Pravopis 8.0

Samostalniki na končne govorjene co, jo, čo, žo, šo in džo

Preglaševanje uveljavljamo pri samostalnikih moškega spola, katerih osnovi na j, č, ž, š in dž sledi končnica -o: Franjo, gavčo, gaspačo, karpačo, načo, Srečo, Božo, Sašo, bendžo.

Imenovalnik Orodnik Pridevnik
Franjo [fránjo] s Franjem [s‿fránjem] Franjev [fránjev-]
gavčo [gáu̯čo] z gavčem [z‿gáu̯čem] gavčev [gáu̯čev-]
karpačo [karpáčo] s karpačem [s‿karpáčem] karpačev [karpáčev-]
Srečo [sréčo] s Srečem [s‿sréčem] Srečev [sréčev-]
Božo [bóžo] z Božem [z‿bóžem] Božev [bóžev-]
Sašo [sášo] s Sašem [s‿sášem] Sašev [sášev-]

Posebnost

Posebnost so imena na govorjeni končaj -co (Aco, Braco, Joco), pri katerih je preglaševanje redko ali pa ga povsem opuščamo: z Bracom [z‿brácom], redko z Bracem [z‿brácem]. Pri tvorbi svojilnega pridevnika opuščamo tudi premeno c v č (Bracov [brácov-], redko Bracev [brácev-]).

Pri pregibanju imen Srečo, Sašo, Božo, Franjo ipd. v pogovornem jeziku je končnica ‑o pogosto pojmovana kot del osnove, ki jo daljšamo s soglasnikom t, npr. Srečota, Sašota, Božota, Franjota; podaljšani osnovi je enaka tudi podstava: Srečotov, Sašotov, Božotov, Franjotov.

Pod vplivom pogovornega pregibanja se tudi pri sklanjanju in tvorbi pridevnika v manj formalnih knjižnojezikovnih položajih, ko osnova ni podaljšana, preglas opušča, npr. s Srečom, s Sašom, z Božom, s Franjom; Srečov, Sašov, Božov, Franjov.

Tudi občnoimenske leksike, značilne za pogovorni jezik (fičo, mačo), navadno ne preglašujemo, osnovo pa daljšamo s t.

Pri besedah, nastalih iz kratic, je nepreglaševanje lahko posledica doslednega upoštevanja pisne podobe kratice: EMŠO/emšo [émšo], or. z EMŠOM/emšom in z EMŠEM/emšem.

Pri prevzetih besedah

Tako kot slovenska imena pregibamo in preglašujemo tudi okrajšana (ali v pogovornem jeziku nastala) imena na končni zapisani jo, čo, žo, šo in džo iz drugih, zlasti južnoslovanskih jezikov, npr. bos. Mujo, srb. Pajo, bos. Sajo, mak. Kočo, srb. Mičo, hrv. Krešo, hrv. Rašo, bos. Nedžo. Enako velja za priimke na te končaje, npr. slš. Lenčo, hrv. Grašo.

Posebnosti

1.  Govorno preglaševanje ob pisnih dvojnicah se je uveljavilo pri samostalnikih z govorjenimi izglasji jo, čo, žo, šo in džo, ki so zapisana z različnimi črkami in črkovnimi sklopi, npr. šp. Murillo [muríljo], port. Ribatejo [ribatéžo], it. Carpaccio [karpáčo], capriccio [kapríčo].

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
špan. Murillo [muríljo] z Murillom/Murillem [z‿muríljem] Murillov/Murillev [muríljev-]
it. Bergoglio [bergóljo] z Bergogliom/Bergogliem [z‿bergóljem] Bergogliov/Bergogliev [bergóljev-]
port. Coelho [koéljo] s Coelhom/Coelhem [s‿koéljem] Coelhov/Coelhev [koéljev-]
it. Carpaccio [karpáčo] s Carpacciom/Carpacciem [s‿karpáčem] Carpacciov/Carpacciev [karpáčev-]
it. capriccio [kapríčo] s capricciom/capricciem [s‿kapríčem]
angl. Osho [óšo] z Oshom/Oshem [z‿óšem] Oshov/Oshev [óšev-]
port. Ribatejo [ribatéžo] z Ribatejom/Ribatejem [z‿ribatéžem]
it. Sergio [sêrdžo] s Sergiom/Sergiem [s‿sêrdžem] Sergiov/Sergiev [sêrdžev-]

2.  Pri prevzetih imenih na končni govorjeni co (it. Pozzo [póco], it. Enzo [énco], madž. Mondruczó [móndruco]) se uveljavljata pisna in govorna dvojnica. Pri tvorbi svojilnega pridevnika premeno c v č opuščamo.

Jezik Imenovalnik Orodnik Pridevnik
it. Pozzo [póco] s Pozzom [s‿pócom], redko s Pozzem [s‿pócem] Pozzov [pócov-], redko Pozzev [pócev-]
it. Vincenzo [vinčénco] z Vincenzom [z‿vinčéncom], redko z Vincenzem [z‿vinčéncem] Vincenzov [vinčéncov-], redko Vincenzev [vinčéncev-]
it. Enzo [énco] z Enzom [z‿éncom], redko z Enzem [z‿éncem] Enzov [éncov-], redko Enzev [éncev-]
madž. Mondruczó [móndruco] z Mondruczom [z‿móndrucom], redko z Mondruczem [z‿móndrucem] Mondruczov [móndrucov-], redko Mondruczev [móndrucev-]