgovorjen kot [u̯], se pred priponskim obrazilom -ov bere kot [v] med samoglasnikoma. Taka imena ločujemo od tistih, pri katerih je naglas na predzadnjem zlogu in u ni sestavina dvoglasnika, npr. ngr. Papandreu [papandréu] z rodilnikom Papandreuja [papandréuja] in svojilnim pridevnikom Papandreujev [papandréujev-].

Neslovanska imena moramo razlikovati od slovanskih, pri katerih izražamo svojino z rodilnikom (novela Čehova) in pri katerih prevzemamo izpridevniško obliko imena tako, kot je zapisana – v skladu s prečrkovalnimi določili izvorne tujejezične predloge: rus. Hruščov (< Хрущёв), Gorbačov (< Горбачёв).

V angleških imenih Andrew, Mathew je -ew (dvoglasniško) dvočrkje, ki ga izgovarjamo [ju] ali [u], zato imeni pri govornem sklanjanju daljšata osnovo z j, priponsko obrazilo pa je preglašeno:

angl. Andrew [êndru] – Andrewov [êndrujev-]
angl. Mathew [mêtju] – Mathewow [mêtjujev-]

O razmerju med osnovo in besedotvorno podstavo glej poglavje »Prikaz razmerja med osnovo in besedotvorno podstavo« (Glasovno‑črkovne premene).

Podrobneje o spremembah osnove pri samostalnikih moškega spola, ki vplivajo na besedotvorno podstavo, glej poglavje »Premene osnove« (Oblikoslovni oris).

Posebnosti pri tvorjenju svojilnih pridevnikov iz pisno nepodomačenih prevzetih imen

Pri imenih (zlasti francoskih in angleških), pri katerih se govorni končaj imena (in posledično besedotvorne podstave) bistveno razlikuje od zapisa (Manet, Hazard), pri izbiri priponskega obrazila sledimo bodisi zapisu (Manetov, Hazardov) bodisi izgovoru (Manetev, Hazardev), v govoru pa je priponsko obrazilo nedvoumno [-ev-], razen pri imenih na končni govorjeni [r], ki jih sklanjamo na dva načina – z nespremenjeno ali s podaljšano osnovo.

Izglasje samostalnika	Rodilniška osnova	Govorno izglasje besedotvorne podstave	Priponsko obrazilo	Primeri
-r + nemi e	podaljšana z j	j	*-ev*	angl. Shakespeare [šékspir] – Shakespearjev [šékspirjev‑] fr. Voltaire [voltêr], Voltairjev [voltêrjev‑]
	skrajšana za nemi e	r	*-ov*	angl. Shakespeare [šékspir] – Shakespearov [šékspirov] fr. Voltaire [voltêr] – Voltairov [voltêrov‑]
-r + nemi soglasnik	podaljšana z j le v govoru	j	*-ev*	fr. Hazard [azár] – Hazardev [azárjev-]
	nespremenjena	r	-ov [-ev-/-ov-]	fr. Hazard [azár] – Hazardov [azárjev-/azárov-]
soglasniki v zapisu (v govoru naglašeni samoglasniki)	podaljšana z j samo v govoru	nemi soglasniki	-ov/-ev [-ev-]	fr. Manet [mané] – Manetov/Manetev [manêjev-] fr. Rimbaud [rembó] – Rimbaudov/Rimbaudev [rembójev-]

Podrobneje o daljšanju osnove ter o izjemah pri samostalnikih na samoglasnik in končni r glej poglavji »Samostalniki na končni samoglasnik« in »Samostalniki na končni r« (Glasovno-črkovne premene).

Podrobneje o pisnem in govornem ter samo govornem daljšanju osnove pri prevzetih besedah glej poglavje »Daljšanje osnove z j pri prevzetih besedah« (Glasovno-črkovne premene).

Besedotvorna podstava na izglasni govorjeni -c

Če izglasni c v imenu ni zapisan s črko c, preglaševanje [-ev-] uveljavljamo v govoru, v zapisu pa je izbira priponskega obrazila -ov/-ev prosta:

it. ⟨zz⟩: Cavazza [kaváca] – Cavazzov/Cavazzev [kaváčev-]; it. Pozzo [póco] – Pozzov/Pozzev [póčev-]
nem. ⟨tz⟩: Clausewitz [kláu̯sevic] – Clausewitzov/Clausewitzev [kláu̯sevičev-]; Hertz [hêrc] – Hertzov/Hertzev [hêrčev-]
nem. ⟨z⟩: Franz [fránc] – Franzov/Franzev [fránčev-]; Leibniz [lájbnic] – Leibnizov/Leibnizev [lájbničev-]
madž. ⟨cz⟩: Ferencz [fêrenc] – Ferenczov/Ferenczev [fêrenčev-]

V Slovenskem pravopisu 2001 je bila previdena pisna premena končnega c, zapisanega z drugimi črkami, npr. Cavazza – Cavačev tudi Cavazzev, kar se v rabi ni uveljavilo.

Preglasa tradicionalno ne uveljavljamo pri imenih iz angleščine, nizozemščine ... z nezvočniškim sklopom ⟨ts⟩ v končaju besede:

angl. Keats [kíts] – Keatsov [kítsov-]
angl. Woods [vúts] – Woods [vútsov-]
niz. Barents [bárents] – Barentsov [bárentsov-] (Barentsovo morje)

Besedotvorna podstava na izglasni govorjeni soglasnik – angleška in francoska imena

Svojilni pridevnik iz vseh imen, ki se končujejo na govorjeni soglasnik, ki ni c, j, č, ž, š ali dž, tvorimo s priponskim obrazilom -ov, pri tem opuščamo nemi e (neobstojni polglasnik iz rodilniške osnove, ki je enaka besedotvorni podstavi, izpada):

angl. Mike [májk], rod. Mika [májka] – Mikov [májkov-]
fr. Pierre [pjêr], rod. Pierra [pjêra] – Pierrov [pjêrov‑]
angl. beagle [bígəl], rod. beagla [bígla] – beaglov [bíglov‑]
angl. Apple [êpəl], rod. Appla [êpla] – Applov [êplov‑]
fr. Sartre [sártər], rod. Sartra [sártra] – Sartrov [sártrov-]
fr. Laforgue [lafórk/lafôrk], rod. Laforgua [lafórga/lafôrga] – Laforguov [lafórgov-/lafôrgov-]

Posebnost

Pisno ohranjanje nemega e je dogovorno sprejeto pri izglasjih

• ‑⟨ge(s)⟩ in ‑⟨dge⟩, pri katerih se uveljavlja govorno preglaševanje pripone [-ev-] ob pisnih dvojnicah -ov/-ev, saj e v obeh jezikih vpliva na izgovor črke ⟨g⟩ v angleščini kot [dž] in v francoščini kot [ž] (v izglasju in pred soglasnikom kot [č] oz. [š]):
- angl. Cage [kêjdž-] – Cageov/Cageev [kêjdžev‑]
- fr. Assange [asánž-] – Assangeov/Assangeev [asánžev‑]
- angl. Dodge [dôdž-] – Dodgeov/Dodgeev [dôdžev-]
• ‑⟨ce⟩, ki v obeh jezikih vpliva na izgovor črke ⟨c⟩ kot [s] (izgovor tu ne vpliva na preglas), zato je priponsko obrazilo le -ov:
- angl. Bruce [brús] – Bruceov [brúsov‑]
- fr. Maurice [morís] – Mauriceov [morísov‑]

Izbira priponskega obrazila ‑ov/‑ev je pri tvorjenju svojilnega pridevnika iz imen s pisnim končajem ‑⟨re⟩ (fr. Molière [moljêr], Voltaire [voltêr], angl. Shakespeare [šékspir]) odvisna od sklanjanja z daljšanjem osnove. Ob opuščanju nemega e podaljšava z j vedno zahteva preglašeno obrazilo -ev, tudi pri premier [premjé] – premierov/premierjev [premjêjev-].

angl. Shakespeare [šékspir], rod. Shakespearja [šékspirja] – Shakespearjev [šékspirjev‑] ali Shakespeare [šékspir], rod. Shakespeara [šékspira] – Shakespearov [šékspirov-]
fr. Voltaire [voltêr], rod. Voltairja [voltêrja] – Voltairjev [voltêrjev‑] ali Voltaire [voltêr], rod. Voltaira [voltêra] – Voltairov [voltêrov‑]

Francoska imena s pisnim izglasjem -⟨rd⟩, -⟨rk⟩ in ‑⟨rt⟩ (fr. Hazard [azár], Leclerc [leklêr], Flaubert [flobêr]), pri katerih je daljšanje osnove le govorno, hkrati pa zaradi končnega r neobvezno, imajo več možnosti tvorjenja pridevnikov:

fr. Hazard [azár], rod. Hazarda [azárja/azára] – Hazardov [azárjev-/azárov-] / Hazardev [azárjev-]

Pri francoskih imenih z osnovo na končna govorjena j in š, ki jima sledi nemi h ali nemi črkovni sklop es, se uveljavlja govorno preglaševanje [-ev-] ob pisnih dvojnicah -ov/-ev:

fr. Anouilh [anúj] – Anouilhov/Anouilhev [anújev‑]
fr. Georges [žórž-/žôrž‑] – Georgesov/Georgesev [žóržev-/žôržev-]

Besedotvorna podstava na izglasni govorjeni samoglasnik – angleška in francoska imena

Svojilne pridevnike iz vseh imen, ki se končujejo na govorjeni samoglasnik, ki je i, e ali u oz. naglašeni samoglasnik, sklanjamo z daljšanjem osnove z j, zato se uveljavlja govorno preglaševanje [-ev-] ob pisnih dvojnicah -ov/-ev. V zapisu ohranjamo neme soglasniške črke in tudi vse sestavine dvo- in veččrkij:

fr. Degas [degá], rod. Degasa [degája] – Degasov/Degasev [degájev-]
fr. Manet [mané], rod. Maneta [manéja] – Manetov/Manetev [manêjev-]
fr. Noah [noá], rod. Noaha [noája] – Noahov/Noahev [noájev‑]
angl. Pooh [pú], rod. Pooha [púja] – Poohov/Poohev [pújev‑]
angl. Mathew [mêtju], rod. Mathewa [mêtjuja] – Mathewov/Mathewev [mêtjujev-]

Pridevniki iz angleških imen, ki se končujejo na nemi h (angl. Jonah [džóna], Noah [nóa]) in nenaglašeni samoglasnik, nimajo preglašenega priponskega obrazila ne v govoru ne v zapisu:

angl. Jonah [džóna] – Jonahov [džónov‑]
angl. Noah [nóa] – Noahov [nóov‑]

Tudi pri nekaterih daljših angleških imenih s končnim nemim h (Peckinpah [pékinpa]) se je v govoru izjemoma uveljavilo daljšanje osnove z j, zato se uveljavlja govorno preglaševanje [-ev-] ob pisni priponi -ov: angl. Peckinpah [pékinpa] – Peckinpahov [pékinpajev‑].

Iz podomačene oblike imen v svetopisemskih besedilih, npr. Noe, Jona, tvorimo ustrezne pridevnike z nepreglašenim priponskim obrazilom: Noe – Noetov, Jona – Jonov.

O daljšanju in krajšanju osnove glej poglavje »Glasovno-črkovne premene«.

Podrobno o variantnem priponskem obrazilu -ov/-ev pri imenih z nepodomačenimi izglasji glej poglavji »Preglas« (Glasovno‑črkovne premene).

Več o krajšanju osnove zaradi nemega e glej poglavje »Nemi e« (Glasovno-črkovne premene).

O tvorbi pridevnikov iz imen z nemim e (prid. Georgeov/Georgeev [džórdžev-]) glej poglavje »Razmerje med osnovo in besedotvorno podstavo« v poglavju »Nemi e« (Glasovno-črkovne premene).

Svojilni pridevniki iz samostalnikov ženskega spola

Svojilne pridevnike iz samostalnikov ženskega spola tvorimo tako, da besedotvorni podstavi (ki je enaka rodilniški osnovi) dodamo priponsko obrazilo -in, npr. mama – mamin, Urška – Urškin. Pri tem se izglasni c iz priponskih obrazil -ica in -ca premenjuje s č: babica – babičin, Anica – Aničin.

Priponsko obrazilo -in

Besedotvorna podstava svojilnih pridevnikov iz samostalnikov ženskega spola, ki ji dodajamo priponsko obrazilo -in, je enaka rodilniški osnovi. Ta je pri samostalnikih ženskega spola navadno nespremenjena:

mama – mamin, Lea – Lein, Teja – Tejin, Pepelka – Pepelkin, Nefreteta – Nefretetin, Sfinga – Sfingin, Živa – Živin, angl. Taya [tája] – Tayin [tájin], angl. Alya [álja] – Alyin [áljin]
Nives – Nivesin, Karin – Karinin, Karmen – Karmenin, Mirjam – Mirjamin, angl. Marilyn [mêrilin] – Marilynin [mêrilinin], fr. Edith [edít] – Edithin [edítin]
Alpina – Alpinin, Eta – Etin, Olimpija – Olimpijin, Nasa – Nasin, it. Nutella [nutéla] – Nutellin [nutélin], it. Barilla [baríla] – Barillin [barílin], angl. Coca‑Cola [kókakóla] – Coca‑Colin [kókakólin]

Pri samostalnikih ženskega spola na -ica ali -ca (ki je nastal iz -ica) se končni c v besedotvorni podstavi pred priponskim obrazilom -in dosledno premenjuje s č:

babica – babičin, Stupica – Stupičin, Dragica – Dragičin
Kobilca – Kobilčin, Polonca – Polončin, Mojca – Mojčin, Jerca – Jerčin, Manca – Mančin

Besedotvorna podstava svojilnih pridevnikov iz samostalnikov, ki pri sklanjanju odstopajo od osnovnega sklanjatvenega vzorca (npr. podaljšujejo osnovo z r), je enaka podaljšani osnovi:

hči, rod. hčere – hčerin
mati, rod. matere – materin

Pri samostalnikih ženskega spola na nenaglašeni samoglasnik i (babi, Beti, Fani, Meri) ali naglašene samoglasnike (skvo [skvó], Minu [minú]) tvorimo svojilni pridevnik tako, da priponskemu obrazilu -in dodamo zvočnik j: Fani – Fanijin, skvo – skvojin, Minu – Minujin. Izjemoma se pri nekaterih, ki imajo v slovenščini vzporednico s končnim ‑a (mami – mama), tvori svojilni pridevnik tudi tako kot pri teh: mami – mamin, Mici – Micin/Micijin.

Glej poglavje »Sklanjanje samostalnikov ženskega spola« (Oblikoslovni oris).

Glej poglavje »Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -in« (Besedotvorni oris).

Posebnosti pri tvorjenju svojilnih pridevnikov iz pisno nepodomačenih samostalnikov ženskega spola

Zvočnik j, ki je pri imenih iz prve ženske sklanjatve na ‑⟨ia⟩ (Livia, Pia) pri izgovoru v protizevni vlogi ([ija]), je lahko pri tvorjenju svojilnega pridevnika uresničen tudi v zapisu: Pia [píja] – Piin/Pijin [píjin]. Oblika brez j se uveljavlja zlasti zaradi razločevanja s pridevniki, tvorjenimi iz imen, ki že vsebujejo zapisani j (Mia – Mija), in po vzorcu z imeni, ki ga ne vsebujejo (Lea – Lein).

Imena iz prve ženske sklanjatve, ki se v imenovalniku ednine končujejo na ‑⟨ea⟩ ali ‑⟨aa⟩ (Lea, Tea, Gea, Danaa), se razlikujejo od poslovenjene različice imen, v katerih je zev odpravljen s soglasnikom j (Leja, Teja, Geja, Danaja). Svojilni pridevnik tvorimo iz različnih besedotvornih podstav:

Lea [lêa/léa] – Le‑ + ‑in > Lein [lêin/léin]
Tea [têa/téa] – Te‑ + ‑in > Tein [têin/téin]

nasproti

Leja [lêja] – Lej‑ + ‑in > Lejin [lêjin]
Teja [têja] – Tej‑ + ‑in > Tejin [têjin]

Zvočnik j pred priponskim obrazilom -in

Pri pisno nepodomačenih imenih so končaji zapisani z različnimi črkami, dvočrkji, črkovnimi sklopi. Zvočnik j dodajamo besedotvornim podstavam ne glede na zapis:

‑⟨y⟩: angl. Suzy [súzi] – Suzyjin [súzijin], Britney [brítni] – Britneyjin [brítnijin]
‑⟨ie⟩: angl. Billie [bíli] – Billiejin [bilíjin], Katie [kêjti] – Katiejin [kêjtijin]
‑⟨i⟩: kit. Cixi [cíši] – Cixijin [cíšijin], angl. Whoopi [vúpi] – Whoopijin [vúpijin]
‑⟨oe⟩: angl. Chloe [klói] – Chloejin [klóijin]

Enako velja za imena ženskega spola, ki se v govoru končajo na naglašene samoglasnike a, e, i, o ali u:

fr. Dalida [dalidá] – Dalidajin [dalidájin]
fr. Désirée [deziré] – Désiréejin [dezirêjin]
fr. Marie [marí] – Mariejin [maríjin]
angl. Koo [kó] – Koojin [kójin]
angl. Prue [prú] – Pruejin [prújin]

Pridevniki iz imen na končni -e

Končni e v prevzetih imenih pri tvorbi svojilnega pridevnika opuščamo, npr. nem. Inge [ínge] – Ingin [íngin], Lotte [lóte] – Lottin [lótin]; it. Beatrice [beatríče] – Beatricin [beatríčin]; dan. Bergitte [bêrgite] – Bergittin [bêrgitin].

Imena na končni -e sklanjamo na dva načina, in sicer po tretji ženski sklanjatvi, npr. Inge, rod. Inge, daj. Inge, ali pa vzporedno s podomačenimi oblikami imen po prvi ženski sklanjatvi, npr. Inge, rod. Inge, daj. Ingi.

Glej poglavje »Tretja (ničta) ženska sklanjatev« (Oblikoslovni oris).

Pridevniki iz imen z nemimi črkami v končaju

Končni nemi e v angleških in francoskih imenih pri tvorbi svojilnega pridevnika opuščamo, npr. angl. Faye [fêj] – Fayin [fêjin], angl. Kate [kêjt] – Katin [kêjtin], fr. Charlotte [šarlót] – Charlottin [šarlótin]. Izjema so imena s končajema ‑⟨ge⟩ in ‑⟨ce⟩, pri katerih je e obvezna sestavina izglasja, saj v obeh jezikih vpliva na izgovor črke ⟨g⟩ ali ⟨c⟩ kot [dž] ali [s]:

‑⟨ge⟩: angl. Madge [mêdž-] – Madgein [mêdžin];
‑⟨ce⟩: angl. Alice [êlis] – Alicein [êlisin], fr. Beatrice [beatrís] – Beatricein [beatrísin].

Nemi h v pisni besedotvorni podstavi ohranjamo: angl. Sarah [sêra] – Sarahin [sêrin], Oprah [ópra] – Oprahin [óprin].

Iz podomačene oblike imen, npr. Sarah – Sara, Hannah – Hana, tvorimo ustrezne pridevnike: Sarin, Hanin.

Glej poglavje »Tretja (ničta) ženska sklanjatev« (Oblikoslovni oris).

Svojilni pridevniki, tvorjeni iz večbesednih imen

Svojilni pridevnik iz večbesednih imen bitij

Iz večbesednih imen bitij (Grdi raček, Snežna kraljica, Karel Veliki, Ema Krška, France Prešeren) ne tvorimo svojilnih pridevnikov, ampak svojino izražamo z rodilnikom, npr. življenje Snežne kraljice, pesmi Franceta Prešerna.

Svojilni pridevniki iz daljnoazijskih imen

Pri imenih iz korejščine in kitajščine, pri katerih se z glasovnimi končnicami sklanja le zadnja sestavina v zaporedju priimek – rojstno ime, pri tvorjenju svojilnega pridevnika priponsko obrazilo dodamo zadnji enoti:

kor. Kim Dae Jung [kím dê džúnk], rod. Kim Dae Junga [kím dê džúnga] – Kim Dae Jungov [kím dê džúngov‑]
kit. Liu Xiaobo [líu̯ šjáobo], rod. Liu Xiaoboja [líu̯ šjáoboja] – Liu Xiaobojev [líu̯ šjáobojev‑]

Enako velja, če sta dve sestavini povezani z vezajem: kit. Ma Ying‑jeou [má jing‑džjú], rod. Ma Ying‑jeouja [má jing‑džjúja] – Ma Ying‑jeoujev [má jing‑džjújev‑].

Svojilni pridevniki iz dvojnih osebnih imen

Svojilni pridevnik tvorimo iz dvojnih osebnih imen – iz rojstnih imen ali priimkov – tako, da priponsko obrazilo ‑ov/‑ev ali -in dodamo drugemu imenu, prvi del pa ostane nespremenjen ne glede na zapis narazen ali z vezajem:

Žiga Lin – Žiga Linov, Žan Luka – Žan Lukov, Franc Jožef – Franc Jožefov
šp. Juan Carlos – Juan Carlosov, Žan‑Luka – Žan‑Lukov, fr. Jean‑Jacques – Jean‑Jacquesov, fr. Jean‑Paul – Jean‑Paulov
Ermenc Skubic – Ermenc Skubičev, šp. García Lorca – García Lorcov
fr. Toulouse‑Lautrec – Toulouse‑Lautrecov, angl. Baden‑Powell – Baden‑Powellov, nem. Wolf‑Ferrari – Wolf‑Ferrarijev
Ana Marija – Ana Marijin, fr. Marie Louise – Marie Louisin
Eva‑Lena – Eva‑Lenin, Ana‑Marija – Ana‑Marijin, angl. Mary‑Kate – Mary‑Katin

O priredno povezanih imenih glej poglavje »Dvojna poimenovanja in imena« (Oblikoslovni oris).

Svojilni pridevnik iz moških imen s predimki

Svojilne pridevnike iz prevzetih večbesednih moških imen, pri katerih prve sestavine ne občutimo kot samostojne in je zato nesklonljiva, tvorimo le iz zadnje sestavine. To so imena s predimki, ki se pišejo stično ali nestično z imenom, npr. al, bin, de, De, d’, D’, della, dos, Dos, El, ibn, La, Mac, Mc, O’, St., Saint-, van, Van, von. Priponsko obrazilo ‑ov/‑ev dodamo zadnji sestavini, neprve sestavine pa ostanejo nespremenjene:

niz. van Gogh – van Goghov
fr. de Saussure – de Saussurjev in de Saussurov
arab. ibn Saud – ibn Saudov
šp. don Kihot – don Kihotov
it. della Quercia – della Querciev

V posameznih primerih predimke, pisane z malo začetnico, pri sklanjanju priimkov brez osebnega imena in pri tvorjenju svojilnega pridevnika iz priimkov tudi kar opuščamo:

nem. Ludwig van Beethoven – Beethovnov
nem. Johann Wolfgang von Goethe – Goethejev
fr. Antoine de Saint-Exupéry – Saint-Exupéryjev

Z veliko pisane predimke štejemo za del priimka in jih kot take uvrščamo v abecedne in podobne sezname, npr. v leksikone (Van Allen, De Sica).

Svojilni pridevniki iz večbesednih stvarnih imen

Iz večbesednih stvarnih imen ne tvorimo svojilnih pridevnikov (Planinski vestnik, Vatikanski muzeji, Istrski maraton), ampak svojino izražamo z rodilnikom, npr. urednik Planinskega vestnika, razstava Vatikanskih muzejev, zmagovalka Istrskega maratona.

Posebnost

Če je sklonljiva le zadnja sestavina večbesednega stvarnega imena, tvorimo svojilni pridevnik tako, da priponsko obrazilo ‑ov/‑ev dodamo zadnji sestavini, neprve sestavine pa ostanejo nespremenjene: Pop TV, rod. Pop TV-ja – Pop TV-jev; fr. Air France, rod. Air Francea – Air Franceov; angl. The New York Times, rod. The New York Timesa – The New York Timesov.

Pravopis 8.0

Besedotvorni oris

Splošno

Koren, besedotvorna podstava in obrazila

Pisne premene besedotvorne podstave in obrazil

Mehčanje ali palatalizacija

Jotacija

Prilikovanje ali asimilacija

Različenje ali disimilacija

Premene pri sodobnih tvorjenkah

Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -en (-ni)

Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -ica

Premene pri izpeljankah s priponskima obraziloma -ec in -ek

Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -ji

Premene pri izpeljankah s priponskim obrazilom -in

Premene pri izpeljankah s priponskima obraziloma -ski in -stvo

Premene zaradi preglasa

Premene besedotvorne podstave zaradi polglasnika

Besedotvorna podstava pri samostalnikih, ki pri sklanjanju krajšajo osnovo

Besedotvorna podstava pri samostalnikih, pri katerih se v osnovo vriva neobstojni samoglasnik

Vrste tvorjenk

Izpeljanke

Nastanek in vrste izpeljank

Naglaševanje izpeljank

Pisanje izpeljank skupaj ali narazen

Sestavljenke

Nastanek sestavljenk

Naglaševanje sestavljenk

Pisanje sestavljenk skupaj ali narazen

Zloženke

Nastanek in vrste zloženk

Podredne zloženke

Priredne zloženke

Tvorjenje zloženk s prevzetimi morfemskimi sestavinami

Podredne zloženke

Priredne vezalne zloženke

Naglaševanje zloženk

Pisanje zloženk skupaj ali narazen

Samostalniške zloženke

Pisanje podrednih samostalniških zloženk

Pisanje prirednih samostalniških zloženk

Pridevniške zloženke

Pisanje podrednih pridevniških zloženk

Pisanje prirednih pridevniških zloženk

Sklopi

Nastanek in vrste sklopov

Naglaševanje sklopov

Pisanje sklopov skupaj ali narazen

Posebnosti pri pisanju sklopov skupaj ali narazen

Števniški sklopi

Sklopi s -koli

Sklopi z le

Osebni zaimki kot sklopi

Sklopi in zveze s predlogi

Sklopi z glagolom vedeti

Sklopi s krni

Nastanek in vrste sklopov s krni

Krajšave

Prekrivanke

Tvorjenke z enoglasovnim krnom

Naglaševanje sklopov s krni

Pisanje sklopov s krni skupaj ali narazen

Posebne skupine tvorjenk

Tvorjenje prebivalskih imen

Splošno

Premene besedotvorne podstave in izbira obrazil pri tvorjenju prebivalskih imen

Besedotvorna podstava na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, t – d in f ter š – ž, č – dž

Priponsko obrazilo -(j)an

Priponsko obrazilo -c

Posebnosti pri tvorjenju prebivalskih imen iz podstav na zvočnike m – n, r – l, j – v ali nezvočnike p – b, t – d in f ter š – ž, č – dž

Prebivalska imena iz pisno nepodomačenih prevzetih imen

Besedotvorna podstava na nezvočnike s – z, c – dz in k – g, h

Priponsko obrazilo -ar

Posebnosti pri tvorjenju prebivalskih imen iz podstav na nezvočnike s – z, c – dz in k – g, h

Besedotvorna podstava na samoglasnike

Posebnosti pri tvorjenju prebivalskih imen iz podstav na samoglasnike

Prebivalska imena iz pisno nepodomačenih prevzetih imen

Prebivalska imena, tvorjena iz večbesednih imen

Prebivalska imena, tvorjena iz imen s predložnimi dodatki

Prebivalska imena, tvorjena iz imen z vezajem